colton & rebecca [toilets]

Naslov sporočila: colton & rebecca [toilets] Sob Okt 27, 2012 6:10 am

tag: colton. :3

lahko bi vedela, da njena vrnitev v ameriko ne bo prav dolgo ostala zavita v tančico skrivnostnosti. vendar nikakor ni pričakovala, da ji bodo novinarji sledili tesno za petami že nekaj dni po njenem pristanku na letališču. v mayberryju je pristala zgolj zaradi adama, sicer bi se verjetno odločila za kakšno še manjše mestece ali pa se celo vrnila v charlotte k očetu v domačo vilo. toda samota je postala v zadnjih dveh letih tako velik del njenega vsakdana, da si ni predstavljala hiše polne ljudi. potrebovala je samo svoj kraj, kjer bo lahko čepela v tišini in morda celo samopomilovanju. kraj, ki ga ne bo motil hrup in smeh. kraj, kjer bo lahko v miru napravljala mišje korake naprej v prihodnost. kaj je torej sedaj počela sredi ogromnega trgovskega nakupovalnega centra? sem je zavila zgolj zato, ker se je namenila proti čajnici. iz očitnih razlogov je raziskovala vse možne efekte čaja na človeško psiho in pila neko čudno indijsko mešanico, ki je pomirjala pred spanjem. rada se je slepila, da zvarek resnično pomaga in da bodo nočne more sčasoma izginile. vendar je bilo vse samo del neverjetnega sprenevedanja. njegova podoba jo je tudi po dveh letih spremljala v sanjah in včasih se je njun poslednji skupni čas v eni noči odvrtel večkrat zapored. toda sedaj je že obvladala veščino zanikanja. postalo je prekleto lahko izklopiti misli in se osredotočiti na neko točko v daljavi, posvetiti vso moč k dejanju pozabe in prepričati samo sebe, da bo nekega dne vse v najlepšem redu. da bo zmogla mirno spati. da bodo mediji pozabili, da obstaja in je ne bodo na vsakem koraku mučili z bolečimi vprašanji: kako se počutiš po vsem tem času? kmalu bo sledila dvoletna obletnica, ali ga še ljubiš? večino časa bi jim najraje pokazala sredince, a na švedskem so opravili dobro delo, ko so izkoreninili ameriške navade iz nje. res je bila bolj mirna in imela več samokontrole.

a to ni štelo za čas, ko so jo zasledovali pol ure in pospešeno pritiskali na sprožilce, medtem ko se je trudila vijugati med množico ljudi in čimprej pobegniti pred njimi. grabila jo je bedasta panika, ker ji ni uspelo priti niti do čajnice. na tej točki se je vsake rešilne bilke oklepala z urgentno nujnostjo. napravila je še en oster ovinek in se znašla sama na stranskem hodniku, ki je vodil do stranišč. druge poti ni bilo in tako je skorajda stekla po hodniku navzdol. namesto v žensko stranišče, se je zatekla proti moškemu, ko je skozi vrata slednjega stopal visok temnolasec. trčila je vanj in uperila dlani ob njega ter ga potisnila nazaj v notranjost. zvok njenih visokih pet je odmeval za njo tudi potem, ko je zaprla vrata za seboj in potisnila zapah navzdol. sem ji verjetno ne bodo sledili, kajne? napravila je nekaj korakov nazaj in nepričakovano trčila v nekaj čvrstega, kar bi lahko predstavljalo samo moški prsni koš. napravila je globok vdih, odločena, da se pomiri, preden se je zasukala naokrog in se iz oči v prsni koš soočila z nenavadno visokim neznancem, ki ga je obsodila na ždenje v stranišču z njo. toda ob njej je bil vsak nenavadno visok, to je bilo treba priznati. kljub temu, da je štiri leta noge mučila z vrtoglavimi petami, je bila bolj majhne sorte in tako sedaj primorana dvigniti pogled. ''pardon. se iskreno opravičujem,'' je bilo prvo, kar ji je bonton velel reči. švedski dvor je opravil odlično delo, vljudnost je bila zadnja leta njena druga koža. ''ampak...'' je poskusila pojasniti, zakaj je pritekla na moško stranišče in zapahnila vrata za seboj. ''ne morem ven,'' ji je edino padlo na pamet, kar seveda ni bila ustrezna razlaga. ''um. res mi je žal. ne bi vas smela takole zapreti. lahko odidete. seveda, izvolite,'' se je poskusila odmakniti od vrat, le da se je dejanje končalo z majavimi nogami, ko se je za las ujela za kljuko, da ne bi izgubila ravnotežja: ''potrebujem samo trenutek.''

