Arianna je sedela za svojo pisalno mizo z nosom globoko v zapiskih za geografijo. Pred tremi urami je prišla iz šole in domov prinesla še eno nezadostno. Mame sploh ni pogledala, spokala je naravnost v sobo in torbo zabrisala nekam v kot, še pred tem pa iz nje potegnila zapiske.
Prekleti učitelj! Dobro je vedel, da ji geografija nikoli ni ležala in ni ena tistih, ki se rade učijo, ter ves dan preživijo za knjigami in si nabirajo znanje. Ne, Ari je bila bolj tista party girl, kar pa je učitelja še bolj podkurilo. Iskal je njeno ne znanje, čeprav bi ji že po prvih dveh vprašanjih lahko dal nezadostno, pa jo je raje še malce mučil. Spraševala se je kaj bi storil, če bi v šolo poslala mamo ali starejšo sestro. Problem pa je bil, da zares ni znala, drugače bi se verjetno že znašli pred ravnateljem. Večina sošolcev ji je bilo zvestih, saj je bila precej popularna, glede na to, da izhaja iz družine, ki je tako rekoč ustanovila Mayberry, toda našle so se izjeme, ki niso mogle zadržati smeha in so jo prebadale z očmi. V očeh je čutila solze in ni vedela kako dolgo jih bo uspela zadržati tam. Tako je pobrala svoje stvari in se skozi solzne oči odpravila na wc. Če bi sedaj le imela kaj, kar bi lahko uporabila namesto noža ali britvice. Še škarje je danes pustila doma. Zato se je namesto nazaj v razred odpravila domov. Ko je stopila v sobo je že hotela zaviti v kopalnico, pa je raje sedla za mizo. Odkar si je nazadnje potegnila mrzlo rezilo po svojem zapestju sta minila že dva tedna. Tako se je odločila do učitelju pokaže na drugačen način. Naučila se bo snov in se javila, popravila bo oceno.
Optimizem ji nikoli ni pristajal, tudi tokrat se je močno zmotila. Njene oči so begale od začetka do konca lista, njena pisava je odsevala v njenih zenicah. Besede niso obvisele v njenih mislih, ampak so enostavno odbrzele takoj, ko so bile izven dosega njenega pogleda. Ko se je spet zbrala pet strani pozneje, je zmajala z glavo. Zadnji dve besedi sta ostali v njenem spominu, a pojma ni imela kako se skladata z ostalo snovjo. Zavzdihnila je in zaprla zvezek. No, pa je spet obupala, učenje ji res ni ležalo. In sama sebe je sovražila zaradi tega. St. Cloud-ova je za boga! Vsi njenih sorojencev so to znali boljše, vsem je ali jim bo slej ali prej uspelo s naravno inteligenco in pametjo. Samo njej ne. Samo ona je bila črna ovca v družini.

Zaloputnila je vrata svoje kopalnice – ja, njena družina je bila dovolj bogata, da so si lahko privoščili kopalnico ob vsaki sobi in tudi njena ni bila izjema. Obrnila je ključ, saj res ni hotela, da sestra ali mama vstopita, ravno ko bodo njena mračna čustva odtekala skupaj z njeno krvjo. Točno to je nameravala narediti. Teden, dva, tri, gor ali dol, ni videla drugega izhoda. Pograbila je rezilo britvice, ki je ležalo ob umivalniku in pogled za trenutek zapičila v ogledalo nad le tem. Spogledala se je s svojimi modro-zelenimi očmi in si čisto rahlo prikimala. Ustnice je imela poravnane v tanko črto, čeljust je trdo stiskala skupaj. Nekoliko tresočo roko v kateri se je bleščalo rezilo je stresla, ter jo počasi premaknila k zapestju, ki je čakalo nad umivalnikom. Oster del je ustavila nekaj milimetrov nad glavno žilo in počasi pritisnila. Kmalu je zagledala rdečkasto tekočino, ki je začela počasi kapljati na snežno belo keramiko. Zarezo je končala na drugi strani, da ji je rdečina zajela skoraj ves obroč roke in zarisala neko krvavo zapestnico. Preden je nadaljevala je odprla vodo, da se je njena kri sproti umila in ni puščala kasneje nemogočih madežev. V vsaki kapljivi je videla solze, ki so tekle na wc-ju šole in učiteljeve boleče opazke, nato pa smeh in poglede vseh bedakov, ki so se nad njenim ponižanjem zabavali. Pod glavno žilo je naredila novo zarezo, ki se je spet vila čez polovico njenega zapestja. Vsake toliko je ošinila ogledalo, vsakič opazujoč, da ni njena usta niso več napeto ravna in njena čeljust ni več trdno stisnjena.
