cassandra & damien [meadow]

Naslov sporočila: cassandra & damien [meadow] Pon Nov 05, 2012 8:05 am

this is for my future wife not-to-be cassandra smitten 1

this post is 850 words long and i am listening to taylor swift
for inspiration.

Bil je njegov poročni dan. Damien je rahlo stresel z glavo in se pogledal v odsevu ogledala, in z misli skušal pregnati ta en in isti stavek ki se mu je tam vrtel kot pokvarjena plošča. Suknjič je še vedno misel nekje pozabljen na stolu, tako da je tam stal v uradnih črnih hlačah, jasno beli srajci in telovniku, okoli vratu pa mu je že visela umetelno zavezana kravata. Lase je imel enkrat za spremembo urejene in potreboval je vso svojo samokontrolo da si jih z dlanmi ni prečesal kot vedno ko je bil na trnih. Pa ne da je bil živčen – to da se bo nekoč poročil s Cassandro Armentrout je bilo na njegovih možganih verjetno od njunih gimnazijskih let. Poznala sta se praktično od vedno, pri petnajstih sta se prvič poljubila in od takrat najprej praktično vedno veljala za par. Že res da sta mnogokrat šla svojo pot, a na koncu koncev sta vedno pristala nazaj skupaj. Zato ji je leto nazaj postavil to usodno vprašanje in jo presenetil s prstanom, ki je zdaj krasil njeno levico. To da ni bil živčen pa ni pomenilo da ni imel nobenih dvomov – ti so se kot grdi demoni širili po njegovi duši vse tja do njegovih misli, ki so zdaj bezljali po njegovih možganih. Zavzdihnil je sam pri sebi in stresel z glavo. Zdaj res ni bil čas da razmišlja o vseh ženskah v njegovem življenju, še posebej pa ne o Lois ki je hodila nekje po tem svetu z amnezijo in nobenim spominom na njuno afero, še manj pa na Artie in njeno nedolžno spogledovanje, ki se je začelo dober mesec nazaj ko sta se ne tako nedolžno ponovno srečala v baru. Trznil je ob sami misli na vse skupaj, saj je dobro vedel da so se govorice v tem mestu širile hitreje kot veter, in da so zlobni jeziki že opletali. Vse oči mesta so bile uprte vanju, saj jih je bilo večina verjetno mnenja da se celotna poroka sploh ne bo zgodila. A Damien se je trmasto izogibal pogovoru o njej, vedno ko sta s Cass začela temo na to jo je obrnil drugam, je zamenjal temo ali pa preprosto odkorakal stran – vedel je da ni ravnal prav, da bi ji moral vse razložiti, a iskrena resnica je bila da še sam ni vedel kaj se je dogajalo in to ga je strašilo. Še enkrat se je pogledal v ogledalu in skomignil sam pri sebi – bolje kot to ne bo nikoli. Maddox je nekam izginil, kljub temu da bi moral biti njegova priča a ga ni preveč skrbelo – do samega obreda je bila še cela ura in gostje so šele počasi prihajali, medtem ko je on mirno lahko preživel preostal samski čas v tej mali hišici na robu ki so jo včasih uporabljali za čolnarno. Cassie je bila v večji na drugem koncu, saj je skupaj s svojimi družicami zasedla veliko več prostora. Začel je brskati po prostoru za steklenico viskija ki sta jo z Maddoxom sem prinesla prej ko je slišal odpiranje in zapiranje vrat za sabo. »Si le prišel na-« Besede so se mu ustavile v grlu ko se je obrnil okrog svoje osi in pred sabo zagledal nikogar drugega kot Cass, v svoji snežno beli obleki ki naj jo pod nobenim pogojem nebi smel videti. »Cass! Kaj pa ti- mislim…« Je zmedeno zamrmral in si z roko pokril oči potem pa pomahal proti njej. »Ali ne prinaša nesrečo če ženin vidi nevesto pred poroko?«