Naslov sporočila: Re: colton & rebecca [toilets] Sob Okt 27, 2012 8:41 pm

Povsem mirno in v ne prevelik naglici si je umival roke, medtem ko je z neko nenavadno zamišljenostjo strmel v ogledalo, ne da bi zares videl svoje podobe. Njegove misli so bile preveč zaposlene z dogodki zadnjih dni in prosti dan mu ni prav nič koristil. Nikoli ni bil tip človeka, ki bi posedal naokrog in počel nič, ampak v to je bil zdaj prisiljen, ko se je njegov nadrejeni odločil, da je delal veliko preveč za svoje dobro in mu zjutraj dal prost dan, potem pa gladko ignoriral vse njegove poskuse, da bi temu oporekal. Tako je proti svoji volji dobil ogromno časa za izkoristek. Tega dne je že bil v telovadnici, na kosilu in zdaj je pristal v nakupovalnem središču, kjer se je brez pravega cilja sprehajal naokrog in bil že na robu tega, da bi začel nakupovati božična darila. Navsezadnje so bile vse trgovine dobesedno do vseh kotičkov napolnjena s potencialnimi darili in za nekaj trenutkov se je poigraval z mislijo, da bi to res storil in si prihranil decembrsko gnečo, potem pa se je zavedel svojih lastnih misli in se ustavil, še preden bi izgledal kot z božičem obseden človek, kar nekako ni bil.

Ravno se je obrnil in nameraval oditi iz stranišča, ko so se vrata proti vsem njegovim pričakovanjem odprla. Pričakoval bi osebo moškega spola, glede na to, da je bilo stranišče moško, a v prostor je planila drobna temnolaska in ga zaklenila v prostor. »Heej,« je ugovarjal in stopil korak nazaj, ker je mladenka izgledala precej vihrava, sploh če je sodil po tem, kako je pritekla v stranišče. Namrščil se je in s pogledom nekoliko sumničavo premeril, čeprav je bil njen glas precej normalen, morda samo nekoliko razburjen in vznemirjen. »Ne moreš ven,« je ponovil in se zavedel, da so bile njegove obrvi privzdignjene v začudenju, zato se je zbral. »Saj nimaš kaj proti, če te tikam, kaj?« se je pozanimal, potem pa z roko nekoliko zbegano segel skozi svoje lase. »Saj se zavedaš, da si v moškem stranišču, kajne? In to zaklenjena s popolnim neznancem po lastni presoji?« je izpostavil nekaj najbolj očitnih dejstev. Rahlo je prikimal ob njenih besedah, ker se je navsezadnje povsem strinjal – ne bi ga smela kar tako zapreti, dejansko bi iz tega lahko prišla še velika drama, če bi kdo domneval, da je on v stranišče zaklenil to popolno neznanko, ki je bila po svoje še vedno prav ljubka.

»Opa,« je rekel, ko je opazil njeno nenadno pomanjkanje ravnotežja, zaradi katerega je povsem samodejno ujel njeno roko in ji ponudil neke vrste oporo, saj ni izgledala preveč dobro. »Si v redu?« je spregovoril, veliko bolj zaskrbljeno kot prej in s skoraj popolnoma opuščenim namenom odhoda. Kako bi lahko odšel z zavedanjem, da je za seboj v stranišču pustil zaklenjeno temnolasko, ki se ni počutila ravno najbolje? To je šlo proti vsem njegovim prepričanjem. »Pridi,« jo je nežno, a odločno povedel do manjše zofe, za katero se je vedno spraševal, s kakšnim namenom je bila tam. Navsezadnje ni nihče prišel v stranišče in pomislil 'oh, zofa. Se bom pa usedel,' ali kaj podobnega. Je pa vsekakor prišla prav, ko je tja posadil rjavolasko in se usedel na rob poleg nje. »Dihaj. Karkoli se je že zgodilo, bo v redu,« ji je pomirjujoče povedal, nato pa s pogledom preiskal njen obraz. Opazil je nekaj nenavadnega v njenih očeh – kot neko globoko, popolno žalost, ki si je ni znal razložiti in ki ga je vznemirila. Vstal je in odkorakal do svoje vrečke – v eni izmed trgovin je kupil steklenico z vodo samo zaradi občutka, da nekaj pač mora kupiti, potem pa se usedel nazaj k njej in ji ponudil vodo. »Pij,« ji je ukazal – dajanje ukazov je bilo vsekakor nekaj, česar se je naučil pri gasilcih, čeprav je ta ukaz nekoliko omehčal zaradi dejstva, da ni bila videti preveč dobro. »Jaz sem Colton,« se je predstavil in ji namenil pomirjujoč nasmešek ter ji s tem tudi pokazal, da še ne namerava oditi.

Naslov sporočila: Re: colton & rebecca [toilets] Ned Okt 28, 2012 12:45 am

vdor na moško stranišče je nedvomno sodilo na seznam dejavnosti becce lightwood in nikakor ne rebecce westermark. prisilila se je, da je ujela normalen ritem dihanja, ko se je obrnila naokrog k neznancu, ki je bil obsojen na prenašanje njene začasne norosti. ''tikaš?'' se je najprej zmedeno namrščila ob vprašanju, ki ga ni slišala že celo večnost. ''ne, ne. nič nimam proti, če me tikate,'' so se njene ustnice ukrivile v droben nasmešek, ko je očitno naletela na edino osebo poleg adama, ki ji ni bila pripravljena pihati na dušo z velikimi besedami in komplimenti. preveč je bila navajena švedskih poklonov in vljudnosti, nič čudnega da jo je neznančeva direktnost spravila nekoliko iz tira. ''da, vem, da je to moško stranišče in res se še enkrat iskreno opravičujem, ker sem vas potisnila nazaj notri, ko ste zelo očitno nameravali oditi. samo zagrabila me je panika,'' je hitela pojasnjevati in se vnovič opravičevati, ko je končno razbrala pomen drugega dela njegovih besed. sranje. kaj če bodo kampirali pred vhodom na hodnik in jo bodo videli, kako bo prišla iz moškega stranišča skupaj z nekim moškim? ''problem je, v tem da...'' je napravila globok vdih, ker bo primorana razstreti celo zgodbo. ni mu mogla preprosto poskušati prodati nekega bedastega izgovora. kaj naj reče, da išče oddelek s posteljnino in je zgrešila vrata? ''nekako imam kup fotografov za mojimi petami. poskušala sem se jih znebiti skozi trgovine, vendar ni šlo. zato sem izvedla tek v teh neumnih petkah in predvidevala, da me na moškem stranišču ne bodo pričakovali. upam samo, da niso ugotovili, kam sem zavila,'' je zavzdihnila in si pred razgretim obrazom popahljala z dlanjo. tri leta nazaj je z mikaelom šla teči na nek dobrodelni maraton in pred ciljno črto skorajda izdihnila. zdaj se je zaradi visokih čevljev počutila še petkrat huje kot takrat in nič čudnega, da je komajda stala pokonci, ko se je zadihanost mešala še s strahom, da jo bodo nekako izvohali za temi vrati.

