Zdelo se mu je, da je od plesnega maratona oziroma od dneva, ko sta se nazadnje videla z Artemis, minila že cela večnost. Kar pa seveda ni bilo tako dolgo, če je upošteval dejstvo, da je zdaj praktično živela z njim in jo je lahko videl vsak dan. Nič več napornega čakanja četrtkovih večerov, ko je po treningu ostal v telovadnici zgolj zaradi tega, da bi jo učil koreografije oziroma bolj kot to, klepetal z njo do poznih večernih ur. Sprva ga je sicer celo motilo, da je bil njun trening bolj razgibavanje jezika kot česarkoli drugega, a na to se je čedalje bolj privadil in se ni niti pritoževal, če sta cel večer preživela na blazinah ali celo prespala v telovadnici. Druženje z njo je bilo tako sproščujoče, da jo je preprosto moral povabiti, če bi živela pri njem – vedel je, kakšni so bili njeni načrti za prihodnost in jo je pri tem tudi nameraval podpirati. Tako se mu v momentu, ko mu je vse skupaj pripovedovala, ni zdelo nič boljšega od ideje, da bi rjavolaska postala njegova nova sostanovalka. Navsezadnje je bilo njegovo stanovanje res preveliko, da bi v njem živel sam, a je njegov oče ves čas vztrajal pri tem. Zmajal je z glavo, ko je odprl pipo v kuhinji, da bi se umil roke pred pripravo zajtrka. Res mu je šlo na živce, ko se je oče do njega vedel tako ukazovalno – sicer pa zdaj tako ali tako ni bilo važno. Ne zdaj, ko z njim tako ali tako ni več dosti komuniciral.

V roko je vzel brisačo in ujel svoj odsev v oknu, ob katerem se je njegova resnobnost ob misli na to, da bo končno imel nekoga, s katerim si bo lahko delal družbo dan in noč – ne ravno dobesedno, ampak prav – v trenutku razbežala. Namesto tega se je na njegove ustnice zarisal lahen nasmešek, ki se je razširil, ko je v kuhinjo stopila rjavolaska, ki je bila – kot je opazil – ravno tako pomanjkljivo oblečena kot sam. »Hej,« je v istem hipu, ko je iz hladilnika vzel mleko, ujel njen pogled in ji namenil najbolj vedri nasmešek. »Daj no,« se je zasmejal ob njeni pripombi in umaknil pogled proti oknu, skozi katerega je pravkar spustil nekaj svežega zraka. Zakaj se mu je nenadoma zdelo v prostoru tako vroče? »Ne bom te vrgel ven,« ji je zagotovil z nasmeškom, strmeč v svoje roke, ki so gibčno pripravljale zajtrk za oba. Bila je nekoliko zgodnja oziroma je sam nekoliko zamujal, ker si je dovolil podaljšati spanec. Napaka. »Se opravičujem, ker zajtrk še ni pripravljen,« je znova dvignil pogled proti njej, tokrat z opravičujočim nasmeškom na ustnicah in namrščenim čelom. »Danes si bila zgodnja,« je nadaljeval z nekoliko bolj živahnim ritmom in odložil skodelice na mizo. »Seveda. Vzemi si čas,« je pokimal njenim besedam, pri tem pa se zalotil, da je nehote ošinil njena gola stegna, ki mu jih je razkazovala ves ta čas. Poskušal je čim manj opazno umakniti pogled, da ga ne bi zalotila in mogoče mu je celo uspelo - še tisti trenutek se je namreč rjavolaska obrnila na petah in zdrvela v spalnico. Toda bila je nazaj še preden se mu je uspelo skoncentrirati in osredotočiti na pripravo zajtrka. »Oprosti. Če te moti, se lahko grem tudi jaz.. saj veš, obleči,« se je zasukal proti vratom , a vendar ni zapustil prostora. Ostal je na mestu in se rahlo muzal – ni si mogel pomagati. »Artemis,« jo je pogledal s svojimi toplimi, rjavimi očmi, ko se je ponovno začela zahvaljevati. »Kot sem že rekel – malenkost. Prav rad te imam tukaj, verjemi.« Prednjo je položil skodelico kosmičev, se nasmehnil in sedel zraven nje. »Dober tek,« ji je tiho zaželel, potem pa se pogreznil v tišino, ki mu je sprva celo ugajala, a je kmalu postala nekoliko preveč mučna, kot bi oba izgubila dar govora. Kaj se je dogajalo? Ni pomnil, da bi bila kdaj tako tiho – vsaj ne tako dolgo.


