pravzaprav niti ni vedel, zakaj točno se je odpravil na nekaj takega, kot je bila ta prireditev, vendar božični čas in novoletni čas sta ga nekako spravljala v dobro voljo. no, včasih sta ga. ni ravno vedel, kako bo sedaj. navsezadnje, ves ta čas je ponavadi preživljal s sage in iskreno, mu je bilo sedaj… pa saj niti ni vedel kako bi opisal, vendar bilo je čudno. jasno mu je bilo kot beli dan, da jo je kljub vsemu pogrešal, vendar… kljub vsemu ni zmogel tega, da bi preprosto požrl svoj ponos ter odšel do nje. prekleto da ne, preprosto ni mogel skozi vse, kar se je zgodilo. prav tako pa… ni mogel zanikati, imel je čustva do zare. sicer definitivno niso bila niti približek temu, kar je čutil do sage, vendar nekako, bolj ko bi se družil z njo, bolj izrazito bi postajalo. ampak sedaj je bila tako ali tako v new yorku, on pa je obtičal v mayberryju in te možnosti sploh ni bilo.

roke je zatlačil v žepe, medtem ko se je potuhnil v šal. pa saj niti ni bilo tako prekleto mrzlo, vendar iz tople notranjosti, ven na nekaj stopinj vseeno ni bilo najbolj prijetno in toplo. ni potreboval dolgo, da je prišel do sredine mesta ter se odpravil po stojnicah. in tudi če je mislil, da bo po nekem čudnem naključju preživel večer sam, mu tudi to ni uspelo. dobil je družbo neke blondinke, katero je naključno poznal in nekako ni potreboval dolgo, ko se je zapletel v pogovor z njo, sicer o povsem vsakdanjih rečeh, vendar kljub temu, nasmešek se je že avtomatsko risal na njegov obraz. no ja, dokler se ni srečal s še kako znanim pogledom. za trenutek je obdržal pogled na njej, ne da bi sploh vedel, kaj je sedaj svetlolaska na sproti njega govorila, nato pa stresel z glavo, se ji opravičil za trenutno nepozornost ter skušal nadaljevati pogovor. vendar hja, kot ponavadi, vse skupaj ni bilo dovolj. ko se je sprehodila mimo njega, z nekim naključnim študentom, je slednjem najprej namenil nič kaj prijazen pogled, nato pa pokimal njej. »živjo sage,« ji je vrnil pozdrav. ko sta stopila mimo, je že hotel nadaljevati pogovor, vendar besede preprosto niso prišle iz njegovih ust. »oprosti mi za minuto,« je bilo naslednje, kar je lahko izgovoril, stopil mimo nje ter stopil za sage in jo prijel za podlaht. »sposodil si jo bom za minuto,« je na hitro pojasnil neznancu, še vedno ne preveč navdušen nad njim ter jo zvlekel nekoliko na stran, ob tem pa prekrižal roke na prsih. »uloviti povsem naključnega ter delati mene ljubosumnega- to je tvoj namen za ta večer?« je zamrmral ter se zazrl vanjo. »za večer podoben tistim, katere sva ponavadi preživljala skupaj?«

le narahlo je nagnil glavo na stran ob njenih besedah ter se zazrl vanjo. če jo ne bi toliko poznal, bi v trenutku nasedel, vendar sedaj ravno ni imela te sreče, da se bo to zgodilo. »oh res, čemu potem presenečen izraz na njegovem obrazu, takoj ko si se ga iz ničle oprijela? in, če te ne bi dobro poznal, bi rdečico na tvojem obrazu predpisal čemu drugemu, vendar tokrat nimaš te sreče« je dejal in niti se ni trudil prekriti ljubosumja. vedel je, da ni pošten, glede na to, da njegova zadeva z zaro ni bila nedolžna, vendar pred njegovim očem, videti njo z drugim, ni bilo nekaj najlažjega. »to še ne izbriše vsega, kar čutim do tebe, ali bi pač moralo?« je se je zopet zazrl vanjo, sicer ne predvsem prepričan, če je pametno zares voditi to temo oziroma sploh govoriti z njo, vendar kljub temu. nekako mu je bilo jasno kot beli dan, da se ne ni povsem sprijaznil z dejstvo, da se zjutraj ni več zbujal ob njej, zvečer preden je legel v posteljo, ni slišal njenega glasu. vendar kakorkoli je bilo- moral je sprejeti vse skupaj, ampak glede na situacijo, mu ni šlo najbolje.