Zaslišala je brneč zvok, ki se je prevalil v glasno petje nekega jazz pevca in zajelo sobo. V mislih za zamahnila z roko in nadaljevala, ko je zaslišala materin glas: »Arianna, dvigni telefon, da ne pridem gor!« Stvar je bila preveč tvegana, zato je roko pomolila pod curek vode in kri umila iz zapestja s nekaj vmesnim trzanjem. Okoli roke si je zavila brisačo in se pognala iz kopalnice. Do telefona je prišla tik za tem, ko je prenehal zvoniti. Zavila je z očmi in pogledala kdo jo je klical. Neznana številka. Mobitel je spustila nazaj na mizo, naravnost na zvezek, že pozabljenje geografije. Ugotovila je, da potrebuje nekaj zraka, da malce premelje kako naprej, zato je pograbila v rokavih ohlapno, jeans jakno in izginila iz sobe.

Mami je zaklicala, da gre malce ven in pride čez kakšno uro, nato pa zapustila hišo. Z belimi sandali z visoko peto se je nekaj časa slepo sprehajala po mestu. Dan se je počasi bližal večeru, večina je že končala s službami in so dan preživljali s svojimi bližnjimi nekje v zavetju štirih sten. Verjetno so matere ravno kuhale večerjo, medtem ko so očetje gledali športna poročila, otroci pa so brezskrbno poskakovali med obema. Joj, kako je pogrešala ta občutek brezskrbnosti. Vse si počel, zato ker si to hotel, malo te je brigalo kaj si drugi mislijo o tebi. Jedel si kar si hotel, rekel si kar si hotel, verjel si kar si hotel, vedel si se kot si se hotel – bil si kar si in vsem je bilo všeč. Imel si prave prijatelje, ne samo tiste, kis o te izrabljali. Ljubezen je bila preprosta – imel si se ali rad ali ne, vmesne poti ni bilo. Bil si svoboden. Nič ni bilo kot zdaj, ko so si vse počel za druge. Bilo je preprosto, sedaj pa je vse izjemno zakomplicirano.
Mil veter ji je rahlo pihal v obraz, lasje so plapolali za njo. Pod nogami je začutila pesek in ugotovila, da je na plaži. Razgledala se je proti morju, ki je nemirno udarjalo ob skale ter na obalo naplavljalo morsko travo in podobno. Previdno je stopila na lesen pomol ter se sprehodila do konca. Med rezkim škripanjem je sedla in se zastrmela v majhne valove, ki so z pomočjo vetra prihajali proti njej in izginili pod njenimi nogami. Sonce je v počasnem posnetku poskušalo zatoniti , a ga je ura upočasnjevala. Počasi si je zavihala rokah jakne in opazovala svoje gladke zareze. Rdeča tanka črta se je vila po njenem zapestju in tako močno se je osredotočila nanjo, da ni slišala korakov, ki so se približevali. Roke ni skrila pravi, čas temnolaska, ki je pristopila jo je zagotovo videla. Dvignila je pogled in se zastrmela v njene svetlo rjave oči. Naklonila ji je neke vrste nasmešek. »Miranda,« je zamrmrala, upajoč, da ne bo omenila krvave zmešnjave, ki jo je ravnokar videla. Čeprav je imela Mirando rada kot svojo sestro , se niti s to ni pogovarjala o svojih problemih kaj šele z Pearcevo. Pogled je še vedno usmerjala k njej, roko pa je skrila med svoja stegna, ter nekoliko zanemarila pekočo bolečino, ki jo je spreletela v tem trenutku. »Kaj pa ti tukaj?«

this post is only for beautiful arianna. miranda is wearing this and for inspiration i'm listening to lana del rey. it kind a suck? oh, no way! it's perfect and i can't wait to see what will happen with this two!

