artie & benjamin [peachtree's park]

Naslov sporočila: artie & benjamin [peachtree's park] Pet Okt 26, 2012 6:11 am

tag: a late start for mr. hampton :3

po eni strani si je želela, da bi lahko v čudovitem malem mayberryju ostala še nekaj mesecev. po drugi strani je hotela oditi čimprej. vsak dan je bil nov opomnik, da bo čas za odhod prišel slej kot prej in sedaj je bil tik za vrati. kmalu bo konec oktobra in morala se bo vrniti nazaj v new york. nazaj v svet bleščic, oblačil in večnih zahtev, da izgledaš brezhibno popolno. lahko bi obesila kariero na klin in se vrnila nazaj. toda kaj bi potem počela? s končano osnovno šolo dela ne bi dobila nikjer drugje. vedno je obstajala možnost, da dokonča štiri letnike srednje šole po izpitih in nato nadaljuje otroške sanje. pri dvajsetih bi si lahko želela že kaj drugega. a kaj bi si želel človek, ki ima vse? velika dužina, dobra služba, prijatelji, ki te cenijo. volneno jopo je ovila tesneje okrog trupa, ko je nadaljevala pot po eni izmed sprehajalnih poti v mestnem parku. morda se je sprehajala, ker je hotela v spomin vgravirati čimveč rojstnega mesta, da si bo podobe lahko pred oči priklicala v naslednjih tednih, ko bo daleč stran. morda je hotela čudežno zbrati dovolj poguma, da bi manekenstvu naredila konec in s svojim prostim časom počela kaj drugega. lahko bi se naučila kuhati in odprla pekarno. lahko bi res odšla nazaj v šolo. možnosti je bilo nešteto, a ni imela dovolj poguma, da bi izpeljala katerokoli. preveč jo je skrbelo, da se bo na koncu izkazalo, da nima vrednosti. da je bedasto poziranje vse kar zna početi. da drugje mesta zanjo ni. in resno, kdo bi si želel do konca življenja veljati kot lepa lutka pred objektivom?

ustavila se je v bližini drevoreda, pod katerim so bile posejane lesene klopice. zasedena je bila zgolj ena in na njej je sedel visok temnolasec s sključeno držo in pogledom uperjenim v tla. za hip se ji je celo zazdelo, da ga pozna. in morala je delovati presneto čudno, ko je stala na mestu in strmela v neznanca. le da je bila precej prepričana, da ga je že videla nekje v preteklosti. vsakič, ko se je vrnila v mayberry je srečala kup novih priseljencev, a on je bil še iz prejšnjih časov – iz časov pred new yorkom, milanom in parizov. iz časov, ko je hotela študirati nekaj pomembnega, na primer kvantno fiziko ali kaj podobnega. napravila je konkreten vdih, ko se je hitro odpravila naprej, naravnost proti temnolascu. možnost, da bo izpadla kot neumna trapa, je bila neverjetno velika, a pripravljena je bila tvegati za voljo lastne radovednosti. ''hej,'' je spregovorila, ko je bila dovolj blizu in so se njene dlani pričele igrati s trakcema, ki sta njeno jopo vezala skupaj prek torza. ''oprosti, ker takole... um, se morda poznava?'' je nadaljevala z opravičujočim nasmeškom in nesigurnim leskom v očeh, ko je končno pogledal navzgor k njej in priznal njeno prisotnost. ''pravzaprav se poznava. če se ne motim, si ben hampton?'' je previdno dejala, ko je zaobjela njegov obraz in ga pomlajšala za sedem let, zraven pristavila še policijsko uniformo in v mislih dodala še otroško zaljubljenost dvanajstletnice v velikega, močnega policista, ki preganja slabe ljudi. ''verjetno se ne spomniš, ker je res minilo že sto let. bila sem stara dvanajst let? paličnjak z velikimi očali in seminarsko nalogo?'' je poskusila razložiti, zakaj še vedno stoji zraven njega in vrta vanj.

