delacour's house,

Naslov sporočila: Re: delacour's house, Tor Okt 30, 2012 10:55 pm

tagged is wonderful zara smitten 3

and here is around 754 words and i'm listening to muse for my inspiration. yaay, here we go! <3

pomel si je oči ter počasi obrnil na bok. z roko je segel proti nočni omarici ter nekaj zamrmral, medtem ko je iskal svoj telefon, ki je še dalje vztrajno zvonil. marsikdo bi ga sedaj že zasučal po sobi, direktno v steno, vendar ne on, ki je bil takšnih podobnih nočnih klicev vajen- če ne drugega iz bolnišnice, tako da vse to skupaj praktično ni bilo prav nič novega. ko je končno dosegel telefon, je moral nekajkrat zamežikati, da je sploh razbral ime iz ozadja telefona, vendar takoj ko ga je prepoznal, je že sedel na robu postelje. pritisnil je zeleno slušalko in v trenutku, ko je zaslišal njen paničen glas, je zaprl oči ter globoko vzdihnil. sledile so tiste besede, naj se vsaj malo pomiri, medtem ko je že brskal za svojimi kavbojkami. »zara, pomiri se,« je zamrmral, ko je končno odkril črne kavbojke ter jih spravil nase. vedel je, da ji ni pametno odložiti slušalke s preprostim sedaj bom tam, saj je bil prepričan, da bi se njen napad panike le povečal, tega pa nikakor ni hotel tvegati, sploh pri zari ne. sicer mu je bilo znano kot beli dan, da noben tako ali tako ni razumel njunega odnosa, zakaj ga je vedno tako skrbelo zanjo ter kako za vraga je lahko odšel k njej sredi noči ter po možnosti sam tam še prespal, vendar zavedal se je, da tu preprosto ni nič- bila je po eni strani njegova pacientka, po drugi pa dobra prijateljica in to je bilo vse. spravil je majico čez glavo ter že se je spravljal v čevlje- če je hotel, je bil lahko pripravljen v nekaj minutah- vsega skupaj se je naučil s tisto zadevo z bolnišnico, ko so ga tudi vrgli sredi noči po konci in je moral biti v parih trenutkih pripravljen- tako je bil tudi sedaj. »za minuto pridem do tebe.« je še zamrmral, preden je končno prekinil zvezo.

saj je najbrž v drugem primeru tudi ne bi, vendar sedaj, ko se je že sedel v avto, druge možnosti ni imel- navsezadnje ni hotel tvegati prometne nesreče, že tako je vedel, da bo njegova hitrost krepko prekoračila priporočeno in tudi dovoljeno hitrost. zavil je na glavno cesto ter nato proti predelu old windsor road, kjer je bila njena hiša. kot ponavadi je malce preveč pritisnil na plin, vendar kot da mu ej bilo mar- policisti so bili že vajeni njegovega izgovora, da se gre za službo in zadnje čase se njim niti ni več dalo ukvarjati z njim, saj so tako ali tako vedeli, da iz vsega skupaj ne bo praktično nič. avtomatsko je pogledal na zapestno uro. nekaj minut čez tri zjutraj. ni ga presenetila jutranja ura, le bal se je, da do nje ne bo prišel prav čas, to je bilo vse. prav čas, da ona medtem ne bi že storila kakšne nepotrebne neumnosti, kakor se je tudi znalo zgoditi. vendar vedel je, da je vse skupaj del bolezni in da ona ni kriva za to, vendar kljub temu. iskreno si je želel, da bi ji lahko pomagal, pa čeprav je imel občutek, da mu to ne uspeva ravno najbolje. zapeljal se je v ulico, kjer je bila njena hiša ter že trenutek za tem ustavil na njenem dvorišču, zaklenil avto ter se odpravil proti vhodu. naprej je potrkal na vrata ter previdno zaklical njeno ime, vendar kot je predvideval, se ni javila. tako je počasi vstopil. »zara?« je zaklical, vendar seveda nikjer njenega odgovora. odpravil se je proti njeni sobi, še vedno previden, če bo slučajno priletela iz kakšnega ovinka- kar se je tudi zgodilo- seveda povsem panična, ne da bi se zavedala, kdo je, vendar ni bilo ničesar. ko je prispel v njeno sobo ter jo zagledal kako čepi na tleh, je v hipu stopil do nje- seveda ni spregledal, da si je ob vsem tem porezala dlani, ne daleč od nje pa razbita vaza. » kaj se je zgodilo?« je dejal, medtem ko jo je previdno dvignil ter privil v svoj objem, saj mu je bilo več kot očitno, da njena evforija še ni čisto mimo. »prvo poskrbiva za tole ali mi bi raje povedala najprej, kaj se je zgodilo?« ji je dal možnost izbire ter se ob tem zazrl vanjo. ni bil kot ostali, ki bi jo še v istem hipu priklenili na posteljo ter napolnili s tabletami. prekleto, da ne. v bistvu ji je dal možnost izbire- lahko bo povedala, kaj se je zgodilo, lahko pa igrata, kakor da preprosto ni bilo nič, izbira je bila njena.