TAGGED: awwdorable artemis
WORDS: 655
NOTES: aww, they are so adorable. :3 also, i'm sorry for being so damn late!

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Dvignil je pogled in nabral obrvi, kar je bilo storjeno v odrazu čiste zmede zaradi njenega odziva na njegovo opravičilo. Nato je odkimal, počasi in s tistim izrazom na obrazu, ki je dovolj zgovorno kazal, da se preprosto ni mogel strinjati z njenimi besedami, kaj šele, da bi kaj takega zares naredil. To, da bi jo pustil stradati, namreč. Ali pa nasploh pustil, da naj se v njegovem novem stanovanju znajde brez njegove pomoči. Morda se je razlog za njegovo trenutno početje, torej pripravljanje zajtrka obema in kavalirsko obnašanje vseskozi, skrival prav v njegovi naravi, ki je bila pač takšna, kot je bila – vedno je bil pripravljen priskočiti na pomoč, vedno se je v njem skrival tisti altruizem, ki ni dovoljeval, da bi ljudi puščal na cedilu ali pač stradati – vsaj v tem primeru. »Vedno lahko vzameš hrano,« je po kratki tišini spregovoril, ko se mu je zdelo dovolj pomembno, da to rjavolaska tudi ve, čeprav je do zdaj to zadevo tretiral za samoumevno. No, pravkar je prišel do spoznanja, da rjavolaska marsikaj ni uvrščala pod kategorijo samoumevnega, čeprav je bila tudi že uradno njegova nova sostanovalka. »Prosim, počni, kar želiš. Vzemi, kar želiš. Nočem, da se v tem stanovanju počutiš kot tujka ali pač gostja in me nenehno sprašuješ, če lahko uporabiš to ali ono. Tudi dovoljenja, da lahko uporabiš stranišče ti ne nameravam dajati,« se je resen ton njegovega glasu ob slednjem le spremenil in tako pokazal, da ga stvar kljub vsemu vseeno nekoliko zabava. Saj res ni bil njegov namen, da ji bo zdaj pisal seznam stvari, ki jih sme početi in ki jih ne sme. »Nimam nekih hišnih pravil, niti ne hišnega reda. Če pa ti karkoli od mojih življenjskih navad ni všeč, pa kar na dan z besedo,« so se mu ustnice ukrivile v nasmešek, ko je njegove misli znova preplavilo razveseljujoče dejstvo, da bo Artemis resnično živela z njim. Če je bil iskren, še vedno ni mogel verjeti, da se vse to resnično dogaja. Morda bi pa se vseeno mogel uščipniti, da bi preveril realnost in jo ločil od sanj, čeprav ni bil ravno človek, ki bi živel od vraževerja.

