cel dan je imela neke opravke, mudila se je tam in tja po karitasu, klepetala z ljudmi, ki so prišli po riž in druge sestavine, ki jih je razdajal karitas, hkrati pa jo je dokaj skrbelo za njeno crystal. ta se je verjetno zdaj smejala, saj je narcisse že kmalu po tem, ko je prišla, najela štiriindvajsetletno varuško, ki je pravzaprav bil moški, vendar je bil sam nekako na ravni otroka; ne, ni bil duševno moten, temveč je ves čas uganjal neke norčije in bil je prijetna družba za njeno hčerko, ki ga je očitno hitro vzljubila.
domov se je vrnila okoli devete ure zvečer, in crystal je že trdno spala, louisa pa je našla dremati na naslanjaču poleg postelje, kjer se je tudi sama včasih zbudila. nasmehnila se je, res ji je bil všeč. in ne kot ji je bil nekoč všeč oče njene hčerke.
sklonila se je nad posteljo, da bi poljubila crystal za lahko noč, ko je ta nenadoma zamežikala z očmi ter se oprijela njene roke. "mami, kje je lou?" je zamrmrala, toda preden je narcisse uspelo odgovoriti, je že nazaj zaspala. nenazadnje je zbudila louisa in ga opomnila na to, da sta se dogovorila, da gresta skupaj kot prijatelja na tisto praznovanje noči čarovnic. hitro se je v svoji spalnici preoblekla v dolg, črn plašč, svetla oblačila je zamenjala s črnimi ter si na obraz nanesla puder, da je izgledala bledo, okoli oči nekaj krvavo rdeče barve, ustnice še bolj eksotične rdeče barve in med čeljust si je vtaknila umetne zobe, ki so izgledali kot vampirski. louis je bil našemljen v zombija in ko sta se odpravila, ni morala spregledati, da je bil še bolj rdeč po obrazu kot ona.
ko se je avto ustavil, je bil prvi vagon, ki ga je narcisse zagledala, zelo čuden in je posebaj padel v oči. krvavo rdeča brez kraja in konca. "pridi, greva v tistega," je louisa skoraj potegnila iz avta in le - tega zaklenila.

medtem ko je louis kot otročaj že preizkušal stvari v vagonu, se je sama še vedno razgledovala. vrata so se zaprla za njo in ni bilo možnosti, da bi prišla ven... do cilja. megla se je razprostirala po stenah vagona, pajčevine in tema, le nekaj bakel. na vsaki strani so bili mehki sedeži, toda tudi tile so izgledali nekoliko strašljivo.
skoraj poskočila je, ko je zaslišala louisa, kako se je začel dreti nekaj o klovnu in bežati nekaj na drugo stran vagona. sama pa je v megli zagledala postavo, ki se je približevala kot duh in strah je preplavil njene misli. ista oblačila kot tisti dan. ista pričeska. zazrla se je v obraz senci, ki je prihajala iz megle. siti obraz. bil je moški, ki ga je ljubila, moški, ki je umrl zaradi nje. krik je zadušila s pritiskom roke na ustnice in sledila senci, ki je izginjala v temo. na žalost je prišla le do konca vagona in spet je zaslišala louisa. "tu sem!" je zaklicala nazaj ter se obrnila in se vrnila proti svetlejšemu delu vagona. "oprosti, nekaj sem videla," je obotavljivo rekla. da, nekaj je videla. toda je bila to res mrtva ljubezen njenega življenja? ni bilo mogoče. "predvidevam, da bova zaprta tu še nekaj časa," je dodala in sedla na enega od sedežev ter se naslonila nazaj. "kam, misliš, da nas bo vlak pripeljal?" seveda je upala na vrnitev v mayberry še pred drugo uro ponoči, če bi se crystal slučajno zbudila, toda nekaj ji je pravilo, da se danes ne bo vrnila k hčerki domov. bila je prepričana tudi v nekaj - v tej megli bo hitro spet zagledala kakšno postavo, ki jo bo prestrašila.