Naslov sporočila: Re: delacour's house, Sre Okt 31, 2012 3:32 am

tagged is wonderful connor smitten 3

and here is around 827 words and i'm listening to ed sheeran for my inspiration. i already love them yaay

njeno telo se je premetavalo po postelji in čutila je kako bolečina v prsih samo narašča in kako jo zajemal val pritiska, katerega preprosto v tistem trenutku ni več mogla zdržati. ni imela miru, nekaj jo je morilo in v tistem nemirnem trenutku je samo odrgnila odejo s sebe in se z bosimi nogami dotaknila mrzlih tal in se razgledala po svoji zatemnjeni sobi in ujela pogled na odprto okno. ga nisem zaprla ? prekleto nekdo je notri, nekdo je tu so se oglašale njene misli medtem, ko so pogledi bežali sem ter tja in je samo zmedeno in panično ovila roke okoli svojega trupa in previdno stopala gor in dol po svoji sobi in od časa do časa slišala neke krike, ki so jo samo vrgli ob steno toda ni hotela kričati in ni hotela spraviti v skrbi svoje mame. nekako je bila še sposobna deloma kontrolirati in si dopovedovati, da bo v redu toda napad se je samo povečeval in globoko dihanje je postal največji problem v vsem tem dogajanju. prividi v njeni glavi so bili tako veliki, da so se ji začele na stenah pojavljati sence in kriki v njeni glavi so bili samo še večji. niti za trenutek ni pomislila, da bi prižgala luč in se prebudila nazaj v realnost. namesto tega je raje tavala po sobi, zmedena in panična kot je bila dokler ni vse prišlo do te mere, da je v lastnih rokah začutila mravljice kakor, da bi se nekdo polastil njenega telesa in ob tem je samo razbila vazo in pograbila košček razbitine in si z njim zarezala v dlan in to nadaljevala dokler, ji niso solze zameglile pogleda in dokler je ni lastna kri spravila še v hujše stanje. čisto počasi se je oprijela roba postelje in se dvignila, ter uspela prižgati luč v sobi in vse kar je videla so bile njene krvave sledi in razbita vaza. nobena prisotnost druge osebe, toda napada tukaj ni bilo konec in bilo jo je strah kaj bi bila zmožna storiti. imela je samo eno ime v mislih, ki bi ji lahko pomagala in že je brskala za telefonom in panično klicala connorja. » connor ne morem, napada me, nekdo je v meni prosim pomagaj mi ne morem uničila se bom, « je živčno izpovedala ne da bi se ozirala na manire in ga veselo pozdravljala in neumno spraševala ali ga je prebudila ali ne. » potrebujem te, « je še dahnila, ko se je njena roka tresla in je komaj držala telefon v roki.

