Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.
the leading lady
the leading gentleman
best friendly connection
best family
best chemistry
honorary member
biggest ego
biggest sweetheart
should be a couple
idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: liam & rebecca [avenue] Ned Okt 28, 2012 1:49 am
mayberry ji je bil v veliki meri neznanka. malo mestece je bilo resnično podobno vasici v primerjavi z njenim rodnim charlottom ali v primerjavi s stockholmom, kjer je živela zadnja tri leta. vendar je bil prav poseben občutek spet hoditi med ljudmi, ki govorijo tvoj jezik in kjer nimaš na sebi prilepljenih pet osebnih stražarjev. hoditi tam, kjer te ne prepoznavajo na vsakem koraku. da, časopisi so bili polni njen slik s senzacionalnimi napisi, nova grace kelly, in podobnimi primerjavami. toda za sedaj še niso ugotovili, da je zapustila švedsko in bila spet v domovini. dokler novica ne pride v javnost bo imela več ali manj mir. toda to ni pomenilo, da se ni neprestano ozirala preko ramena in čakala, da kdo poskusi dokončati tisto, kar mu je spodletelo pred dvema letoma. verjela je, da cilj atentatorja res ni bil raniti prestolonaslednika. želeli so se znebiti zgolj nje – američanke z dolgim jezikom, ki je na lepem prevzela njihovo državo in naj bi v prihodnosti postala celo njihova kraljica. namesto tega so dosegli umor edine osebe, ki bi lahko njihovo državo peljala naprej. ker je bilo res vsem jasno, da adam te vloge ne bo prevzel za nič na svetu in tako bo kraljevsko žezlo padlo v roke druge družine, naslednje v vrsti za prestol. in ona je imela lep naziv do konca življenja in novo družino na severu. ter zvrhan koš nepopisne krivde, ki je izničil vse dobro. kimala je, ko so ji ljudje govorili, da bo nekega dne v redu. da bo spet cela in v enem kosu, da bo našla smisel v kakšni drobni mali stvari in šla naprej. niso razumeli, da je bilo vse to zanjo povsem nepredstavljivo. težko je bilo na novo splanirati prihodnost, ko je tvoja mentaliteta slonela na preteklosti in ljudeh iz nekega drugega, boljšega, časa.
dlani je potisnila globoko v žepe črnega suknjiča, ki jo je grel pred jesenskim hladom in vetrom, ko je hodila pod drevoredom največjega mestnega parka. najraje bi sedla na tla med barvito jesenske listje in ga metala v zrak nad seboj, nato pa opazovala vrteče se listje, ki bi padalo nazaj navzdol na njo. namesto tega je samo drsela skozi pisano preprogo, dokler se ni njen pogled osredotočil na poznani podobi rjavolasca, ki je sedel na eni izmed belih klopic. morala je pogledati dvakrat, da je bila povsem prepričana o njegovi identiteti, nato pa že s hitrimi koraki odhitela proti njemu s širokim nasmeškom na obrazu. njen nasmeh je bil zadnja leta predvsem krinka, nikdar se ni dotaknil njenih oči, a bil je iskren – trudila se je po najboljših močeh, ne glede na to mnenje nekaterih, da je že skrajni čas, da gre naprej. ''liam?'' je naglas izrekla njegovo ime, ko je bila dovolj blizu, da je lahko pritegnila njegovo pozornost. ''hej! nisva se videla že celo večnost,'' je hitela z nadaljevanjem in se kar sama povabila v njegovo družbo, ko je sedla poleg njega na klopico. spoznala ga je pred leti, v charlottu na kampusu fakultete, ki jo je obiskovala celih nekaj mesecev. a včasih je bilo že nekaj mesecev dovolj, da si osebo spoznal, jo presodil in zapisal v svoj spomin. ''trapa, nisem se spomnila, da živiš tukaj – verjetno bi te kontaktirala, če bi vedela. si končal s faksom ali še študiraš?'' je nadaljevala z vprašanji dokler ni končno razbrala nekoliko zmedenega izraza na njegovem obrazu, ki ga je lahko tolmačila le na en način – je ni prepoznal? no, to pa je bilo resnično nerodno.