tagged is the beautiful artemis smitten 1

this post is 689 words long and i am listening to adele for inspiration.
i'm sorry for the lateness, babe, but let's get these two crackin'! :3

obletnica je bila zmeraj zanj izjemno boleč termin in ta se je hitro bližala. počutil se je izgubljenega, umazanega, slabega, počutil se je kot vse, kar si nikdar ni želel biti. hotel je biti trdna skala, na katero bi se marilyn lahko naslanjala, hotel je biti ljubeč mož in oče, želel si je idilično družino, hotel je živeti ameriške sanje. namesto tega je pristal v usvinjani resničnosti, ki je brez kozarčka žganega ali dveh tako ali tako ne bi mogel preživeti. bolelo ga je srce in stiskala so ga pljuča in če bi bil manj neomajen, bi se že zdavnaj z avtomobilom odpeljal preko prepada nedaleč stran na glavni cesti proti charlotte, ki je vodila mimo mayberryja. tako pa je lahko samo posedal - kakopak čimdlje stran od njemu popolnoma neljube soproge, ki bi ji moral že zdavnaj vtakniti nekaj v tista njena preveč pogumna usteca. stvari, ki mu jih je navrgla, stvari, ki si jih je drznila govoriti o njegovem pokojnem bratu, so bile tako boleče, tako utrujajoče, da bi vsak nepotrpežljiv moški, ki si je lastil domačo pištolo, že zdavnaj zagnal nekaj metkov skozi njeno lobanjo. on pa jo je prenašal, pa še kar ni razumel zakaj. morda zato, ker je ona prenašala njegovo grobost, njegovo iracionalno jezo, njegovo bedo, vse njegove pomanjkljivosti je pogoltnila in dovolila, da ji skače po glavi, ko je na tleh. morda sta potrebovala tak odnos - kakorkoli že, presrečen je bil, ko se je lahko od nje oddaljil. če bi jima bilo drug za drugega mar, bi se situacija morda lahko obrnila. pa jima ni bilo, o ne, enostavno držala sta skupaj, čeprav bi po vsej zdravorazumski logiki morala že davno odnehati. takole je razmišljal o popolnoma življenjskih rečeh, kadil svoj cigaret in popolnoma trezno zijal v tla, nekam med svoje čevlje, ter prežvekoval bedno preteklost in izgubljeno usodo. spraševal se je, če mu je bila sreča sploh kdaj namenjena; če ni bilo vse skupaj samo slaba varka, ki je zakrivala mizerijo, ki je čakala tik za vogalom. rad bi si mislil, da ne. želel si je, da bi mu bilo lepše življenje vsaj enkrat obljubljeno, pa četudi nikdar realizirano. in tako se je utapljal v mislih, ko so se eni izmed mimoidočih korakov nenadoma ustavili ob njem. radovedno je dvignil pogled, ki mu je razkril temnolaso lepotico, ki bi jo zlahka prepoznal. bila je pripadnica tako imenovanega 'klana lombardijev', družine, ki jo je vsak prebivalec mayberryja prej ali slej moral spoznati. ona pa je bila prepoznavna izven meja malega mesteca. hitro je zaslovela kot manekenka, zdaj pa je njen obraz zaznamoval marsikatero stran v revijah o modi ali na velikanskih platojih, razobešenih po vsem svetu. kar nekajkrat jo je videl na naslovnici kakšne marilyinine revije, zdela se mu je tako lepa in tako nedolžna - in spraševal se je, zakaj ni življenje tudi njemu namenilo tako lepe usode. "ne da bi ve.." je počasi skomignil, a še preden bi utegnil dokončati svojo poved, ga je prekinila. od kod naj bi jo poznal? vedel je zanjo, a močno je dvomil, da je kdaj govoril z njo - in iskreno, precej mu je laskalo, da se je takšna lepotica odločila, da ga bo označila za svojega znanca. zadržano se je nasmehnil in se nekoliko vzravnal, med tem ko je poslušal njene besede. njegov obraz se je počasi razjasnil; zmeda se je spremenila v presenečenje, ki se je mešalo z iskrenim veseljem, istočasno pa je šel skozi kakšnih tisoč drugih občutkov, da je na koncu pristal na tem. "ne govori neumnosti," je dejal s slabo prikritim navdušenjem tako na obrazu, kot tudi v glasu. "artemis lombardi, to si bila ti?" kotički njegovih ustnic so samodejno silili navzgor in dovolil jim je - bil je srečen, da ga je lahko to dekle takole iskreno razveselilo, ko se mu je že zdelo, da bo prej ali slej preprosto potonil v depresijo. "dekletce, ki je vkorakalo na postajo in sedelo na tistem belem plastičnem stolu, kaj.. eno uro? samo pazljivo si opazovala." nasmejano je zmajal z glavo, nato pa ji pomignil, naj se mu pridruži na stari prepleskani klopi. "neverjetno, nikoli nisem gospodične paličnjakinje povezal s.. tvojim obrazom."