medtem ko je njen sopotnik videval pošasti, so bile njene podobe le meglice in sence. on, crystal, ki joče sama v svoji postelji, prometna nesreča... upajmo, je pomislila.
"prvo, ne bodi paničen. ne bova umrla." "poglej, verjetno je vse le dobra predstava. saj je vendar noč čarovnic, prikazni in take stvari spadajo zraven," je prepričevala samo sebe. peljali se bodo še nekaj minut, z louisom bosta videvala pošasti in meglice, ki so v resnici le lutke in osebe oblečene v kostume, potem pa bosta izstopila, skupaj z ostalimi ploskala, malce opravljala pri prijateljih in kmalu bo vse pozabljeno. pika.
takoj, ko je sedla, se je čez njen pas privezala neka vrv. "nič ni, louis, saj sem ti rekla. samo predstava je," ga je prepričevala in s tem tudi sebe, hkrati pa sledila njegovim navdodilom in poiskala gumb. malce srhljivo je bilo biti privezan.
samo pomežiknila je, že je bila nenadoma v drugem prostoru. meglice in postave so postajale močnejše - zvoki tudi. dva avtomobila, ki sta se zaletela skupaj. krike. jok. ozre se proti louisu. ta govori o neki pajčji kraljici. in čeprav je ne vidi, se pretvarja, da jo. "vse je le predstava, louis," ga opomni. ko bi le lahko verjela v to. res se začne vrteti nek film, a narcisse se le udobneje zlekne na sedežu in zapre oči. megla ji gre počasi na živce, kot bi ji hotela zamegliti možgane. to je to! v megli je verjetno plin, ki te pripravi, da vidiš iluzije! se je zasmejala sama sebi. take neškodljive pline so uporabljali že leta in postave, zvoki, ki jih je slišala, so bili le iluzija. in vlak se bo kmalu ustavil, lahko bo izstopila in se vrnila domov k crystal.

zavila je z očmi. louis se je ves čas drl in film sploh ni bil zanimiv. zapirala je oči, ni ibla zaspana, samo lažje je premišljevala, če ni videla megle. "z mano je vse, louis. ne, ne spim. dobro sem, nehaj že kričati, vse te pošasti so le iluzija. izginilo bo," mu je dejala in nazaj zaprla oči. "vse je iluzija. pomiri se. večina ljudi se rada zabava na tak način. sprosti se, ja tukaj sem in čisto dobro sem in s teboj ni nič narobe. vse je popolno," je dejala in pobrskala po žepu svojega plašča. ni zatipala svojega telefona, ki ga je očitno ob navdušenju nad vagonom pozabila v avtomobilu, je pa zatipala slušalko, ki je bila povezana z zvočno kamero v crystalini sobi. takoj si je oddahnila ter si jo pritrdila na desno uho. takoj, ko jo je prižgala, je zaslišala umirjeno dihanje. ni bila pripravljena niti na to, da bi jo ugasnila, in je torej še naprej, ko je govorila, slišala hčerkino dihanje. "crystal spi," je oznanila ter prisluhnila njenemu dihanju. bilo je pomirjajoče in samo krepilo je njeno prepričanje, da bo kmalu spet ob viru dihanja onstran slušalke.
res je počasi dremala, zvok dihanja jo je lahko le uspaval. toda le dremala, in še naprej se je zavedala louisa, ki pa se očitno ni počutil tako zelo prijetno in pomirjeno kot ona. odprla je oči ter namesto njega na sedežu poleg zagledala senco. zamežikala je in senca se je spremenila v louisa, ki je nekam boječe gledal v steno proti filmu. "umiri se že," je zamrmrala in se namrdnila. včasih ji je šlo na živce, da je bila varuška njene hčerke tako otročja.

