caleb & charlotte [little park]

Naslov sporočila: caleb & charlotte [little park] Sre Dec 05, 2012 6:31 am

tagged: my beautiful love charlotte smitten 3

note: ooh how i already love this two...and i'm listening gym class heroes for inspiration

Vrtel se je na stolu in široko zazehal. Današnji delovni dan je bil vse prej kot zabaven ali zanimiv. V bistvu je bil tako moreče dolgočasen, da se je moral nekajkrat celo prisiliti, da ni zatisnil oči in z glavo omahnil na mizo. Minute so se že od začetka delavnika vlekle kot ure. Bilo mu je, kot da je v službi že dva dni in ne le šest ur. Danes je bil eden izmed tistih dni, ko ni bilo veliko strank, ki so želele družinski portret ali so naročile le slikanje za prihajajočo poroko. Ravno nekaj dni nazaj je bila odpovedana poroka na kateri bi moral prisostvovati kot fotograf. Pravzaprav je bil vesel, da mu ni bilo treba iti, saj ni bil preveč navdušen nad takimi slikanji. Raje je imel spontane slike, ko ljudje niso vedeli, da jih nekdo slika. Slika je tako izžarevala spontanost in ne tisti prisiljen nasmešek, ki si ga nadane vsakdo, ki vidi fotografa v bližini. Še raje pa je imel fotografiranje narave. Presrečen je bil ko je ujel trenutek, ko je listje odpadalo iz dreves, in ko so valovi rek preskakovali skale. Še enkrat je raztegnil noge in se sprehodil do vhodnih vrat ter glavo prislonil na steklo. Nikjer nikogar. Vreme res ni bilo kaj prida, vendar je bilo vseeno čudno. Sprehodil se je nazaj proti pultu in prižgal telefon, katerega ozadje je še vedno, po toliko preteklem času še vedno krasila slika Charlotte. Pred leti, ko sta se začela družiti ji je priznal, da mu je njena družba ugajala in želel si je, da bi njun odnos temeljil več kot le na prijateljstvu. Vendar sta bila takrat oba premlada za resno zvezo, poleg tega pa njen oče ni bil najbolj zadovoljen z njunim prijateljstvom. Želel si je nekaj več za svojo ljubljeno hčerko, kot pa le nekega neznanega fotografa, ki si je kruh služil s fotografiranjem raznoraznih prireditev in porok. Pritisnil je tipko sporočila in kot prejemnika navedel prav Charlotte. "Rad bi te videl!" je brez pomisleka vtipkal ter poslal sporočilo. Ni bil stoprocentno prepričan, da bo odgovorila, vendar si je v mislih govoril, da upanje umre zadnje. Telefon je položil poleg računalnika in preletel fotografije, ki jih je moral urediti do naslednjega tedna. Mala malica si je mislil, ko je pregledal vse fotografije. Obdelava ga je stala minimalno časa, največ je seveda porabil za samo slikanje. Postavitev oseb, prava svetloba, ozadje, ki se je moralo skladati s priložnostjo. bzzzz je bilo slišati vibriranje telefona. Sekundo je trajalo, da je pograbil telefon in prebral sporočilo. Na obrazu se mu je narisal širok nasmešek. Odpisala je. Torej ga še ni pozabila. Povabil jo je, da se po službi dobita v parku. Pogrešal je njen topel nasmeh in njeno sproščenost v njegovi družbi. Ob njej se je počutil lahkotnega, lahko je bil to kar je bil. Niso je motile njegove napake, vsaj nikoli mu še ni priznala, da bi jo karkoli motilo. Motilo pa je njenega očeta. Sedaj pokojnega očeta. Ni bil vesel, da je preminil, vendar je v srcu čutil neko olajšanje, ko je izvedel za to novico. Vedel je, da je to priložnost, da jo zopet osvoji.

Po poslanih sporočilih je čas nenormalno hitro minil. Ena ura je minila v sekundi, ne samo v minuti. Vmes je zavrtel še številko svojega šefa in mu obrazložil situacijo. "Zares nikogar ni. Če sem imel dve stranki je bilo veliko." Je potarnal in mu podal idejo, da delovno mesto zapusti uro prej. "Urnik je urnik Caleb. Če pride stranka in bo zaprto, verjetno ne bo nikoli več prišla." Povesil je glavo in odložil telefon na mizo. »Kakšen kreten.« je zapihal in se počil na stol.

Kazalec na uri se je nato počasi premikal proti četrti uri, ko je bilo njegovega dela konec. Sprehodil se je do parka, kjer sta bila s Charlotte domenjena. Med potjo se je ustavil v kavarni in naročil dva metina čaja in natakarici podal svojo plastenko, ki je lahko držala do enega litra tekočine, prav tako pa je vsebina ostala topla. Plastenko je pospravil v nahrbtnik, pustil še nekaj napitnine, saj je bil presrečen, da bo končno ugledal dekle, ki mu je s svojo podobo narisalo nasmeh, njegovo srce pa je poskakovalo v njeni bližini. Ko se je že približeval parku, je zopet želel poslati sporočilo, vendar je pravočasno dvignil pogled in nekajkrat pomežiknil z vekami, da bi se prepričal, če vidi prav. V daljavi je stala ona. Dvignil je roko v pozdrav in ji s širokim nasmehom na ustnicah pomahal. "Charlotte." je izjavil in jo z rokami potegnil k sebi ter jo stisnil v objem. "Lepo dišiš." Vdihnil je njen parfum in si zaželel , da bi ga lahko ga lahko vonjal vedno in povsod. Popustil je objem in jo z eno roko objel okoli ramen. "Pogrešal sem te. Predolgo se nisva videla." Ves srečen jo je frcnil po nosu in se zahihital. Zopet je stala pred njim. Lahko je slišal svoje srce, ki mu je razbijalo v prsnem košu in upal, da ga sliši le on. Po drugi strani pa si je želel, da ga sliši tudi ona. Tako bi vedela, kako vznemirjen je zares v njeni bližini.