včasih si je res želela, da bi imela v sebi vdelano sito, ki bi polovici besed preprečevalo najti pot na dan. večino časa je samo bleknila vse, kar ji je padlo na pamet in se nato dneve dolgo tolkla po glavi, ker je bila tako nepremišljena. dobro, da je bila rojena pod srečno zvezdo. vse do sedaj, se še nič ni obrnilo v kontra smeri naravnost proti njej in problemi so se reševali sami od sebe. toda očtino je res pričakovala preveč, ko je stopila do moškega, ki ga je prvič videla pred dolgimi osmimi leti in ga v mislih oboževala kot nepopisnega junaka celo mladost. ''verjetno se me ne spomniš,'' je klavrno zamrmrala v odgovor, ko jo je preučeval s pogledom. morda jo je prepoznal z ogromnim plakatom obešenih po večjih mestih, morda je kdaj ugledal njen obraz na televizijskem ekranu v kateri od reklam ali oddaj. toda ko mu je poskušala razložiti, kdo je, je poslušal. poslušal in kmalu je njegov obraz razsvetlilo prepoznanje. ''niso neumnosti,'' se je tiho nasmehnila in skomignila z rameni, ko je sedla navzdol na klopico poleg njega. ''vem, da je minilo že skorajda desetletje, ampak da – tisti dan imam v najboljšem možnem spominu,'' je hitela kimati in nasmešek je kmalu postal vse širši, ko je poskušala prikrito strmeti vanj. seveda ji ni najbolje uspevalo. za dvanajastletno dekletce je bil benjamin hampton kot superman. oblečen v policijsko uniformo, nekdo, ki je počel nekaj pomembnega za svet – lovil roparje, ki so kradli torbice starim gospem, pomagal otrokom, ki so se izgubili na poti domov. imel je namen, nek specifičen cilj v življenju. prav tisto, kar je zadnje čase pogrešala sama pri sebi. stanje pred objektivom pač ni imelo kakšne pomembnejše vloge od služenja denarja velikih modnih hiš.