ja, res je otročji. praktično ni morala verjeti, da obstajajo meglice, da obstajajo pošasti, ki jih videva louis in da to res vidita. ni bilo resnično. zakaj torej je le eno leto mlajši moški verjel v to?
"to ni resnično, samo iluzija je," je ponovila besede od prej, saj je bil louis čisto res prepričan, da vidi neke kristalčke in crystal v megli. potem pa je nekaj začel kričati v prazen vagon in bežati ter jo vleči za njim. ko sta se vrnila v sobo, iz katere jo je prej potegnilo, je takoj sedla nazaj na sedeže, a tokrat se ni zgodilo nič. morda pa bo celo megla ponehala. in ravno takrat se je moral louis usesti na druge sedeže in ji pomežikniti, češ naj pride bližje. navajena je bila tega od drugih moških, toda sprejela je le ponudbo enega samega. in ta je bil zdaj mrtev.
"louis, se nisi kdaj vprašal, kaj je z crystalinem očetu?" je vprašala. res ni bil pravi čas, da bi govorila o tem, toda če pričakuje kaj takega od nje, bo bolje, da ve, kot pa da ga pusti v prepričanju, da je srečno samska mater samohranilka. spomnila se je na slušalko v ušesu. še vedno je slišala dihanje, toda dvojno. kako prijazno, je pomislila narcisse. njihova soseda je vsakič, ko nje ni bilo doma, preverila, kako je z crystal. le - ta je na splošno lepo odraščala, čeprav to ni pomenilo veliko. dobivala je veliko ljubezni z njene strani in s strani varuške. mala je bila njen čudež po tem, ko je njen oče umrl... v trenutku se je spomnila, da je tu še louis, ki je še vedno strmel vanjo, kot bi jo vabil poleg njega. ona pa tega ni zmogla.

narcisse ni bilo tako zelo veliko mar za louisa, da bi mu sledila, ko je izginil nazaj v drugo sobo. sedež je bil udoben in celo sence je niso več plašile, če se jih ni bala. slišala je nekaj iz druge sobe, kričanje in hitre korake, kar je pomenilo, da megla tam očitno še vedno deluje in louis spet vidi stvari. potem pa nek pok, in očitno je nekdo padel na tla. louis, seveda, ki je bil takšna neroda, da zanj to ni bilo več redko. tako neroden je kot otrok pri svojih prvih korakih, je pomislila ter seveda so ji v glavo prileteli crystalini otroški koraki. morala je priznati, preden jih je izrinila, da so bili veliko elegantnejši od louisovih zdaj. "super, zaprta sem v nekem vagonu z odraslim otročajem," je zamrmrala. njena sarkastika očitno še ni ugasnila, čeprav jo je zadnjič uporabila, ko ji je soseda čestitala, kako čudovito hčer ima. seveda je imela čudovito hčer, kdo pa sploh ne bi pomislil na to?
iz druge sobe se je zaslišalo plitko dihanje. super, louis je premagal namišljeno pošast in pri tem sebe skoraj ubil. kako lepo. seveda pa je narcisse imela srce in bila je dovolj radovedna, da je vstala in ga šla pobirat ter vleči iz druge sobe. kaj bi dala za to, da bi bila zdaj v svoji postelji in bi se crystal stiskala k meni, je pomislila. ko se je vrnila nazaj na svoj sedež, je spet prisluhnila na desno uho. s crystal je bilo vse vredu, na srečo. to pa ni morala reči za louisa, ki je nekoliko raztegnjen ležal na tleh in še vedno ni odprl oči. prav zanima me, kako močna je bila tista oseba v kostumu pošasti, ko ga je zbila na tla. le na kratko se je nasmehnila - zasebne šale so bile vedno del njenega življenja in so bile včasih celo preveč neprimerne za njeno službo. ni razumela, kako moški lahko včasih obtožujoče strmijo v ženske, ker ne razumejo njihovih zasebnih šal ali pa mislijo, da so namenjene njemu.

louis je še kar ležal na tleh, čeprav se je njegovo dihanje zdaj že stabiliziralo in je mahal okrog z rokami. in ravno takrat, ko se je louisov obraz spačil v sanjah, je narcisse zaslišala šelestenje odeje v desnem ušesu. "mamica?" je nato zaslišala crystalin ljubki glas. zbudila se je! narcisse za trenutek ni vedela, kaj naj stori, potem pa je vstala in preverila, če so vrata ven še vedno zaklenjena. na žalost so bila. zdaj ni bilo možnosti, da pride domov in pomiri svjo hčerko. njeno celo življenje se je praktično vrtelo okoli nje, in to ni prav nič pomagalo. potem pa je spet zaslišala umirjeno dihanje, ki je nakazovalo, da je mala zaspala nazaj.
zaslišala je louisa, ki je nekaj momljal v spanju... o crystal in njej? in dobro jutro? nenadoma je kot bi vstal v spanju stopil k njej in se zrušil na sedež, hkrati pa se naslonil nanjo. narcisse je zavzdihnila ter se za kakšnega pol metra premaknila na drugo stran sedeža. potem pa je začel louis še nekaj kričati o crystal in naj beži, čeprav je narcisse lahko jasno slišala njeno dihanje. "nič se ni zgodilo in ti nisi spal več kot pol ure," je odgovorila. "in z crystal je vse v najlepšem redu. nazaj je zaspala," je še dodala, saj je vedela, da jo bo povprašal o njej. nekatere varuške so pač malce preveč zaščitniške, je pomislila, da bi se pomirila zaradi misli o povezavi med njeno hčerko in louisom, pa ji še vedno ni bilo najbolj všeč. že ob misli na to, da je crystal med njeno odsotnostjo pazil odrasel moški, ki bi ji verjetno lahko kaj naredil, jo je stisnilo v želodcu, ampak louisu je pač dokaj zaupala, saj je bil tako zelo otročaj kot njena hčerka, poleg tega je njena soseda redno preverjala, da je z malo vse v redu.