Naslov sporočila: Re: cassandra & damien [meadow] Pon Nov 05, 2012 9:26 am

for Damien smitten2

Živčno je korakala gor in dol po veliki sobi v leseni hišici, kjer naj bi se pripravljala na poroko. A vse, kar je tisti dan storila za to, da bo pred oltar prikorakala s popolnim videzom, je bilo to, da je po dolgotrajnih mukah nase navlekla veliko, široko belo obleko, ki se je vlekla še skoraj meter za njo. Do dejanskega pričetka je imela še slabo uro in mešalo se ji je že od vztrajnega priganjanja z vseh strani. Družice, mama, frizerka, še celo oče jo je prišel prijazno opomnit, da bi bil zadnji čas, da se spravi skupaj in se do konca uredi, da bo pred svojim bodočem možem izgledala kar najbolje. A Cassie se je pretvarjala, da jih ne sliši in še naprej korakala po sobi, četudi je s tem spravljala ob pamet vse okoli sebe. Potrebovala je nekaj minut zase, da poskuša sama pri sebi razčistiti tisto, s čimer je odlašala že odkar je zaročni prstan krasil njeno levo roko. Bila je tako živčna, da jo je hotelo raznesti in hkrati razjarjena, ker ni vedela, kaj naj stori. Pa ne zaradi tega, ker bi jo skrbelo, da bi šlo kaj narobe, ampak zato, ker je globoko v sebi vedela, da na ta veliki korak niti malo ni pripravljena, četudi je to misel vsakič poskusila izklopiti. Že res, da sta bila že dovolj časa skupaj, da je bil to edini smiselni korak, a vseeno je bila to bolj kot ne posledica pritiska, ki so ga na njiju dajali njuni starši, kot pa njuna želja po zresnitvi in skoku v zakonski jarem. Če že ne za Damiena, pa je bila vsaj zase prepričana, da bi s poroko raje počakala še kar nekaj časa, saj je morala njaprej izživeti svojo mladost in jo izkoristiti, saj je bilo časa, da se zresne, še dovolj. Kljub temu, da sta imela z Damienom izredno odprto zvezo - navsezadnje ga je ona redno varala in tudi on ji je bil daleč od tega da zvest, a sta vse to tolerirala, ker je obema tako ustrezalo. Imela sta se rada na svoj način in uživala sta v družbi drug drugega, a to jima ni preprečevalo, da bi se videvala z drugimi. Seveda je moralo vse biti izredno diskretno, saj nobeden od njiju ni hotel, da bi se take stvari razvedele po mestu. Ravno zato, ker sta hotela, da njune afere ostanejo za štirimi stenami, pa jo je še bolj razjezilo dejstvo, da se njen bodoči mož zadnje čase v javnosti velikokrat pojavlja z enim od Lombardijevih deklet. Jezila pa se je seveda sama nase, ker je pustila, da je prišlo tako daleč. Še najbolje bi bilo, če bi zaključila zadevo takoj, ko je postalo tako resno, da je morala več kot eno leto nositi zaročni prstan in se vsem predstavljati kot bodoča žena Damiena St. Clouda.
Misel na vse to jo je pripravila do tega, da je besna odvihrala iz koče, se po celotni širini velikanskega travnika s hitrimi koraki sprehodila v neznansko težki in okorni obleki, in se za trenutek ustavila pred drugo kočo. A samo toliko, da je odprla vrata in nato stopila v notranjost. »Kot da mi je mar še zato. Ta poroka je bila obsojena na propad že od samega začetka,« mu je ostro odvrnila in mu dala vedeti, da ta pogovor ne bo prijeten. Stala je sredi sobe, nekaj korakov stran od njega in za trenutek, ko se je njen pogled ustavil na njem, je pomislila na vse lepe stvari, ki sta jih skupaj doživela. Hitro se je spet zbrala, da ne bi slučajno pozabila, zakaj je sploh prišla, saj je hotela nekaj stvari razjasniti še pred poroko, če bo do le te sploh prišlo.»Vem, da nihče od naju ni bil najbolj vzoren partner, a kljub vsemu bi lahko svoje aferice obdržal za štirimi stenami, ne pa da vsi prebivalci našega mesta vedo zate in tisto Lombardijevo.« Ton njenega glasu je bil še vedno odločen in oster, saj ni imela nobenega namena popustiti. Ne bo mu dopustila, da se norčuje iz nje na tak ali kakršenkoli drugačen način. »Se ti sploh zavedaš, kako si me osmešil?« S tem, ko je govorica o njegovi aferi prišla na plano se je počutila, kot da se ji vsi smejijo, da jo imajo za puhloglavko, ki je srečna že samo, če ji tak moški posveti trenutek pozornosti.

Naslov sporočila: Re: cassandra & damien [meadow] Sob Nov 10, 2012 2:10 am

this is for my future wife not-to-be cassandra smitten 1

this post is 645 words long and i am listening to one direction lol
for inspiration.