sesedla se je na tla in se pokrčila noge k sebi in le zbegano gledala gor in dol, kajti občutek v roki je še vedno bil prisoten in čutila je prisotnost bitij za katere ni vedela izvora, vedela je samo da je bila na robu tega da popolnoma znori in ponovno prevzame v roke razbitino in se reši vse bolečine, ki jo je čutila. in to bi bila že pripravljena storiti, če se vrata ne bi odprla in sama ob tem planila še v večji jok. počutila se je kot največja trapa sedaj ob connorju, toda on je bil edini, ki ga je hotela sedaj ob sebi in edini, ki ji je res lahko pomagal. edini, ki je imel pravo upanje v očeh ne samo prijazne besede, da je izvrsten primer in nekaj posebnega. mogoče je bila na začetku res skeptična, kaj ji bo nek mladi zdravnik lahko ponudil toda kako zelo se je motila. connor je bil edini, ki ni posegal po tabletah in iglah kadar se je šlo za njo. dovolj je bilo na tej točki samo, da je slišala njegov glas in čutila njegovo bližino, ter vedela je da bodo vse zlobe iz njene sobe in okolja izginile od samega strahu. bila je kakor majhna punčka, ki jo je pomirila bližina velikega brata, ki bi zanjo pretepel celo sosesko, samo da ne bi jokala. oklenila se je njegovega oprijema in še vedno čutila stisko v sebi. » ne morem dihati connor, nekaj napada mojo telo. moje roke…« in ob tem naredila korak nazaj in mu ponudila svojo krvavo roko ter umaknila pogled stran. » pomagaj mi, prosim te. rotim te, « in se naslonila nanj, ko je poskušala globoko dihati in je dobesedno hlastala po zraku. » občutek imam kot da nekaj prevzema moje telo, mravljinci v rokah so bili grozni in mislila sem, da če bom izvlekla to iz sebe, da bo pomagalo, « bila je takšna trapa, toda pomirila jo je že sama ideja, ker je bil on tukaj sedaj ob njej in bila je varna pred vsem. » potem samo vem, da sem razbila vazo, vzela razbitino se porezala popolnoma, poklicala tebe in…« ter pogled sklonila proti tlom, ko se je sesedla na posteljo in roke držala še vedno pred seboj. » nikoli mi ne bo bolje, enkrat se bom samo še ubila, « in stresla z glavo, razočarana sama nad seboj. » poglej me, prekleto. v tem ni upanja. «

Naslov sporočila: Re: delacour's house, Sre Okt 31, 2012 8:31 pm

tagged is wonderful zara smitten 3

and here is around 610 words and i'm listening to one direction for my inspiration. awwh, i love them too :3

previdno ji je postavil kazalec na ustnice, češ naj se počasi ustavi. vedel je, da v tem trenutku še ni najpametneje razglabljati o vsem skupaj, navsezadnje bi se je lahko panika zopet povsem polastila in preprosto ne bi naredil nič. ravno zato jo je preprosto hotel prvo umiriti, preden bi storil bilo kaj drugega. »zara, močnejša si od tega« je zamrmral ob tem pa z rokami zaobjel njen obraz, da se je lahko zazrl v njene oči, katere so še vedno več kot očitno imele ogromen odsev panike. »hej, hej, nihče te ni napadel, vse je v tvoji glavi, ja?« je dejal ter se zazrl v njene oči, čeprav ni bil preveč prepričan, da jo bo zares pregovoril. »mi verjameš?« je še dodal, čeprav je vedel, da odgovor skoraj sigurno ne pozitiven. vendar kljub temu, le pomiriti jo je hotel. »zato sem tu, da ti pomagam, ja? vedno sem zate tu. le… pomiri se, nikogar ni. znova te vprašam: mi verjameš?« preprosto ni imel druge možnosti, kakor da poseže po zdravniškem stilu, vendar bil je prepričan, da drugi ne bi storili ničesar drugega, kakor jo natrpali s tabletami, po možnosti še kakšnimi uspavali, dokler ne bi obležala na postelji in ko bi se zbudila, bi ji govorili kako edinstven primer je ter šele nato postavili diagnozo- iskreno, zanj je to delo delovalo, kakor bi delal z živaljo in ne človekom. mogoče se ga je zato tu in tam prijel vzdevek zdravnik s srcem, enako kakor tisti v nekem filmu, vendar… preprosto je takšen bil. »rekel sem ti, da uničevanje same sebe ne bo pomagalo, mogoče bi me lahko kdaj tudi poslušala« je skomignil z rameni- ni bil zares jezen nanjo, le res bi ga lahko poslušala. prekleto, pa saj nanjo, na nekoga kot je bila zara, nikoli ni mogel biti jezen. bilo je pa res, da bi bilo boljše, če bi ga poslušala- vsaj tega na roki ne bi bilo.

