nikoli ni bila posebna oboževalka bolnišnic, tako da se je danes preprosto le s težavo vlekla od enega kraja na drugega, dokler na koncu seveda niso ugotovili, da nima nobenih posledic, le malce razbolele kosti. vendar kakorkoli je bilo preprosto je imela občutek, da so bili te obhodi brez bilo kakšne potrebe. že ko je prišla k sebi od nesreče, je vedela, da preprosto ni nič hujšega, vendar glede na to, da so vsi po vrsti vztrajali, da morajo preprosto vsi udeleženci v nesreči oditi na pregled, ni imela druge izbire, ne glede na to, kako se je ves čas vztrajno pritoževala- preprosto je bil dan porabljen za… hm, nič. ja, preprosto nič, za obiskovanje bolnišnic, kar sploh ni bilo potrebno. tako se ji je na obraz zarisal ogromen nasmešek, ko je končno stopila iz bolnišnice. res je sovražila vse te preglede, preprosto ji niso bili pri srcu in vedno se je izogibala bolnišnic v zares širokih lokih. niti takrat, ko je bilo skoraj nujno, da gre, je raje vztrajala doma, dokler je bolezen ni minila ali pa je sestro ali koga poslala po zdravila, saj da bi se ona prilezla do tam, je bila povsem druga pesem. nekako ji vse skupaj ni bilo pri srcu, vse te bele stene, kjer je imela občutek, da če prej ni bila bolna, pa je definitivno tedaj, ko bi jo stlačili tam notri. da o vonju bolnišnic in samih zdravnikov sploh ni govorila. nekaj kar ji niti malo ni bilo pri srcu. in če danes ne bi vsi po vrsti vztrajali, da se prikaže tu, se najbrž tudi ne bi, ampak bi preprosto odšla direktno domov. vendar glede na to, da ji ne eden ne drugi ni pustil dihati, če ne bi odšla sem, preprosto za spremembo ni imela izbere, kar ji ni bilo všeč niti malo. vendar kakorkoli je bilo- sedaj je bilo konec vsega skupaj in bila je prekleto zadovoljna.

ni trajalo dolgo, da se je končno znašla pred vrati svojega doma- za spremembo sem ni prišla s taksijem, katerega bi vozil kakšen star možakar, kater bi rabil kakšno uro, da pripelje od bolnišnice do doma, za kar je sama ponavadi potrebovala slabih petnajst minut vožnje. vendar glede na to, da je vedno naletela ravno na takšne, ki so bili morda celo malce preveč obsedeni s cestno prometnimi predpisi in tako so v bistvu vozili še enkrat počasneje in nič ni bilo čudnega, če je med to vožnjo spala ter si nadomestila nekaj ur spanca. tokrat pa jo je domov pripeljal rjavolasec, s katerim sta v bistvu preživela ves ta dogodek, od samega začetka do konca in sedaj na koncu je morala priznati, da pravzaprav… hja, poleg simpatičnega videza, ji je bil ryan najbrž celo tudi karakterno všeč, čeprav tega na glas seveda ni priznala. prisegla si je, da ne bo padala na ženskarje ter podobne zadeve in so le primer tistega, s katerim se lahko zabava in nekako je imela občutek, da je rjavolasec ravno te vrste- in občutek, je ponavadi ni varal, vendar hkrati pa je vedela, da ne bo mogla zares ukazovati, kaj želi čutiti do njega, kar pa je bila po svoje iskreno precej nadležna zadeva. že skoraj je zaprla vrata avtomobila, ko se je ustavila ter malce sklonila, da se je rahlo njen pogled srečal z njegovim. »oh, saj res…« je začela ter si na obraz zarisala nasmeh. »kot prvo, hvala za vse skupaj in kot drugo…« je dejala ter se za trenutek namuznila. »želiš iti naprej? ne bi bilo preveč lepo od mene, da te ne povabim notri, morda le na pijačo ali kaj podobnega. glede na to, da si cel dan preživel z mano in tudi poskrbel zame, bi se to spodobilo, kajne?« je dejala ter ignorirala dejstvo, da se ji je povabilo za trenutek zazdelo kot povabilo za v posteljo- navsezadnje, bilo je jasno, kam je ponavadi pijača vodila. »če me seveda, še želiš prenašati nadaljnje pol ure ali kakorkoli že bo.«