Ni vedel kaj točno je pričakoval ko jo je zagledal pred sabo, a vsekakor ne to kar je slišal ko je odprla svoja usta. To, da mu je vzela dih je bilo malorečeno – v beli obleki je bila videti res neverjetna, in ni si mogel pomagati da jo nekaj hitrih trenutkov nebi občudoval, preden so vse stvari šle navzdol. »Kaj? Cass, kaj pa govoriš?« Je malce zmedeno zamrmral in se namrščil ob njenih besedah potem pa se ji počasi približal ko je stala sredi sobe, očitno popolnoma razjarjena in več kot očitno nanj. »Je vse vredu? Poslušaj, vem da zadnjih nekaj tednov nisem bil…« A stavka ni dokončal saj ga je prej prekinila s svojimi besedami in nemo je poslušal vse njene očitke, njegove obrvi pa so se vedno bolj privzdigale navzgor. »Prosim?« Je malce nejeverno izdavil in se skoraj zasmejal. »Misliš Artie?« Na obrazu se mu je jasno zarisala nejevolja in neučakano je zavzdihnil. »Cass, kolikokrat ti moram še povedati da med mano in Artemis Lobardi ni ničesar.« V trenutku ko je izrekel besede je v prsnem košu začutil manjšo bolečino in vedel je da je to daleč stran od resnice. Res da se med njima ni zgodilo prav nič razen tistega nedolžnega poljuba v baru, ki je bil tako nesrečno dokumentiran na fotografijah in videjih, a vseeno je čutil kako mu je rjavolaska prirasla k srcu brez da bi se tega sploh zavedal. Večkrat na dan se je zalotil ta preverja svoj telefon ali mu je odpisala na smse, veselil se je njunih bližajočih kosil in vedno je z njunih srečanj domov prišel nasmejan. Vseeno pa je bil še vedno odločen da se bo popolnoma predal Cass ko se enkrat poročita in da je bila to samo ena izmed tistih sladkih spominov ki jih imaš v kasnejših letih. »Nisva bila vzorna partnerja? Cass, težko rečem da sva si bila kakršnakoli partnerja, že samo to da rečeš da je nekaj normalnega da se nenehno varava dokler je vse za zaprtimi vrati vsekakor ni pogovor ki bi ga morala imeti zaročenca pol ure pred poroko.« Je jezno rekel in zakorakal na drugo stran sobe. Srce mu je divje razbijalo saj je vedel da ima prav, tudi sam v njuno poroko še zdaleč ni bil prepričan, še posebej ko je stala tu in mu govorila isto. »In prosim, lahko me nehaš obtoževati in se pretvarjati kako si prizadeta – vem da je edini razlog da si tu ker misliš da sem te s tem nekako osmešil, tako da ti bom še zadnjič ponovil resnico. Med nama z Artemis se ne dogaja ničesar.« Zazrl se je skozi okno in si z dlanmi razčesal lase in nekajkrat globoko vdihnil da bi pregnal jezo. Popolnoma je pozabil na svojo skrbno urejeno pričesko, in si pomel dlani, potem pa se sesedel v stol pri okni. Skoraj utrujeno se je zazrl navzgor v svojo prelepo nevesto in malce žalostno zmajal z glavo. »Naju sploh slišiš? Namesto da bi se kregala kam greva na poročno potovanje, se prepirava o tem na kakšen način je dovoljeno da se varava. Ne vem kakšne vrste zakon naj pričakujeva. Jaz sem se poskušal spremeniti zase, res sem se, ampak…« Zmajal je z glavo in si še enkrat pomel oči. »Misliš da lahko pustiva vse to za sabo, najino celotno preteklost, to z Artie in vse tvoje afere ki si jih imela in… se poročiva ter si ostaneva zvesta?« Je vprašal v popolnoma praktičnem glasu in skušal ne preveč razmišljati na to kakšen bo njen odgovor, še manj pa na to kakšen bi bil njegov odgovor če bi ga ona vprašala isto. Resnica je bila, da jo je ljubil – verjetno je bila edina ženska ki ga je kdaj že pripeljala do tega, a vseeno si je težko predstavljal njuno skupno prihodnost, tudi če je bil danes njun poročni dan.