»morda bi bilo bolje, če bi me že na začetku poklicala« je dejal ter se ob tem zazrl v njene roke in se namrščil. ne, rane mu niso bile niti malo všeč. zares niti malo. vedel je, česa je bila sposobna, zato jo preprosto ni hotel niti minute več pustiti samo, ne glede na vse. »vendar v redu, vesel sem, da si me sploh poklicala, glede na to, kakšno je tvoje stanje očitno bilo« je dejal ter ji ob tem namenil nasmešek, nato pa pozornost zopet preusmeril k njenim ranam na dlaneh, vendar njene naslednje besede, so vse skupaj takoj odbile ter sedaj se je skoraj resno zazrl vanjo. ni ji dovolil, da bi ji šle take misli po glavi, nikakor. »hej, hej od kje ta ideja?« je dejal, na videz res popolnoma zgrožen nad njenim besedam. sicer vedel je, da ima po eni strani prav, vendar tega ji ni nameraval priznati, saj to bi pomenil, da je obupal skupaj z njo- tega pa connor nikoli ni naredil. da bi obupal nad pacientom je bilo zadnje, kar mu je padlo na pamet. »če jaz nisem izgubil upanja, potem ti na to sploh misliti ne bi smela« je odkimal z glavo. »glej, poklicala si me, ja? predno bi naredila kaj slabšega. kar pomeni, da si vseeno nekako nad tem in upam, da ti je jasno, da o tem, nimaš sploh kaj razmišljati, ja? če jaz nisem obupal, ti še manj« je dejal ter ji ob tem namenil spodbuden nasmešek. prekleto, o tem res ni smela razmišljati, pod nobenim pogojem. »vse bo v redu s teboj, ne skrbi. kaj praviš, ko bi sedaj raje poskrbela za tole, na tvojih dlaneh?« je dejal ter se ob tem zazrl vanjo in vprašljivo dvignil obrvi.

Naslov sporočila: Re: delacour's house, Sre Okt 31, 2012 11:21 pm

tagged is wonderful connor smitten 3

samo debelo je pogledala proti njemu, ko je postavil kazalec na njene ustnice in praktično do besede sploh ni mogla priti. mogoče je bilo tako najbolje, connorju je tako ali tako zaupala slepo kolikor je lahko in v njemu videla eno izmed redkih oseb, ki so res videli dlje od lastnega nosu in preproste besede- posebnost. tresla se je kakor šiba na vodi in imela je občutek kakor, da je vse skupaj samo začetek konca. mogoče bi bilo res najbolje, da bi vsemu naredila sama konec, se v enem izmed napada močno poškodovala in končala z vsem enkrat z vselej. ni uničevala samo sebe, uničevala je vse ljudi okoli nje od družine do redkih posameznikov, kot je bil connor, ki so si drznili v njeno bližino brez strahu da jih bo povozila in spravila na voziček kot je nekoga že pred leti in ob tem so se njene solze samo še bolj ulile po njenem ljubkem obrazu. začutila je njegove dlani in ob tem je le sklonila pogled osramočena in hkrati prestrašena zaradi vsega, kar se dogaja. » ne zmorem več. ne, ne…« se je odzvala na njegove besede in zaprla oči za dve sekundi predno se je ponovno soočila z njim. » prisežem, da je nekaj v meni. nekaj, kar napada…« je vztrajala pri svojem in se razgledala naokoli kolikor se je lahko in iskala izvor njenega paničnega napada. njeno pozornost pa so prebudile njegove besede proti katerim se je ozrla in ostala je le tiho. del nje- normalni del je verjel vsemu kar je on rekel, toda tisti drugi- obsedeni pa trenutno ni mogel podati pozitivnega odziva na njegovo vprašanje. vseeno pa je raje ostala tiho in le krhko pogledala navzdol proti tlom. » verjamem, « se je odzval njen priseben del, čeprav za trenutek ni ravno verjela, kar je govoril toda dejstvo da je bil tu in da tudi, če je bilo karkoli okoli njiju je lahko vedela, da bo prav on lahko premagal to in ji s tem pomagal. verjela mu mogoče v celoti ni, ker jo je še vedno preganjal sam napad, a zagotovo se je počutila varno in zaščiteno. » ampak morala sem, če ne bi me razžrlo od znotraj. prisežem connor moje roke so bile…klicale so po razbitinah, « se je nemudoma odzvala v upanju, da ni na celotni črti jezen in razočaran nad njo, kajti to bi jo samo še bolj strlo in bi iz nje nastalo več razbitin kot jih je sicer bilo na tleh.