''prav jaz. vem, da sem se malce spremenila,'' je končno odmaknila pogled in odložila črno torbo na drugo stran klopice za svoj hrbet, ko se je zasukala napol proti njemu. bilo je rahlo neverjetno, da je sedela poleg osebe, ki jo je toliko let nazaj nepojmljivo občudovala in čislala v mislih. ''bilo je zanimivo. vsaj mislim, da. danes ko gledam nazaj, se mi zdi, da ste celo uro pili kavo in se pogovarjali o klubu, kjer ženske plešejo. takrat se mi je zdelo blazno zanimivo, zdaj vem, da ste bili redni obiskovalci striptiz kluba,'' se je namuznila, ko je na plano priklicala že daven spomin izpred let. tisto popoldne je bilo bolj zabavno v njenih očeh kot obisk lunaparka ali ogromnega zabaviščnega parka. ''samo čakali ste, kdaj se bom naveličala in odpeketala stran. nisem šla do večera, ko si me peljal domov,'' je prikimavala v nadaljevanju in stresla z glavo. morda mu je celo podarila kratek poljubček na hrbtišče dlani, ker je v filmih videla, da je to vljudno. ''in ti? še vedno služiš mestu in nas rešuješ pred kriminalom?'' je pozornost v celoti presumerila nanj. njen pogled je pridobil njej dobro poznano iskrivost – venomer se je pojavila tam, kadar se je pretirano navdušila nad nečem. v tem primeru nad moškim, ki je sedel poleg nje. vedela je, da si trenutno tudi sama zatiska oči. nekaj na temnolascu jo je pošteno motilo. njegove ustnice so bile uvihane v nasmešek, a le ta se ni dotaknil njegovih oči. njegove besede so izražale sproščenost, a vendar je slutila, da je notranjost napeta kot struna, ki samo čaka na svojo priložnost, da pošteno poči. lahko da se je motila, lahko da se ji je samo dozdevalo, vendar je bila precej prepričana, da benjamin hampton, ki sedi zraven nje, ni njen junak izpred osmih let marveč povsem druga oseba.

tagged is the beautiful artemis smitten 1

this post is 729 words long and i am listening to nouvelle vague for inspiration.

"prav zares?" se je pozanimal; že dolgo ni slišal nikogar, ki bi rekel, da ima dan, v katerem je bil ben, v dobrem spominu. še predobro se je zavedal, da so se ga ljudje rade volje v širokem loku ogibali, najverjetneje preprosto zato, ker so vedeli, kakšne razmere vladajo med njim in njo, med njim in marilyn - in prav zato ga s tolikšnim komplimentom ni nihče počasil že.. nekaj let. artemis pa.. oh, seveda se je je spomnil. v prikritem tonu so se pogovarjali o tem, "čigava mala je to" ali "kdo je tistegale dekliča pripeljal na postajo" in se skušali obnašati toliko bolj možate in dobre, kot bi sumili, da bo tista dolgonoga očalarka nekoč postala svetovno prepoznavni model. s fanti so se pogovarjali in pili kavo, kdo ve, o kakšnih neumnostih so govorili, in spomnil se je, da je tisti dan izzival svojega brata, ker je prejšnjo noč končal v striptiz klubu, pijan in popolnoma nezavesten, da ga je okoli polnoči moral priti ben rešiti. odsotno se je nasmejal ob tem spominu, nato pa pogled spet vrnil na artemis, vključno s svojo celotno koncentracijo. "ne samo malce," je iskreno prikimal in smešno se mu je zdelo, da je tako.. skromna. če bi bil on na njenem mestu, se vsekakor ne bi več menil za ničvredne ljudi, ki jih najverjetneje tako ali tako ne bo nikdar potreboval; ona pa se je ustavila, nasmejano pozdravila in se v debato spustila s skoraj popolnim tujcem. skoraj, ker sta že govorila, a govorila sta le enkrat, ko se je ben navsezadnje odločil, da je čas, da nekako ukrepa in razreši situacijo z dekličem. očitno je prav nič ni motilo, da je kar sedela in sedela tam in da ji nihče ni posvečal pretirane pozornosti - je pa lahko videl, da se je razveselila, ko je prisedel. ob njenih naslednjih besedah se je glasno zasmejal in zmajal z glavo. neverjetno je bilo, da je tista mala deklica zdaj odrasla, da je z njim govorila o takih zadevah, da je imela kristalen nasmešek, čisto kožo, svilnate lase in popolno telo. "vsega tega se še spomniš?" se je med smehom pozanimal, ko je pričel ta malce pojenjati. "točno," je prikimal, ko se je retrospektiva nadaljevala. spomnil se je, kako je nekaj časa posedel pri njej, nato pa ji vljudno razložil, da mora nazaj na delo. prikimala je, kot da je bil njegov subtilen namig popolnoma jasen, a ko se je čez tričetrt ure vrnil po novo kavo iz avtomata, je še vedno sedela tam in z zanimanjem opazovala. končno je sklenil, da bo potrebnega nekaj več kot samo prijazen posreden predlog, da bi lahko mogoče šla domov. stopil je do nje in ji rekel, da je skrajni čas, da jo odpelje nazaj k družini. "v avtu si govorila, kako boš postala forenzičarka ali nekaj takega.. bilo je izredno ljubko." znova se je zasmejal, tokrat nekoliko krajše, nekoliko manj pristno, a spomini so še kar vreli na dan. "se še spomniš, kolikokrat si me prosila, če lahko prižgeva sirene? na koncu sem jih prižgal, ko sva bila že na tvoji ulici." njegov nasmeh je v nostalgiji počasi bledel in zmajal je z glavo. tisto je bila res zanimiva izkušnja; kar nekako je pobral nekega neznanega otroka in ga, hja, morda iz njenih oči celo 'herojsko odpeljal domov', med tem ko je sam vedel, da je bilo preprosto bolje to, kot da bi proti staršem sprožili preiskavo, ker je njihova mladoletna hči pribežala na policijsko postajo in se ni želela premakniti. zdaj mu je bilo seveda jasno, da je lombardijeva, in da so lombardiji po mestu razkropljeni kot trava na domačem dvorišču; našel si jo vsepovsod drugod in glede na količino otrok, ki sta jih imela stara lombardijeva, se mu ne bi zdelo čudno, če tisti večer artemis sploh ne bi pogrešila. "ne več," je nejevoljno odkimal, ob čemer je bilo precej očitno, da je do teme nekoliko zadržan. pa je kljub temu nadaljeval; ni vedel, od kod se je vzela ta nenadna iskrenost, a vseeno je spregovoril, ne o celotni zgodbi, a vseeno je povedal veliko. "udeležen sem bil v strelskem spopadu, kjer sem bil poškodovan. dali so mi visoko pokojnino in me odpustili iz policije." zajel je sapo in kratko skomignil z rameni. ni mu bilo žal, ker je vedel, da bi se mu tako ali tako na policiji samo še hitreje zmešalo.