''seveda,'' se je miranda popolnoma brezbrižno preko mobilnega telefona pogovarjala s hannah, njeno tako imenovano agentko. v roki je držala svojo rdečo beležko, ki jo je uporabljala le za službene namene, in bila popolnoma zatopljena v datume v njej. ''kaj pa adam? ali ni on rezerviral jutrišnjega večera že prejšnji teden? čakaj... pa ni liam erinina stranka? ja, samo da si zapišem... kaj pa tisti jud? ja, zapiši ga k meni... tip je poln denarja...'' tako nekako je potekal njun pogovor. čeprav se je miranda pogovarjala o moških, ki ji bodo plačali za seks, je pogovor zvenel kot najbolj običajen in dolgočasen pogovor o vremenu v prihodnjem tednu ali kaj podobnega. bil je četrtek zvečer in takrat je namreč hannah razdeljevala med dekleta njihove stranke - miranda je imela zaradi svoje vztrajnosti in uspehov pri poslu nekaj privilegijev in je vedno lahko sama izbirala moške s katerimi bo preživela noči v prihodnjem tednu. vedno je seveda izbrala tiste privlačne ali pa tiste, ki so bili blazno bogati. stvar, ki jo je namreč najbolj ljubila pri svojem poklicu, so bile gore denarja, ki jih je zaslužila in s katerimi si je lahko potem kupovala čudovite chanelove torbice ali najnovejše armanijeve kavbojke, ki so se popolno prilegale njenim suhljatim nogam. čeprav je na prvi pogled delovala kakor ena izmed tistih deklet, ki imajo vse - ki so popularne, popolne in ne vem kaj še vse, je bila vse prej kot to. bila je popolnoma sama, razočarana nad življenjem in z vsakim trenutkom si je bolj želela le, da bi bilo njeno življenje normalno. ko je tako sedela na klopi pred stanovanjem in med razmišljanjem listala najnovejšo izdajo revije elle ter ravnokar poslušala pesem she will be loved, ji je šlo na jok. nikoli, ampak res nikoli, ni bila čustvena, kaj šele, da bi svoja čustva kdajkoli pokazala navzven, zato je njena reakcija presenetila celo njo samo. bila je stara šestindvajset let, poklicna prostitutka, brez družine, ki bi jo skrbelo zanjo in bi ji stala ob strani, za povrh vsega pa še nikoli ni imela resne zveze, kaj šele, da bi kdaj do katerega moškega čutila pravo ljubezen. look for the girl with the broken smile, ask her if she wants to stay awhile... and she will be loved, si je mrmrala znano melodijo, medtem ko so njene solze postajale vedno večje in vedno bolj pogoste, dokler na koncu ni že skoraj kričala od žalosti. ulica je bila na srečo prazna, pravzaprav pa ji je bilo v tistem trenutku popolnoma vseeno, kar si ljudje mislijo o njej. naj o imajo za čudakinjo, saj to nenazadnje tudi je.