z eno dlanjo se je ujela za kovinsko kljuko, medtem ko je druge pristala v njegovi roki, da ji je uspelo ostati na nogah. ''res ne vem, kaj mi je bilo, da sem se skrila na stranišče,'' je zamrmrala predse bolj zase kakor zanj. morda hitro razmišljanje v stresnih situacijah nikoli ni bilo njena močna točka, a lahko bi bila bolj previdna. morda bi lahko celo poklicala katerega od varnostnikov, ki so ji sledili v ameriko in katerim se je izogibala od pristanka z letalom v charlotteu. vsakič, ko jih je pogledala, se je spomnila na razlog, zakaj jih potrebuje. in na željo, da bi pred leti bolje opravili svoje delo. ni mu odgovorila na vprašanje o počutju, temveč samo napravila kratek gib z glavo, ki bi lahko pomenil karkoli, in stopala ob njem do zofe. sedla je na mehki kavč in se takoj sklonila navzdol k stopalom, da bi sezula visoke pete. ''enkrat bo res,'' je prikimala ob tihem odgovoru, enkrat bo res v redu, in se naslonila nazaj na zofo, ko so si njene dlani dajale opravka s podiranjem tesno spete francoske fige na njenem tilniku. končno ji je uspelo odstraniti še zadnjo sponko, da so se temni lasje usuli prek ramen navzdol. ''hvala vam,'' je temnolascu namenila iskren hvaležen nasmešek, tistega, ki se nikdar ni dotaknil njenih oči, in sprejela plastenko navadne vode, ki ji jo je podal. z nekaj truda je odvila zamašek in naredila tri kratke požirke. ''becca lightwood,'' je iz vljudnosti prikimala in povedala še svoje ime, preden je ugotovila svojo napako: ''hočem reči... rebecca. samo rebecca.'' nekaj je bilo na okrajšavi, kar jo je spreminjalo na preteklost. avtomatično je vzdevek v mislih slišala izrečen z njegovim glasom in ni se nameravala sesuti v še večji kupček nesreče pred temnolasim coltonom. ali komerkoli drugim. ''iz charlotta sem. tako da se malce lovim po mestu in sklepala sem, da bo tukaj po trgovinah veliko ljudi. le da je mayberry bolj majhen in ... hja, ni veliko ljudi,'' je klavrno zaključila in se zasmejala sama sebi, ko je stresla z glavo, razočarana nad lastno nefunkcionalnostno.

Naslov sporočila: Re: colton & rebecca [toilets] Ned Okt 28, 2012 9:48 am

Ni sicer točno vedel zakaj, ampak Colton je bil v tistem trenutku popolnoma zaskrbljen za rjavolasko. Dobro, tega sicer ni pokazal, ampak je pa prav dobro vedel. Ni poznal izvora te svoje lastnosti in morda je bilo res, kar so govorili ljudje in je imela njegova družina to preprosto v krvi, ampak saj to zdaj ni bilo bistvenega pomena. Je pa bilo bistvenega pomena to, da je Colton prav dobro vedel, da je ne bo kar tako pustil na tem stranišču. »Prosim, počutim se blazno starega, ko me s takšno prav nenavadno vztrajnostjo vikaš. Samo Colton, preprosto je. Prav?« se je moral nasmehniti ob njenih besedah, saj preprosto ni bil navajen ljudi, ki bi bili tako zelo vljudni. Morda je včasih naletel na kakšnega malčka, ki se je trudil biti blazno vljuden ker mu je to trmasto vcepljala v glavo, ampak to je bilo tudi vse, kar se je vikanja tikalo pri njem. »In ne skrbi, tako ali tako se danes nekako nimam kam dati,« ji je zagotovil in se obenem nasmehnil. Na ta izjemno dolgočasen dan sicer ni pričakoval vihravih rjavolask, je pa moral priznati, da je bila prav dobrodošla popestritev, čeprav je v njej videl še veliko več kot samo to – na ljudi ni nikoli gledal na tak način, zanj je bil vsak posameznik pomemben.