''prav zares. tudi če bi hotela lagati, ne bi mogla, ker sem presneto zanič lažnivka – mislim, da mi začnejo celo trzati dlani in oblije me rdečica, tako da niti ne poskušam,'' se mu je čutila dolžno pojasniti, ko je vneto prikimala in so se njene ustnice še vedno vihale v nasmešku, oči pa iskrile ob vseh spominih, ki so zdaj plavali naokrog po njeni glavi. tako zlahka se je navdušila in tako zlahka je on njen dolgočasen turoben dan spremenil v vznemirljivega. ni prav dobro vedela, kako naj reagira na njegove besede o njeni spremembi, zato je samo sklonila pogled, odprla in zaprla usta ter na koncu raje ostala pametno tiho. ni prav rada govorila o tistem slavnem prehodu iz mestnega paličnjaka v diorjev diamantek ali kakorkoli so jo že klicali takrat pred leti. bila je samo vesela, da ji je uspelo pobegniti stran od vseh vzvišenih in obsojajočih pogledov. sprva so bili njeni trenutki pred fotoaparati nadvse neprijetni in ni imela pojma, kaj počne. vendar so bili fotografi nadvse navdušeni nad njenim neznanjem, ki je očitno vžgalo, zato je samo še naprej stala pri miru in delala, kar so ji naročili ali kar se ji je zdelo prav. kdaj točno je ugotovila, da se je njena podoba spremenila tudi v očeh ostalih, ni pomnila. verjetno, ko so jo zagledali na plakatu vrh avtoceste. verjetno se niti takrat niso zavedali, da ima lepota več kot en obraz. ''imam precej dober spomin in kot sem že rekla – tisti dan je bil praktično najboljši dan v mojem otroštvu, tako da...'' je nerodno zaključila z opravičujočim nasmeškom. lahko je v nedogled čvekala na intervjujih in pred kamero, sedaj pa je poleg znanca iz preteklosti povsem pogorela na celi črti.