» ne morem biti venomer odvisna od tebe in vsakič, ko hočem uspeti sama pristanem zdrobljena in v čakanju nate, « je dejala in stresla z glavo. saj ni mogla živeti več tako. on je imel dekle, imel je obveznosti do nje in drugih pacientov ne samo do nje in morala se je naučiti kakšno noč preživeti tudi sama in ne samo z idejo, da je nekje ob njej on in da je edino tako varna. vedela je, da ga nekoč ne bo priklicala in da bo ostala sama in takrat res ni mogla tvegati svojega življenja samo zaradi tega, ker ni uspela poklicati njega- slišalo se je absurdno in bilo je, pa tudi veliko bolj zmešano kot ona sama. » vseeno te ne morem vedno klicati ob treh zjutraj in te pričakovati z ranami in debelimi solzami in kričanjem, « in si z zapestjem obrisala svoje lice in se rahlo nasmehnila zaradi tega, ker se je njeno utesnjenost rahlo umirjala. » boš rekel, da ni res ? samo poglej me, « se je upirala kakor zaprta mačka v kletki in neutrudno stresala glavo iz same razočaranosti nad samo seboj. včasih je bila preprosto preveč trmasta in connor se je dobro upiral proti temu in bil je samo še eden trenutek več, ko je cenila njegovo prisotnost v svojem življenju. » misliš, da mi bo kadarkoli bolje ? da je preselitev sem bila res dobra ideja mojih staršev ? « je krhko vprašala in se zazrla vanj rahlo namrščena od vsega dogajanja. » prav, lahko ne morem ravno krvava obsedeti tu, « in skomignila z rameni ter pogled obdržala na njemu. » saj veš kje so obveze in connor…« se je zagnala v nove besede dokler se ni raje ustavila ter umaknila pogled proti svojim rokam. » bi lahko ostal tukaj ? «

Naslov sporočila: Re: delacour's house, Pet Nov 02, 2012 9:21 am

tagged is wonderful zara smitten 3

and here is around 610 words and i'm listening to florence + the machine for my inspiration.

vztrajno je odkimal na njen ne, ki ga je vztrajno ponavljala. morda je bila trmasta, vendar z nekom kot je on, ki je vsak dan le s pomočjo vztrajnosti reševal življenja, ga ni mogla premagati, ne glede na vse. »zmoreš, zara« je zamrmral ter z rokami še vedno previdno zaobjemal njen obraz. še sam ni vedel zakaj mu je njena bližina naenkrat toliko pomenila, vendar preprosto je moral biti v tesnem stiku z njo. »morda je bilo, vendar ni več, prav? zato sem tu, da bova to stvar rešila, nič več te ne napada« je igral malce po njenih strunah, saj je vedel, da je bilo včasih potrebno tudi to, da jo je prepričal, da okoli nje ni res nič temačnega in slabega, kakor je ona mislila, da je. vendar kaj prekleto, ko je bilo zopet vse skupaj le v njeni glavi. ko se je začela zopet panično obračati naokoli, jo je bil skorajda prisiljen za nekaj trenutkov potegniti v svoj objem, zgolj zato, da res ne bi dobila kakšno idejo, da je kaj tam, da bo v kakšni senci videla pošast- preprosto je moral njeno pozornost preusmeriti drugam in ji dati vedeti, da je ob njem varna in da je preprosto noben oziroma nič ne bo napadlo. skorajda zadovoljno se je nasmehnil ter zazrl vanjo, ko je dejala, da mu verjame, pa čeprav je vedel, da ne v celoti- vendar dosti, da je to rekla na glas in ob teh trenutkih je že to pomenilo veliko. »razumem,« je zamrmral na njene besede ter pokimal z glavo. naenkrat je dobil občutek, da je vseeno tudi ona nekako dobila vtis, da je jezen nanjo, kar pa še zdavnaj ni bil- in to ji je tako ali drugače pač moral dopovedati. »nič ni narobe le…« je začel ter se znova zazrl v njene dlani in odkimal z glavo. »le to mi ni všeč, vendar bova poskrbela za to, ne skrbi« je dejal ter ob tem si zarisal nasmešek na obrazu, da ji res prežene vse skrbi.