Naslov sporočila: Re: cassandra & damien [meadow] Pet Nov 30, 2012 5:08 am

[i am so terribly sorry for being so late. Embarassed

]

»Oh, lepo te prosim, ne pretvarjaj se, kot da ne veš o čem govorim,« mu je ostro zabrusila, saj je najbolj sovražila to, če ji je kdo lagal v obraz ali še huje, če se je pretvarjal, da ne ve, o čem govori. Raje bi videla, če bi preprosto priznal. »Ja, Artie mislim,« je zatrdila in zanalašč poudarila njeno ime. Saj ne, da bi imela kaj osebno proti temnolaski, a enostavno je bila v tistem trenutku tako besna na vse skupaj, da ji je šlo že čisto vse na živce. Za pičlo sekundo ji je bilo kljub vsemu žal, da je prišla in se takole znesla nad njim, saj se je zavedala, da je krvida tudi na njeni strani. Morala bi sama razčistiti svoje dvome, namesto, da je iskala prepir eno uro pred poroko. A to misel je takoj opustila in se spet popolnoma osredotočila na situacijo, ki je postajala vedno bolj mučna. »Nikoli več mi ni treba tega povedati, saj ti ne bom verjela. Videli so vaju in to je prišlo potem tudi do mene, kar pomeni, da ali mi lažeš v obraz ali pa imava samo povsem različno definicijo besedice ničesar,« ga je ponovno hotela prepričati v svoj prav. To novico je sicer izvedela čisto spontano, ko ji je neka prijateljica čisto nedolžno dejala, da si veliko upa, ko pa svojega zaročenca pušča v objemih druge in to na tako vidnem kraju. Cassie se je seveda takrat pretvarjala, da je za vse to že vedela in da iz tega ni bilo nič, a v njej je kar zavrelo od besa. »Nikoli nisem rekla, da je nenehno varanje nekaj normalnega, a kolikor jaz vem, je obema tako ustrezalo, dokler je dejansko ostalo za štirimi stenami.« Sama je bila zase prepričana, da nobena od njenih afer ni odšla izpod nadzora oziroma da za nobeno ni bilo možnosti, da bi kdo po kakršnikoli poti izvedel kaj ona počne z drugimi moškimi. Če ne drugega je vedno poskrbela, da je bilo vse tako kot mora biti – pod kontrolo in skrito očem javnosti. »Jaz se niti najmanj ne pretvarjam, kako sem prizadeta, ker to še zdaleč ni res. Samo besna sem, ker se ne držiš najinega dogovora in si me sedaj širni množici prikazal kot puhloglavko, ki mirno stoji ob strani, medtem ko njen zaročenec obdeluje drugo!« Je spet povzdignila glas, a ga je že trenutek kasneje znižala in nadaljevala: »In jaz te bom še zadnjič prosila, da mi ne laži v obraz. Lahko bi vsaj sedaj priznal, da nisi bil previden in so vaju ujeli, namesto da mi zatrjuješ, da ni bilo ničesar.« Vedela je, da njegovo priznanje praktično ne bi ničesar spremenilo, saj je ni bolelo to, da jo je prevaral-če bi, konec koncev, temu sploh lahko tako rekli, glede na njun dogovor- a bolelo jo je to, da je zaradi vsega tega obstajala možnost, da se razve, kaj se je pravzaprav dogajalo v njunem razmerju, kar pa ni bilo ravno hvale vredno. Opazovala ga je, ko si je z rokami šel skozi lase, nato pa je odšel do okna in se skorajda pogreznil v stol, ki je stal tam. Njen bes se je v trenutku polegel, ko je spregovoril. Prvič po kar dolgem času je ostala brez besed in vse kar je zmogla izustiti je bilo:»Damien, jaz...« Imel je tako presneto prav. To ni bil pogovor, ki bi ga morala imeti ženin in nevesta. Nagnila je glavo nazaj, za nekaj sekund zaprla oči in se poskusila zbrati, da bi mu povedala, kaj ji leži na duši že tako dolgo časa. »Enostavno ne vem. Ravno to je razlog, da sem še vedno popolnoma neurejena, četudi je do pričetka najine poroke samo še manj kot uro časa,« je nekam klavrno pričela svoje pojasnjevanje in pri tem naprej pogladila obleko, katere sploh ni upala pogledati, saj je bila prepričana, da je tisti travnik pustil kar velik madež na njej, nato pa skomignila z rameni in narahlo zamahnila z rokami, da bi še bolj poudarila dejstvo, da na slavnostni dogodek ni še niti malo pripravljena. »Če sem iskrena, se že odkar sva zaročena sprašujem, če sem pripravljena storiti ta korak, če sva oba dovolj zrela za to in če sem zmožna ostati zvesta enemu moškemu,« je končno prišla do bistva in takoj nato še dodala, da ne bi izgubila poguma: »Pa ne razumi me narobe, jaz te na nek svoj poseben način ljubim, ampak preprosto, nisem prepričana, da sem že pripravljena na zakon.« Najprej se je zazrla v njegove oči, nato pa povesila pogled in mu pustila, da premisli o tem, kar mu je pravkar povedala. Lahko je samo upala, da je ne bo poslal k vragu.