Naslov sporočila: Re: caleb & charlotte [little park] Pet Dec 07, 2012 8:54 am

caleb!

sedela je v zadnji vrsti velikih platen ki so bila postavljena po celi učilnici. vsak je imel pri sebi nič koliko pisal, svinčnikov, barvic, ravnil, radirk in še nešteto drugih pripomočkov, ki so jih potrebovali za risanje. na sebi je imela rdečo, precej staro srajco in kavbojke, ki so bile na večih delih že pošteno oguljene. lase je imela spete v neurejeno figo, na nosu pa so ji poplesavala grda okrogla očala, ki jih je podedovala po očetu. v roki je držala debel svinčnik in pozorno in počasi delala ravne črte iz katerih je nastajala stolpnica, katere načrte naj bi preučevali že nekaj zadnjih ur. seveda je bila najmlajša članica družine st. cloud že od nekdaj navdušena nad arhitekturo, a tokrat je bila njena koncentracija popolnoma na dnu. iz minute v minuto je čakala, da bo končno le lahko stekla skozi vrata učilnice in za oackarijo, ki je nastajala na njenem listo poskrbela kdaj drugič. nenazadnje je profesor določil datum, do naslednjega tedna, kar je pač pomenilo, da je imela še zdaleč preveč časa za to, da delo dokonča. bolj kot to, jo je skrbelo ali bo sploh lahko pravočasno prišla do parka, ki je bil njen glavni cilj v tem dnevu. po dobrih dvej urah risanja, je vendarle pograbila svoje reči in jih nabasala v grdo črno torbo, ki je bila temu namenjena. za take in drugačne reči ji je bilo nenormalno vseeno.

v njej sta se prepletala tisti strah pred tem, da bo šlo zgolj vse po zlu. to je bil po pravici povedano njen prvi uradni zmenek s calebom in žalostno bi bilo, če bi ga karkoli uničilo. seveda bi lahko rekla, da sta bila ta dva že na več kot le prijateljski stopnji. že od nekdaj je bilo tako. on ji je pisal ljubezenska pisma, med tem ko mu je ona po sms-jih pisala srčke in jokala ob vsakem njegovem odličnem rezultatu na kakem tekmovanju. bila je že skorajda na vrhu sentimentalne lestvice a tisto kar ju je držalo na razen je bil bolj ali manj njen oče. vedno je bilo tako. njegova mala charlotte je bila preprosto preveč dragoceni dragulj družine st. cloud, in tako ji je oče močno okrajšal izbiro fantov, ki bi jih sicer imela. dobro, nekako je bila tudi sama zase bolj ali manj posebna. kljub temu, pa ji sedaj, ko je bil njen oče že nekaj časa pokojen, njene neuslišane ljubezni ni mogel prekiniti, vsaj ne s calebom. razen če... razen če seveda ni verovala v kake nadnaravne sile, ki bi ju držale na razen do konca njunega življenja, a o tem bi se dalo še veliko govoriti. čakala ga je torej pod velikansko jelko in čepela je na zeleni klopci s rdečim plaščkom na sebi. kot mu je omenjala v sms-jih, ki sta si jih pošiljala, se je ozračje nekoliko ohladilo in dlani so pordele. njena lica so postala živo rožnata, pred mrazom pa sta jo obvarovala zgolj črna kapa in debel pleten šal. v tistem trenutku je bila vsekakor hvaležna sama sebi, da se je tiste jutra z grozovitim naporom še enkrat odločila steči nazaj po dolgi stopnicah, vse zgolj za to, da je vzela s seboj tudi šal in kapo. a kakorkoli že, čakala je nanj. mimo nje se je sprehodila že lepo število pešcev, ki so se sprehodili do knjižnega sejma in tržnic, ki so se nahajale na obrobju parka. njegov nasmeh je zagledala že od daleč. bil je tako prečudovit. kot bi ga obkolile na tone žarečih lučk, se je premikal proti njej in ji mahal. avtomatsko je vstala in se široko nasmehnila. "caleb!" je glasno izrekla njegovo ime in se ob tem rahlo zdrznila. z rokami se je oklenila njegovih lopatic in ga močno prižela k sebi. želela si je, da nikoli ne bi popustil svojega prijema. upala je, da bi lahko v tem položaju ostala za vedno in tako, bi ji bilo dovoljeno vzdihovati njegov vonj svežih oblačil. ob komplimentu se je nežno zahihitala in skomignila z rameni. "hvala," njegov obraz je bil videti, kot bi ga nekaj ali nekdo razsvetlil. čeprav je vedela kaj je bil razlog za to, si po tiho vseeno ni upala priznati. njenega očeta ni bilo več in sedaj je imela končno le možnost, da postane samo njen. "tudi jaz tebe. nikoli ni bilo časa, da bi te poklicala," hkrati pa ji je nekaj v njej prigovarjalo, da si ne bo našel časa zanjo. ob dotiku njegovih prstov se je široko nasmehnila in se z rokami ovila okoli njegovega telesa. še vedno je bil povsem topel in začutila je utrip njegovega srca, ki je razbijalo kot noro. "kam torej, kapitan?"

notes: sorry for waiting. i'm really sorry!!
for inspiration i was listening fun.

Tudi rahlo vetrovno vreme ni moglo pokvariti najlepšega trenutka. Zopet je imel ob sebi osebo, ki je spremenila njegov pogled na svet. Bila je tako preprosta. Zgovorna in na čase sramežljiva. In prav to jo je naredilo posebno. Privzdignil je levi kotiček ustnice v nasmeh, ko se je na njem obrazu risal nasmešek, ki ga je tako oboževal. "Ni bilo časa, kaj?" je zbadljivo rekel in jo požgečkal med rebri. Res je bilo težko uskladiti dva naporna urnika. Njen študij ter njegovo delo, ki je včasih zahtevalo celodnevno prisotnost. Delal pa je še nadure. Vendar je zjutraj vstajal z navdušenjem in s pričakovanji, saj se je vsak dan razlikoval od drugega. "Pa vseeno. Vesel bom tudi sporočila. Samo toliko, da vem, da še dihaš." Sam je veliko razmišljal o njunem odnosu, ki je bil do zdaj le prijateljski, čeprav ji je pred leti že priznal čustva, ki jih je gojil do nje. Doživel je ljubezen na prvi pogled. Ko pa je spoznal še njen karakter, je takoj vedel, da je dekle pravo zanj. Bila sta dovolj različna, da so se njuna mnenja včasih razlikovala, pa vendar dopolnjevala. Vsa ta leta pa je le upal, da se bo njun prijateljski odnos spremenil in postal nekaj več.

