For Rebecca
Comment: sorry, za tako pozen odgovr, res oprosti
hope you like it

»Stop it! Stop IT!!« je kričal v svojih sanjah. Zopet je bil majhen deček, nezmožen ustaviti svojo mater pri samomoru. Jokal je in le čakal do usodnega pritiska na petelina. Pri poku se je zbudil. »aaaa!« se je vzdignil pokonci. Bil je ves prepoten in vroč. Globoko je dihal in se skušal pomiriti od nočnih sanj. Ni mogel verjetni, da ga še po desetih letih strašijo strahovi preteklosti. »In vedno en in isti prizor!« si je mislil. Vstal je iz postelje in se sprehodil do kuhinje ter si nalil kozarec hladne vode. Stopil je do okna. Vreme ni bilo kaj prida. Oblačno, megleno in pripravljalo se je na dž. Nekako je imel občutek, da ne bo veliko od dneva, »Še nikoli po taki noči ni bilo…« je zadržal misel ob ponovnem požirku vode. Odločil se je, da si bo spraznil glavo s sprehodom po mestnem parku. Tja je veliko zahajal od kar je prišel v Mayberry. Narava mu je predstavljala zatišje pred rom-pom-pomom, ki ga je doživljal vsak dan. Oblekel se je, nekje v omari še poiskal zložljiv dežnik ter krenil proti izhodu. Ravno ko je zaklepal vrata, se je spomnil, da je pozabil svoj tako nepogrešljivi I-pod. A kot je ugotovil čez nekaj minut, mu ni nič koristil. Želel je imeti tišino, zato ga je pospravil v varni žep jakne. Hodil je, oziroma že bolj blodil mimo avtomobilov, ljudi in ceste, ki je bila že lepo posuta z rdeče-rumenimi listi. Jeseni kot take ni maral, preveč dežja in posledično slabe volje, to je bil njegov izgovor, a videti obarvana drevesa je bilo tudi po svoji strani neko zadoščenje, da ni vse tako slabo, kot se zdi na prvi trenutek. Misel ga je opogumila, da je bolj udarno stopil proti parku, »Navsezadnje, vsak je sam svoje sreče kovač, ali ne?« se je nasmehnil in spremenil svojo uvodno predpostavko, da bo danes še slab dan. Takoj je bil bolj prešerne volje. Čeprav je za bližnjimi hribi že slišal grmenje, se ni pustil motiti. Nato je zagledal belo klopco in se hitro usedel nanjo, preden bi bila zasedena s kakšno drugo ritjo. Nekdo je pozabil današnji izvod jutranjih novic. Naprej je pogledal na okoli, če bi jih morda kdo iskal. Ker temu ni bilo tako, si je kar postregel in jih začel brati. Toda tudi to ni trajalo dolgo. Kmalu se je vanj vtaknila neka mična gospodična. Očitno ga je poznala, saj ga je ogovorila z njegovim prvim imenom. Nato je stvar postala še toliko bolj čudna, ko je začela govoriti kot da se poznata že ne vem koliko časa. Bil je popolnoma zmeden. Iskal je povezavo v možganih, ampak vse kar je našel, je bila črnina. Ni se je spomnil, še to ni vedel, v kateri odsek svojega življenja bi jo moral postaviti. »Hej, hej, hej … počasi, počasi…« jo je prekinil sredi naslednjega stavka. »Najprej, da vam ogovorim na vaše vprašanje, da ne boste mislili, da sem nevzgojen mulc … Ja, še vedno študiram medicino, kar pa me pripelje do naslednjega vprašanja…« počakal je trenutek nato pa vprašal, »Kako veste da študiram in predvsem, kako veste moje ime dama?« Vedel je, da mu je ne bi bilo treba vikati, a ko je govoril z neznanci jih je vedno naslavljal z 'vi'. »No, imate prav eno stvar, in sicer, da se nisva videla že celo večnost, ker se v resnici še nikoli nisva videla. Oprosti, mogoče ste me zamenjali s kom drugim, a jaz vas ne poznam.. resnično mi oprostite.« To se je zdelo nekako neresnično, glede na to, da je vedela njegovo ime. Zdelo se mu je, da je bil nekoliko preoster z njo, mogoče zaradi tega, ker si ni še čisto opomogel od večernih sanj. Sklenil je popraviti svojo napako in kindda silly way. Podal ji je roko. »Oprosti, začniva tole z nova. Sem Liam Dubois, ampak predvidevam da to že veste, kako pa je vam ime? Od kod se poznava?«