ko se je čisto malo pomirila je nekaj minut porabila za popravke na takrat že popolnoma razmazanem make-upu, nato pa se brez pravega razloga odpravila proti plaži. morda je upala, da se ji bo zgodila podobna zgodba kot tistemu dekletu v filmu dear john in bo našla svojega princa na belem konju. hodila je počasi in si med tem iz obraza še vedno brisala solze, dokler ni po dobrih desetih minutah prispela do velikega lesenega pomola, kjer je večkrat v samoti preživljala večere - to je bil namreč popoln prostor za tiste, ki so potrebovali mir in tišino, da so razmišljali o svojem življenju - no, miranda se je tukaj bolj smilila sama sebi in prostor uporabljala za jok, ki ga je sicer vedno zadrževala v sebi. tistega večera je bila presenečena, ko je na pomolu zagleda dekle. arianna, je pomislila. punca je bila še tako mlada, pred njo je bilo še vse življenje in čeprav mirande najverjetneje ne bi smelo skrbeti za skoraj popolno tujko, je le s težavo gledala njeno početje in družino, ki ji ni pomagala. po eni strani je njo izrabila kot dejstvo, da na tem svetu ni edina, ki ima težave, po drugi strani pa ni hotela, da bi bila arianna kdajkoli takšna kot ona - ni hotela, da bi prišla tako nizko zaradi popolnoma nepomembnih stvari. ''živjo,'' jo je pozdravila z mirnim, prijaznim in mehkim glasom. dobro je videla njeno krvavo roko, ampak je ni hotela že takoj odbiti od sebe in je razjeziti, zato je pogovor raje začela v popolnoma običajni smeri. ''najverjetneje počnem tukaj enako kot vsi ostali, ki jih kdaj pot zanese na ta osamljen del mesta... iščem samoto, pa ti?'' za trenutek se je ustavila in jo nato z roko narahlo objela preko njene rame. ''dekleta kot si ti bi se morale na tak večer zabavati kje zunaj s prijateljicami, ne pa biti same na tem jebenem pomolu.'' namenila ji je vzpodbuden nasmešek, nato pa se za nekaj korakov oddaljila od nje, stopila proti robu pomola in začela razmišljati o tem, v kakšni neprijetni situaciji se je pravzaprav znašla. naj ji pove, da je videla njene rane na roki? naj odide in jo pusti samo tukaj? bi jo sploh moralo skrbeti zanjo, ko pa ima že sama kup nerešenih problemov? postajalo ji je neprijetno in želela si je, da bi lahko le skočila s pomola in za vedno ostala nekje v globinah morja. najverjetneje me nebi nihče pogrešal, je pomislila. ''veš, nisi edina, ki ima probleme,'' je nadaljevala pogovor, še vedno obrnjena proti morju. ''morda bi jih morala le reševati na drugačen način... dokler še ni prepozno.''

Ustnice je ukrivila v rahel nasmešek, a na obraz ni spustila olajšanja, ki je prišlo, ko Miranda ni omenila njenih zapestji. Skoraj prepričana je bila, da bo ta tema še dobila poganjke, a dlje kot je lahko odlašala boljše je bilo. Saj je že večkrat razmišljala, da bi komu zaupala o svojih težavah, a nikoli se ni mogla zares pripraviti do tega. Prepričana je bila, da ne bi razumeli. Saj vendar ne čutijo tega, kar čuti ona. Ne morejo razumeti, s pogovorom bi vse samo še poslabšala. Miranda je bila trenutno, edina ki je to vedela. Ni dvomila, da se še kdo ne sprašuje zakaj ves čas nosi dolge rokave, ali rokavice ali pač nekaj kar pokrije njena zapestja, toda jezik je znala običajno vrteti dovolj dobro, da do pogovora o tem ni prišlo. Ali pa je stisnila rep med noge in pobegnila s kraja zločina – no, o svojih problemih ni rada govorila. V šoli je bilo to precej preprosto, saj se je pretvarjala, da jih nima. Bila je med najbolj popularnimi osebami na družbeni lestvici, nihče se ni spraševal, če je njeno življenje popolno, vsi so preprosto predvidevali, da je. Tako se je izognila tudi temu, a ko je bila sama, doma, v sobi, zvečer, takrat se je mirno zjokala, naredila to ali ona (običajno je v roke prijela nekaj ostrega) in s tem pač rešila težavo preden bi sploh nastala. In da, v bistvu ni rešila ničesar, ampak je vse pač potlačila je bila samo ena nepomembna pripomba, na katero se ni znašala.
»Enako. Tole je najlepši prostor za razmislek.« je dejala z pogledom usmerjenim nekam v daljavo. Sonce je bilo že do polovice v morju, na modrini vode pa seje zarisal oranžen polkrog, ki je odseval njegovo svetlobo. Zaradi rahlega vetra vodna gladina ni bila mirna, a se je zdela zato Arianni še lepša, saj je nekoliko opisovala njeno stanje – to pa nikoli ni bilo mirno.