zavila je z očmi ob stavkih, da ne sodi sem. njeno zasebno mnenje je bilo, da v mayberry ne sodi noben, kajti na tem mestu je bilo nekaj, kar je človeka hkrati privlačilo in odbijalo.
bolj je bila presenečena, ko so louisu iz žepa padle neke tablete in se je začel dreti, da so droge. samodejno se je za dvajset centimetrov odmaknila, okoli drog je imela veliko izkušenj in tudi posledice je že videla. zato ji niti na pamet ni padlo, da bi se sploh dotaknila tablet, ki so padle pod sedeže. "kako sem? tako, da so mi tablete pokvarile počutje. pa ne, da si jih vzel?" je vprašala in se skremžila, hkrati pa se napela, da bi mu preprečila, če bi hotel tablete pobrati. potem, ko eno vzameš, skoraj ni več poti nazaj. samo želiš si več in več.
na srečo louis očitno niti pomislil ni na to in je šel radovednež spet stikat po gumbih, dokler se ni pred njim pojavila miza z dobrotami za hallowen. večinoma čudne jedi, ki so vsebovale očesna zrkla, špageti iz človeške kože... skratka fuj stvari, ki se jih ne da jest, louis pa seveda takoj vilice v roke in poskuševat. "si pomislil, da so v hrani morda zdrobljene tablete?" je vprašala in zavzdihnila. bil je le eno leto mlajši od nje, pa ni pomislil na to možnost, čeprav je bilo veliko možnosti, da so tablete res v hrani. "seveda da ni okusno, kaj pa si pričakoval? nekaj z okusom pice? ali pa slanine?" je vprašala ter zavila z očmi. nekateri ljudje so včasih res neumni.
megla se je spet zgostila, čeprav bolj ob stropu. upam, da ni spet s tistim plinom, ki te prisili, da vidiš neresnične prizore. res ni prijetno gledati nečesa, ki ima njegovo podobo.

"raje ne, louis," mu je seveda odsvetovala, da bi se sploh dotaknil tablet. spet se je začela oblikovati megla in louisa je ponovno odneslo v drugo sobo. kmalu po tem je zaslišala tiho glasbo, potem pa neko petje in na koncu kričanje. skoraj naveličano je vstala ter odprla vrata. zagledala pa ni nobene pošasti, temveč samo louisa, ki se je plazil po tleh. zavila je z očmi. "zdaj te imam pa dovolj! da mi takoj vstaneš in se spraviš na sedež in da se do konca vožnje ne spraviš dol z njega!" je z malce privzdignjenim tonom glasu dejala louisu in ga na rahlo brcnila v nogo, da bi ga prisilila, da bi vstal, potem pa se vrnila na svoje mesto in ga trmasto gledala. ni se menila za meglo, ki se je spet razporejala po prostoru, niti za nekaj senc, ki so ušle iz megle. bila je že huje razdažena, recimo ko je prišla v mesto in se je razširila govorica, da dala sinu svoje sosede, da bi ji pokosil trato na njenem dvorišču. zdaj ni bila niti približno tako besna, ampak še vedno dovolj, da bi lahko začela kleti, kar se je dogajalo, preden je našla sirotišnico in spoznala, da pred otroci ni lepo kleti. dovolj besna je bila tudi, da bi zbrcala louisa, ki jo je sploh pregovoril, da se je sploh odločila, da bo šla na ta dogodek. tudi nasilje je opustila že pred leti, čeprav se je spominjala krvavečih nosov iz obdobja pred sirotišnico, ki so jih bili deležni fantje, ki so se ji približali na pol metra in pa dekleta, ki so bila za njen temprament peveč nesramna ali razvajena - ali pa jih preprosto ni marala.

