CHARTEO <3


i love you now and forever, cause you will stay in my heart. and my soul will be you savior until our day passes.

čepela je v majhnem kotu, popolnoma sama. poleg nje je gorela cimetova sveča iz katere se je prijetno valil majhen črn dim. cela soba je bila ovita v zamolklo tišino, slišalo se je le tiho obračanje listov, ki je prihajalo iz kota sobe. v hiši družine st. cloud je bil edini prostor v katerem si se lahko nemoteno zadrževal, pralnica. prostor je bil obdan v temno vijolično barvo sten, žaluzije pa so bile spuščene, tako da svetloba nikakor ni mogla prodreti v notranjost sobe. branje knjig, ki je iz mladostniški let prišlo zgolj kot navada je bilo že od nekdaj del njenega življenja. tako si življenje brez knjig sploh ni znala predstavljati. življenje brez shakespeara, moby dicka in brez vseh drugih knjig, ki jih je prebrala, ne bi bilo isto. potem to ne bi bila ona, pač pa brez omembe vredna prasica, ki ne bi imela normalnega otroštva - tako pa je bila charlotte za svoje pojme del domišljije in del življenja junakov, ki jih je spoznala v knjigah. v mladosti ji je to pomagalo krojiti domišljijo, v najstniških letih pa si je z branjem knjig pridobila določeno samozavest. knjiga, ki jo je imela tokrat v rokah je nosila naslov billy budd avtorja herman-a melvilla. sama knjiga je imela komaj sto enaintrideset strani. list za listom je obračala, dokler se ni dokončno naveličala čepenja na mrzlih tleh. zaprla je knjigo in ne vedoč kaj naj sama s sabo odšla proti izhodu iz hiše. tisti dan je potrebovala samo mir. mir s strani njene družine, ki ji je kot vsakemu tudi njej že pošteno krivila lase. knjigo je odložila na polico v vhodnem prostoru, nato pa z obešalnika nase oblekla mornarski plašč in se s kolesom odpravila naokoli.

ni bila ne vem kako vrhunska kolesarka, a mestno kolo je bilo za mayberry popolnoma dovolj. sprednja košara je bila že precej stara, med tem ko je bilo samo kolo sveže pobarvano v pastelno modri barvi. z dovoza je zavila na glavno cesto in nekaj minut gonila padala kolesa. mestni vrvež se je v popoldanskih urah dokaj umiril in na cestah ni bilo več gneče. njene misli so ob vožnji uhajale k delu in pripravništvu. ob risanju nekega projekta je namreč povsem pozabila na mattea enega izmed lombardijeve familije, ki so veljali za tako simpatične. le-ta je popolnoma ustrezal kriterijem privlačnega fantiča, a zadnje čase sta se nekam malo videvala. za vsako stvar je imel nešteto izgovorov, ki niso bili preveč prepričljivi. in ne da bi se sploh zavedala kam se pelje, se je po desetih minutah znašla pred stanovanjskimi naselji. prekleto je pomislila in kolo pustila kar na enemu izmed drogov, kamor ga je lahko zaklenila s ključavnico. ni bila prepričana v to kar je počela in počasni in težki koraki so samo še povečevali njeno dvoumnost. a vedela je, da se pogovoru z njim ne bo mogla izogniti, zato je bilo najbolje da kar potrka na njegova vrata in ga naravnost vpraša. ali pa je bilo to že povsem klišejsko in nadvse filmsko? v naslednjih trenutkih je že stala na pragu njegovega stanovanja in čakala na to, da ji nekdo odpre. "matteo?" je z odprtimi usti strmela vanj, nato pa mu po nekaj sekundah namenila prijeten nasmeh. "oprosti, če motim. res nisem nameravala kar tako priti in se prikazati na tvojih vratih," pozabila je na to, kako nevljudno bo izpadlo - a sedaj je bilo že povsem prepozno. "ne, ne. nisva bila zmenjena. kar tako sem se oglasila pri tebi," želela je že vstopiti, a nič ni kazalo da jo namerava spustiti k sebi. nenazadnje je kar tako vkorakala k njem, saj ga morda ni zmotila pri čem pomembnem, "motim?"

word count: i don't know. || tagged: MATTEO!