Po postavljenem vprašanju je dvignil roko in si s palcem podprl brado in se s kazalcem popraskal po njej v znak razmišljanja. Že v sporočilih je omenjala knjižni sejem, ki se je odvijal v bližini, zato je bila to njegova edina ideja v tistem trenutku, saj je vedel, da jo to razveselilo. "Sejem." je jedrnato odgovoril.
Objeta sta stopila po poti, ki se je vila po parku in opazovala jesensko obarvano okolico. "Počakaj." je vzkliknil, ko je ob drevesih opazil kup listja. Spustil je roko iz njene rame in odmaknil naramnico nahrbtnika, ter iz njega potegnil fotoaparat, ki je bil njegov stalni spremljevalec. To je moral ovekovečiti. Prijel jo je pod roko in ji pomignil naj mu sledi. "Postavi se sem." ji je ukazal s sproščujočim glasom in se zarežal. Bilo je prelepo da bi bilo res. Vendar je bilo. Vse se je dogajalo zares. Pokrčil je koleno in pritisnil na sprožilec ter naredil nekaj slik. "Hudo." je zamrmral in ji nato pokazal slike. "Si kdaj razmišljala, da bi bila model?" Pomežiknil ji je, si fotoaparat obesil okoli vratu, in jo spet objel čez ramena. "Ne, ne, potem bi te videl še manj. Še manj pa si želim, da bi se kdo drug zalju…" Želel si je končati stavek, vendar so se mu besede zataknile v grlu. Pomislil je, kaj bi se zgodilo, če bi odšla z nekom drugim in ga pustila samega. Predolgo je čakal nanjo, da bi jo kar tako hitro izgubil. Tega si res ni želel. Želel si je, da ostane tu z njim in samo z njim. In to ji je danes tudi nameraval povedati. Ko bo trenutek pravi. To je bil njegov cilj za današnji večer. »Če te zebe imam s sabo čaj.« je hitro zamenjal temo in ustnice razpotegnil v širok nasmeh. "Daj no, malo mi povej kako si se imela zadnje čase? Kako kaj družina? Vse po starem ali je kaj novega?" Zanimalo ga je predvsem, kaj se dogaja z njihovo družino, po treh letih odkar jih je zapustil oče. Nikomur ni privoščil izgube ljubljene osebe. Sam na svojega očeta nikoli ni gledal kot družino. Biološke matere pa tako ali tako ni poznal. Njegova družina sta bila zakonca Kennedy ter njegova, prav tako posvojena sestra Indy, s katero sta se odlično razumela, saj je bila njuna zgodba precej podobna. To kar se mu je dogajalo v preteklosti z očetom in rejniškimi družinami, še nikoli ni omenil Charlotte. Ni si želel, da bi do njega čutila usmiljenje, ki so ga čutili tisti, ki so izvedeli za celotno zgodbo. Pa vendar je bila ona edina oseba, ki bi ji to lahko zaupal. Poleg Indy je bila edina oseba, ki je zaupal. Le njegova preteklost je ostala nekoliko skrita. Povedal ji je le to, da je večino svojega otroštva preživel pri rejniških družinah, kaj pa se je tam dogajalo pa je izpustil. Pravzaprav ga ni bilo strah njenega odziva, temveč ga je bilo strah, da bi se nočne more ponovile. Da bi se povrnili vsi slabi spomini. Spomini, ki si jih je želel izbrisati.
Ko je tako razmišljal o svoji preteklosti, sta se sprehodila skorajda čez celotni park in prispela do sejma, njegov obraz pa je postal nekoliko resnejši. Stojnic je bilo ogromno, saj so se razprostirale ob poti, stale pa so ena ob drugi. In prav vsaka je bila polna najrazličnejših stvari saj niso razstavljali le knjige, marveč tudi različne ročno izdelane izdelke, pijačo in še veliko drugih izdelkov. Sprehodila sta se mimo prvih stojnic in se seveda ustavila ob prvi, ki je ponujala nove knjige. Pogled je obrnil proti Charlotte in se nasmehnil, ko je v njenih očeh opazil navdušenje nad sejmom. "Poznaš kakšno?" je vprašal in preletel naslove knjig. Čeprav ni bil ravno ljubitelj knjig, si je sem ter tja vzel čas in prebral kakšno dobro knjigo. "Jaz ne poznam niti ene." je priznal in prijel knjigo, katere platnica mu je najprej padla v oči. Naslovnica je bila odlično oblikovana, in to je bilo tisto, kar ga je vedno pritegnilo k branju knjig. Zanimiva naslovnica in zanimiv naslov.

Naslov sporočila: Re: caleb & charlotte [little park] Pet Dec 14, 2012 2:34 am

caleb!

sprva se je v njegovi družbi počutila nekoliko nervozno. hlad, ki je objahal njeno telo se je širil vsepovsod in njeno dihanje je bilo plehko in glasno. z roko se je ovila okoli njegove in skušala zadržati telesno temperaturo, da ne bi izginila v mrazu, ki je vladal. sprva ga je nekaj časa samo nemo opazovala in sledila njegovim gibom, ki so bili tako nekako lahkotni in perfektni. za hip se ji je zazdelo kot bi pred njo stal utelešen bog - tako popoln se ji je zdel. "oprosti," se je zahihitala in se ob njegovem zbodljaju v rebra rahlo namuznila in se ga še bolj oprijela. na trenutke je bil tako prijetna osvežitev, kot bi lahko za nekaj časa na dan zamenjala kanal na televiziji in prestavila na tisto boljšo polovico. čeprav seveda med njima ni bilo še čisto nič resnega je sama sebe že psihično prepričevala, da se reč razvija in da bo kmalu prišlo do tistega razpotja, ko se bo morala odločiti za eno izmed dveh opcij: da ali ne. "tako torej. hočeš, da ti kar naprej težim s sporočilci? no, če si pripravljen tvegati z menoj potem sem za!" res je upala, da ji ni česarkoli zameril kajti na koncu koncev je res popolnoma pozabila nanj, tako zelo zagreta je bil s študijem. "upala sem na to, da boš ti prvi," zazrla se je v svoja stopala in tiho obstala v tišini z njim. ni ji bilo mar kako dolgo sta sploh stala tam, pomembno je bilo to, da je bila z njim. za trenutek je zaprla oči in globoko vzdihnila vonj njegovih oblačil. počutila se je tako lebdeče, da bi ga bila pripravljena v tistem trenutku podreti na tla in mu razkriti svoje umazane misli. "sejeeeemm!" je navdušeno zavpila in skorajda poskočila v zrak. oh, nad knjigami je bila zagotovo preveč navdušena, da bi karkoli takega kot je bil knjižni sejem, izpustila. "saj ti ni preveč trapasto spraviti se na tržnico s knjigami, kaj? mislim, večina moških nekako ni preveč navdušena nad knjigami," ob branju se je lahko popolnoma prepustila, čeprav ni spadala med skupino dijakov, na katerih testi so bili vedno označeni z ocenami 5+. ne ni bila piflarka, a z branjem je lahko preživela celotne dneve, brez da bi sploh pojedla karkoli. knjige so bile v mladosti njene edine prijateljice, sedaj pa zgolj tista pogosta družba, ko se ji je zaželelo nekaj časa samo zase. "greva?" hodila sta počasi in čas z njim je mineval neverjetno hitro. "k-kaj?" je presenečeno dahnila in sledila njegovim napotkom. smešno, kako navdušeno se je počutila, ko je fotoaparat ujel vsako njeno pozo. "pridi," je pomignila proti njemu in aparat potisnila neznancu v roke, ki je naredil sliko njiju. objeta sta tako obstala nekaj trenutkov, dokler ju ni predramil zvok otroškega vrveža, ki se je razlegel mimo njiju. "tudi ti nisi slab, veš?" je zamomljala in zardela ob njegovem komplimentu. model vsekakor ni bilo tisto kar bi rada počela do konca svojega življenja. ob misli na to se je spačila in pomislila na svojo družino, ki bi bila ogorčena nad tako noro idejo.
iskala je tisoč in en razlog, da njuna srečanja v zadnjem času niso bila v redu, a hkrati se je zadovoljila z mislijo, da jima je bil svet sedaj končno naklonjen. - nič več ovir in nič več ljudi, ki bi ju silili v nemogoče. pomislila je na sedaj že svojega pokojnega očeta, ki mu misel, da bi bila njegova najmlajša hči z rejencem kennedy familije skupaj, zdel popoln nesmisel. na srečo na caleba nikoli ni gledala kot na človeka, ki bi bil drugačen. vedela je za njegovo preteklost, kajti govorice so krožile. a za take in drugačne reči ji je bilo vseeno, brigalo jo je za mnenje drugih, kajti v njenih očeh je bil popoln. "v redu. če odštejem, da sem umirala od dolgčasa z risanjem devetdeset nadstropne stolpnice in sem pogrešala tebe," ob tem se je rahlo namuznila in prepletla prste z njegovimi. "družina je po starem. saj veš, ne vidimo se ravno veliko glede na to, da sem edina, ki sploh živi še z mamo. maddox prihaja domov ko se mu zazdi kar je tako rečeno nikoli, damien ima trenutno dosti problemov s svojim bodočim zakonom, elina in arianna pa sta tako ali tako pogreznjeni v zemljo," glasno se je zahihitala in že želela nadaljevati, ko so se njene oči nenadoma razširile in je pred seboj ugledala goro knjig. bilo je tako magično, kot bi vstopila v svet poln sladkarij in nenadoma se je počutila trapasto, kot pet letni otrok navdušen nad neko igračko. "o moj bog, tole je celo boljše kot sem si lahko predstavljala!" je momljala, med tem ko so bila njena usta rahlo odprta in se je kar tresla od veselja. navdušeno se je obrnila proti rjavolascu in mu namenila prijeten nasmešek z upanjem, da bo dojel o čem premišljuje. "shakespeare, gethe, j.k. rowling, roberts, bradford - zakladnica, ti rečem!" v roke je pograbila staro zmahano žepnico in jo obrnila proti njem. nalepka na njej je kazala zgolj pet dolarjev kar je bilo neverjetno malo in v nekaj minutah je imela v rokah celo reč knjig, ki jih je nameravala kupiti. "pa ti, kaj si počel zadnje dva tedna, ko se nisva videla? oh, in kako se kaj drži indiana?" se je pozanimala o njegovi sestri, ki jo je poznala zgolj po videzu. upala je, da jo bo imela nekoč srečo spoznati. korakala je med vrstami polnih knjig in se ozirala k calebu, ki je nemo korakal za njo. seveda se je zavedala da dolgo časa ne bo zdržal na takem kraju zato je želela kar se da hitro opraviti tu in se potem spraviti nekam na toplo. nenazadnje je vedela, da se bo na sejem vrnila še kar nekajkrat tako zelo navdušena je bila nad knjigami!