''da... bilo je ljubko in nikoli se ni uresničilo. končala nisem niti srednje šole, tako da sem v lastnih očeh bolj kot ne neverjetna zguba,'' je zavzdihnila z zaigranim nasmeškom, skozi katerega bo verjetno takoj videl resnico. počutila se je zadaj. vsak dan v domačem mestu je bil muka. ostala je ujeta v dogodke izpred petih let in verjela je, da je vse ostalo isto, le da so doma samo čakali, da se spet spravi od hiše, ker nihče ni vedel, kako naj se pogovarja z njo. sama je seveda navdušeno delila vsakemu članu zjutraj objeme in poskušala nadoknaditi izgubljen čas, a sčasoma je spoznavala, da je vse zaman. ''če ne drugega imam vsaj denar in slavo. to naj bi si želela vsa dekleta, pravijo,'' je zamrmrala z že veliko bolj bledim nasmeškom in se rahlo presedla na svojem mestu, preden je zbrala ponovno dovolj poguma, da si je upala pogledati temnolasca poleg nje. nestrpno je čakala na njegov odgovor, pričakovala zgodbo o tem, kako ga male deklice še vedno občudujejo in kako živi za obče dobro. ''oh,'' je sledil njen vzdih, ko je naposled odgovoril, in se je rahlo namrščila. ''huh, pokojnina pri... tridesetih? ne vem, koliko si star,'' je najprej zmedeno spravila iz sebe, nato pa stresla z glavo in njena dlan se je znašla na njegovi. ''nikoli me niso naučili, kako dajati vzpodbudne govore, veš,'' je zamomljala in pogled obrnila proti svoji dlani, ki je bila nekaj odtenkov bolj bleda od njegove. ''zato bom raje tiho, preden rečem, kaj butastega. ampak, um. verjamem, da se vse zgodi z razlogom, čeprav je to nadvse klišejsko in spominja na odlomek iz osladnega hallmarkovega filma. mogoče to pomeni, da te dobre stvari še čakajo?'' mu je namenila iskren nasmešek in njen pogled ni nosil nekega pomilovalnega podtona. ''hm. ben... saj te lahko kličem tako?'' je nato nadaljevala po globokem vdihu: ''bi morda kdaj v bližnji prihodnosti imel čas zvečer za preprosto pijačo ali dve?''

tagged is the beautiful artemis smitten 1

this post is 647 words long and i am listening to yann tiersen for inspiration.
tole sem spisala, da nekako zaključiva ta pogovor, glede na to, da se ben poslavlja. pravzaprav niti nisem pričakovala tega, but what do you know, your artemis helped him decide to leave. ^^ yayyy, i love this! če se ben nekoč vrne, bova vsekakor morali naplest nekaj senzacionalnega. <3