CHARTEO <3


i love you now and forever, cause you will stay in my heart. and my soul will be you savior until our day passes.

izraz na njegovem izrazu je bil bolj kot ne videti presenečen in sprva je kazalo na to, da je tudi njegov dih za stotinko sekunde ostal na mesto in se ni imel namena premakniti. bilo je kot bi se čas ustavil in kot bi kazalci trdno ostali na mestu. "upam, da res ne," je tiho zamomljala in ga bežno ošinila s pogledom. prekleto! njegove ustnice so bile ujete v ravni liniji kot bi se že nekaj časa ne nasmehnile, med tem ko so bile oči na trenutke tako polne energije, kot bi v njih gorel plamen ognja. ob njegovem pogledu se je najprej zagledala v njegovo telo, ki se je nemočno naslanjalo na vrata stanovanja in ji preprečevalo vhod v njegovo stanovanje. čeprav je globoko v sebi prepričevala samo sebe, da se vhoda v notranjost ne želi, je vedela, da ji podzavest pravi popolnoma drugače. po njegovem obnašanju sodeče je upala, da ji ni imel karkoli zameriti, kajti nenazadnje naj bi bilo med njima vse v najlepšem redu. v čem je bil torej problem? "ja, kar tako. upam, da ti ne težim ali karkoli ampak malo te že pogrešam, ker nič ne pokličeš," je žalostno dejala in se zazrla v svoja stopala. včasih se je zavedala, da je bilo strmenje v sliko na kateri je bil on, skorajda podobno obsesiji. bila je na krajši praksi pri njem in ne da bi si to sploh želela, so se njena plehka čustva spremenila in kar naenkrat je nanj mislila vse pogosteje. nadvse vidno sta se zbližala drug z drugim, a njena praksa pri njem se je kar naenkrat končala in od takrat naprej se nista več videvala. po dobrih odnosih je pričakovala, da bo pač on tisti, ki se jo bo odločil poklicati ali jo povabiti ven, a ker se nič od teh dveh možnosti ni zgodilo je pač predvidevala, da je nekaj šlo po zlu. "mogoče," se je nasmehnila. "a to ni nič novega zate, matteo," globoko je vzdihnila nato pa prikimala in se poskušala pustiti, da jo je usoda vodila po svojih skritih potek.
stanovanje je bilo nas las podobno tistemu katerega je bila vajena izpred enega meseca ali več. sprehodila se je po vhodni veži in se ustavila ob ogledalu, ki je bilo povsem polepljeno z majhnimi sličicami in na eni izmed njih je celo prepoznala njiju. "smešno, od te je minilo že kar nekaj časa. če ne še celo eno leto ali več," je dejala in skomignila z rameni. vedela je, da si žene k srcu ker se je obnašal precej neprimerno, a takega ga je bila že vajena. na trenutke resnobnega in zadrtega, a ko se je izvil iz svoje lupine si ga spoznal kot prepričljivo romantičnega in ljubkega tip - čeprav se več kot le dobro prijateljstvo med njima sploh ni razvilo. "okej, okej. dosti opravičevanja, prav?" nežno ga je boksnila v ramo in mu s tem dala vedeti, da mu oprosti za vse traparije. sledila mu je proti majhni dnevni sobi, ki jo je bolj kot ne zasedal velikanski udobni kavč in televizor v kotu sobe. brez da bi čakala na njegovo dovoljenje je sedla na kavč in čakala, da tudi on prisede k njej. še vedno zavita v topel plašč in šal, se je nekoliko pogreznila sama vase in se udobno s hrbtom naslonila na kavč. "če že vztrajaš," v plašču se je nenazadnje počutila bolj kot ne udobno. umetni kožuh jo je grel in počutila se je podobno severnemu medvedu, ki ga je kožuh ščitil proti arktičnem mrazu. slekla je plašč in mu ga potisnila v roke, ter počakala, da se je vrnil veliko bolj skuliran in sproščen kot prej. ob njegovem počuti se kot doma se je nerodno presedla, kajti šele sedaj se je zavedla kako zelo nevljudno je bilo od nje, da je prvo kar je sploh naredila sedla na ta velikanski udobni kavč. pizda, res je bila v dreku. ne da bi se sploh zavedala kaj je počela, je pristala pri njemu in sedaj, ko je tako zelo očitno buljil vanjo ni vedela kaj naj drugega stori, ko da mu pove zakaj je sploh prišla. razlog "kar tako" ni bil zadosti dober in vsak bedak bi vedel, da je bila to zgolj velika debela laž. za trenutek je zaprla oči in si predstavljala njuni telesi, ki se nežno drgneta drug ob drugega in en drugemu dajeta potrebno telesno toploto. fak, res si je želela, da bi ga lahko naskočila sredi majhne dnevne sobice. smešno. kavč se je sedaj zdel vse bolj primerno zatočišče za početje, ki si ga je tako želela. iz sanjarjenja jo je prebudilo njegovo momljanje in večino je preslišala, zato je iz sebe izpustila zgolj kratek "da," zazrla se je v njegov resnobni obraz in kot bi bila od njega oddaljena kilometre je vstala. pot do njegovih ustnic se je zdela tako prekleto dolga. ne, ne! ni smela početi tega. za take traparije je bila prestara. trinajstletnice so sanjarile ob poljubi njihovih princev. "zakaj? zakaj me nisi mogel niti poklicati?" je dejal glas globoko v njej in ne da bi se točno tega sploh zavedala, je spregovorila. tedaj bolečina in žalost nista bila tako močna. pozabila je na to, da so bili še hujši dnevi, ko ni minila minuta da ne bi pozabila nanj. ni vedela ali on čuti podobno, a zato niti ni bil primeren trenutek. ali pač?