liam dubois
Število prispevkov : 21 Reputation : 2 Join date : 21/10/2012
Naslov sporočila: Re: liam & rebecca [avenue] Pet Nov 02, 2012 10:12 pm
For Rebecca Comment: sorry, za tako pozen odgovr, res oprosti hope you like it
»Stop it! Stop IT!!« je kričal v svojih sanjah. Zopet je bil majhen deček, nezmožen ustaviti svojo mater pri samomoru. Jokal je in le čakal do usodnega pritiska na petelina. Pri poku se je zbudil. »aaaa!« se je vzdignil pokonci. Bil je ves prepoten in vroč. Globoko je dihal in se skušal pomiriti od nočnih sanj. Ni mogel verjetni, da ga še po desetih letih strašijo strahovi preteklosti. »In vedno en in isti prizor!« si je mislil. Vstal je iz postelje in se sprehodil do kuhinje ter si nalil kozarec hladne vode. Stopil je do okna. Vreme ni bilo kaj prida. Oblačno, megleno in pripravljalo se je na dž. Nekako je imel občutek, da ne bo veliko od dneva, »Še nikoli po taki noči ni bilo…« je zadržal misel ob ponovnem požirku vode. Odločil se je, da si bo spraznil glavo s sprehodom po mestnem parku. Tja je veliko zahajal od kar je prišel v Mayberry. Narava mu je predstavljala zatišje pred rom-pom-pomom, ki ga je doživljal vsak dan. Oblekel se je, nekje v omari še poiskal zložljiv dežnik ter krenil proti izhodu. Ravno ko je zaklepal vrata, se je spomnil, da je pozabil svoj tako nepogrešljivi I-pod. A kot je ugotovil čez nekaj minut, mu ni nič koristil. Želel je imeti tišino, zato ga je pospravil v varni žep jakne. Hodil je, oziroma že bolj blodil mimo avtomobilov, ljudi in ceste, ki je bila že lepo posuta z rdeče-rumenimi listi. Jeseni kot take ni maral, preveč dežja in posledično slabe volje, to je bil njegov izgovor, a videti obarvana drevesa je bilo tudi po svoji strani neko zadoščenje, da ni vse tako slabo, kot se zdi na prvi trenutek. Misel ga je opogumila, da je bolj udarno stopil proti parku, »Navsezadnje, vsak je sam svoje sreče kovač, ali ne?« se je nasmehnil in spremenil svojo uvodno predpostavko, da bo danes še slab dan. Takoj je bil bolj prešerne volje. Čeprav je za bližnjimi hribi že slišal grmenje, se ni pustil motiti. Nato je zagledal belo klopco in se hitro usedel nanjo, preden bi bila zasedena s kakšno drugo ritjo. Nekdo je pozabil današnji izvod jutranjih novic. Naprej je pogledal na okoli, če bi jih morda kdo iskal. Ker temu ni bilo tako, si je kar postregel in jih začel brati. Toda tudi to ni trajalo dolgo. Kmalu se je vanj vtaknila neka mična gospodična. Očitno ga je poznala, saj ga je ogovorila z njegovim prvim imenom. Nato je stvar postala še toliko bolj čudna, ko je začela govoriti kot da se poznata že ne vem koliko časa. Bil je popolnoma zmeden. Iskal je povezavo v možganih, ampak vse kar je našel, je bila črnina. Ni se je spomnil, še to ni vedel, v kateri odsek svojega življenja bi jo moral postaviti. »Hej, hej, hej … počasi, počasi…« jo je prekinil sredi naslednjega stavka. »Najprej, da vam ogovorim na vaše vprašanje, da ne boste mislili, da sem nevzgojen mulc … Ja, še vedno študiram medicino, kar pa me pripelje do naslednjega vprašanja…« počakal je trenutek nato pa vprašal, »Kako veste da študiram in predvsem, kako veste moje ime dama?« Vedel je, da mu je ne bi bilo treba vikati, a ko je govoril z neznanci jih je vedno naslavljal z 'vi'. »No, imate prav eno stvar, in sicer, da se nisva videla že celo večnost, ker se v resnici še nikoli nisva videla. Oprosti, mogoče ste me zamenjali s kom drugim, a jaz vas ne poznam.. resnično mi oprostite.« To se je zdelo nekako neresnično, glede na to, da je vedela njegovo ime. Zdelo se mu je, da je bil nekoliko preoster z njo, mogoče zaradi tega, ker si ni še čisto opomogel od večernih sanj. Sklenil je popraviti svojo napako in kindda silly way. Podal ji je roko. »Oprosti, začniva tole z nova. Sem Liam Dubois, ampak predvidevam da to že veste, kako pa je vam ime? Od kod se poznava?«