Naslov sporočila: Re: cassandra & damien [meadow] Pet Nov 30, 2012 9:03 am

this is for my future wife not-to-be cassandra smitten 1

this post is 664 words long and is all good! and now for the dramatic finale!

Razdraženo je zavzdihnil in dvignil roke v obupu. »Prekleto Cass, kolikokrat naj ti še ponovim, nisem te prevaral z Artemis! Vem da je bilo mogoče videti tako, ampak bila sva pijana in razen tistih neumnih body shotov se med nama ni zgodilo nič.« Njegov obraz je bil malce rdeč od jeze zato ni bilo mogoče opaziti rdečice na obrazu ki se je tam pojavila ob misli na njegov kavč, a ker se res ni zgodilo nič večjega ni videl večjega razloga da bi ji to razlagal. »Vem da si jezna da se je celotna stvar razvedela ampak…« Zmajal je z glavo in se zazrl vanjo. »Ustrezalo? Cass, seveda nama je ustrezalo prav zato ne razumem zakaj si zdaj tako jezna name, ljudje bodo pozabili, še posebej ko bova enkrat poročena in potem bova pač…« Ni vedel zakaj se je sploh tako trudil da bi vse skupaj popravil ko pa je bilo jasno da je bila celotna stvar ustvarjena za propad. Zazrl se je vanjo s svojega stola in skušal nekako doumeti njene besede. Je bilo možno da je ona čutila popolnoma enako? Z neko novo energijo za katero ni vedel od kje se je pojavila se je privzdignil in zakorakal proti njej in se z dlanmi oklenil njenih. »Cass…« Požrl je slino in skušal stavek oblikovati tako da se vse skupaj ne bo končalo s klofuto. »Ali mi hočeš reči da imaš tudi ti pomisleke? Ker jaz…« Spet je zakorakal po sobi sem ter tja in z dlanmi razmršil svoje urejene lase. K vragu pa še pričeska. »Mislim, stara sva štiriindvajset let, zakaj sploh počneva to?« Obrnil se je proti njemu. »Tudi jaz te imam rad, res. Ampak… ali sva res pripravljena do konca življenja preživeti skupaj samo zaradi najinih staršev in nekega neumnega prepričanja da se morava poročiti takoj zdaj in nič kasneje?« Je nadaljeval, njegov glas vedno glasnejši in hitrejši. Spet se ji je približal in slepo poiskal njene roke pri tem pa še vedno zrl v njen prelep obraz. »Ker nama ni treba storiti tega Cass.« Skoraj zasmejal se je od olajšanja. »Nevem kaj sploh počneva tukaj. Noben od naju si ni zvest, mislim da je zadnja stvar ki bi jo morala početi pri štiriindvajsetih je poroka.« Je še zamrmral in nekajkrat pomežiknil. »O moj bog, kaj bova storila?« Je rekel in zmajal z glavo nad skoraj komično situacijo v kateri sta se znašla. Ogromno število gostov ki sta jih povabila na poroko se je že začelo zbirati in njuni družini sta pričakovali da bosta v naslednji uri zakorakala do oltarja in si obljubila večno zvestobo. »Cass, jaz… Res te imam rad, verjemi. Ampak mislim da je to napaka, in… mislim da se danes nebi smela poročiti.« Je končno na glas izrekel besede ki sta jih mislila oba in zazrl se je vanjo da bi nekako skušal ugotoviti ali je bila istega mnenja, čeprav je bil zaradi njenih besed skoraj prepričan da sta. »Res mi je žal da tega pogovora nisva imela že prej, verjetno bi se lahko izognila tej celotni zmedi. Ampak prepričan sem bil da če se bom pretvarjal da ni nobenih težav da bodo… slej ko prej izginili in… vse bo spet tako kot prej.« Je nadaljeval in zmajal z glavo nad svojim neumnim načinom razmišljanja. In kam ju je to pripeljalo? Na njun poročni dan ko sta stala, oblečena kot bi morala in razmišljala o tem da bosta preklicala njuno zaroko. Njegova mama ga bo najverjetneje zadavila, kaj šele njen oče. Z prstom se je rahlo sprehodil po njeni dlani ki jo je še vedno držal med svojimi in zavzdihnil. »Kaj naj storiva? Vedno sem ti zaupal in vedno si vedela kaj je najbolje za naju oba tako da… bom tudi v tem primeru zaupal tvoji presoji.« Je zamrmral in se zazrl vanjo. Še vedno se je bil z njo pripravljen poročiti če si je tega želela in zdaj je bilo vse na kocki.

