colton & teresa [pier]

Naslov sporočila: Re: colton & teresa [pier] Ned Okt 07, 2012 9:35 pm

tagged is mistercolton smitten 3

here is 778 words and i'm listening to the script for my inspiration :3 and here i am finally :3

premetavala se je po postelji in iskala kakšno udobno mesto, kjer bi se končno lahko umirila in zaspala, a ji to ni kaj preveč dobro uspevalo in kmalu je samo odrgnila odejo s sebe in se napotila proti svojemu oknu in ga rahlo odprla ravno toliko, da je lahko stopila na balkon ter zajela svež zrak. ni mogla spati to je bilo splošno znano dejstvo in ura je bila veliko prepozna, da bi se sploh trudila kajti sonce bo kmalu vzšlo in njej drugega ni preostalo kot, da se sprijazni z dejstvom da je od štirih zjutraj trmasto pokonci in gleda v morje pred seboj- edina stvari, ki jo je pogrešala je bil njen balkon in razgled katerega je imela tu zgoraj. vedno se je naslonila na rob in opazovala morje pred nje in to jo je vedno pomirilo in nekako poslalo v nek svoj svet. na ustnice se ji je prikradel rahel nasmešek in že se je odmaknila od roba ograje, medtem ko je del njenega ogrinjala dvigoval se za njo zaradi rahlega vetra, ki je pihal ob prijetnih poletnih večerih. spela si je lase v čop in se na hitro preoblekla v preprosta udobna oblačila in nase navlekla še tanko, lahkotno jopo kajti nekako ni bilo za podcenjevati večerov kljub toplim dnevom in že je zapirala vrata svoje sobe in s tihimi koraki prebijala stopnišče, ki jo je še ločilo pred svežim zrakom. nekako se je poskušala spomniti katerega dela se je še posebej izogibala pred leti,ko je tako bežala od doma zvečer samo zato, ker je hotela oditi na tisto zabavo na plaži ali pa pobegniti s fantom pod zvezdnato nebo kar se seveda nikoli ni končalo dobro, toda takrat je bila stara šestnajst let sedaj pa jih je imela petindvajset. uspešno se je prebila do konca stopnic in izginila v noč.

roke je potisnila v žepe jopice in se prebijala po krajši poti do obale. čudno kako se je nekaterih stvari tako zelo dobro spominjala od svojih kotičkov pa do preprostih ulic katere bi lahko kaj kmalu zamešala. ni se mogla izgovarjati na dobro orientacijo, katera jo je pustila na psu v italiji in je le tavala naokoli kakor izgubljena miška in ni vedela kam niti kako. ulice so bile tako zelo zapletene, jezika je komaj kaj znala medtem, ko ljudje angleščine niso ravno obvladovali ter je pot nazaj do doma znala biti prvih nekaj tednov precej mučna in dolga potem pa se je s časom navadila, ujela italijanski ritem in sedaj je ponovno odšla. ali je bila prepričana, da je bila to prava odločitev ? ne. vsaj ne, kar se je tikalo dejstva, da je sina pustila tisoče in tisoče kilometrov stran, a če bi bil tu pa bi bilo vprašanje ali je bila to prava odločitev. bog ve kako bi domači to sprejeli in kako bi zmogla z njim roko v roki hoditi po mestu in vsem dati vedeti, da je njeno lazenje po družbeni lestvici se klavrno končalo, ko je noseča odšla iz rodnega mesta daleč stran- to bi dokončno pomenilo, da je propadla na celi črti, ko iz sebe ni naredila popolnoma nič. še za pravo pisateljico se ni mogla resnično oklicati in je bil le nek trapasti naziv ne pa dejansko delo.

pot jo je pripeljala končno do obale in naredila je še tistih nekaj korakov dokler ni stala na znanem pomolu in prebijala pot po njemu še vedno ovita v prijeten objem lastne jope in z rahlim vetrom v laseh, čeprav je nekako bila prepričana da je njena preostala podoba še precej uničena in je bilo dejansko videti, da je le izgubljena duša, ki ni mogla spati in je dovolj nora da se je spravila ven na nek trapast sprehod zaradi katerega misli definitivno ne bo mogla zbistriti. nagnila se je nad ograjo in opazovala kako mirno je bilo morje in nekje v daljavi ujela neko postavo, ki je počela natanko enako kot ona. » očitno nisem edina, ki rada ob petih zjutraj ubija nespečnost zunaj, kaj ? « je dejala čisto iz neznanega razloga, toda nekako bi se počutila čudno če bi samo gledala v morje in vedela, da je nekdo poleg. zato je samo ubila tisto nekaj razdalje, kar je preostalo in se mu rahlo nasmehnila. » vsaj sončni vzhod je videti tu odlično, « je pripomnila, ter se rahlo nasmehnila. » torej neznanec kaj te je pripeljalo do pomola ob petih zjutraj ? « ga je povprašala z radovednim pogledom v očeh. » dvomim, da si tu ker obožuješ sončne vzhode in vsak dan vstajaš tako zgodaj samo zaradi tega, « na njen obraz pa se je spet prikradel rahel nasmešek ob neznancu poleg nje.