word count: i don't know. || tagged: MATTEO!

CHARTEO <3


i love you now and forever, cause you will stay in my heart. and my soul will be you savior until our day passes.

mogoče je bilo vse skupaj zgolj v njeni glavi, a vloga učenke in mentorja je v njeni glavi že zdavnaj propadla. čustva so bila veliko premočna, da bi lahko zdržala pritisk in morda je bilo za oba veliko bolje, da sta bila za določen čas ločena. a ločitev se ni izkazala za nič boljše kot je charlotte lahko upala. čustva so vrela na dan kot ognjenik, ki je pred velikim pritiskom. "glej," tiho je zastokala, nato pa zapestja stisnila v pesti in izbruh skušala zadržati. "v redu je," sledil je smeh - niti sama ni vedela zakaj, a situacijo je nekoliko olajšalo in pritisk, ki je bil bitko se je nekoliko sprostil. "delo. vem, kako ti je. saj je pri meni isto," se je zahahljala in ga dobesedno požirala z očmi. kljub njegovi očarljivi sramežljivosti je vedela, da so njegova čustva vsaj nekoliko podobna. nenazadnje moški nikoli ni ženske tako očitno opazoval kot bi bila dragocena zbirka diamantov, ali pa mogoče tega samo nikdar ni bila zares deležna. njen pogled je drsel po obrazu navzdol vse dokler je njegov glas ni opomnil, da sanjarjenje v družbi nikakor ni dovoljeno. z roko si je odmaknila pramen, ki je vztrajno silil na obraz in ga zataknila za uho, nato pa se je kot poslušna deklina zaupljivo zastrmela vanj in se nasmehnila. "ne morem verjeti koliko časa je že minilo od takrat," bilo je skorajda neverjetno - njuno spoznanje predvsem. smešno je bilo predvsem to, kako močno je njena družina želela, da z njim gradi projekt s katerim sta se ukvarjala. čeprav sta nekako globoko v sebi oba vedela, da iz le-tega morda ne bo veliko, pa vseeno sta zanj zapravila kar nekaj neprespanih noči in skupno preživetih mesecev. a bilo je lepo, morda skoraj več kot le lepo. čeprav je sprva sama sebe prepričevala, da do njega ne bi bila nikdar zmožna čutiti več kot le prijateljstvo, pa jo je muhasta narava presenetila in ji ponovno dokazala, da ni ona tista, ki lahko gradi svoje gradove v oblakih. s prsti je nežno podrsela po sliki, na kateri sta bila njuna obraza. na njenem obrazu je vladala rahla nepristnost, kot bi ne vedela kaj se pravzaprav dogaja. a matteo je več kot le očitno dojel kaj pravzaprav razmišlja. "bilo je čudovito," je zašepetala, zgolj sama sebi. za trenutek je zaprla oči, nato pa iz sebe izdihnila zrak, ki se je kopičil v njej in se obrnila proti matteu. "imaš kaj proti če jo vzamem? v mojem dnevniku se sličice kot je ta kar lepijo same od sebe. pomojem še ena gor ali dol, saj veš - spomini pa to," je v zadregi