Naslov sporočila: Re: cassandra & damien [meadow] Sob Dec 01, 2012 6:59 am

Vedela je, da je bilo njunega prepiranja in kričanja drug na drugega zares konec in sta sedaj stala na isti strani. Kljub temu, da ni bilo nekaj normalnega, če se ženin in nevesta skuapj dogovarjata, kako se noben od njiju noče poročiti in naj odpovesta poroko, pa se je vseeno počutila polno olajšanja in zadovoljstva. Njegove besede so ji pomagale, da so se misli v njeni glavi popolnoma zbrale in je bila odločena kaj točno si oziroma česa si zagotovo ne želi. In roko na srce, ni si želela poroke.»Ja, ja! Točno to hočem reči!« Je vzkliknila in njen resen izraz na obrazu se je prelevil v velik nasmešek. Neverjetno, kako sta si samo nekaj minut še stala v laseh in to samo zaradi njene nevzdržljive živčnosti in razburjenosti, ki so jo povzročili njeni dvomi, sedaj pa sta spoznala, da sta bila oba pravzprav v istih dvomih že dolgo časa. Jezna je bila sama nase, ker ni tega omenila že prej, saj bi celotno stvar lahko tako rešila že veliko pred tem usodnim dnem. »Damien, ti sploh ne veš kakšen kamen se mi je odvalil do srca. Mislila sem, da me boš spodil od tu, poslal k vragu in da me ne boš nikoli več hotel videti, ker ti vse to pravim tik pred poroko,« mu je pojasnila, saj se ji prej niti sanjalo ni, da so v njem isti dvomi kot v njej. No, res pa je tudi, da bi bilo vse drugače, če bi dejansko posvečala več pozornosti njuni zvezi in njunim težavam kot pa da se s tem kratko malo nista kaj dosti obremenjevala. »Tudi jaz tako mislim. Resno, že prej sem dvomila v najino, za moje pojme prezgodnjo, poroko, a sedaj sem stoodstotno odločena, da tega ne smeva storiti. Ne bi bilo prav.« Kam pa bi to pravzaprav vodilo, če bi se kljub vsemu vseeno sklenila poročiti? Čisto nikamor. Samo poslabšala bi situacijo in nakopala bi si še nešteto več problemov, kot jih bosta imela, če poroko zadnji hip odpovesta. Zazrla se je v njegove oči, ko je stal čisto blizu nje in se mu nevede nasmehnila. Neizmerno je bila srečna, ker se je tako izteklo kot se je. Nato je pogled usmerila v njene dlani, ki so bile ukleščene v njegovih, da bi za trenutek premislila preden poda končno odločitev. Navsezadnje to res ni bil mačji kašelj, a hvaležna mu je bila, ker ji je zaupal. »Res ne vem. Prepričana sem, da si bova nakopala velike težave, če se takoj ne spraviva skupaj in se poročiva. A po drugi strani, sedaj, ko oba veva, da si tega niti malo ne želiva, mislim, da je najbolje, če odpoveva celotno zadevo,« je z odločnim glasom spregovorila in spet s pogledom poiskala njegove oči. Četudi je bila situacija smrtno resna, se je v sebi za sekundo nasmehnila, ko si je samo predstavljala vse tiste presenečene obraze, ko bosta slovesno naznanila, da s njuno poroko ne bo nič. A takoj po tem je ta prizor hotela izbrisati iz glave, saj sta se ji pred očmi narisala mama in oče. Oče bo verjetno jezen in razočaran, a je znal svojo jezo vedno brzdati, tako da se bo najbrž videlo samo njegovo razočaranje in seveda, presenečenje od kje je sploh vse to prišlo. Na drugi strani pa mama nikakor ni znala kontrolirati svojih čustev, kar jo je tisti hip skrbelo, saj se je zavedela, da jo čakajo naporni meseci, preden bo prebolela vse skupaj in se povsem pomirila. No, ali pa vsaj toliko, da se bosta lahko spet normalno pogovarjali. Mama je bila namreč od nekdaj prepričana, da je Damien njen sanjski moški in ljubezen njenega življenja, tako da jo bo izredno vrglo iz tira, ko se bodo njeni načrti, da se njena hči dokončno zaveže z moškim njenega življenja, izjalovili. »Edino kar me skrbi je to, da najini starši zagotovo ne bodo navdušeni nad vsem skupaj,« je tudi naglas dejala tisto, kar jo je preganjalo. Poleg njenih staršev so bili tu še njegovi, ki verjetno po vsem tem ne bodo ravno z najlepšimi očmi gledali nanjo.