Rahlo se je zdrznila ob nepričakovanem dotiku, a se kmalu spet nasmehnila. Oh, seveda, zabave. Da bi tam poplesovala v kot vedno zelo opitem stanju ni imelo smisla. Toda, kot zadušnica je k nje prišlo spoznanje, da nima pravih prijateljic s katerimi bi se lahko zabavala. Dekleta iz njene šole so bile njene prijateljice, a nobeni ni zares zaupala in nobene ni imela zares rada. Rahlo se je namrščila in skoraj neopazno skomignila z rameni. »Večina je zaposlenih z nalogami ali družinskimi zadevami. Poleg tega pa je čas zato tudi jutri.« se je nekoliko zlagala. Kaj pa naj bi rekla? Ne, na žalost nimam prijateljev, ker sem hčerka iz bogate družine od katere se pričakuje, da bo popolna in vsi so prijatelji te princeske noben pa ne pozna prave Arianne st. Cloud. Ne, večina bi ob takšnem odgovoru menili, da je nekaj narobe z njo, ali pa bi si predstavljali, da je še ena tistih, ki povsod iščejo pozornost. V očeh se ji je zaiskrila neke vrste hvaležnost.
Temnolasko je imela za neke vrste starejšo sestro, ki pa je ni ravno dobro poznala. Lahko bi rekli, da si jo je predstavljala kot osebo, ki ji življenje ni bilo poslano z rožicami,a očitno je to ni vrglo s tira. Ali pa se ji je samo zdelo. Zdelo s e ji je ta je za tem še nekaj, toda kot vedno ni bila prepričana. Počasi ne bo prepričana več o ničemer. Potem jo pa lahko začne skrbeti.
Ko je stopila stran in popustila prijem je Ari prestrašeno ugotovila kaj sledi. Videla je. Zagotovo je videla. In zdaj ne ve če naj to omeni. Ne, prosim, ne. Je razmišljala, metem ko je mencala z rokami. Vedela je, da ji ne bo zaupala. Nekaj jo bo ustavljalo kot vedno, ko je nekdo na plan potegnil to temo, vedoč ali ne vedoč za njeno stanje. Spet ne bo mogla zadržati solz in spet se bo vrnila domov v kopalnico in ponovila isto rutino. Odlično samo tega ji je še manjkalo. Tudi sama je pogled odmaknila v morje, nato pa le zaslišala njen glas.
Vem. Le da ti ne veš kakšne probleme imam jaz, je zaščitniško pomislila. Očitno je tole neizbežno. Ostala je tiho, saj je slutila nadaljevanje. Imela je prav. Tokrat je njen nasmešek izžareval neko mešanico žalosti, potrtosti in sramu. Sklonila je glavi, da so ji dolgi, svetlo rjavi lasje padli preku oči. Med njima je bila ta trenutek smrtna tišina. »Kako?« je končno vprašala. Besede so bile tihe in ni bila prepričana, da jo je sogovornica sploh slišala. V tem trenutku bi potrebovala ramo na kateri bi se lahko zjokala – tudi tega ni imela. Še kako uro na tem pomolu, pa bo verjetno opazila, da se na svetu čisto sama. Pogled je zapičila v svoja gola kolena, oblečeno je imela namreč belo oblekico. Kako? Samo to jo je zanimalo. Pa verjetno tudi ona ni imela odgovora. Nihče ga ni imel.
V zadregi jo je ošinila s pogledom. »Kako pa si ti reševala svoje probleme, ko si bila še najstnica?« je kanček glasneje vprašala. Ni verjela, da ji bo to pomagalo. Bila je trma in njena glava ni z lahkoto popustila. Toda, saj jo jih učili, da poskusiti ni greh.

this post is only for beautiful arianna. miranda is wearing this and i'm so sorry for waiting. upam, da ti ni nič narobe, da sem se odločila malce popestriti njuno srečanje, hihi...