nasmehnil se je. »ni mi težko pomagati, sploh pa ne tebi« ji je zagotovil ob njenih besedah, da preprosto ne more večno se zanašati nanj. »glej, sedaj imaš mene, čez čas boš našla nekoga drugega, nekoč boš imela moža, ki bo na vsakem trenutku pazil nate, tako da bo vse v redu, nekdo bo preprosto vedno pazil nate. dokler pa ne najdeš gospoda popolnega, pa je tudi meni čisto v redu, če pazim nate« se je nasmehnil in res mu ni bilo v napoto priti do nje, sploh če je to pomenilo, da ji je v veliko pomoč. hja, za mnenje sage o tem najbrž sploh vprašati ni hotel in celotna zadeva je bila tako ali tako skrita pred njo- imel je očitno le nekakšno srečo, da ni prišel klic od nje, takrat ko je čas preživljal pri njej ali vsaj z njo, saj v tem primeru res ni vedel, kako bi se izgovoril- kakorkoli je bilo, o tem sploh misliti ni hotel. »poskrbela bova, da ti bo bolje in da tega ne boš potrebovala, ja?« je dejal ter skoraj nalašč ignoriral dejstvo o klicu, kater ga iskreno sploh ni motil, vendar je imel občutek, da če bi še nadaljeval to temo, bi jo le še bolj spravil ob živce, tega pa si ni mislil dovoliti. ne, hotel je le poskrbeti zanjo, da res ne bo imela več teh napadov sredi noči ter bo lahko v miru spala in njegovih klicev sploh ne bo potrebovala več- to je bilo tisto, kar si je tako prekleto želel, da bi bila ona v redu. le odkimal je na njene besede. ni ji mislil dati podpore ter reči, da ne ve kaj bo z njo- prekleto da ne, najbrž je najbolj od vseh skupaj verjel, da bo v redu. pokimal je na njene besede. »bolje ti bo, obljubim. in iskreno, mislim, da je bila povsem v redu odločitev- stran od preteklosti, nov svet, veliko bolje« je dejal ter ji ob tem namenil nasmešek, da bi svoje besede še poudaril. »dobro, pridem za tabo« je pokimal ter že se je bil pripravljen napotiti po obveze, ko ga je ustavila. radovedno se je zazrl vanjo, nato pa se le nasmehnil. »lahko,« je dejal, nato pa skočil po obveze in za nekaj trenutkov je že stal za njo, ona pa pred umivalnikom. »naj ti pomagam,« je zamrmral ter se jo prijel za roke odprl vodo ter jih nato potisnil pod vodni curek, da se je kri sprala. ob vsem tem je skušal ignorirati dejstvo, da sta se njegov prsni koš in njen hrbet v bistvu dotikala- prekleto, od kdaj mu je bilo mar za te male pozornosti?

Naslov sporočila: Re: delacour's house, Ned Nov 04, 2012 2:16 am

tagged is wonderful connor smitten 3

v tem trenutku je bil močnejši v nje in z večjo vero. včasih se je iz lastne neumnosti počutila kakor, da se samo še on trudi. ona je le tam, ker mora biti del nekega projekta za njegovo kariero. toda v resnici pa je vedela, da edino pri njemu ni tam le zaradi tega ker je pacientka in ker bi mu razložitev njenega stanja prineslo veliko točk. bil je tam, ker je hotel biti in od vsega je to najbolj cenila pri njemu in pri sebi, da ga je imela tam in da ga v tem času ni poškodovala ali pa odrinila, ko preprosto ni zmogla več. nekaj jo je vedno vračalo nazaj k njemu in nekaj je povzročilo rahlo nevidno rdečico, ko je zaobjel njen obraz in je lahko čutila njegovo dlan na svoji koži. in ob kratki besedici zmoreš je v to celo verjela. » vedela sem, da verjameš, « se je oddahnila in počutila kot majhen otrok, ki mu verjamejo, da ima v pošasti omari samo da se je ona pri svojih dvajsetih in več res tako tudi obnašala ob napadih. kot majhen otrok, ki je tarnal da mu verjamejo in da ni le plod domišljije, ampak da je res nekaj tam in da je vse skupaj gola resnica. odločitev pa je bila v rokah drugi ali so zanikali ali igrali po otrokovih strunah in v tem primer je connor igral po njenih za kar mu je bila hvaležna. globoko v sebi je tako ali tako tudi sama vedela, da v njej ni nobenega demona, ki jo bo razžrl in da je bila njegova dolžnost da v njene besede slej kot prej verjame in jih prizna. razumel je, verjel je in bil je tam. to pa je bilo vse kar je potrebovala do njega in s tem zahtevala veliko preveč. » hvala, « se je vsulo iz nje, ko je razumel kar je hotela povedati in ji drugega tako ali tako ni preostalo. navsezadnje je stala tam pred njim s skuštranimi lasmi, porezanimi rokami, v preprosti stari očetovi majici, ki ji je bila trikrat prevelika in klicala njegovo pomoč. » pravzaprav je veliko narobe, « je posegla toda nato raje samo stisnila ustnice in pridno prikimala, da se res še ne bi razjezil nad njo in njenim početjem, ki je kazalo kot da se sploh ne trudi.