Naslov sporočila: Re: cassandra & damien [meadow] Tor Dec 04, 2012 4:42 am

this is for my future wife not-to-be cassandra smitten 1

this post is 683 words long and is all good! and now for the dramatic finale!

Bilo je, kot da se mu je odvalil ogromen kamen od srca. Res sta bila trapasta da sta se sploh spravljala v tako situacijo, ko pa si očitno noben izmed njiju ni želel biti tukaj. A tako je pač v življenju, ko skušaš narediti nekaj za kar misliš da je prav, a je v resnici prav nasprotno. »Moj bog Cass, res sva trapasta. Že samo dejstvo da se nisva mogla pogovoriti o tem kako nesrečna sva bila, bi nama moralo dati vedeti da se res ne smeva poročiti.« Tudi sam se je zasmejal in vneto prikimaval na njene besede. »Vem, Cass, vem. Res bova v ogromnih težavah z vsemi, a mislim da imaš prav. Skupaj sva že praktično od petnajstega, šestnajstega leta. In tudi kadar nisva bila skupaj je bilo kot da bi bila zato mislim… da morava raziskati najini življenji stran drug od drugega. Da sploh vidiva kdo sva ko nisva skupaj.« Je nadaljeval in kljub temu da je bilo vse skupaj precej resno, se ni počutil žalostnega. Mogoče malce nerealno, ker se je vse dogajalo tako hitro in ni mogel verjeti da bosta res preklicala njuno zaroko, na dan njune poroke, a tu sta bila. Z dlanmi ji je zaokrožil obraz in jo nežno povlekel proti sebi ter ji na ustnice pritisnil poljub, konec koncev jo je imel še vedno rad in tega nista počela ker se nebi mogla več gledati ali pa bi se zdaj kar naenkrat sovražila, prav nasprotno. »Ne skrbi glede vsega, mislim da… se bo vse skupaj poleglo. Jaz bom našel Maddoxa, ti poišči svoje in skupaj jim bova že nekako razložila situacijo. Konec koncev, si vsi želijo samo da bi bila srečna kajne?« Je zamrmral in se odmaknil malce stran, ter se ji še enkrat nasmehnil. »Ne morem verjeti da počneva to…« Popraskal se je po tilniku in malce zavzdihnil. »Poslušaj, mislim da je bolje da se zdaj nekaj časa ne slišiva… vsaj toliko da se vse pomiri. Potem pa bi bilo res super da greva še enkrat na kavo, saj veš… Konec koncev si le ogromen del mojega življenja.« Je nadaljeval in se ji ponovno približal, ter ji pritisnil še en poljub, tokrat na lice. »Pazi nase Cass. Se vidiva.« Besede je izrekel tiho, in ni si mogel pomagati da ga pri srcu nebi malce stisnilo – navsezadnje je pričakoval da se bo dan drugače obrnil. Odkorakal je iz majhne čolnarne in se še enkrat obrnil nazaj, ji namenil nasmeh potem pa odločno zaprl vrata za sabo. Vzel je nekaj globokih vdihov in skušal razumeti kaj točno se je pravkar zgodilo, in nejeverno zmajal z glavo. Potreboval je poiskati Maddoxa, najti svojo mamo in ji povedati vse… teža telefona v njegovem žepu mu ni dala miru. Brez da bi razmišljal ga je privlekel na dan in pobrskal po imeniku. Ustavil se je pri njenem imenu in se nekaj trenutkov obotavljal. Lahko bi jo poklical. Konec koncev je želel zaradi nje prekiniti svojo zaroko. A vse z Lois je bilo zapleteno in težko, prav tako pa se mu niti sanjalo ni kaj sploh hoče od njega. Ne, na njegovih mislih je bila rjavolaska o kateri zadnje čase ni mogel nehati razmišljati. Vedel je da je bilo na trenutke videti kot da je njegova tolažilna nagrada, a ko se je samo spomnil na njune skupne trenutke ga je streslo po celem telesu. Ja, to je bila prava odločitev. Brez da bi še karkoli razmišljal je pritisnil na klic in živčno čakal dokler se ni oglasil njen odzivnik. »Artie? Jaz sem. Ne morem storiti tega. Mislim da sem to vedel že nekaj časa. Kaj delaš zdaj? Bi šla nekam, z mano? Pokliči me.« Prekinil je povezavo potem pa v nekaj kratkih stavkih sestavil sms še za brata. Vedel je da se z vsem skupaj ni spopadal najbolje, a odločil se je da bo tokrat nekdo drug za njim urejeval njegovo zmedo. Zdaj je bil njegov čas da uživa. Stekel je do glavne ceste kjer ga je že čakal taksi ki si ga je poklical in sedel nanj, z širokim nasmeškom na obrazu.