"ne boš mi govoril, kaj naj počnem! in sitnarila bom, če bom hotela!" mu je zabrusila ter mu obrnila hrbet, ko je gledala v steno. "in ne boš metal vame nekaj za mojim hrbtom!" je takoj obrnila glavo in za trenutek res izgledala kot pokvarjen, nestrpen, jezen vampir. še bolj besna je bila, ko se je začel hihitati, toda potem je le sedel na stol. "kaj naj delaš? če ne boš takoj utihnil in se vedel bolj dostojanstveno, te bom odpustila!" vloga se je spremenila - on ni bil več nek fant, ki jo je hotel spraviti v posteljo, in ona ni bila več njegova prijateljica, temveč njegova delodajalka in on je bil tisti, ki je bil zaposlen pri njej.
ko ji je rekel, naj spoka, jo je šele razbesnel. njena roka je samodejno postala pest, ki je že bila pripravljena, da udari naprej in mu razbije nos, a se je zadržala. "odpuščen si!" je dejala. in kot da ne bi bilo dovolj, da jo je pripravil do tega, da je bila ostra, še majico je slekel in legel poleg nje, kot je sploh ne bi bilo. "obleči majico in sedi," njen glas je bil leden. "jaz nisem takšna kot večina deklet, da bi že po prvem pogledu kočila v posteljo s tabo!" zavila je z očmi.
"samo ti kaj vidiš," je zavzdihnila. "pojdi raje k doktorju po zdravila za privide!" spet je gledala steno, niti pomislilti ni hotela na to, da bi se tudi njej prikazala kakšna senca. "da, veliko preveč si dovoliš," je dejala in se zazrla v tla. da, po tem, ko ga je izgubila, je bilo veliko fantov, ki so ji dvorili in jo skušali spraviti v posteljo, pa se ni pustila nobenemu. tudi temu ne bo pustila, da ji gre na živce, ji govori, kaj naj dela in jo ves čas vabi k sebi.

ko se je znašla z prekritimi očmi in zavezanimi rokami, je bila šele besna. "ti norec! me misliš pustiti tu?" se je začela dreti nekam pred sabo, ker ni vedela, kje je. slišala je, kako se je napotil nazaj v drugo sobo, potem pa nazaj in jo odvezal. hvala bogu, je pomislila in samodejno zamahnila naprej, da je zadela njegov nos in se je zrušil po tleh.
"pošast si, louis! misliš, da ti bom kdaj sploh odpustila?" je dejala. "in tudi če bi mi bil všeč, ne bi šla v posteljo s teboj! moja ljubezen je umrla zaradi mene! oče od crystal, ki jo imaš zelo rad, kaj?" počasi se je že začela norčevati iz njega, čeprav so jo besede skorj pripravile do joka. "da bi me prizadel? jaz bom prizadela tebe, tako močno, da nekoč ne boš moral dihati!" se je še drla in prijelo jo je, da bi ga še brcnila, ampak se je zadržala.
vrnila se je na sedež. "če se mi približaš na dva metra, te bom udarila tako močno, da boš dobil pretres možganov!" ne, to niti približno ni bilo podobno ugledni narcisse matthew, neki dobrotnici, ki se je ves čas smehljala in je pomagala tistim, ki si sami niso morali. bolj je bila podobna spečemu vulkanu, ki samo čaka, da lahko izbruhne. in magma, ki že počasi prihaja iz njega, je podobna ognjeno rdeči substanci, ki se nikoli ne ustavi.
spet je za trenutek prisluhnila crystalinem dihanju, potem pa se posvetila louisu, ki je še ležal na tleh. najbolje, da kar ostane tam, kamor spada - na tla. srepo je strmela vanj, preučevala, če bo vstal in če se bo spet šel tisto osladno opravičevanje, ki pa ji ni niti približno seglo do srca.