»Okej, prav, bi moral biti zaskrbljen? Si precej pomembna oseba ali kaj podobnega?« se je odzval na njene besede o fotografih, potem pa je nenadoma dvignil roko in jo s to potezo ustavil, še preden bi lahko karkoli rekla. »Veš kaj? Ne, ni važno. V tem trenutku mi je popolnoma vseeno, pa če si najbolj iskan model na svetu,« se je odločil zaradi dveh razlogov – ker je vedno rad postopoma spoznaval ljudi in ker se mu je zdelo, da tudi ona ne bo imela kaj proti temu. »Imaš pa najbrž bolj zanimivo življenje kot jaz. Sicer najbrž nikoli ne bi uganila, kaj sem po poklicu, ampak prav,« se je namuznil in spretno preusmeril temo pogovora iz tistega, pred čemer je rjavolaska dejansko bežala. In navsezadnje, zakaj pa ne bi govorila še o nečem prijetnem? »Nikoli nisem popolnoma razumel poante tega,« je pomignil proti čevljem, ki jih je držala v roki. »Morajo biti ubijalske, kaj?« se je sočutno nasmehnil, nato pa skomignil z rameni. »Ne vem,« se je odločil in se nato sam pri sebi namuznil. Bil je pač takšne vrste človek, ki bi rekel marsikaj, da bi sogovornika pripravil do boljšega počutja.

Ob njenih besedah je pogled uprl vanjo. »Se zgodi,« je rekel in se ozrl okrog sebe. »Sicer pa niti nisi izbrala najslabšega skrivališča. V bistvu ni tako slabo, če odšteješ naključne moške, ki bi želeli uporabiti stranišče, pa ga zaradi tvojega malega posega ne bodo mogli,« se je moral namuzniti ob misli na njih, ki ga je nenadoma prav zabavala. Ošinil jo je s pogledom, saj mu ni ušla njena otožnost, zakopana pod plastjo vljudnostih fraz in vsega ostalega – bila je nekje globoko pod vsem, ampak Colton je preveč dobro poznal svojo lastno otožnost, da bi mu ušla. »Rebecca? Me veseli,« ji je podal roko in jo nežno stisnil, ob tem pa namenoma uporabil tisto različico, ki je bila po vsem sodeč ljubša njej. Moral se je zasmejati ob njeni domnevi, ko je zmajal z glavo. »Žal mi je, ampak tukaj ne boš našla toliko ljudi v trgovinah, kot si jih najbrž navajena. Ampak hej, jaz kot domačin ti lahko povem, da je danes gneča,« je komentiral stanje na hodnikih in se sam pri sebi nasmehnil. »Sicer pa, če se loviš po mestu, ti lahko kdaj dam nekaj hitrih napotkov. Mesto ima svoje trike,« je moral priznati, pogled pa je uprl vanjo in skušal ugotoviti, če je bila kaj bolje.

Naslov sporočila: Re: colton & rebecca [toilets] Pet Nov 02, 2012 1:43 am

''oprostit... oprosti. res je samo stvar navade,'' se je lahno trepnila po glavi ob njegovi drobni opombi. smešno, kako je sprva mislila, da se nikoli ne bo mogla navaditi na vso to oliko, vljudnost ter obnašanje po bontonu. vse vilice so ji delovale iste, nikoli ni jedla s prtičkom, ni znala pravilno sedeti 'kot dama'. vse to so jo naučili in sedaj se ni znala obnašati kot normalen običajen človek. nič ni imela proti preteklim učnim uram. a ob pristanku na ameriških tleh je ugotovila, da pogreša samo sebe. tisto brezskrbno naivno dekle, ki se je slučajno zaljubilo v švedskega prestolonaslednika. ''v redu... colton,'' je preizkusila njegovo ime na svojih ustnic in olajšano ugotovila, da je z njih zdrsnilo nadvse gladko. ''oh, ne nameravam te zadrževati tukaj. lahko odideš, samo... raje ne. za tvoje dobro. verjetno so se utaborili blizu vhoda na hodnik in zasuli bi vas z vprašanji. znajo biti precej vztrajni in nočem vas, nočem te, potegniti v to zmedo,'' je sprva hitela mahati z dlanmi in kazati proti vratom, nato pa ga zaustavljati. ''ni preveč prijetno, ko tvoje ime razpotegnejo čez celo naslovnico in zraven pišejo, kaj ješ za presneti zajtrk,'' mu je namenila opravičujoči nasmešek in pogled zadržala na temnolascu, ki je čepel pred njo. deloval je tako skrben, tako razumen. kot oseba, ki zmore na plečih nositi težo celega sveta, ki je sposoben razumeti človeško stisko in samo stati nekomu ob strani. ''hvala – resnično, hvala,'' je na kratko prikimala v tihi zahvali za vse. za pomoč pri skrivanju, za razumevanje, ki se je zrcalilo v njegovih očeh. res za vse.