Naslov sporočila: Re: cassandra & damien [meadow] Sre Dec 05, 2012 6:55 am

Že zvok njegovih besed jo je tako pomiril, da je popolnoma odmislila vse skrbi, s katermi se bo morala soočiti v trenutku, ko zapusti staro čolnarno, a ko jo je poljubil se je njena umirjenost še stopnjevala. Objela ga je okrog pasu in mu vrnila poljub ter za trenutek pozabila na to, kje in v kakšni situaciji pravzaprav sta. »Ja, najbrž imaš prav. Sicer pa tako ali tako ne bodo imeli nobene izbire - to je bila najina odločitev in hočeš nočeš, morali jo bodo sprejeti,« se je strinjala z njim. Navsezadnje se res ne bi smela toliko obremenjevati s tem, kaj se bo zgodilo, ko se bo novica o tem, da s poroko ne bo nič, razširila tudi izven teh štirih sten. A četudi se je tega premalokrat zavedala, ji je družina pomenila največ na svetu in kljub temu, da ji je bil za mnenje drugih malo mar, pa je vedno gledala na to, kaj si bo o njej mislila družina. Verjetno ne bi mogla nikogar od njih posebej izpostaviti, saj so bili na nek svoj način vsi med seboj povezani in so si stali ob strani ne glede na vse. Ravno zato je upala, da bosta še posebej mama in oče spoštovala njeno in Damienovo odločitev, da je za zakon še prezgodaj, in ne bosta iz tega delala prevelikega kravala. No, za prvo bi mogoče še šlo, a druga stvar je bila veliko bolj vprašujoča, saj se bo najbrž po vsem mestu govorilo, kaj se je zgodilo in za to ne bosta kriva samo njena starša, ampak tudi vsi ostali. »In ti mojega, zato se strinjam, da ne smeva kar pozabiti na vse skupaj in se videti samo še takrat, ko se srečava čisto po naključju na ulici, kot dva neznanca. Res pa je, da bo trajalo nekaj časa, da se vse uredi, predvsem pa da se navadim na to 'novo' življenje tako da se mi zdi ta predlog odličen. Oba potrebujeva nekaj časa zase,« se je sicer strinjala z njim, a ko so te besede uhajale iz njenih ust, ji ni bilo najbolj prijetno. Začela se je zavedati, da bi bil to lahko res konec njunega dolgoletnega razmerja, kar pa jo ni povsem razveselilo. Vsemu navkljub ga je imela še vedno rada. Rada se je prebujala z njim, rada je prebijala prosti čas z njim in oboževala je tiste trenutke, ko sta se pretvarjala, da ne obstaja ničesar drugega kot pa samo onadva. Tiho in čisto mirno je stala, medtem ko se je sklonil k njen in jo poljubil na lice ter se nato za sekundo ali dve zazrla v tla. Pogled je dvignila, ko se je pričel zares poslavljat in ga ni odmaknila z njegovih oči. »Bom, in ti moraš storiti isto. Adijo in...srečno!« Mu je dejala v slovo, čeprav to ni bilo tisto, kar mu je zares hotela reči in to je občutila takoj, ko je to izrekla. Po drugi strani pa ni točno vedela, kaj bi bilo bolj primerno za ta trenutek, zato ni rekla ničesar več, ampak ga spremljala s pogledom, ko je zapuščal čolnarno. Namenila mu je še en majhen, a ljubeč nasmešek, preden je izginil za vrati. Pomaknila se je do stola, na katerem je prej sedel on in nekaj minut se ni premaknila, nato pa vstala in odločno zakorakala iz čolnarne, se napotila po isti poti, po kateri je prej prišla in se ustavila skoraj tik pred vrati koče, ki je bila namenjena nevesti – njej. A takrat jo je ves pogum zapustil in odločila se je, da bo staršem novico sporočila kasneje. Pričela je hoditi v drugo smer, ne da bi sploh vedela, kam je namenjena. Enostavno je morala proč. Proč od staršev, tistega velikega travnika in na splošno stran od prostora, ki je bil namenjen njuni nesojeni poroki.

THE END!

» damien and cassandra
» meadow,
» abandoned meadow
» benjamin & cassandra [wilmington hotel]
» damien and lois [mayberry hospital]

cassandra & damien [meadow]

cassandra & damien [meadow]

Similar topics

Similar topics