Naslov sporočila: Re: caleb & charlotte [little park] Pon Dec 17, 2012 2:52 am

comment: sorry for the LONG post but i had to. čisto preveč me je potegnilo, čeprav je na začetku kazalo drugače. and omg, i love them so so much srcek

for inspiration I was listening a rocket to the moon

"S tabo sem pripravljen tvegati marsikaj." je hihitajoče odgovoril in ji pomežiknil. Tvegati? Zanjo je bil pripravljen tvegati vse. Odločen je bil, da se bo zanjo boril do konca, saj mu je bilo žal, da se pred leti ni. Da ni vztrajal in je popustil, ter jo ubogal, ko mu je dopovedovala, da ne moreta biti skupaj. Moral bi ji oporekati, vendar jo je imel tako rad, da je ugodil njeni volji. Tudi sedaj bi ugodil njeni volji, če bi mu priznala, da ne čuti ničesar, vendar bi pred tem dolgo vztrajal, če bi si mogoče premislila.
Ob njenem komentarju o njegovi podobi se je le kratko nasmehnil. V njegovih očeh je bila ona tista, ki je bila popolna in najlepša. Bila je oseba, s katero si lahko preživljal dneve, ure, minute, ki niso bile nikoli dolgočasne. Tudi tišina je bila prijetna. "No sedaj pa res greva." je še rekel ter prikimal. Med hojo pa je zopet prijel za fotoaparat in pogledal njuno skupno sliko. "Ta slika bo definitivno razvita. Zares je lepa. No, lepo sliko narediš ti." Odmaknil ji je pramen, ter ji ga zataknil za uho. Opazil je kako se je zdrznila ob njegovem hladnem dotiku. Stisnil jo je v objem in jo z dlanjo podrgnil po roki, ter jo s tem nekoliko ogrel. "Res se je shladilo. Ko opraviva na sejmu greva na vročo čokolado." Mmm, vroča čokolada in metin čaj sta bili dve pijači, ki sta ogreli še tako premraženo telo. Seveda pa ob mrazu še najbolj pomagale rokavice, šal ter kapa. To je bila že skorajda nujna oprema v tako mrzlih dneh in v dneh, ki so prihajala.
Nasmehnil se je ob njenem, njemu ljubemu odgovoru ter z zobmi rahlo ugriznil v desni kotiček spodnje ustnice. Lepo je bilo slišati, da ga je pogrešala. S tem mu je dajala neko upanje, da mogoče vse to le ni zaman, ter tudi sama čuti enako kot on. "Upam, da ne govoriš tega le zato, da bi se bolje počutil."privzdignil je obrvi v znak rahlega neverovanja, čeprav je bila to zgolj šala, je bilo mogoče v njegovem glasu čutiti resnost vprašanja. "Saj to je nekako normalno, odraščajo. No vsaj z Damienom se slišita ne?" Čeprav ni imela ravno tiste 'najboljše' družine, ji je še vedno zavidal. Sam v mlajših letih ni bil deležen prave družinske ljubezni, ko pa je bil končno posvojen v družino Kennedy, je to ljubezen lahko občutil, vendar je bila drugačna. Pa vendar pravijo, da biološki starši niso nujno pravi starši. Pravi so tisti, ki vzgajajo, in ki se za vzgojo potrudijo.

