GostGost
 |  Naslov sporočila: patterson, chloé marie Sre Nov 07, 2012 10:17 am | |
|  21 - mayberry, usa - secretary - bisexual - astrid berges frisbey zakaj si se hotela ubiti, chloé? kaj je bilo krivo, da si to hotela storiti? veš, da je malo manjkalo, pa bi ti uspelo? tvoja zadeva z prirojeno depresijo je sedaj mnogo slabša, se tega zavedaš?
hmm, ne vem ali naj ti kar narišem, vendar mi je prekleto vseeno, če me bolezen pobere danes, jutri ali čez nekaj let. resno, povsem vseeno mi je. nimam volje do življenja in pridiga o tem, da se mi je komaj začelo, ne pomaga. prepričana sem, da sem dala skozi že mnogo več kot vsi ostali in res ni potrebno delati še več drame v njem- če se bom ubila, se pač bom, moj čas bo prišel, bolezen bo tirjala svoje, to je vse. in veš kaj sem ugotovila? oh, saj te ne moti, če te tikam, kajne? no, odlično. no, moji preljubi starši, so se naenkrat začeli vrteti okoli mene, celo moj brat je prišel domov! si moraš misliti? skrbi jih zame enkrat za spremembo, prepričani so, da se bom vrgla skozi okno, v trenutku ko dobim priložnost, zato mi hočejo ustreči v vsem, ker so prepričani, da bo tako lažje, da se bo zadeva spet pomirila. optimisti. če se bom hotela ubiti (kar je več kot možno), mi tega ne morejo preprečiti z nobenim darilom, niti nobeno vrnitvijo. mogoče bi morali vedno malo bolj gledati na vse otroke in ne le na starejše. sedaj je morda že prepozno.
tako zelo vseeno ti je, chloé? včasih si imela veselje do življenja, čeprav si vedela kako je s tabo. takrat nisem opazil teh ran na tvojem zapestju- res, da jih je večina že starih, vendar ne tako. je to povezano z noahom? vidiš, takrat se nisi hotela ubiti. zakaj sedaj?
ne. omenjaj. ga. resno, sploh ga ne omenjaj. pustil me je pred oltarjem in mi s takšno lahkoto povedal, da me je prevaral. preprosto prevaral, seveda, kdo pa bi živel z nekom, ki se mu lahko v trenutku strga ter si v srce zabode po možnosti kar kuhinjski nož? hja, že povsem jasno, zakaj je odšel. in očitno se me je naveličal, navsezadnje celo mojo srednjo šolo sva bila skupaj in poroka pri mojih devetnajstih mu je bila očitno odveč. jaz sem mu bila odveč. in tako se je končalo. prav imaš, morda sem bila res bolj srečna in vse prej, vendar imela sem smisel za življenje, prekleto. potem pa je šlo vse navzdol. vse gre navzdol. veš, žal mi je, da ni samomor uspel. morda bi morale biti moje rane globje. vem, da je prekleto grdo videti zavita zapestja, zato nosim dolge rokave ves čas, že jaz počasi ne prenesem več pogleda na kri in brazgotine. res se hočem počasi poslovit od tega sveta, dosti sem preživela. morda je čas, da mi pustite, da odidem.
chloé, prenehaj s takšnimi. tvoja bolezen je s tem le še slabša, občutek imam da res postaja le še bolj smrtonosna, morda bi morala oditi stran, v drug kraj, spoznati nekoga, si dovoliti biti srečna, kaj praviš?
nič, s tem ne bo nič. ostati hočem doma in nočem biti naenkrat deležna vse te pozornosti, samo zato ker se hočem ubiti, sedaj je morda že prepozno. in ne, nočem družbe. vsi me bodo imeli za čudakinjo ali pa le pazili, prav na vsakem koraku, da se ne pahnem na drugo stran- oh ja, morda bi morala res oditi- tam, na drugo stran, drugam ne grem.
ne prepoznam te več. tvoj karakter je postal tako siv, brezbarven. se na tvojem obrazu sploh še kdaj zariše nasmeh?
oh, prenehaj s takšnimi. ne da nisem nasmejana in dobrovolna kot nekoč, le odmaknila sem se od ljudi, raje sama sedim s knjigo v kavarni, kakor v družbi. in še vedno ne vem, kaj počnem v službi. no, nekaj denarja najbrž potrebujem, ker nočem biti še pri tem odvisna od staršev. neverjetno, glej, še nedolgo nazaj, sem hodila na zabave, imela prijatelje, se zabavala. sedaj pa hočem svojo rit spokati samo še na drugo stran. veš, da se je počasi že začelo šušljati po mestu, da umiram ter podobne zadeve? *smeh* oh ja, kar naj tako rečejo. saj na nek način res. vendar stvar je v tem, da bo to umiranje hitro in ne počasi. le priložnost dobim in bum... ni več chloé. potem pa naj govorijo, da me je pokopala bolezen, da.
kako si lahko tako brez volje? res nimaš nobene, niti najmanjše želje, da se vse dobro izteče?
ne. moja edina luč je izginila pred dvemi leti. sedaj vem, da se vsakemu le smilim, to je vse, noben se ne druži z mano, zaradi mene same. sicer res, da nihče ne ve, kaj je z mano, vendar vsi sumijo. in to je dovolj, da so previdni do mene. pomilovanja pa prenašati ne mislim. raje se poslovim, takoj zdaj.
KLAVDIJA - 8TEEN - 6+ - SABRIEL, SARINA, CONNOR AND ELEANOR |
|
 sandra
administrator
Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012
| | Naslov sporočila: Re: patterson, chloé marie Čet Nov 08, 2012 4:29 am | |
| wiiiu piiiu  opis je potrjen, sure thing, izpolni še obrazce. ^^ |
|