počasi se je nasmehnila ob njegovih besedah in sklonila pogled, ko je tako spretno opustil poizvedovanje o njeni identiteti. ni bila pripravljena zrecitirati celoten naziv, pojasnjevati, kaj počne v ameriki, pojasnjevati milijon stvari, ki so sprožile milijon občutkov. niti eden izmed slednjih pa ni bil prijeten. vsi so vodili do solza in neznosne tesnobe v prsih, ko je srce zatrepetalo ob spominu na stare nezaceljene rane in se počasi začelo parati po svežih brazgotinah. ''se zdaj igrava igro ugibanja? moram uganiti, kaj si po poklicu?'' je dlani sklenila pred seboj, olajšana, da lahko govori o nečem drugem. ''mora biti nekaj ne ravno pogostega, sicer ne bi rekli, rekel, nič. prekleto, tole tikanje mi povzroča resne probleme, se opravičujem,'' je hitela z nadaljevanjem in nekje vmes prvič po več kot treh letih celo zaklela. skorajda bi si prekrila usta z dlanmi, tako presenečena je bila nad spodrsljajem. ''nisem vajena... tega. že dolgo ne. verjetno si prva oseba v ameriki s katero lahko govorim brez pritiska. kdo bi vedel, morda celo edina,'' je spregovorila ob tem spoznanju, nato pa plosknila z dlanmi skupaj, ko se je vrnila nazaj k osrednji temi: ''torej, tvoj poklic. pa ne da si slačifant? radijski voditelj? forenzik? tesar?''

zalučala je čevlje na tla, da so se odkotalili vstran s tihim pokom. ''verjameš ali ne, jaz poante pet še danes ne razumem. vedno sem bila raje dobesedno na tleh s kakšnimi preprostimi sandali ali all-starkami. saj veš, da je čevlje s peto izumil moški? tipično. produkt za mučenje žensk in moški užitek – podaljšajo ti noge in dvignejo rit,'' se je za kratek hip znašla v svoji stari koži, ki je služila predvsem širokemu razpredanju o najbolj banalnih temah. z oklevanjem je proti njemu tudi sama sprožila desnico in se oprla na njegovo v nežnem stisku: ''enako.'' in mislila je resno, veselilo jo je. nekaj je bilo na temnolascu, kar jo je precej močno spominjalo na zadnjo rešilno bilko. ''hvala za ponudbo. ampak kot sem rekla prej, za tvoje dobro je bolje, da te nihče ne vidi poleg mene,'' je nato odmaknila dlan s skrajno previdnostjo in jo vrnila nazaj v svoje naročje, ko se je naslonila nazaj na zofo in mu pomignila, naj sede poleg nje. ''hm. tako prekleto utrujena sem od vsega,'' je zamrmrala z namrščenim čelom in globokim zavzdihom.

Naslov sporočila: Re: colton & rebecca [toilets] Čet Nov 08, 2012 9:59 pm

V njej je opazil dovolj dobro mešanico nejevolje, zaskrbljenosti in napetosti, da se je odločil, da je ne bo niti pomotoma pustil same. Resno, zakaj bi jo? Prvo kot prvo, imel je ogromno časa, ki bi ga prav lahko porabil z njo na moškem stranišču – čeprav je to nekako zvenelo precej narobe, v resnici je bila vsa situacija mnogo bolj nedolžna. A kljub vsemu se je zdela tako krhka – nekaj je bilo v njenih rjavih očeh, kar mu je dajalo slutiti, da bi vedno obžaloval svoj morebitni odhod. Poleg tega se je v njem zbudil tisti čut za sočloveka, ki se je pri Coltnu nenavadno okrepil vse odkar je postal gasilec. In ko je videl kaj podobnega, situaciji preprosto ni mogel obrniti hrbta. »Okej, vidiš? Lepo bom ostal tukaj in ne bom imel problemov z nadležnimi paparaci, ki bi jih zanimalo, kaj ti ješ za zajtrk,« se je nasmehnil in pri tem uporabil tisti najbolj pomirjujoč nasmešek, ki ga je premogel. Dekle je bilo po svoje še vedno zanimivo, čeprav ga dejansko ni zanimalo, kaj za vraga je storila, da si je nakopala toliko paparacev. Očitno je bila pomembna osebnost, a v tistem trenutku je bila zanj samo zbegana rjavolaska, ki je planila v moško stranišče in ga zaklenila v notranjost.

»Jasno,« se je široko nasmehnil v odgovor na njene besede. »Če sva že obtičala v stranišču, lahko najino druženje vsaj nekoliko popestriva, se ti ne zdi?« je rekel. »Ampak obljubim, da nimam nekje skritega twisterja, ki ga bom privlekel na dan in te prisilil, da boš igrala,« ji je namenil svoj najbolj nedolžen nasmešek. Bil je pač tiste vrste človek, ki je povsem samodejno izrekel vse, za kar se mu je zdelo, da bi lahko situacijo malo popestrilo. Poleg tega niti ni mogel trditi, da je v njeni družbi trpel – prej nasprotno, vedno bolj se mu je dozdevalo, da je bila rjavolaska navsezadnje izredno zanimiv človek in zaradi tega pač ni imel kaj proti preživljanju časa z njo. Odobravajoče se je nasmehnil ob njeni kletvici, obenem pa skomignil z rameni. »Ne skrbi,« ji je zagotovil. »Tako ali tako sem samo naključen neznanec, kajne? No pressure,« se je namuznil in nato zmajal z glavo. »Ne, ne, ne in ne,« je rekel. »Če bi bil slačifant, bi veliko zaslužil. Se pa bojim, da sem preveč lesen za kaj takšnega,« se je zasmejal in pogled uprl v njene oči. »Boš poskusila znova ali ti moram povedati?«