Naslov sporočila: Re: colton & teresa [pier] Pon Okt 08, 2012 1:06 am

Imel je še ene izmed svojih čudnih sanj, ki so ga spravljale ob pamet. Skoraj vsako noč se je čas v njegovih sanjah preprosto zavrtel nazaj in ponovno se je znašel v tisti neumni hotelski sobi z očarljivo rjavolasko. V njegovi glavi so se hitro vrstili delčki pogovorov, pomešani z njenim smehom. Vedno je videl njen nasmešek in njene oči, potem pa je izgubil tla pod nogami, ko ga je začelo odnašati in bi skoraj umrl zaradi prevelikega odmerka in je pred seboj videl samo temačno sobo, njen obraz in tiste besede, ki so se mu vrezale v spomin in ki jih je izrekla, ko je klicala reševalce. To ga je rešilo – ko je bilo vse skupaj mimo, mu je zdravnik brez obotavljanja povedal, da bi umrl brez pravočasne pomoči, ki jo je dobil – zahvaljujoč njej. In čeprav je bil njen dolžnik, so obstajale stvari, ki so ga begale in jih je zato vedno znova potiskal v ozadje svojih misli – dokler ni prišla noč in ni mogel ujeti uničujočemu vrtincu svojih lastnih misli.

Pokonci je planil nekaj pred peto uro zjutraj in ugotovil, da ga je spet tlačila mora. Večkrat je bil hvaležen za oddaljeno lego svoje sobe v hiši, ker tako vsaj ni nihče vedel, da so bile njegove noči nabite z nemirnim spancem in podobnim. Bil je tudi dovolj na samem, da se je lahko neslišno odkradel iz hiše, ne da bi koga zbudil. In ko je tako zamišljeno zakorakal po hladnem jutranjem zraku, se je na njegovem obrazu zarisala bleda senca nasmeška. Veliko raje je taval naokrog, kot pa da bi se trudil mirno spati, ker to tako ali tako ni nikoli delovalo. Zato je bil zdaj namenjen na obalo. Zvok morja ga je vedno po svojem pomiril in mu dal občutek varnosti, čeprav je vedel, da je bil ta občutek marsikdaj lažen. Še vedno pa se je lahko pretvarjal, kajne? Ko se je oblekel, je nase na hitro navlekel trenirko in pulover. Colton se je še vedno najlažje sprostil tako, da je preprosto preusmeril svoje misli tako ali drugače, še najlažje z delom ali telovadbo. In ker dela trenutno – na srečo – ni imel, se je odločil za jutranji tek ob obali. Všeč mu je bil način, s katerim so se njegove misli usmerile na nekaj povsem tretjega, ko je lahkotno tekel ob obali in zbrano poslušal bitje lastnega srca. To ga je po svoje prav v veliki meri sprostilo, hkrati pa ob tej uri ponavadi ni srečal žive duše. Rad je imel samoto ob takšnih trenutkih, vsekakor.

Ustavil se je ob pomolu in se odločil, da bo tam za nekaj časa tudi ostal. Do zdaj je že povsem izgubil občutek za čas in to mu je bilo všeč skoraj tako močno kot občutek popolne samote. Vsaj dokler ni nenadoma za seboj zaslišal korakov. Sprva je upal, da si bo ta oseba premislila in odšla drugam, potem pa je zaslišal njene besede in ugotovil, da to ni bilo v njenem načrtu. »Očitno res ne,« je odvrnil na izgovorjene besede ter se napol zasukal, njegove oči pa so na hitro preverile neznanko. Ni mogla biti dosti mlajša od njega in njen ljubek obraz so obkrožali rjavi lasje, vanj pa je upirala zvedav pogled. Delovala je kot dovolj prijetna oseba, da se ni počutil kot da je vdrla v njegov osebni prostor ali karkoli podobnega, zato se je ob njenih besedah nasmehnil. »Vsekakor se moram strinjati, sončni vzhodi tu so osupljivi. Ampak imaš prav, nisem tu zaradi njih,« je spregovoril in z dlanjo nakazal na svojo opravo. »Tekel sem. Čeprav ja, tudi nespečnost bi lahko uvrstili med enega izmed razlogov,« je priznal in ji namenil enega izmed svojih očarljivejših nasmeškov. »Sproščujoče je. Mirno,« je pojasnil in se ozrl okrog sebe. Bila sta edina človeka daleč naokrog in to mu je bilo po svoje všeč. »Kaj pa ti, neznanka?« se je pozanimal in pogled ponovno uprl naravnost v njene oči. »Je tvoj hobi, da ob zgodnjih jutrih takole zaslišuješ nič hudega sluteče ljudi?« se je pozanimal s širokim nasmeškom na obrazu.