»to je… drugače,« je zamrmral ter za trenutek sklonil glavo, pa čeprav je vedel, da je imela prav. sicer res, da sta bila s svetlolasko nekakšna znanca in vse ter je ni naključno povlekel k sebi, vendar kljub temu. ni igral pošteno, to mu je bilo jasno, vendar ne glede na vse, ga je še vedno v notrajnosti povsem razjedalo ljubosumje. ob njenih naslednjih besedah ni mogel pogleda obdržati na njej, pač pa se je zazrl naokoli, zavzdihnil, nato pa zopet spustil pogled navzdol k njej. »pa je res?« je zamrmral ter se tokrat zazrl direktno v njene oči. »morda te ne bi smel zmotiti,« je dejal, vendar kljub temu še vedno obstal na mestu, ne sposoben odkorakati stran od nje ter ob tem se je na njegovem obrazu zarisal nasmešek- vendar ne tisti, ki bi bil posledica veselja, pač pa vsega drugega. »in morda, moraš tokrat ti odkorakati stran, čeprav…« je zmajal z glavo ter se zavedal, kako trapast je, ker vztraja. »te lahko vseeno povabim na eno kuhano vino, tako kot nekoč? saj najbrž preveč zahtevam, vendar kljub temu« je dejal ter skomignil z glavo in se zazrl vanjo. preprosto ni mogel odkorakati od nje, ne zopet in ne na dan kot je bil ta.

»oh ja, povsem brez besed, sem opazil« je zamrmral z ne prekritim sarkazmom ter ob njenih besedah oziroma več kot očitni laži se ni mogel upreti nasmešku na obrazu- zares je imela to smolo, da jo je prekleto dobro poznal- po nekaj letih zveze, kaj pa bi drugega pričakovala? vendar ko ponavadi, je vztrajala pri svojem. »oh, seveda« je zamrmral ter skomignil s rameni. zakaj kljub vsemu ni preprosto hotela priznati? nekako ni bil poseben pripadnik laži, kar je vedela že ona sama, vendar vseeno. nekako je imel občutek, da bo vse skupaj vodilo v prepir, kar pa ni bilo najbolj pametno- tako ali tako sta bila že na meji enega. le zavzdihnil je ob njenih naslednjih besedah ter sklonil glavo. morda je res delal napako, morda bi se res moral povsem odkrižati njene bližine. pa bi bil sposoben tega? v to stvar pa kljub vsemu res ni bil popolnoma prepričan. preprosto si ni predstavljal, kakšno bi bilo njegovo življenje povsem brez njene bližine. niti si ni hotel. preprosto je imel občutek, da njegovo življenje brez nje v njem, ne bi obstajalo. nekako je bila smisel vsega skupaj in čeprav je vedel, da jo je izgubil, si vsega skupaj ni zmogel povsem priznati.

»prav imaš, nimam pravice, da ti kakorkoli rečem, vendar…« je dejal, nato pa zavzdihnil. »prekleto,« je še zamrmral ter odkimal z glavo. imela je prav, sploh pa, glede na to, kaj se je dogajalo z zaro, ji je še manj imel pravice kaj očitati. vendar hkrati- videti drugega ob njej, je bilo nekaj, kar mu je preprosto razbijalo srce na koščke, vendar tega ni mogel priznati, ne povsem, sploh pa njej ne. le stisnil je ustnice narahlo skupaj ob njenih besedah, ko je opazil, da ne glede na vse, ni povsem prepričana, kaj reči. hja, tudi sam se je zavedal, da je svetlolaski dejal, da bo prišel nazaj, vendar nekako mu je bila ona še vedno na prvem mestu. ampak po drugi strani… morda je imela prav, morda bi vse skupaj moral pustiti za sabo. povsem. vendar prekleto, ko tega ni bil sposoben. »lucas, ki si ga spoznala pred minuto, samo zato, da nisi šla sama mimo mene in svetlolaska, katero poznam le navidez… bi preživela, če spiješ kozarec z mano« je dejal ter skomignil z rameni. »razen, če imaš res posebno željo, da se vrnem k njej« je dodal ter ob tem skomignil z rameni, ob njenih naslednjih besedah pa odkimal z glavo. »ker sem končal jaz, te sedaj ne smem povabiti na pijačo?« je dejal ter se zazrl vanjo, ob tem pa skomignil z rameni. »lahko odidem nazaj, če hočeš.«