» je pa meni težko neprestano klicati, « je dejala in se ob tem rahlo namuznila, kajti roko na srce včasih je res oklevala. ni hotela ga prikleniti popolnoma na sebe samo zato, ker bi to bilo najlažje storiti. tudi on je imel svoje življenje, mirno seveda, in moral ga je živeti. » gospoda popolnega, « se je zasmejala ob teh besedah in stresla z glavo. » edini gospod popolni v tem mestu si ti kot govorijo stare ženice vse ponosne pa še to si zaseden, « je dejala ne da bi iskala bolj globok pomen svojih besed, kot na primer- ko bi bila le jaz sage. » pa tudi dvomim, da bi se komu dalo ukvarjati z menoj, kot se to da tebi in staršem seveda, « se je še pridružila prejšnjim besedam in zavzdihnila kajti ni razmišljala tako daleč in niti dejansko ni razmišljala o kakšni zvezi v prihodnosti. nekako odkar je v franciji klavrno in poškodovano končala eno zvezo se ni niti upala spustiti v drugo. » počutim se kot ptička v kletki in kakor, da si ti tisti, ki zmedeno iščeš ključ, « je poiskala lepši izraz za njun odnos in narisala nasmešek na ustnice. » upam samo, da ga najdeš kmalu. želim si biti svobodna. « močno si je želela normalnega življenja, samo to je potrebovala nič več. vsaka vrata so imela svoj ključ in vsaka težava svojo rešitev in tudi njena je morala imeti. samo poiskati jo je morala in uresničiti. samo to jo je ločevalo do svobode in sreče. » ne obljubljal nečesa, kar mogoče ne boš zmožen izpolniti, « je hitro segla po besedah svoje pokojne babice in ob tem igrivo pogledala proti njemu. ob naslednjih besedah pa ni rekla nič, imel je deloma prav, bil je nov začetek daleč stran od preteklosti kljub temu da jo je očitno uspela spakirati v poseben kovček in jo je povsod vlekla s seboj, a vseeno. olajšano je izdihnila, ko je vedela da bo ostal tu in se takoj napotila v kopalnico, kjer je opazila njene rahlo rdeče oči od samega joka in zabuhel obraz. preteklo taka je stala pred njim ? časa pa o tem razmišljati ni imela, kajti začutila je njegovo prisotnost, ko je prijel njene dlani in jih spravil pod curek vode sama pa je bila bolj kot ne osredotočena na njegov prsni koš, ki je bil tesno ob njenem hrbtu in je lahko čutila njegovo dvigovanje in spuščanje in kar naenkrat jo je zalila rdečica in bila je hvaležna, da je imela izgovor na rdeč obraz od joka. vseeno pa ni mogla zakriti pred seboj čudnega občutka, ki ga je dobivala kakor, da bi jo bilo sram da je takšna kot je pred njim. pa saj je bil navajen, presneto. » ena izmed tvojih majic je ostala tu že od prej. tako, da če se želiš preobleči izvoli, « je dejala zgolj, da bi odmislila njegovo bližino. » ali pa tudi ne. mislim kakor hočeš. že tako je preveč od mene, da zahtevam da sploh prespiš, presneto. «

» house no. 31,
» house no. 5
» house no. 9,
» house no.22
» house no. 10

delacour's house,

delacour's house,

Similar topics

Similar topics