rebecca westermark
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: Re: liam & rebecca [avenue] Čet Nov 08, 2012 9:25 pm
v njej je vzklil nov ščepec upanja, ko je sredi malega mesteca zagledala poznan obraz. morda se z rjavolascem ni slišala že vrsto let in nikoli nista bila v tesnih stikih, a poznala ga je še iz časov pred njenim bedastim kronanjem in tako je bil redka vez s preteklostjo. redka in nadvse dragocena vez. toda njegov pogled je nosil samo zmedenost in izgledalo je, da je niti ne prepozna. prekleto, tako zelo se spet ni spremenila. morda je kavbojke in all star converse superge zamenjala za visoke pete in draga krila, a njen obraz je bil enak – zgolj izgubila je tisto otroško naivnost in igrivost ter naposled odrastla. ''ne razumem...'' je pričela, ko jo je začel ustavljati in zmedeno stresla z glavo, ko ga je poskušala razumeti. vikal jo je. ponavadi je to počela ona, torej so jo njegove besede zadele precej močno. ''ne rabiš me vikati, liam. poznava se,'' je zamrmrala in pogledala vstran. je prišlo tako daleč, da je stari prijatelji niso hoteli niti prepoznati, ker je vse pustila za seboj, spakirala stvari in odšla na švedsko zaradi ljubezni? vendar ni mogla verjeti v takšno krutost, zatorej je morala obstajati neka druga, veliko bolj logična in smiselna, razlaga. ''poznava se,'' je vztrajala pri svojem. poleg nje je sedel liam dubois, razen če je po nekem čudežu imel enojajčnega dvojčka, ki je živel v mayberryju in za katerega ji nikoli ni povedal.
''vem, kako ti je ime, ker sva se spoznala štiri leta nazaj v charlottu,'' je zavzdihnila, ko je morala pojasnjevati povsem očitna dejstva in glavo nagnila rahlo v stran, ko ga je sumničavo premerila: ''se morda šališ? je to nek poskus šale, da me ne poznaš, ker se nisva videla že nekaj let?'' druge možnosti res ni bilo. ''prav. pa bodi trmast in vztrajaj pri svojem,'' je malce užaljeno roke prekrižala na prsih in se naslonila nazaj na klop ter se lotila premlevanja, kako naj mu dokaže, da on pozna njo in ona njega. seveda ji na pamet ni padlo nič. seveda. ''vem, da,'' je zamomljala, nejevoljna, a vendar iztegnila svojo dlan proti njemu, segla v njegovo in jo lahno stisnila. ''rebecca westermark. oziroma becca lightwood, kar ti bo verjetno bolj znano. hodila sva na isto univerzo celih nekaj mesecev. potem sem jaz študij obesila na klin in odšla v tujino,'' je z monotonim glasom pojasnila celo njuno skupno zgodovino, a ni izgledalo, da bi jo pričenjal prepoznavati. kaj za vraga? ''glej... me res ne prepoznaš? mislim. ne izmišljujem si, res ne. skupaj sva hodila na univerzo, nisva študirala iste smeri, a občasno sva se videla zaradi skupne družbe. bila sva... recimo temu prijatelja,'' je nadaljevala s potrpežljivim tonom in se nagnila bližje k njemu. ''ali morda obstaja kakšno ustrezno pojasnilo, zakaj me ne prepoznaš?'' se je namrščila, čeprav ni točno vedela, kam cilja s svojim vprašanjem. saj je bil premlad za alzheimerjevo, kajne?