Stopal je za njo, ko si je vsa srečna ogledovala knjige, ki so bile razstavljene na stojnicah. Če jih je na hitro preštel, bi lahko rekel, da jih je bilo okoli deset, ali še več. Njegove oči so bile tako ali tako uperjene v Charlotte. Ko je načela z naštevanjem avtorjev knjig je rahlo stisnil ustnice in pričel razmišljati, če katerega od njih pozna. "Shakespeare je eden najbolj znanih pisateljev mar ne?" Ni mogel skriti veselja, da je vsaj malo poznal pisce knjig, čeprav ni bil ravno navdušen nad branjem. Je pa včasih sem ter tja prebral kakšno knjigo, ki so mu jo seveda priporočili drugi. "On je napisal Romeo in Julijo." Ponosen je bil nase, da se je iz šolskih let zapomnil nekatere stvari in jih je lahko uporabil v vsakdanjem pogovoru. Res pa je bilo, da je bilo to eno izmed edinih del, za katerega je vedel o čem teče zgodba. "Ti si pa resnično en velik knjižni molj." Ponudil ji je svoje roke, ter prijel nekaj knjig, tako da je imela možnost na novo raziskovati neverjetno zakladnico knjig. Njemu samemu, je bilo bolj kot same knjige in branje le teh, všeč njihov vonj in starinske platnice. Nove knjige so imele obupen vonj, saj so dišale po novem papirju, ki ga po njegovem mnenju ni maral nihče. No, verjetno so obstajale izjeme. Med njimi bi bila lahko tudi Charlotte, glede na njeno navdušenost nad knjigami. "Kaj ti je pri knjigah tako zelo všeč? Res me zanima, saj ne poznam dosti ljudi, ki bi s takim navdušenjem skakali okoli knjig." Še vedno ji je sledil ob stojnicah z vedno večjim nasmeškom na obrazu. Pozabil je še na misli o preteklosti ter se je raje posvetil trenutnemu dogajanju.
"Nič posebnega. Moral bi slikati na eni izmed porok, vendar je bila na mojo srečo odpovedana. No, samo prestavili so jo, nič posebnega. Dolgočasno je vrteti fotoaparat na takih dogodkih, čeprav je lepo videti parček, ki je zaljubljen in tako dalje." Ob tem je pomislil na to, kako bo moral naslednji teden zares prisostvovati na poroki. Na takem svečanem dogodku je moral ves čas skakati na okoli in v objektiv ujeti trenutke, ki bi bili mladoporočencema všeč. Naporno delo. "Indy je kot vedno. Samosvoja. In še vedno pridno študira. Nekega dne jo vidim kot odlično psihologinjo." je ponosno odgovoril. Sestra, pa čeprav ne krvna, mu je pomenila vse. Bila je njegova zaupnica.

Napotila sta se proti koncu stojnic in vse bolj sta se približevala koncu poti, vse bolj je njegovo srce razbijalo v prsnem košu. Vedel je, da bo moral on storiti prvi korak. "Charlotte." je ljubeznivo rekel in se s telesom obrnil proti njej. Knjige so mu bile v napoto, ko so še vedno počivale v njegovem naročju, zato jih je na hitro pospravil v nahrbtnik in se zahvalil sam sebi, da ga je vedno nosil s seboj. Zopet se je obrnil proti dekletu svojih sanj in jo prijel za roko. Zares klišejsko, vendar se na to ni preveč oziral. "Ne zdržim več." je dodal in se rahlo zatresel. To je bil trenutek, ki ga je tako zelo dolgo čakal. Njegova dlan je bila tokrat topla, ko se je z njo zopet dotaknil njenega lica in ji lase zataknil za uho. Stopil je korak proti njej in se zagledal v njene prečudovite oči. Obliznil si je ustnice in zopet sramežljivo ugriznil kotiček ustnic. Stopil je še bližje ter jo s prosto roko objel okoli pasu. "Rad te imam." je šepnil in svoje ustnice nežno pritisnil ob njene.

Naslov sporočila: Re: caleb & charlotte [little park] Pon Dec 17, 2012 6:26 am

caleb & charlotte [little park] Tumblr_m8t9xiboED1qfk5dko7_r1_500

f-u-c-k, i LOVE them. ni niti približno dolg tako kot tvoj ampak ja, i love you i love him and i love her! smitten 1

včasih se je spraševala kaj je imel njen oče pravzaprav proti vsem njenim fantom. saj ne da bi s komurkoli izmed njih zares hodila, šlo je zgolj za tisti videz, da se hči najbolj bogatega mogotca pač ne bi mogla spletati s komurkoli in morda je bilo tako prav. nenazadnje svoje ljubezni ne bi zapravila za tepca, ki bi imel v mislih zgolj njen denar in ne nje same. kljub vsemu je nekako globoko v sebi čutila da je tokrat zares. caleb ni bil kar nekdo in ni bil tiste vrste moških, ki bi dekle spravili v posteljo nato pa zjutraj pustili in odšli. ne, na srečo je imel do vsega skupaj prijeten odnos s čimer ji je v podzavest vkoval boljši občutek varnosti. "še žal ti bo. čez dober mesec boš pa govoril naokoli kako zelo grozljiva oseba sem," namenila mu je pritajen nasmešek in skomignila z rameni. nikakor ni bila grozna oseba, bolj miren človek ki se mu je vsake toliko časa popolnoma odtrgalo in se je znalo zgoditi da se pijana zbudi na vrhu nebotičnika. sicer ni bila ravno ljubiteljica alkohola, a ko je to prepreko odstranila ji ni bilo več pomoči. "hvala," je v zadregi dejala in se široko nasmehnila. ni bila vajena, da bi ji kdorkoli dajal toliko komplimentov, čeprav je to caleb počel z največjo lahkoto. prav vsako malenkost je preobrnil njej v prid kar jo je včasih spravil v velikansko zadrego in katere niti ni vedela kako se izmuzniti. "vroča čokolada zveni več kot vabljivo. sploh če dodaš cimet in karamelo," v mislih si je že naslikala velikansko skodelico rjave goste tekočine in od užitka kar zamrmrala. hodila sta počasi in se vsake toliko časa ustavila. hodila sta z roko v roki in po glavi ji je švigalo tisočero misli o tem, ali je sploh prav da počneta to kar počneta. je bil to mar njun zmenek? sploh pa kaj so si mislili ljudje, ki so ju videli. "nikakor ne! tega ne bi rekla če ne bi bilo res," rahlo se je nasmehnila in se še bolj privila k njemu kot bi se želela pred nečim zaščititi. "damien je v redu. slišiva in vidiva se vsak dan. nekako nimam ravno dobrega občutka glede njegove poroke ampak reciva da se v to ne bom vtikala. sicer pa, indiana ima že kakega fanta na vidiku?" se je pozanimala nato pa kar se da hitro stopila proti kopici knjig.
sejem je bil nabito poln ljudi. tako malčki kot njihovi starši so se sprehajali med knjigami in iskali za vsakega nekaj. nekateri so imeli polne roke knjig, spet drugi so nosili komaj eno ali dve. čeprav je imela tudi sama v mislih prijeten zalogaj starih uspešnic, se je odločila za dobrih deset knjig in jih z največjim nasmeškom na obrazu plačala z gotovino. "knjige so več kot samo listi z besedami. to so kot nekakšni nasveti za življenje. več kot jih prebereš lažje ti gre in bolj premišljuješ tako o sebi in o drugih rečeh," v roke je prijela staro uspešnico jane austen in jo potisnila fantu v roke. "sicer bolj ženska drama ampak ti priporočam. za dobre štiri dolarje se že splača," glasno se je zasmejala in se nato obrnila proč, ter odkorala še malo naprej. nikakor ni imela namena, da bi ga silila v branje, kajti večina fantov se je raje navduševala nad igrami na računalniku. sama pač takega veselja ni imela, se je pa zato zatopila v knjige kadarkoli je bilo to mogoče. tudi sama je že premišljevala o tem kaj bi pravzaprav rada počela ko bo velika. ja, prav zares velika. "kaj se pritožuješ? to je veliko boljše od risanja 3d stolpnic, bučman," spogledljivo se je nasmehnila in mu pomežiknila. tako, za tisti dan se je naveličala sejma. nekako je tudi sama čutila da je čas, da spravita svojo rit nekam na toplo in hoja po parku zagotovo ni bila rešitev.