nasmejal se je njenim prijaznim besedam, ki so se zdele kot majhni obliži, ki so počasi krpali njegovo že nekdaj strto srce. všeč mu je bila, ker je prisijala z optimizmom, ki ga že leta ni videl pri ljudeh, ki so mu bili blizu. marilyn je odsevala sovraštvo, bes in zamere, ostali ljudje so ga gledali postrani. razen marilyn mu tako ali tako nihče ni bil dovolj blizu; pa saj mu tudi artemis ni bila, samo kaj, ko je tako zasijala ob njem, da se mu je za trenutek zazdelo, da je nekje v svojem zajebanem življenju naredil nekaj prav. in ta občutek je odtehtal cel kup slabih, ki so se v njem nabirali pretekle dni. morda je bil čas, da preprosto zapusti marilyn in se odseli iz mesta. poišče pomoč. se spravi k sebi. morda bi bilo tako zares najbolje. "kako lahko to rečeš," je takoj oporekal; zmajal je z glavo in v očeh se mu je zasvetila strogost, s katero je bil odločen obvarovati to mlado dekle. ne, on je bil zguba. on je počel prav vse, kar ga je izoblikovalo v neverjetnega bedneža. ona pa.. ha, njen obraz se je svetil iz reklamnih panojev, bila je slavna zaradi svoje lepote. kako je potemtakem lahko trdila, da se vidi kot zgubo? "artemis, neverjetna si. ne samo zaradi tega, ker se svetiš iz plakatov," se je rahlo nasmehnil. "veš, kako dolgo je tega, da me je nekdo pripravil do iskrene dobre volje?" je dejal z resnobnim nasmehom na obrazu in z jasnim pogledom. vprašanje, kakopak, je bilo retorično. "predolgo. in vendar sva tukaj," se je nato nasmejal, srečen, ker je lahko nekomu vendarle dokazal, da zna biti dober in razumevajoč. njeno dlan je začutil na svoji in za trenutek se je pričel počutiti prav neprijetno, morda zato, ker je vedel, da bo fizični kontakt kaj kmalu pripeljal do fantazij, ki niso primerne za toliko starejšega človeka. pa ne samo zaradi starosti; predvsem zato, ker se je je spomnil kot otroka. in ker je, kljub odraslosti, v njej še vedno videl taisto dekle z dolgimi nogami in velikimi očali. "devetindvajsetih," jo je skromno popravil, pogled pa usmeril v tla in med tem dlan umaknil izpod njene. zgrabila ga je nekakšna panika, panika, ki je ni bil vajen. takšna panika, ki jo je najbrž prakticiral samo zato, ker je bil v tistem trenutku pretirano trezen po kdo ve koliko časa."v to iskreno dvomim," se je nasmejal s sarkastičnim tonom in pogled usmeril nekam v daljavo. na trati se je majhen otrok igral s čivavo. njegova domnevna mati, ki je stala nedaleč stran, je zadevo ujemala na fotografski film. ali, bolje rečeno, kartico. ni mogel kaj, da se ne bi vprašal, kje je oče - in pomislil je nase. vse, kar si je želel, je bilo tako daleč iz njegovega dosega, zamotano v tančico meglenih želja. vedel je, da ne bo nikdar boljši človek - in žal mu je bilo, ker je bilo tako. odsotno je prikimal, ko ga je poklicala po njegovem vzdevku, nato pa prisluhnil njenim besedam. odsotno, nekoliko zbegano, se je s pogledom vrnil k njej in že je hotel pokimati, ko je na koncu nejasno odkimal. "mislim.. mislim, da me za nekaj časa ne bo v mestu," je nejasno izrazil idejo, ki se mu je utrnila. dovolj je imel samega sebe; hotel se je vrniti v kožo človeka, ki ga je poznal nekoč in na katerega ga je zdaj vezal le bežen spomin. "ampak.." je s taisto negotovostjo nadaljeval, nato pa se mu je obraz razvedril. "ko se bom vrnil, te bom poiskal." nenadna energija se je naselila v njegovo telo in postavil se je na noge trudnega telesa. ozrl se je proti njej, proti soncu, ki ga je zanj tisti trenutek predstavljala, in široko se je nasmehnil, ko je izgovoril zadnje besede: "hvala ti, artemis. tega ne bom nikoli pozabil." nato se je obrnil - in brez pozdrava odkorakal stran.

- - - FIN - - -

» artie & valentin [telephone booth]
» artie & colton [lombardi's house]
» artie & lucrezia [beach cave]
» artie & asher [dance studio]
» artie & damien [sand & sault bar]

artie & benjamin [peachtree's park]

artie & benjamin [peachtree's park]

Similar topics

Similar topics