slišala je dekletovo tiho vprašanje, vendar na njega ni odgovorila. morda zato, ker je bilo slišati kot zgolj retorično, morda pa zato, ker je potrebovala premislek, saj namreč tudi sama ni bila prepričana, če pozna odgovor na to vprašanje. še vedno je bila obrnjena proti vodi, ko ji je z mirnim, sproščenim in kar se je dalo vsakdanjim glasom odgovorila: ''veš, ljudje smo različni...'' kaj za vraga pa je ravnokar povedala? bi ji morda raje povedala, da ona svojih problemov ni reševala in je ravno zaradi tega postala prostitutka, stara šestindvajset let in še vedno samska in nekdo, ki mu je laganje v zadnjih desetih letih postalo že vsakdanja rutina? lahko bi, ampak s tem arianni ne bi vlila niti malo upanja in je zato ubrala drugo, lažjo pot. ''kot prvo moraš svoje težave nekomu zaupati.'' ustavila se je in dobro razmislila, če si sploh želi poslušati težave najstnice, ko pa ima že svojih več kot preveč, nato pa nadaljevala. ''ni nujno, da sem ta oseba jaz. samo izberi nekoga, ki mu zaupaš. verjemi, da te bo že samo pogovor spravil v boljšo voljo.'' počutila se je kot kakšna psihiatrinja v nekem ameriškem filmu - manjkala je samo še popolno opremljena soba, kavč in skodelica kave, ki bi jo pila, medtem ko bi popolnoma umirjeno in brezizrazno poslušala težave svoje pacientke. bila je le ena razlike med njo in psihiatrinjo - tudi miranda si je želela, da bi lahko nekomu povedala za svoje težave. le vprašanje je bilo, če je bila arianna prava oseba, ali pa bo že čez pet minut tekala po mestu in kričala, da je miranda pearce prostitutka, ali pa to objavila na facebooku, tweeterju ali katerem drugem podobnem sranju, kot je takšne strani rada imenovala sama. sedla je na rob pomola, čisto na koncu, kjer je bila ograja že zlomljena. zraven nje je bil prostor za še eno osebo, vendar je raje čakala, če bo arianna sama sedla k njej, ali pa bo morda raje pobegnila ali kaj podobnega, kot pa da bi ji namignila, da je ta prostor zraven nje same namenjen njej. bilo ji je neprijetno, ker se je o takih stvareh pogovarjala s toliko let mlajšo osebo - sicer pa je to dokazovalo le, kako zelo je bilo njeno življenje na dnu, glede na to da je bila edina oseba - razen njenih strank - s katero se je v tistem tednu sploh normalno pogovarjala sedemnajstletnica, ki najverjetneje ni imela pojma o tem kako težko je lahko življenje. vseeno pa je bil trenutek preveč popoln, poln skrivnosti in pričakovanja, da bi kar sedela v tišini, ki je med njima nastopila v nekaj zadnjih minutah. ''veš, arianna, sama imam eno... veliko skrivnost.'' odločila se je, da jo bo le malo prestrašila, da bo deklica le poiskala pomoč, ne bo pa ji povedala niti besedica preveč o svojem zasebnem življenju. ''zdaj je že prepozno, da bi jo komurkoli povedala, kaj šele da bi rešila problem. včasih se zaveš, kako nizko si, šele, ko je že prepozno. in verjemi mi, da si tega ne želiš.'' nikoli ni vedela, da je bila tako dobro v take vrste pogovorih. morda bi res morala postati psihiatrinja, je pomislila in se čisto nalahno nasmehnila. ''ne vem, zakaj to delaš,'' je nadaljevala, ''vendar vem, da tvoje rane na rokah tam niso kar tako, brez pomena.'' upala je, da je z omenjanjem le-teh ni razjezila. trenutki so postajali vedno bolj neprijetno, vsaj za njo, zato se je odločila, da bo malce popestrila njuno naključno srečanje. vreme je bilo mrzlo in nad mesto se je že skoraj popolnoma prikradla tema, vseeno pa nikoli ni bilo prepozno za nočno kopanje, kajne? ''veš kaj, kaj ko bi se šli kopat?'' vprašanje je bilo za tisti trenutek najverjetneje popolnoma neumestno, vseeno pa je miranda že v naslednjem trenutku sezula čevlje in z vsemi ostalimi oblačili in z glasnim krikom navdušenja brez vsakega pomisleka skočila v vodo. že dolgo se ni zares zabavala in morda je bilo ravno to tisto, kar je v tistem trenutku potrebovala.