»sage,…« je le zamrmral na njene besede ter odkimal z glavo. imela je prav, zares bi moral odnehati od vsega skupaj, vendar kaj ko preprosto tega ni bil sposoben. še sam ni vedel, zakaj je rinil v vse skupaj, ko pa je vedel, da bo zadeva pristala le še na slabšem. že tako je vedel, da bi se mogel držati stran od nje, v tem trenutku pa preprosto ni bil sposoben se obrniti na petah ter oditi od nje, pa čeprav je bilo to tisto, kar bi mogel. ampak kaj, prekleto ni bil sposoben tega. le zavzdihnil je ob njenem ostrem tonu. nikoli ni bil človek, ki bi bil sposoben kaj zabiti nazaj, največkrat je preprosto pustil da besede obvisijo v zraku ali kaj podobnega- kot sedaj, preprosto ni rekel nazaj ničesar. ni bil dober v prepirih, to je bilo jasno vsakemu, ki ga je vsaj malo poznal. odkimal je z glavo ob njenih besedah. »jaz tudi ne,« je dejal, skomignil z rameni, na njegovem obrazu pa se je zarisala sled nasmeška. »vendar oditi tudi ne morem« je še dodal-. preprosto ni mogel, zares ni mogel odkorakati od nje, ne zopet.

zopet je le odkimal z glavo ob njenih besedah ter ko je njena dlan zdrsnila ob njegovo je skoraj avtomatsko dvignil pogled k njej. en sam dotik je znal biti dovolj, da je na plan privlekel še več spominov, kot jih je malo prej imel v glavi ter ob tem je za trenutek sklonil pogled. bilo jih je definitivno preveč, da bi jo lahko pozabil čez noč, pravzaprav, če je bil iskren, je dvomil, da jo bo kdaj sposoben popolnoma pozabiti, ne glede na to, kako bo to hotel ali kako bi se trudil- preprosto je imel občutek, da je nikakor ne bo zares mogel zbrisati iz srca. in nekako ni dvomil, da ima tokrat prav. še sam se je presenečeno zazrl v njuno smer ter privzdignil obrvi. »hja, še en razlog več, da vseeno odideš z mano na pijačo« je skomignil z rameni. »ni moj namen, da te medem,« je dejal ter se narahlo namrščil ob tem. »le… pogrešam tvojo družbo,« je priznal ter ob tem skomignil z rameni. »sicer pa, zakaj bi moral imeti poseben razlog, da te povabim na pijačo?«

zopet je le sklonil pogled k zasneženim tlom, ne da bi vedel, kaj naj odgovori. če je hotela najti nekoga, za besedne dvoboje, je v tem primeru naletela na napačnega. preprosto ni bilo nič čudnega, da je vedno popuščal ko sta bila v zvezi, vedno je bil on tisti, ki je podlegel njenim muham- no vsaj do takrat, ko ni vse skupaj počilo. pa še sedaj je zaradi vsega skupaj imel nadležen občutek pri srcu. nekako se mu je zdelo, da ne glede na to, kaj bi storil, ne bi storil prav, ne glede na to, kako se je trudil, vedno igrati tako, da bodo vsi srečni, sedaj pa je dobival ravno nasproten učinek. prekleto. »žal mi je,« je bilo vse, kar je bil sposoben izjaviti, ne da bi pogled dvignil k njej. preprosto ni mogel.

