nestrpno je trkala po klavirju in pogledovala proti uri, medtem ko je čakala na svojega zadnjega učenca. mali billie je rad zamujal in tega mu ni nikoli zamerila, sploh ko ji je potem tako zavzeto razlagal kaj nujnega se je zgodilo, s tistimi svojimi nedolžnimi očmi, da se ni niti trudila delati jezne. vedno je bilo nekaj novega, včasih se je lahko prav od srca zasmejala njegovim prigodam. le tisti dan je bila nekoliko živčna, ker je imela v planu družinski 'movie night'. anamarie in colton sta bili zagotovo dve osebi v njenem življenju, ki ju je imela rada bolj kot kogarkoli in ne glede na vse. bila je najmlajša, zato sta znala biti do nje dokaj zaščitniška, sploh colton, česar pa mu ni mogla ravno zameriti. pravzaprav je bilo včasih prav lepo vedeti, da je vedno nekdo, ki bo skrbel zate, ki mu ni vseeno. resnica pa je bila, da ju ni videla tako pogosto, kot bi si sama želela. kaj pa je mogla? colton je imel pri gasilcih roke skorajda vedno polne dela, anamarie pa je bila zaposlena s svojo galerijo. vsekakor je bil že čas, da so si vzeli čas drug za drugega, gotovo se je moralo zgoditi kaj novega, odkar se je s katerim zares pogovorila. končno je zaslišala škrtanje vrat in majhen deček je skrušeno stal pred njo, v roki pa stiskal majhno muco. kaj hitro ji je razložil, da jo je moral rešiti, ker je bila videti tako osamljena sredi ulice in ni želel, da bi se ji kaj zgodilo. leila je sicer hitro prepoznala rjavega mačka, ki je živel v hiši poleg glasbene šole in mu ni manjkalo popolnoma nič, zato se je le pomirjujoče nasmehnila ter rekla, da jo lahko za nekaj časa pusti tam in bo že ona kasneje poskrbela zanjo.

učna ura je po tistem potekala brez zapletov, prišla sta skozi vaje in se potem posvetila pesmi, ki jo bo moral zaigrati na neki prireditvi. na srečo je bilo videti, da je veliko vadil in ga je za to ponosno opazovala, ko je skozi celotno stvar prišel skorajda brez napak. na koncu mu je dobre volje zaploskala in po nekaj besedah in obljubi, da mucka ne bo pustila kar na cesti, sta se lahko poslovila. njen pogled je bil znova namenjen kazalcema, ki sta ji sedaj že kazala, da zamuja. anamarie me bo ubila, je pomislila sama pri sebi, ko se je spomnila, koliko da njena starejša sestra na točnost, prepričana je bila, da je bila v tistem trenutku že čisto na koncu z živci. saj bi ji poslala sporočilo, pa se je spomnila, da je telefon pozabila v avtu. tako je hitro pospravila svoje stvari v aktovko, vzela plašč in mucka, potem pa stekla do majhne hiške ob šoli, kjer je lahko mijavkajočo kepico dlake tudi odložila. prijazna gospa jo je sicer želela prepričati, da bi vstopila na kakšno skodelico čaja in res jo je komaj prepričala, da za to preprosto nima časa. zdaj je morala le še priti do domače hiše, kjer je vedno rada preživljala čas. stala je na obali in bila polna čudovitih spominov iz otroštva, pa tudi ne tako dolgo nazaj, njihova družina je bila vsekakor ena izmed bolj srečnih.

odprla je vhodna vrata in utrujeno odložila plašč ter aktovko, ki jo je imela s sabo. »halooo, je kdo tu?« je zaklicala po hiši, a brez odgovora. prepričana je bila, da sta oba že v dnevni sobi, kamor se je tudi napotila in samo upala je, da nista začela filma brez nje.