»Prosim?« se je moral zasmejati ob njenem spodrsljaju, ki ga je tudi pripravilo do tega, da je nerodno umaknil pogled nekam proč, medtem ko ga je za sam trenutek zapustil dar govora. Tisoč stavkov se mu je oblikovalo v mislih, a kaj ko niti en od teh ni našel pot do njegovih ust. Pravzaprav niti ni vedel, kako naj bi sprejel ta kompliment, čeprav ni bilo prvič, ko bi nekdo pohvalil njegovo telesno konstrukcijo. Tudi ni bilo prvič, da ob tem ostal brez besed – pač ni bil nekdo, ki bi se hvalil s tistim, kar je imel, čeprav je večina od njega to tudi pričakovala, glede na to, da mu kot bogatašu ni ravno primanjkovalo materialnih dobrin. Srečen je bil, da Artemis ni bila ena izmed tistih ljudi, ki bi ga raje obsojalo na podlagi lažnih govoric, kot pa ga sprejemalo takšnega kot je. In oh, je že omenil, kako srečen je bil, da jo je imel ob sebi? Gotovo že neštetokrat, ampak kaj, ko ni mogel skriti navdušenja nad dejstvom, da od zdaj naprej ne bo več sameval v prevelikem in moderno opremljenem stanovanju.


Če pa je bil ponavadi, ko je bil edini živeči v tem stanovanju, vajen takšne popolne tišine, ga je zdaj to več minutno molčanje spravljalo ob živce. Dobesedno. »Ja?« je njegov tih glas prodrl skozi tišino, ko je nazadnje le nehal vso pozornost namenjati skodelici svojih kosmičev in končno dvignil pogled. Njegovo čelo se je znova namrščilo, nenadoma ga je njeno zavlačevanje plašilo in skrbelo obenem, poleg tega pa tudi ton njenega glasu ni bil ravno nekaj, kar bi v njem vzbudilo določeno veselje. Prej strah, da je spet naredil kaj narobe in da bo pri priči odvihrala iz stanovanja. »Nikoli nisem o tem razmišljal. Ampak mislim, da bi ti povedal, ja.« Izmaknil je svoj pogled in ga ponovno usmeril proti skodelici, ki se mu je v tistem še vedno zdela bolj varno območje od njenega pogleda, ki ga je mogoče prav v tem trenutku obtoževal. Ali karkoli drugega, kar ni bilo ravno na ravni odobravanja. Zavzdihnil je in spustil žlico, da je trčilo, ko je pristala v skodelici. »Kaj točno te skrbi, Artemis?« Prijel je steklenico mineralne vode in si jo nalil v kozarec, nato pa opazoval mehurčke, ki so živahno pribotali na površje, vse dokler ni podlegel pritisku pogleda, ki ga je še vedno čutil na sebi. »Če sem iskren, ne vem točno, kakšen odgovor od mene pričakuješ. Upam pa, da mi ni treba dodatno poudarjati, da me vprašaš, če te karkoli zanima. Kadarkoli.« Pomolčal je, kakor da razmišlja. »Če smo že pri tem, bi lahko to že storila,« se je namrščil, nato pa stresel z glavo, ko ni hotel izpasti preveč grobo ali nesramno. »Lahko pa se o določenih podrobnostih pozanimaš..« - poln kozarec je ponesel k osušenim ustnicam in napravil požirek – ».. zdaj.« Prepletel je prste in nanje naslonil brado, medtem ko se je na mestu nekoliko presedel. Nenadoma se mu je zdelo, da tudi sicer udobnemu stolu primanjkuje udobja. »Prosim,« ji je nakazal, da ji prepušča vso besedo in čeprav je to storil povsem samozavestno, vsega tega v resnici ni niti čutil. Ne ob takšni temi, o kateri nikoli ni rad posebej govoril - morda je bil tudi to razlog, da ji do zdaj še ni povedal, kaj vse je moral prestati zaradi njene sestre.