»Heej, saj vas nihče ne sili, da nosite pete,« je ugovarjal in se potem rahlo namrščil, ko je slišal svoje besede. »Okej, ne vem zakaj sem zdaj čutil potrebo po tem, da sem se postavil v obrambno držo. Po resnici povedano, meni je povsem vseeno, kakšne čevlje ima ženska. Ampak načeloma se še vedno držim preprostosti,« je rekel. »Družba nam je morda res vcepila v glavo da je za določene priložnosti ženska prisiljena imeti visoke pete, ampak nikoli nisem razumel, zakaj se kdaj kdo na rdeči preprogi preprosto prikaže z allstarkami,« ga je nekoliko zaneslo v filozofske vode, zaradi česar se je ponovno namrščil in stresel z glavo, da bi se znebil teh misli. »Okej, ni bistveno.« Ob njenih besedah se je zazrl vanjo in se rahlo nasmehnil. »Za moje dobro? Hej, kaj pa če sem jaz mestni kriminalec in je za tvoje dobro bolje, da te nihče ne vidi zraven mene?« je ugovarjal in se nasmehnil, potem pa se usedel poleg nje ter se polagoma zresnil ob njenih besedah. »Še vedno sem naključni neznanec, ki mu lahko zaupaš karkoli. Možnosti, da se še bova kdaj srečala, so precej minimalne,« ji je mehko povedal, potem pa skomignil z rameni. »Poznam ta občutek. Delno. A dvomim, da so najini razlogi isti. Vem pa, da je utrujajoče in utesnjujoče živeti v svetu, kjer vsi samo nekaj pričakujejo od tebe in ti nihče ne da priložnosti za to, da bi bil tisto, kar hočeš biti,« je zamišljeno zamrmral sam pri sebi, potem pa povsem samodejno ob njenem vzdihu položil svojo roko čez njeno ramo v povsem nevsiljivi gesti – bila je tolažilna, ko jo je tako nežno potegnil k sebi. Ljudje so včasih potrebovali bližino drugega v najbolj nedolžnem smislu in Colton je to dobro vedel.

Naslov sporočila: Re: colton & rebecca [toilets] Čet Nov 15, 2012 10:33 pm

Morala se je po hitrem postopku zbrati in spraviti skupaj. Tovrstni izbruhi panike niso bili več del nje in zavedanje, da se je vračala na stara pota, jo je delalo samo še bolj nervozno in postavljalo v še bolj nerodno situacijo. Če se slučajno izve, da se je zaklenila na moško stranišče z nekim neznancem, bo sledil še cel škandal. Temnolasec se morda tega ne zaveda, a njegovo ime bodo razpihnili čez vse naslovnice švedskih časopisov. In na lepem bodo na njegova vrata trkali tujih novinarji in nato še na vrata njegove družine. Nekaj podobnega se je zgodilo z njo in tudi sama sprva ni bila na pozornost pripravljena – vedenje, da je Mikael prestolonaslednik, je prišlo do nje po začetku njune zveze. ''Dobro. V tej obleki ne morem ravno igrati Twisterja in delati špag po barvnih krožcih,'' se je nasmehnila v odgovor in se trudila, da bi pridno sodelovala pri pogovoru, četudi je razmišljala samo o tem, kako naj oba reši iz zagate, ne da bi pri tem izdala samo sebe. ''Oh, torej si v nekem poklicu, kjer ne zaslužiš veliko?'' je priprla pogled ob novem podatku in nato samo obupano zavzdihnila v predaji: ''Mislim, da mi boš moral kar povedati, ker sicer ne bom nikoli uganila.'' Presedla se je na zofi, tako da je bila napol zasukana proti temnolascu in sedaj povsem pripravljena na prvi normalni sproščeni pogovor po celi večnosti. ''No ja, v mojem primeru mi nekdo res diha za ovratnik. Ampak se jih nameravam v kratkem otresti. Morda bi morala začeti znova, zdaj ko sem spet v Ameriki. Saj veš... obrniti nov list, pozabiti na preteklost in pustiti tisto, kar sem bila, za seboj. Postati oseba, kakršna sem sprva nameravala biti,'' mu je namenila šibek nasmešek, ko je poskušala razložiti svoje počutje, karseda najbolje.

''Torej si mestni kriminalec?'' je privzdignila obrvi in s tem jasno povedala, da tovrstnim besedam ne bo nikoli nasedla. Deloval je vse preveč... kontroliran in človeški, da bi se lahko ukvarjal z nečednimi posli. Da, slišala je že nešteto pričanj o tem, kako videz pogosto vara. Vendar ji v zadnjih dvajsetih minut ni dal drugega vtisa, kakor da je dobra oseba. In s tem pridevnikom ni pretiravala niti malo. ''V zadnjih letih sem se precej dobro naučila presoditi človeške karakterje. Nočem se hvaliti, ker sem bila prvotno umetniška duša in je znano, da se umetniki radi skrivajo za domišljijo in sanjarjenjem. Ampak določeni dogodki so mi res odprli oči in... ti nikoli ne bi mogel biti nekdo, ki skuša koga prizadeti. Morda nenamerno, vendar nalašč... ne, mislim, da bi s tem uničil tudi samega sebe,'' je napravila prav dolg govor in napravil globok vdih ter zatem stisnila ustnice skupaj v opravičujočem nasmešku in tihim vprašanjem v očeh – ali je šla predaleč? Tako novo je bilo zanjo spoznavanje ljudi, ki niso imeli povezave s kraljestvom, politiko ali slavo. Tako novo in tako navdušujoče. ''Hočem reči samo, da se te ne bojim. Karkoli in kdorkoli že si,'' je skomignila z rameni in sklonila pogled, ko je položil svojo roko prek njenih ramen in skorajda v hipu okamenela pod njegovim dotikom, četudi je bila gesta preprosto tolažilna. Ni bila vajena podobnih afekcij – kakšnih trepljajev s strani Mikaelove mame že. Toda bolj je bila vajena vljudnostnih kimljajev in poljubov na dlan. ''Hm, tole bo zvenelo čudno in morda malce pretirano, ampak ali te lahko objamem?'' so se njena lica obarvala v rožnat odtenek, ko je previdno pogledala proti njemu ob ne ravno tipični prošnji.