knjige sta spravila v njegov nahrbtnik nato pa se je rjavolasec kar naenkrat ustavil. počutila se je pravzaprav smešno. ne da bi vedela kaj se dogaja so se njune ustnice kar naenkrat nevarno približale in še predno je imela čas karkoli reči je imela v svojih ustih njegov jezik. na srečo je že vedela kaj točno se počne pri poljubljanju, kajti imela je to srečo da je bil matteo lombardi tisti zmagovalec, ki je ukradel njen prvi poljub - ali pa je to morda storila sama? kakorkoli že. bilo je prijetno toplo in vonj njegovega parfuma se je razlegel skozi njene nosnice vse do možganov, ki so informacijo dobili kot precej dišečo stvar. "tudi jaz tebe," je tiho dahnila, ko sta se za kratek čas razšla. je bilo to sedaj to? je pomenilo, da sta prav zares skupaj? "jaz, mislim da te imam resnično rada. ne samo kot prijatelja ampak kaj več," je zamrmrala in se z rokami oprijela njegovega pasu, tako da je nanjo gledal z viška. prekleto pozabila je že kako prijetno se je bilo poljubljati. čeprav je bil matteo več kot samo dober ljubimec se z calebom niti primerjati ni mogel. končno, končno, končno! je pomislila in se široko nasmehnila.

Naslov sporočila: Re: caleb & charlotte [little park] Pon Dec 17, 2012 12:18 pm

ooooooooh

tako jih obožujem, da bi lahko napisala še +200 besed, ampak je že spet dooolgo. tale parček mi daje čisto preveč idej. (: like i said: i'm in love smitten2

for inspiration i was listening ed sheeran

"No no, tako grdih besed pa ne bomo uporabljali." se je zarežal. Nikoli si ne bi mogel o njej misliti kaj groznega, sploh pa ne v zvezi s poslanimi sporočili. To mu je bilo kvečjemu všeč oziroma je to oboževal. Njena sporočila so mu vedno polepšala dan ali večer ali pa kar cel teden. Tako zelo jo je oboževal, da je težko našel kaj, kar bi ga motilo. Vsak ima napake, vendar pri njej niso nikoli prišle do izraza, če pa so že, jih je brez vsakršnega problema sprejel. Sprejel jo je tako kot je. "Všeč mi je, če se spomniš name. Ne, da se spomnim samo jaz." je še dodal in zopet pomežiknil. Rad jo je malo dražil, saj ji je s tem, na svoj način oziroma fantovski način, pokazal naklonjenost. Njegova naklonjenost pa je že nekaj časa temeljila bolj na zaljubljenosti kot na čem drugem.
"Bereš mi misli. Cimet je zakon." je prikimal. Spomnil se je potegavščine, ki so jo izvedli pred časom s prijatelji, ki se je skoraj končala z njegovim bruhanjem. "Ne spomnim se točno kdaj, ampak sem poizkusil tisto foro z žlico cimeta. Rad imam cimet ampak to…ogabno. Malo je manjkalo, da nisem pobruhal vse, ki so stali blizu. No, sem pa izpljunil ves cimet, ki sem ga imel v ustih." je obrazložil svoj podvig in se nakremžil. Ampak bilo je zabavno, čeprav si je zadal, da tega nikoli več ne bo ponovil pod nobenim pogojem. "Potem ti verjamem na besedo." Srečen je bil, da so se stvari začele odvijati v pravo smer in v njuno dobro. Končno sta bila lahko mirne vesti skupaj in jima ni bilo treba oprezati za njenim očetom ter se skrivati. Želel je, da ga vsi vidijo z njo. Ona je bila tista, katero si je želel. Le zase. In imel je občutek, da bo to njegov najsrečnejši dan.

"Mislim, da se bo razpletlo tako kot se mora. Za nekatere slabo, za nekatere pa dobro. Odvisno kako vzameš." Poroka je velika prelomnica v življenju in nekateri se preveč hitro zaženejo v tako odločitev, ki jo na koncu obžalujejo. "Nič mi še ni rekla, vendar upam, da bo končno….no ne končno ampak, da bo dobila pravega. Takega, ki jo bo razumel." Ko je govoril o svoji sestri se mu je na obraz vedno prikradel nasmešek. Privoščil ji je srečo, tako kot je privoščil srečo samemu sebi.
Prerivala sta se med gručami ljudi, ki so prav tako kot onadva kupovali knjige, nekateri pa so se prišli le odžejat ob kozarcu toplega čaja, ki so ga prodajali na eni od stojnic. Vsega je bilo polno, največ pa je bilo seveda knjig. Vdihaval je vonj po starih knjigah in se nasmehnil fantu, ki je pritekel mimo njiju ter rahlo odskočil, da se fantič ne bi zaletel v njegove noge. Prikimal je ob njenemu argumentu, na katerega resnično ni mogel najti slabega komentarja. Vsaka knjiga je znala biti po svoje zanimiva in poučna, če si jo seveda razumel. Podržal je knjigo, ki jo je dobil v roke in s prsti pobožal platnico knjige. "Prevzetnost in pristranost. Zdi se mi, da sem že slišal za ta naslov…." je pripomnil in privzdignil obrvi. Zopet je brskal po svojih mislih, ki so vsebovale toliko različnih podatkov. Res, da ni bil ravno izšolan, vendar je rad brskal po internetu za raznoraznimi podatki, in če so bili le ti zanimivi, so ostali v njegovi glavi. "…mogoče je bil posnet kakšen film, ki sem ga gledal." Če prostega časa ni zapravil za urejanje fotografij in brskanje po spletnih straneh za novimi fotoaparati, je čas prebil ob gledanju filmov. Veliko filmov je bilo posneto po knjižnih delih, zato se je raje posluževal te taktike. "Boljše? Gledanje objokanih sorodnikov, ko se njihova deklica poroči, mogoče vmes še kakšen prepir. In ja, dostikrat se znesejo tudi name." je hitro komentiral. "Zakaj se ne moreva postaviti tja in tja in tja? Jaz bi raje to in ono." je še dodal in s prsti nakazal narekovaje. Včasih so bile poroke res nadležne, da se je spraševal, če je to delo res tisto, ki ga veseli.

