načeloma je vse njene muhe povsem lepo prenašal, vendar bodimo iskreni- ko je hotela, je njegova sestra znala biti najbolj nadležno bitje kar jih je kdajkoli srečal. sploh pa v tem trenutku. naveličano je hodil po neki gozdni poti, medtem ko ona za njim ter za njim metala vse možne očitke, zaradi tega ker je odšel, zaradi tega kar ji je povzročil ter bog ve še katere vse očitke je imela pripravljene zanj. prekleto. »dojel sem, eleanor« je dejal skoraj skozi stisnjene zobe ter moral se je prisiliti, da je globoko zajel zrak ter da preprosto ni prekoračila meje njegove potrpežljivosti- če bi se tikalo nje, te sploh ni imel. ah kje bi jo imel, že eno uro je prenašal njene očitke o tem, kaj je povzročil njegov odhod. že res, da je bila najmlajša ter si pri svojih osemnajstih ni ravno zaslužila, da preprosto odide, vendar takrat ni imel druge izbire. sicer pa, kot da bi razumela, če ji še tako na dolgo in široko objasni, tako ali tako je bila preveč trmasta, da bi na celotno smel pogledala z druge perspektive. zares so bili trenutki, ko jo je težko prenašal, čeprav mu je bila načeloma pri srcu, vendar kljub temu.

skoraj sta prišla do manjšega jezera, ko je očitno do konca eksplodirala, nekaj grobih besed še in preprosto se je obrnila. z ravno presenečenim izrazom na obrazu je zrl za njo- čeprav bi to moral pričakovati, vendar kljub temu. najbrž bi zakričal njeno ime naj se vrne nazaj, saj vse skupaj le še ni bilo končano, vendar naenkrat je začutil, kako je priletela kepa v njega. presenečeno se je zazrl v mesto, kam je priletela kepa, jo spravil iz sebe ter se namrdnil nad belim madežem, nato pa se je njegov pogled srečal z njenim. tamara. pravzaprav je res ni pričakoval, vendar v tem trenutku… bila mu je kljub vsemu všeč njena družba, v bistvu jo je pogrešal- prekleto, saj nikoli ni prenehal misliti nanjo, zakaj bi lagal? nasmehnil se je. »pozdravljena tudi ti, tamara« je zamrmral ter se sprehodil do nje. »praviš, da si posebej navdušena nad snegom?« je dejal ter jo za trenutek previdno potegnil k sebi, nato jo pa prijel tako, da se je znašla v njegovem naročju- ena roka na njegovem hrbtu, druga pa pod kolenom in praktično je že bila v zraku. »torej, kam naj te dam? v sneg ali jezero?«

»ne bova šla v podrobnosti, kaj je pomenila tista kepa prej« je dejal z rahlim nasmeškom na obrazu, ko se je obrnil proti njej. če je bil iskren, ni zares znal opredeliti svoja čustva do nje. pred petimi leti, ko je odšel, se je zavedal koliko jo ima rad ter koliko ga je bolelo to, kar ji je naredil. vendar sedaj, zavedal se je, da so čustva malce izginila, medtem ko ni bil v njeni bližini, vendar sedaj… hja, ni si znal pojasniti kaj čuti do svetlolaske, nikakor. vedel je le, da mu vseeno zanjo še zdavnaj ni in da mu je še vedno kako pri srcu. le… opredeliti ni znal vsega skupaj, to je bilo vse. »oh ja, zapomnil sem si, kakšen otrok si lahko« se je zasmejal ter ko je opazil, da dela novo kepo namenil svareč pogled, na katerega se pa očitno ni ozirala, glede na to, da je kepa letela nevarno blizu njegove glave. »poračunala bova tole,« je dejal, ko se je za las odmaknil kepi, da mu ni priletela direktno v obraz.

zasmejal se je njenem svarilu, ko je bil s vsakim korakom bližje njej. saj jo je opozoril, da ji bo vrnil za tiste kepe, kajne? še predno bi se lahko zavedala, jo je že držal v naročju ter na njegovem obrazu se je zarisal nasmešek. »praviš, da ti je naenkrat všeč moja bližina?« je dejal, ko se ga je oklenila okoli vratu ter ob tem narahlo privzdignil obrvi, nato pa ustnice zopet ukrivil v nasmešek. občutke, ki mu jih je povzročala njena nenadna bližina je ignoriral kolikor se je dalo. že res, da je na zunaj lahko vse skupaj dobro skril, vendar kljub vsemu je le čutil, kako mu je ob njeni bližini srce začelo pospešeno biti. še vedno, tako kot nekoč. »oh, misliš, da bi te?« je dejal ter ko se ga je z ustnicami narahlo dotaknila, se ga je zopet prilastil tisti nenavadni občutek, katerega bi kot najstnik vpisal kot metuljčke v trebuhu, sedaj pa je vse skupaj preprosto zamrl ter se svetlolaski nasmehnil. »tvoja želja, moj ukaz« je dejal, ko se je z njo v naročju sprehodil do malce večjega kupa snega ter jo brez oklevanja spravil vanj.