Naslov sporočila: Re: colton & rebecca [toilets] Ned Nov 18, 2012 9:49 pm

Namuznil se je, ko se je pred njegovimi očmi za trenutek pojavila podoba temnolaske, ki bi igrala Twister. Ali pa se vsaj trudila, da bi ga – v vsakem primeru je bila že sama zamisel o tem dovolj smešna, da je na njegov obraz zarisala širok nasmešek, že v naslednjem trenutku pa se je ob njenih besedah zamišljeno namrščil. »V bistvu je zapleteno. Saj se ne pritožujem nad plačo ali karkoli podobnega, ampak vsekakor počnem nekaj, kar me osrečuje na drugače način,« je skušal pojasniti, potem pa se je zavedel, da njegove besede v resnici zvenijo precej nenavadno, če ne celo čudno, zato se je vdal. »Glede na to da zdaj že zvenim močno sumljivo, ti bom kar povedal. Saj veš, preden si ustvariš kakšno napačno predstavo o meni,« se je zasmejal. »Gasilec sem,« je naznanil dejstvo, ki je ponavadi ljudem na obraz zarisalo nenavaden izraz, ki ga Colton še ni povsem razbral, je pa vsekakor bil dovolj prepoznaven, da mu ni nikoli ušel. Zgodba, kako je v ta poklic zašel, je bila najbrž enako dramatična kot zgodba, ki jo je imela temnolaska. Sam pri sebi se je nasmehnil, potem pa pogled uprl vanjo.

»Amerika navsezadnje slovi kot dežela novih začetkov,« se je odzval na njene besede in se za nekaj kratkih trenutkov zatopil v svoje misli, ko je ugotovil, kako zelo res je to bilo. Čeprav se je to ponavadi povezovalo s tujci, ki so prišli sem iskati nove priložnosti, je bil Colton živ primer za to, kako resnično je to dejstvo lahko bilo tudi za nekoga, ki je tu živel že od rojstva – seveda je imel v mislih samega sebe. Svoje življenje je totalno zavozil, zdaj pa so ga ljudje poznali kot požrtvovalnega in pogumnega gasilca, ki bi svoje življenje dal za nekoga drugega, pa čeprav popolnega tujca. »Lahko si kdorkoli želiš biti,« je nežno rekel, medtem ko je ujel njen pogled in skomignil z rameni. »Navsezadnje je edina oseba, ki ti stoji na poti, ti sama.« Dejstvo. Tudi to je vedel iz lastnih izkušenj, čeprav si je včasih želel, da ne bi. Je pa vsekakor bila preveč dobra življenjska lekcija, da je ne bi delil še z njo, četudi je morda zvenel kot pametnjakovič. Ampak bil je daleč od tega in pogled v njegovih očeh ga je izdajal, ne da bi se tega zares zavedal. V svoje besede je trdno verjel. Bile so preizkušene in zato je brez kančka slabe vesti ali oklevanja to lahko trdil.

Tiho jo je opazoval, ko je govorila. Ni vedel, če je imela prav – ni vedel niti, v kakšni meri je imela prav, je pa začutil v njenih besedah košček resnice, zaradi katere se je moral ponovno nasmehniti. »Morda imaš celo prav. Ampak mislim, da jaz nisem oseba, ki bi presojal o tem,« je rekel in se za trenutek namrščil. »Mislim, nikoli nisem zares verjel v to, da lahko opišeš samega sebe. To je popoln nesmisel, tako ali tako se boš opisal kot osebo, za katero bi rad verjel, da si. A v večini primerov to sploh ne drži in zato mislim, da ne morem reči karkoli o tem. Čeprav ja, nikoli ne bi kar tako zanalašč nekoga prizadel. To bi bilo proti vsem mojim načelom,« je zaključil stavek in ji poklonil nasmešek. »Imaš pa prav, ni se me treba bati,« se je strinjal z njenimi besedami. Bil je povsem – kakšna je bila beseda, ki jo je iskal? Neškodljiv? Nekaj podobnega, vsekakor. Njeno naslednje vprašanje ga je dejansko presenetilo, da je nekaj trenutkov samo osuplo zrl vanj, potem pa so se njegove ustnice raztegnile v širok nasmešek, ko je vstal in jo nežno potegnil na noge. »Seveda,« je nežno zamrmral, medtem ko jo je potegnil v objem, ki je bil ponavadi rezerviran za njegove sestre in je bil zaščitniški ravno toliko kot ljubezniv in varen. Že zaradi navade je z roko nežno pogladil njene lase. »Nenavadna oseba si, Rebecca,« je zamrmral, čeprav v njegovih besedah ni bilo nič slabega.