Naslov sporočila: colton & teresa [pier] Pon Okt 08, 2012 8:15 am

tagged is mistercolton smitten 3

here is 711 words and i'm listening to marina and the diamonds for my inspiration :3 WHOP WHOP

po navadi je bila zvedava in se je vključevala k neznancem, ker je preprosto oboževala ljudi, ki niso vedeli kdo je bila in kaj lahko pričakujejo od nje. preprosto je niso mogli obsojati na podlagi preteklosti ampak na podlagi zgolj sedanjosti in kratkega pogovora. tako ji je bilo ljubše, tako ji je vse skupaj delovalo veliko bolj resnično in iskreno res pa je da si včasih lahko na svet in na neznance gledal z zaslepljenim pogledom nekega navideznega idealizma. kar pa ni pričakovala pa je bilo, da je bila z enako mero zvedava tudi ob nemogoči uri in kalila mir nekega popolnoma mimoidočega in nepoznanega moškega. a kaj, ko ji je delovalo kot da mora imeti nekako podoben razlog kot ona da tu utaplja svoje jutro v popolnoma osamljenem okolju. navsezadnje vse kar je bilo okoli njiju je bila narava, morje in nekaj ptičev v nebu in nihče drug, pravzaprav je delovalo kakor da je mayberry zadela huda naravna nesreča in sta ona dva edina preživela ter opazujeta uničeno in osamljeno mesto. te misli je seveda raje zadržala zase, da res še ni izpadla popolnoma zmešana, ko je tako razmišljala. zadnje čase je tako ali tako gledala veliko preveč filmov kajti imela je preveliko mero prostega časa,katerega ni znala pametno izkoristiti. res smešno kako je tukaj lenarila, v italiji pa je večino časa tekala gor in dol in izgubljala samo sebe v vsej tisti norišnici tukaj v samem miru pa je imela veliko preveč časa, da se je ukvarjala s seboj in to ji prav nič ni pomagalo.

neznanec pred njo pa je deloval precej prijetno, ni vedela zakaj ampak počutila se je kakor, da je naletela na nekega dobrega starega prijatelja – kar je bilo skrajno nemogoče glede na to, da nazadnje ko je bila tukaj v mestu ni bila ravno primerek prijetne osebe. saj je bila zabavna in vse, ter prijazna samo včasih je znala biti pasja in praktično rečeno letela je nad oblaki in se je vsako njeno prijateljstvo končalo bolj kot ne klavrno pa tudi sedaj so ljudje imeli napačno mnenje o njej in pogovor ne bi tekel tako prijetno kot se je sedaj začel. » nazadnje, ko sem sama resno tekla je bilo v srednji šoli samo zato, ker nisem hotela pogrniti na krosu in sem potrebovala kondicijo. precej grozno, ko pogledaš da je to bilo skoraj sedem let nazaj, « je dejala in skomignila z rameni. » skrajno nešportno bitje moram priznati, čeprav občudujem vztrajne ljudi, ki se spravijo ob petih zjutraj tekati naokoli, « in mu namenila z enako mero očarljiv nasmešek, ko je s pogledom rahlo drzno zdrsela po njegovi postavi in si ga hotela vtisniti v spomin. »čudovito je, « je prikimala in se popolnoma obrnila proti razgledu kateri je bil viden z pomola na katerem sta bila. res je delovalo vse skupaj več kot čudovito in mirno spet po drugi strani pa kar srhljivo osamljeno za kar je bila kriva le zgodnja ura. » bolj kot hobi je že postala obsedenost, « je dejala sprva z resnim tonom nato pa na svoj obraz nadela nasmešek, da ni mislila resno, čeprav roko na srce včasih je res znala biti vsiljivo dekle. » zgolj spati nisem mogla moj balkon pa mi ni nudil dovolj svobode, da bi sprostila svoje misli, « je dejala z rahlim vzdihom in se rahlo odmaknila od ograje z rokami pa se je še vedno oklepala in s pogledom od časa do časa lovila njegovega. » čudno je biti nazaj pri domačih po sedmih letih preživetih v tujini , « so iz nje planile besede in spet je tu bila tista teresa, ki je nekako v neznancih našla neko varno točko. nekaj, kar je ne bo izdalo in nekaj kar je ne bo obtoževalo, ampak samo poslušalo. » in zaradi tega mi mogoče življenje v tujini ne da miru za življenje tu, « je zaključila in pogledala proti njemu. » saj te ne bom ravnokar uspavala in poskrbela za vsaj kakšno urico spanja pod prostim nebom, kaj ? « in radovedno pogledala in že krivila svoje ustnice v ponoven nasmešek. » obljubim, da sem zabavna oseba in zelo redko dolgočasim ljudi, « in naredila poteza za častno prisego potem pa raje za trenutek utihnila in naredila oddih od njenega blebetanja.

» pier
» pier,
» arianna & miranda [pier]
» bethany & teresa
» ryan & teresa [sand beach]

colton & teresa [pier]

colton & teresa [pier]

Similar topics

Similar topics