čeprav se mu na zunaj ni videlo, je bil ryan precej pretresen nad dogodki tega večera. navsezadnje si nikakor ni mislil, da bo po tem, ko je stopil v vagon vlaka, ki naj bi ponujal najboljšo zabavo tistega večera, obležal v bolnišnici. za razliko od večine udeležencev nesreče se ni dolgo upiral, ko so medicinske sestre zahtevale, da vsi opravijo temeljit pregled v bolnišnici. sam se je še kako zavedal, kako pomembno je zdravje, sploh sedaj, ko je bila nogometna sezona na vrhuncu in nikakor si ni želel, da bi moral preostanek sezone zaradi kakšnega poznejšega zapleta preživeti na klopi. ko je tako čakal, da do njega pride prvi prosti zdravnik, mu glave kar ni hotelo zapustiti vprašanje, kaj je povzročilo nesrečo. seveda se trenutno noben ni pretirano obremenjeval s tem, pa vseeno, spraševal se je, če jim bo kdo sploh kdaj povedal, kaj se je v resnici zgodilo in kaj je bil razlog, da je vlak iztiril. rahlo se je stresel in zmajal z glavo. ni želel preveč razmišljati o tem, a ko je tako sam sedel v tej prazni beli sobi, drugega tako ali tako ni imel za početi. a po pol ure je na njegova vrata končno nekdo potrkal in po dobri uri, ko je končno dobil vse potrebne izvide so mu povedali tisto, kar je slutil že sam – da razen odrgnin in manjšega pretresa glave ni z njim nič narobe. zahvalil se je zdravniku in tako počasi odtaval iz bolniške sobe na hodnik, kjer je vlada prava zmeda, ko so sorodniku letali iz enega konca do drugega in poskušali ugotoviti, kaj se dogaja z njihovimi znanci, ki so bili udeleženi v nesreči. sam se je odpravil po sobah, v upanju, da bo nekje zagledal svojo novo znanko. in res, po dobrih desetih minutah iskanja je končno zagledal eleanor, kako osamljeno sedi na bolniški postelji.

na srečo avtomobil parkiral precej blizu bolnišnice, tako da je rjavolasko povabil, da jo lahko zapelje do doma. sedaj se je počutil že precej bolje, saj je močna protibolečinska tableta že začela delovati in tako so udarci v njegovi glavi že nekaj minut nazaj pojenjali. sicer bi lahko oba šla domov s taksijem ali avtobusom, toda ryan se je nekako želel prepričati, da rjavolaska pride domov živa in zdrava, tako da je vztrajal, da jo zapelje sam do vrat. tako je zapeljal na staro windsor cesto ter sledil roki eleanor, ko mu je pokazala, kje živi. avto je pristavil na dovozu ter se z rahlim nasmehom na ustnicah zazrl proti temnolaski. »no, pa sva tukaj…« je zamrmral in hkrati začutil nenavadno obžalovanje, da je njunega druženja že konec. čeprav sta v urah po nesreči precej malo govorila, se mu je zdelo, da sta se precej ujela. in očitno je bila enakega mnenja tudi eleanor, saj ga je rahlo presenetilo njeno povabilo v hišo. »amm,…« za trenutek ni vedel, kakšen odgovor bi bil najboljši. njegov pogled je zataval na hišo, nad katero je počasi vzhajalo jutranje sonce. izgledalo je kot družinsko domovanje in za trenutek ni bil najbolj prepričan kako bi odreagirali njeni starši, če bi naleteli ob tako zgodnjih jutranjih urah nanj. a že kmalu je take misli porinil vstran, nenazadnje je bil nekdo, ki je z njihovo hčerko preživel nesrečo vlaka. »lahko. če si to želiš. in če si prepričana, da nisi preveč utrujena. nenazadnje bom popolnoma razumel, če bi po tej nesreči raje bila sama,« je odvrnil na njeno povabilo, a obenem je že odpel varnostni pas, s katerim je bil pripet in ugasnil avtomobil. stopil je iz njega in ga zaklenil, nato pa počasi stopil za eleanor, ko je stopala proti vhodnim vratom. »živiš z družino?« je ob tem vprašal in se rahlo nervozno ozrl po zaprtih sprednjih oknih, kot bi napol pričakovan, da bo iz katerega od njih pomolela jezna očetova glava.