Zadržal je dih, ko naposled le spregovorila. Yes yes yes. si je mislil sam pri sebi in ustnice razpotegnil v širok nasmeh ter jo nato močno stisnil v objem. Res je bil to njegov najsrečnejši dan. Vse, na kar je že dolgo upal, se je zgodilo v tistem trenutku. Postal je najsrečnejši moški na svetu. V objemu je držal dekle, ki jo je že dolgo in globoko ljubil, čeprav ji tega še ni priznal naglas. Popustil je prijem in jo z iskricami v očeh ljubeče pogledal. "Ne morem ti opisati, kako zelo si me osrečila s tem stavkom." Zopet je svoje ustnice približal njenim mehkim ustnicam. Ni želel, da se to kadarkoli konča. Prepletel je jezik z njenim in jo z rokami stisnil ob njegovo telo. "Jazzz…" je tiho zajecljal, ko sta se odmaknila za nekaj centimetrov in zajel sapo. "…že od nekdaj čutim več kot prijateljstvo. Nikoli nisi bila zgolj moja prijateljica, vendar nisem hotel pokvariti najine takrat prijateljske zveze." Vse to bi se lahko zgodilo že pred leti, vendar je bil sedaj veliko bolj vesel in navdušen nad vsem, kot bi bil takrat. Tokrat se je zanjo potrudil veliko bolj kot takrat. "Želim si, da postane najina zveza več kot samo prijateljska." Ni želel biti kot nekateri, ki so zvezo začeli z – boš moje dekle? – temveč si je želel, da bi njuna zveza počasi zrasla iz prijateljske v partnersko. "Če mi boš dovolila, boš moja princeska." Ni je mogel spustiti iz objema, zato so njegove roke ostale sklenjene na njenem hrbtu, ustnice pa so bile še vedno ukrivljene v najsrečnejši nasmešek. Nekaj časa sta še stala priklenjena eden na drugega, nato pa je z eno roko popustil objem ter jo vodil po potki naprej, proti kavarnici.

Naslov sporočila: Re: caleb & charlotte [little park] Tor Dec 18, 2012 3:21 am

caleb & charlotte [little park] Tumblr_m7bomnG8mu1rw2os7o1_500

should we end this? spet, ni tako dolgo kot tvoje ampak, they are just amazing! smitten 1

všeč ji je bilo kako so njegovi lasje postajali vse daljši in kako so po določenem času že popolnoma prerasli njegovo glavo. z rokami se je še vedno oklepala njegovega telesa ob tem pa s prsti zarila v šop las in jih na nek način želela obdržati tako dolgo kot je bilo mogoče. bili so kot neka določena vez s stvarnostjo, kajti v tistem trenutku se ji je zdelo da sanja. bilo je tako ljubko, nežno hkrati pa tako zastrašujoče orgazmično, da se je morala opomniti, da stojita sredi ulice in ne v njeni spalnici. želela si ga je, to je vedela že dolgo. ni šlo za zgolj posesivnost in ni šlo za tisto normalno privlačnost kot ji pravijo najstniki. prekleto saj sta bila že odrasla! odrasla otroka tako rekoč. in ja res je bilo da sta se v danem trenutku še bol lovila, kajti nekako ji še vedno ni prišlo v kri da je sedaj samo njen. nobena trapasta koklja ga ne bo ogovarjala sredi ulice in mu lezla v rit kajti sedaj je bilo že na pol uradno: caleb kennedy je bil njen! od veselja bi se vrgla po tleh in se valjala po od snega mokri zemlji, a zavedala se je da bi izpadla skrajno neumno če bi se lotila česarkoli takega. skomignila je z rameni in se mu zapeljivo nasmehnila. "bo že držalo," je zašepetala tako da se je moral skloniti k njej, med tem pa ga je strastno poljubila. ko se je tako spletala z njegovimi ustnicami se je počutila kot bi se lahko v hipu spremenila v drugo osebo. ob poljubljanju je telo postalo odporno na vse ovire in bila je psihično veliko bolj močna kot ponavadi. v sebi je čutila ogromno agresivnost, ki je veljala v smislu posesivnosti. pa je bilo to napačno? mogoče ne bi smela ravnati tako čudno, a to je bilo vse o čemer je lahko v tistem trenutku pravzaprav razmišljala. "caleb, ljubim te," je zamrmrala v njegovo uho, nato pa se široko nasmehnila in se zavila v njegov medvedji objem.
počasi sta se zopet pričela premikati iz svojega ljubezenskega gnezda in močna čustva so se počasi pričenjala mehčati. v sebi je čutila, da je pritisk padal in hkrati se je počutila nekoliko prijetneje. ob njegovih besedah niti ni vedela kaj naj mu reče, za to je sprva le tiho mencala in premišljevala o tem kako naj mu pravzaprav odgovori. imela ga je rada, vsaj v tem trenutku. a hkrati se je bala, da bodo čustva pojenjala in bi se znalo zgoditi, da jo bo ta prekleto dober občutek minil. nenazadnje kaj se je zgodilo z matteom? takrat je bila prepričana da je to to, prepričana je bila, da je bil matteo njen princ. na koncu koncev pa je nanj sedaj že popolnoma pozabila in vse o čemer je lahko razmišljala je bil seveda caleb. ni je bilo strah, da bi ostala sama tisto kar jo je gnavilo je bilo to, da bi prizadela njega. na srečo je njene misli prestregel še predno bi lahko karkoli dejala. "vem," se je namuznila. "sedaj bo vse lažje boš videl. očeta ni več in nihče drug nama ne more preprečiti, da bi karkoli imela," ugriznila je v spodnjo ustnico in jo za nekaj sekund podržala med tem pa zrla v tla. "res želim si, da bi bil ti moj princ na belem konju, caleb. ampak razumeti moraš, da je vse to zame nekaj novega. kaj bodo ljudje mislili o st. cloudovi deklini, ki naokoli hodi z novim? no, saj ne da bi že kdarkoli prej imela fanta, a upam da razumeš, če me slučajno zgrabi kaka nora panika, ko te bom morala predstavljati svojim starejšim bratom in mami," pravzaprav ni vedela zakaj točno mu je govorila o tem, a to je bilo vse o čemer je v tistem trenutku lahko razmišljala. družina. on. in še enkrat družina.
mesto je bilo že okrašeno z lučkami in ob večeru, ko so le-te prišle do izraza, so bile videti odlično. zaradi vse okrasitve, božičnega duha in dišečih cimetovih in jabolčnih sveč je oboževala zimske mesece. če je padlo nekaj snega je bilo to še toliko boljše. seveda ni mogla pozabiti na mraz, ki je premražena telesa gnal do onemoglosti, a na srečo je obstajalo zdravilo. vroča čokolada. "torej praviš, da se spraviva na vročo čokolado s cimetom, ali pa si morda pripravljen tvegati in bi jedel samo cimet?" uživala je v tem ko ga je dražila kljub temu, da sta oba vedela da to nima nobenega učinka. šlo je za zgolj tiste trapaste besedne vojne katerih zmagovalca nikoli ni bilo. zazrla se je v njegove oči, ki so se iskrile od veselja, nato pa mu namenila zavajajoč pogled in svoje ustnice pritisnila ob njegove. "torej je to to? to dokončno pomeni, da sva skupaj?" se je zahihitala in pustila, da jo je on vodil, kamorkoli sta bila pač namenjena. in verjemite, videti sta bila prekleto ljubko!