Naslov sporočila: Re: colton & rebecca [toilets] Sob Nov 24, 2012 2:47 am

note: please sum it up. :3

''Gasilec, kaj? Jaz sem princesa,'' se je zasmejala, da so besede izvenele kot malce bolj nenavadna šala, četudi so bile največji približek resnici. Ni zmogla hoditi naokrog in vrh glave nositi diamantno tiaro. Ni prenesla fotografov za njenimi petami, ki so jo obravnavali kot Grace Kelly in v tračarskih časopisih na dolgo in široko opisovali njen vsakdan. In vse je služilo kot opomnik, zakaj je postala princesa. Čemu. Zaradi koga. Zaradi njega, zanj. ''Organizatorka dogodkov sem. Skrbim za drobne detajle in se skušam zaposliti in utopiti v stresnih situacijah. Kar je precej zanimivo, ker nikoli nisem bila pretirano organizirana oseba,'' je gladko nadaljevala, ko je še sama izdala svoj poklic in zraven krilila naokrog z dlanmi ob burnem razlaganju, kakor ji je bilo v navadi. Nikoli si ni mislila, da bo pristala na tem mestu, vendar je bila umetnost – njena prva strast – zdaj samo še eden od pozabljenih in zastaranih spominov, katerih se ne bo več dotikala za nič na svetu. Slikanje je bilo osvežujoče. Bilo je pot skozi temo in predstavljalo je tunel med njo in praznim platnom, na katerega je lahko iztrosila sleherno čustvo, občutje, strah. Ko je končala, je bila popacana od glave do peta, vendar polna življenja, smeha. Polna skromne stvari, kot je na primer sreča. ''Mora biti prijetno... imeti pomemben poklic. Verjetno uživaš precej spoštovanja tod naokoli?'' je pogovor preusmerila nazaj nanj in vedela, da tisti šali o modri krvi, ne bo posvečal pretirane pozornosti. Človek ni srečal veliko gasilcev in vsekakor ni srečal veliko princes, tako da je lahko sklepal, da je šlo zgolj za bedasto primerjavo.

Dvignila je pogled proti njemu in morala odkimati v znak nestrinjanja. ''Sliši se lepo, a žal ni tako. Človek se ne more kar na lepem odločiti za takšne spremembe. Ne moreš se spremeniti čez noč – vem o čem govorim. Moja zadnja sprememba se je odvijala nekaj dolgih mesecev,'' je poskusila najti povsem brezskrben ton, ki ne bi razkrival ničesar več. A sedaj jo je poznal že bolje kot večina. Videl jo je praktično skozi njene oči – kot prestrašeno malo bitje, ki se rado skriva pred svetom. Vsekakor je postala v tem prava mojstrica zadnje mesece. Če se je res potrudila, se je na Švedskem znala zliti s kraljevo palačo, se narediti povsem nevidno, kot duh, ki blodi po hodnikih brez leska v očeh, brez osebnosti. Tako je bilo lažje. ''Hm. In tašča, tast, cel kup sorodnikov. Mislim, da sem z Becco Lightwood opravila,'' je nato odgovorila in se skorajda ugriznila v jezik, ko je izdala celotno procesijo s poroko tudi njemu. Res bi morala bolj paziti, a poleg njega se je počutila do skrajnosti prijetno in takšni spodrsljaji so bili nekako olajšujoči. Smešno, kako ga je poznala tako kratek čas in je že dobila občutek, da mu lahko razlije celo dušo, pa je ne bo obsojal. Takšen občutek je nazadnje dobila ob pogovoru na verandi z Mikaelom, ob petih zjutraj nekje v Karibskem otočju. Tako daleč nazaj. Milijone let. ''Ne...'' je odkimala in mu namenila hvaležen pogled, ko je brez pretirane začudenosti sprejel njeno prošnjo in je čelo namestila na temnolaščevo čvrsto ramo. ''Nisem nenavadna. Samo malo osamljena. In obnašam se neumno, oprosti,'' se je zasmejala v blago njegove jakne in napravila oster vdih, da se ne bi obnašala še huje. Zadnje, kar je potrebovala, je bila reka solza. Dvignila je roke in jih ovila okrog njegovega vratu ter stisnila, kakor da se ji gre za življenje. Prekleto, tako nujno je potrebovala močan objem, da je tole delovalo kot prava ekstaza. Končno je popustila stisk in z dlanmi zdrsela nazaj dol, ko se je počasi umaknila. ''Um. Mislim, da so zdaj že odšli. Predlagam, da grem prva in ti počakaš pet minut za vsak slučaj? Ali obratno. Precej dolgo te že zadržujem tukaj,'' se je hitro postavila pokonci in začela poravnavati krilo ter obuvati visoke pete. Trenutki normalnosti, človeškosti, so bili končani.

» rebecca & ryan [france's pub]
» toilets,
» westermark, rebecca noelle
» adam & rebecca [house no. 78]
» liam & rebecca [avenue]

colton & rebecca [toilets]

colton & rebecca [toilets]

Similar topics

Similar topics