TAGGED: awwdorable artemis
WORDS:911. woops
NOTES: wiuu, i luv em too! <33

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

»Daj no,« se je zasmejal in istočasno zmajal z glavo, s čimer je pokazal, kako zelo so bile neuresničljive njene besede, a hkrati je sled nasmeška, ki mu je še ostala na ustnicah in v očeh, nakazovala na to, da mu je všeč. Da mu je všeč njen humor, da mu je všeč ona.. v celoti. Upal je, da se mu oboževanje, ki ga je čutil ni preveč opazno izrisalo v očeh, da se njegova roka ni preveč opazno umaknila, ko je njen komolec oplazil njegovo kožo. V resnici je ni nameraval umakniti – bil je samo odgovor, nekakšen refleks njegovega telesa na neroden položaj. Opažal je, da ga je njena bližina begala bolj kot bi ga smela in ni bil točno prepričan, kako se bo s tem ukvarjal v prihodnjem. A o tem trenutno ni mogel razmišljati – ne samo zato, ker je bila zraven, ampak tudi zato, ker je vedel, da njen predlog potrebuje določen odziv. »Uhm.. ja.. ja, seveda,« je nekoliko odsotno zamrmral in si šel s prsti skozi lase, ko se je ponovno srečal z njenimi očmi in se prisilil, da si je iz glave izbil določene podrobnosti, ki bi jih še lahko počela skupaj. Ji je bilo v navadi, da je ljudem neprestano delila komplimente? »No.. hvala, se mi zdi,« se je namrščil in pogledal v skodelico, ki jo je imel pred sabo in je bila še polna kosmičev, ki bi že zdavnaj morali najti pot do njegovih ust. Namesto tega so se utapljali v mleku in krožili naokoli, ko je z žlico povzročal silo in jih silil h gibanju. »Tudi ti ne izgledaš ravno slabo.. kot veš,« se je počasi nasmehnil in dvignil pogled, čeprav mu je bilo še vedno malce nerodno. »Mislim.. model si in vse. Stavim, da dobivaš mamljive ponudbe od vsepovsod.« Sicer pa ni bilo važno, kajne? Stresel je z glavo – resnično ni hotel izražati ljubosumja vpričo nje. Tudi ni želel, da bi mislila, da se zanima za njeno spolno življenje. Čeprav ga je zanimalo bolj kot si je predstavlja, bolj kot si je sam lahko predstavljal.

Napetost, ki je bila že prej prisotna v zraku med njima, se je občutno povečala, takoj ko sta zaplula v območje zasebnosti in naletela na čeri, ki so štrlele izven morja. Tam se je vse skupaj ustavilo – potonile so še besede, ki so mu prej spontano vrele z jezika, čeprav z malce težave. Zdaj je ta težava pridobila na velikosti, mu popolnoma zadrgnila grlo. Resnično mu ni bilo do tega, da bi govoril o preteklosti, sploh ne o tistem delu, ki je vključeval Tereso, a nekaj mu je vendarle pravilo, da se temu ne bo mogel izogniti. Ni hotel, da bi se njun odnos skrhal prav zaradi tega, ker bi mislila, da ji ne zaupa. »Ja,« je izdihnil in spustil ramena, kot bi se ob tem rešil del težkega bremena, ki mu je še poprej pritiskal na pleča. »Bila sva skupaj.« Za trenutek je obmolknil, ko je iskal besede, s katerimi bi lahko nadaljeval. »Ti Teresa.. hm, ni povedala?« je s težavo dvignil pogled in ga zapičil naravnost v njene oči. »V bistvu je dolga zgodba, na žalost z nesrečnim koncem,« se je namrščil in molče premišljeval, kako naj se vsega loti, ko pa se je med njim in njeno sestro zgodilo toliko stvari, ko so ga je njeno naslednje predvidevanje popolnoma vrglo s stola. »Kako to misliš?« se je še sam znašel na nogah in samodejno oddaljil za korak nazaj, ko je – nenadoma povsem zaprepadeno - prevzemal obrambo. »Ne zaslužiš si česa? Artemis, kaj se pa greš?« se mu je glas od razburjenosti zatresel, čeprav je imel namen, da pri vsem ohrani mirno kri. A temne obrvi, ki so se spustile, so kazale, da še zdaleč ni bil zadovoljen s tistim, čemur je bil pravkar priča. Ga je pravkar označila za izkoriščevalca?



TAGGED: awwdorable artemis
WORDS: no idea
NOTES: this is getting interesting :3

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0