dejala. v resnici dnevnik sploh ni obstajal, svoje misli je raje zadržala kar sama zase. sploh pa je bilo zapisovanje svojih misli veliko preveč, zato je stvari pustila take kot so bile - v svoji glavi. sliko je bolj kot ne nameravala nalepiti na vzglavje svoje postelje, ali pa na nočno omarico. sliko je nato vzela z ogledala in jo meni nič, tebi nič vtaknila v enega izmed praznih prostorčkov v njeni bež torbici.
brezglavo je stopicala proti njemu in vzdihovala vsak dih, ki ga je naredil. prekleto, spuščala se je veliko nižje kakor je bila vajena. ponavadi je bila veliko bolj samostojna, samozavestna in direktna, le malo katera stvar, ji je lahko zamajala tla pod nogami. a očitno je bila le ta stvar prav on! pot do njega se je tako frdamano vlekla in ob tem podoživljala vsak njegov stavek, ki je bil namenjen njej. ko je bila že skoraj pri njem in ko je že upala, da se bo karkoli zgodilo se je ustavila. preprosto kot strela z jasnega jo je zadelo. "k-kaj?" je izustila in resnoben obraz je zajel skorajda radovedno ostrmel izraz in prav gotovo je izpadla precej neumno. "matteo, prosim," to je bilo vse kar je lahko dejala. ni vedela ne kaj naj poreče na njegove besede, niti tega ali jo je imel rad ali ne. sedaj je bila že skoraj v njegovem objemu in oddaljevala ju je zgolj centimetrska razdalja. pogoltnila je debel cmok sline, ki se je nabirala v njenih ustih. prekleto o tem je sanjala in sedaj ko se je to res dogajalo je popolnoma obnemela nevede kako naj sploh reagira. govoril je tako dvomljivo, niti ni bila primorana razbrati kaj ji je sploh dejal. a odločena, da izve kaj sploh hoče je proti njem stegnila svojo desnico, ki se je nežno dotaknila njegovega lica. kot bi skozi njo steklo na tisoče in tisoče voltov električnega toka. njegova koža je bila povsem hladna, kot bi se dotikala zaledenelega predmeta, a globoko v njem se je čutilo utrip. utrip, ki je dokazoval da je bil še kako živ. bolj kot sta se njuna obraza približevala, lažje je razbrala vrsto njegovega parfuma, to da je imel sveže umite lase in da je bila njegova brada nedolgo nazaj obrita. zahrepenela je po njegovem dotiku, po erotičnih poljubih, ki bi jo napolnili z življenjsko energijo. z ustnicami se je sprva nežno dotaknila njegove spodnje ustnice in jo nežno z ugrizom povlekla proti sebi. zapeljivo se je nasmehnila, nato pa ga tako strastno poljubila, da je izgubila nadzor nad samo s seboj. bilo je kot v nebesih, kot v najlepšem kraju na zemlji ob najlepšem času z najlepšo osebo. bilo je … nepredstavljivo lepo, tako kot je moralo biti za njen prvi poljub.

tagged: MATTEO! || comment: oh, this is so lame -.- i'm sorry.