skomignil je z rameni ob njenih besedah, vendar ni dodal ničesar. morda je bila napačna odločitev, vendar ne dovolj napačna v njegovi glavi, da bi vse skupaj odpovedal. ne, dokler je to zagotavljalo, da bo ostal v njeni bližini, katere se je načeloma odrekel sam, vendar kakor ponavadi, je imel tudi tokrat občutek, da je naredil napako. kakor vsakič, ko je naredil kakšen takšen korak. prekleto. nasmehnil se je ob njeni privolitvi ter končno sta stopila do stojnice s kuhanim vidom. »žal mi je, ni to moj namen« je dejal ter zopet skomignil z rameni in sklonil pogled za trenutek navzdol k njej, češ da resno misli, da nikakor noče zbujati takšnega občutka pri njej- skoraj identično enakega tistemu, katerega je ona povzročala njemu. »če pogledava iz druge perspektive, tisto takrat res ni vodilo nikamor« je zamrmral, še sam ni vedel točno zakaj se je spuščal v ta pogovor, vendar kljub temu. »in glede nesreče- poskrbel sem za obe. za zarine rane, katere niso potrebovale toliko oskrbe kot ti- kot študentka medicine, bi lahko vedela« je dejal ter ob tem za trenutek zopet sklonil pogled k njej, češ da kot zdravnik najbrž že ve kaj počne. »pijačo pa si lahko vzameš kot prijazno gesto. oziroma moraš si jo vzeti tako« je dejal ter ob tem pokimal, da bi še bolj potrdil svoje besede. ko je prejel dva kozarca kuhanega vina, katerega je prej naročil za njiju, je enega podal njej, drugega pa obdržal ter se sprehodil do klopi in sedel nasproti nje. ni bil pristaš alkohola- vendar tole, v tem letnem času, je bilo nekaj, čemur se ni dalo upreti. »da bi kaj?« ni pustil, da bi stavek obvisel v zraku ter ob tem, ko je z rokami objel svoj kozarec, dvignil pogled k njej. da, stavek je hotel slišati do konca.

»hja, mogoče…« je dejal ko je pozornost zopet trmasto usmeril v tla, pokrita s snegom ter se za trenutek namrdnil. že je hotel dodati, da pravzaprav ne ve ali je sploh naredil prav, vendar te besede nikoli niso zapustile njegovih misli, preprosto je imel občutek, da je to zopet tisti del, ki ga je hja, preprosto bolje zadržati zase. navsezadnje ne bi ga pravzaprav nič čudilo, če bi se zopet zapletla v prepir, kakor na začetku- pravzaprav je imel občutek, da med njima drugega že počasi ni bilo mogoče. morda se je lahko pogovor začel lepo in prav, vendar na koncu sta si preprosto pristala v laseh- del, ki mu nikakor ni bil pri srcu. res mu je bilo prekleto žal za vse skupaj, vendar je imel občutek, da je povsem brez pomena, da to izreče. tako ali tako se je še vedno izogibala bilo kakšnim resnim pogovorom, on pa preprosto ni imel želje, da se kakorkoli zopet skregata, čeprav to najbrž ne bi bilo nič več nenavadnega.

»kakor želiš,« je dejal ter se ob tem narahlo nasmehnil, nato pa trknil ob njen kozarec ter spil požirek. res ni bil pristaš alkohola, pravzaprav, če je bil iskren, v življenju še nikoli ni imel toliko alkohola v krvi, da ne bi bil zmožen hoditi naravnost, pravzaprav človek sploh ni mogel reči, da je bil nekdo kot je bil connor, sploh kdaj pod vplivom alkohola. kuhano vino je bilo preprosto tisto, kar je spadalo k času kot je ta- vendar več kot eden preprosto pri njem ni prišel v poštev. »prav,« je še zamrmral ter pokimal, kakor da se bo zares odpovedal tej temi- navsezadnje, drugo mu tako ali tako ni preostalo. vendar pa ob njenem naslednjem vprašanju je presenečeno dvignil pogled iz kozarca proti njej ter se zazrl direktno v njene oči. »si prepričana, da bi rada vedela? navsezadnje… zdi se mi, da svojega bivšega vseeno ni najbolje spraševati po novih dekletom v njegovem življenju, ali pač? sploh glede na to, da navsezadnje ni tako dolgo nazaj, odkar sva se razšla« je dejal ter narahlo privzdignil obrvi, pogleda pa še vedno ni odmaknil od nje. »sicer pa…« je začel ter zopet sklonil pogled. »od nesreče dalje se nisva skoraj nič slišala,« ji je končno odgovoril- del, da se ga več kot očitno izogiba, je raje izpustil.