GostGost
 |  Naslov sporočila: matthew, narcisse julia Tor Okt 30, 2012 11:26 pm | |
|  25 - san diego, ZDA - karitas member - heterosexual - anna camp "čudovita je!" ta stavek slišim vsak dan, ko opravljam svoje delo. zame ni ničesar boljšega, kar bi kadarkoli lahko slišala. ampak svojo preteklost skrivam, saj je skoraj tako huda kot preteklost ljudi, s katerimi delam.
svojih pravih staršev ne poznam. v košari sta me našla zakonca matthew, čudovita eloise, ki je tako kot jaz danes delala pri dobrodelnih organizavija, in jonathan, ki je bil odvetnik. pri njiju sem čudovito živela - dobila sem starševsko ljubezen, ki sem jo potrebovala, in celo vrsto dobrin; lepe obleke, lepo sobo, veliko žepnine ob koncih tedna in seveda razkošno hišo. pa vendar ne mislim, da sem kakorkoli drugačna od drugih ljudi. vsi bi morali biti enaki in enakopravni. no, pa sem spet zašla s teme (smeh) ! torej, nikoli nisem bila preveč razposajen otrok. oblačila sem tiste svetle oblekice, ki jih nikoli nisem umazala, pustila, da mi češejo lase, ubogala in ljubila. svoja starša, ki sploh nista moja starša, prijatelje in živali. bila sem prepričana, da zmorem vse. res sem se motila. leta so minevala, šla sem v šolo, večinoma sem vse razrede opravila z odlično oceno, razen v osmem razredu - takrat sem ga res polomila, ko sem pozabila napisati seminar o vesolju in biografijo lane del rey - in moje življenje je bilo popolno. šla sem na srednjo šolo, spoznavala nove prijateljice in bila pridna punčka. toda to se mi takrat ni več obrestovalo. spoznala sem nekaj, kar sem imela nekoč za najhujšo katastrofo na svetu - klike. skupina petih deklet, ki so bile prav nesramno bogate, enajst piflarjev, okoli 50 dramatikov, kavboji, oboževalci kave. in pa seveda izobčenci. potem, ko sem se spoprijateljila z eno od izobčenk, me je bogata peterica zasovražila in mi uničila življenje. in ne samo moje življenje, temveč tudi življenje mojih staršev. jonathana so obtožili, da me je zlorabil in ga spravili v ječo, mamo pa so odpustili. nekmalu po tem je umrla za neko mrzlico, še prej pa me je nekaj naučila - da življenje ni življenje, če se ne boriš. potem ko je umrla, sem se seveda odločila, da se bom borila. toda kako? končala sem srednjo šolo, a študij sem se odločila prestaviti za eno leto. zaposlila sem se v neki sirotišnici kot prostovoljka. ni mi bilo všeč, res. stene so bile temne, vsi so nosili temne barve, otroci so bili potrti in žalostni, zaposleni pa zadirčni in nesramni. odločila sem se, da tja prinesem nekaj svetlobe in celo uspelo mi je! ostalo mi je zelo veliko denarja obeh staršev. kupila sem svetle barve za stene, pa ne belo, temveč ne preveč v oči bodečo rumeno, nežno oranžno in odtenke zelene ter svetlo modre. sama sem se lotila barvanja in ne vem, kako mi je uspelo preživeti med približno tridesetimi litri različnih odtenkov barve in brez pomoči.
da, stene sem prenovila, to je bilo res. zunaj in znotraj, in čeprav so bili otroci malce bolj srečnejši, so me zaposleni še naprej sovražili. ukrenila sem še nekaj glede tega - na lastno pest sem poiskala nekaj prostovoljk, kontaktirala nekaj prijateljev mojih staršev, med katerimi so bili vsaj trije pari, ki so bili neplodni, in otroke so celo začeli posvajati. eden od njih je šel k neki multimilijonarski družini in se mi potem javno zahvalil, za vse, kar sem naredila. in kaj je s tem sprožil? na ulicah so me oblegali novinarji, ponujali so mi službe. vse sem zavrnila in se odločila, da še naprej skrbim za majhno sirotišnico, hkrati pa študiram. ni minilo veliko, ko sem spoznala fanta, ki se je javil kot prostovoljec, in preprosto se mu nisem morala upreti. bila sem stara sedemnajst let, mlada, nespametna, edini dobri strani sta bili stil in sirotišnica. toda za to mu je bilo očitno vseeno - zmenki so se kar vrstili in uživala sem v življenju, sirotišnico pa so ravno prenavljali, saj so bile stene nekoliko vlažne, streha pa slaba in sem se bala, da se bo kdaj usulo nad otroke.
zgodilo se je na moj osemnajsti rojstni dan, skupaj sva bila že več kot deset mesecev in odločila sem se puskusiti. in s čim sem končala? z vedno večajočim se trebuhom, ker je pozabil vzeti kondom. seveda sem ga krivila, vsako dekle bi ga. odšel je v prepiru in isto noč doživel prometno nesrečo. postala sem nesrečna, krivila sem sebe, minevali so meseci, dnevi, tedni, sirotišnica je bila prenovljena, moje življenje pa nesrečno. na rok, junija, stara osemnajst let in devet mesecev, sem rodila hčerko in jo poimenovala crystal. ona je moj srček. brez nje bi že zdavnaj umrla (smeh) . moram reči, da je moja izrezana kopija, ampak oči so njegove in čeprav je minilo že veliko časa, še vedno trpim ob nočeh, ko mala nima nočnih mor in se ne plazi v mojo posteljo.
torej, verjetno ste uganili, da sem končala študij, še vedno imam skrbništvo nad sirotišnico, čeprav ga upravlja moja dolgoletna prijateljica amber. medtem sem se zaposlila na karitasu in moja služba me je pripeljala sem, v mayberry. moram reči, da mi je všeč, in premišljujem, da bi z svojo skoraj sedemletno crystal tu tudi ostala. ines - eleven - 1 and half, almost two years - lucrezia l. |
|
 sandra
administrator
Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012
| | Naslov sporočila: Re: matthew, narcisse julia Sob Nov 03, 2012 10:19 pm | |
| opis je potrjen ofc, izpolni samo še vse obrazce in lahko začneš s pisanjem. ^^ |
|