Naslov sporočila: Re: caleb & charlotte [little park] Tor Dec 18, 2012 11:41 am

did i said that I LOVE THEM?? smitten 3

(: perfect couple for ever and ever.
for inspiration for the last post i was listening to the kooks my favourite band!

Ni se mogel nagledati njenega prijetnega obraza, ki je tako milo gledalo vanj. V tistem trenutku bi lahko preskočil tisoč stolpnic, preplaval ocean in skočil do zvezd. Njegovo srce je v intervalih butalo od sreče. Za nekaj sekund se je ritem bitja upočasnil, takoj ko se je spet približal njenemu telesu pa je ritem pospešil. Nikoli pa se ni čisto umirilo. Oh kako je oboževal njene prste, ki so se prepletali med njegovimi lasmi. Kako je lahko prej živel brez tega. Komaj se je zadrževal, da je ne ni povlekel v temen kot in jo pritisnil ob steno. Strastno jo je poljubil in poljub zadrževal kolikor časa je to lahko zmogel. Občutki, ki so ga preplavljali so bili božanski. Njegovo telo je stresala prijetna, vendar njemu neznana energija. Počutil se je tako ranljivega in v istem trenutku tako močnega, da bi lahko premikal gore. Odkril je svojo šibko točko. Ob njenih besedah je obstal kot kamen prikovan na tla, ustnice pa so se mu razmaknile in oblikovale črko o. Začuden je nekajkrat kratko pomežiknil, preden je prišel k sebi. "Tudi jaz te ljubim. Zares ljubim. Tako kot nisem še nobene." Govoril je čisto resnico. Zakaj bi ji sploh lagal? To ne bi imelo smisla. Ona je bila prva, kateri je sedaj pripadalo njegovo srce. Smeje se je ugriznil v ustnico, ko je skozi nosnice vonjal njen žametni parfum. V njegovem objemu bila videti še bolj popolna. Popolna je bila ravno zaradi tega, ker je slonela ob njegovem telesu in ne telesu nekega drugega moškega. Četudi sta bila prej samo prijatelja, je vedel, če bi jo kdaj videl z drugim, bi postal ljubosumen. Niti pomisliti si ni upal, kaj vse bi povedal moškemu, ki bi stal ob njej. Po vsej verjetnosti bi si nakopal velikansko sramoto. Na njegovo srečo se to nikoli ni zgodilo, še bolj pa je upal, da se tudi nikoli ne bo. Da bo za vedno ostala samo njegova.
"Resnično upam, da res. Preveč mučno je bilo čakati na ta dan, in na vse ostale dneve, ko sva se dobivala." Dnevi, ki so bili na poti so bili končno veseli in polni upanja. Nihče jima več jima ne more preprečiti sreče. Bal se je le tega, da bi ga zapustila zaradi njegove mračne preteklosti. Vedel je, da ga sprejema takega kot je, čeprav ni vedela za njegova dejanja in dejanja drugih, ki so na njem pustila vidne posledice. "Zakaj bi te grabila panika? Naj govorijo kar hočejo, saj se me ne sramuješ." je dodal in se zazrl nekam v daljavo. Res ni bil ravno popoln. Njegovo finančno stanje res ni bilo primerljivo z premoženjem St. Cloudovih, vendar je rad počel tisto kar je počel, še raje pa je imel njihovo najmlajšo hčerko, za katero je bil pripravljen storiti vse in še več, bil ji je pripravljen dati vse. Pravljično zvezo. Zvezo, ki si jo je želelo vsako dekle. Ja bil je romantik in bil je ponosen na to. Življenje ga je naučilo marsikaj, tudi na to, da si ljudje zaslužijo pravo ljubezen. Tako bo ona lahko prva, kateri bo resnično lahko izkazal svojo pravo ljubezen. "Ko boš sama pripravljena, me boš predstavila, in nič prej. Ne bom te silil v nekaj kar ne bi hotela. Greva počasi. Ne moreva se z glavo zaletavati v zid in pričakovati nekaj, kar se bo na koncu izjalovilo. Ljubim te, in pripravljen sem na vse." Pripravljen je bil na vse, le na to ne, da bi se čez kratek čas odločila, da to ni to, in bi ga pustila z zlomljenim srcem. Mogoče je bil res preveč slepo zaljubljen in bi moral z nogami še vedno trdno stati na tleh, vendar ga je ljubezen dvigovala visoko od tal. "Pustiva času čas, za zdaj pa uživajva." je še veselo dodal, jo z rokami prijel za pas in se skupaj z njo zavrtel okoli svoje osi, tako da so se njene noge rahlo dvignile od tal. Bil je tako srečen in svojo srečo je želel deliti s celotnim svetom.
"Greva." je pripomnil in jo vodil proti kavarnici, ki je stala ne daleč stran od parka. "Bljaah. Nikoli več." zarežal se je in preskočil korenino drevesa, ki se je naselila na makadamsko potko. "Lahko pa ti poizkusiš. Ne bo ti žal." Če bi že res kdaj privolila v to, je bil pripravljen, da jo ustavi pred takim nespametnim podvigom. To bi dopustil le v primeru, če tega pravzaprav ne bi vedel, in bi bil v tistem času nekje drugje. Podvig je bil ogaben za vse, tako za tistega, ki ga je izvajal, kot za opazovalce, saj so imeli po koncu izvajanja obraz prekrit z rjavim, sicer dišečim, prahom.
"Ja, dokončno." je odločno rekel in prepletel prste na roki z njenimi, ki so bili hladni, kar je pomenilo, da sta morala po hitrem postopku sesti v toplo kavarno in se pogreti ob topli skodelici vroče čokolade. "Od zdaj naprej si moja." ji je pomežiknil in jo pospremil skozi vrata kavarnice. "Omelo." je tiho šepnil, ko je pogledal navzgor in na stropu opazil božično omelo. Stisnil jo je v objem, prste prepletel med njene lase in jo nežno poljubil. Tako je vsem, ki so bili v kavarni, pokazal, da ima novo dekle.

» kennedy, caleb glenn
» charlotte & matteo [apartment A1]
» charlotte & jax [trias gallery]
» peachtree's park,
» st. cloud, charlotte olivia

caleb & charlotte [little park]

caleb & charlotte [little park]

Similar topics

Similar topics