charlotte & matteo [apartment A1]

Naslov sporočila: charlotte & matteo [apartment A1] Čet Okt 18, 2012 11:14 pm

tagged is the beautiful charlotte smitten 1

this post is 684 words long and i am listening to i blame coco for inspiration.
here we go!

bližala se je ura kosila in ravno je razmišljal, če bi prekinil svojo tedensko rutino, v kateri je na dom naročal tisto krasno italijansko restavracijo na obrobju mesta, kjer je delal nek njegov sošolec iz srednje šole, ki je vedno, ko je prinesel hrano, posedel tudi na nekaj grižljajih ali požirkih pijače, da sta obdelala svoji nič kaj napeti življenji - in bi namesto tega obiskal domače, ki, roko na srce, res niso živeli tako daleč.. pa se je vendarle vdal v usodo in že kot kdo ve kolikokrat vtipkal dobro znano telefonsko v svoj mobitel. takoj je dobil zvezo in naročil mesno lazanjo, nato pa se spustil v svoj kavč sredi dnevne sobe in za nekaj trenutkov zaprl oči, samo toliko, da so se mu zgodbe preteklega tedna kot po tekočem traku zavrtele med očmi. srečal je pauline, kar je bil nekakšen trenutek resnice v njegovem sicer ne preveč razburljivem življenju. z družino so ob nedeljskem kosilu padli še v enega tistih neprijetnih italijanskih prerekanj, ko je šlo za to, kdo bo volil koga na bližajočih se volitvah za mestnega župana. nič posebno razburljivega, če se seveda slehern član družine ne bi - spet tipično po njihovo - držal svojega mnenja in v to skušal prepričati še ostalih tisoč po svoje mislečih glav za družinsko mizo. oh, pogrešal je čase, ko je imel bolj malo pojma o političnih zadevah in se zato, kakor tudi večina njegovih nič vedočih sorodnikov, v te debate sploh ni mešal. zdaj pa so bili že skorajda vsi dovolj odrasli, da so sebi dajali prav in vsem ostalim narobe. ni šlo ravno za prepir - družina lombardijevih je slovela po tem, da se prepirali enostavno niso, so pa seveda rade volje vse na ekstremno glasen način prepričevali v svoj prav. zagotovo bi ljudje, ki bi jih opazovali od daleč, prepričano rekli, da se za mizo koljejo, a to je bil enostavno njihov način življenja, nič posebnega. srečal je hanno - ah, kako je njegovo srce vedno znova poskočilo, ko se je to dekle prikazalo ob njegovi strani. saj sploh ni vedel zakaj; enostavno oboževal jo je, ne glede na to, kaj je rekla ali storila. je bila to ljubezen? in če je bila, ali si je lahko sploh izbral bolj nedostopno dekle? njegova moralna načela so že ob sami msli nanjo pričela divjati. ob zvoku domačega zvonca so se njegove oči znova odprle. neverjetno, ta dostava je bila iz dneva v dan hitrejša. pobral se je iz kavča in ne da bi se oglasil na domofon - prepričan, da gre za njegovo lazanjo - je prešerno odprl vhodna vrata, ko se je pred njim pojavil nepričakovan obraz. samo molil je lahko k bogu, da se je charlotte zaposlila pri italijanski restavraciji in da je denar služila tako, da je dostavljala dišeče dobrote, a popolnoma jasno mu je bilo, da to ni bilo to, kar se je okrog njega tisti trenutek dogajalo. slab mesec dni se je je spretno ogibal; sprejel jo je za svojo praktikantko, potem pa se je izkazalo, da njene velike, lepe oči v njem niso iskale samo nasvetov za službo. kot da to še ni bilo dovolj slabo, so se nenadoma pojavile nenavadne ponudbe iz strani njene družine, ki so mu ponujali precejšnjo gmoto denarja, če bi.. ah, saj sploh ni hotel misliti o tem. hitro jih je zavrnil, s charlotte pa bolj ali manj prekinil stike, seveda z očitno lažjo, da je trenutno izjemno zaposlen zaradi dela na mestnem parku, ki so ga želeli v bližnji prihodnosti renovirati. seveda je bilo vse res, a bližnja prihodnost je bila, to ji je zamolčal, jesen 2013, načrte pa je moral oddati do zgodnje pomladi. imel je več kot dovolj časa, samo neprijeten občutek v želodcu mu enostavno ni dovolil, da bi kakorkoli komuniciral s svojo formalno gledano.. varovanko. "oh, charlotte.." je izmrmral. "nisem te pričakoval. ali, hm, ali sva bila domenjena za kaj?" je previdno vprašal, čeprav je bil odgovor na dlani in se je preprosto in jasno glasil - ne. zapomnil bi si, bil je izredno organiziran človek, kar se nje tiče pa enostavno.. ne bi pozabil.

CHARTEO <3

i love you now and forever, cause you will stay in my heart. and my soul will be you savior until our day passes.

čepela je v majhnem kotu, popolnoma sama. poleg nje je gorela cimetova sveča iz katere se je prijetno valil majhen črn dim. cela soba je bila ovita v zamolklo tišino, slišalo se je le tiho obračanje listov, ki je prihajalo iz kota sobe. v hiši družine st. cloud je bil edini prostor v katerem si se lahko nemoteno zadrževal, pralnica. prostor je bil obdan v temno vijolično barvo sten, žaluzije pa so bile spuščene, tako da svetloba nikakor ni mogla prodreti v notranjost sobe. branje knjig, ki je iz mladostniški let prišlo zgolj kot navada je bilo že od nekdaj del njenega življenja. tako si življenje brez knjig sploh ni znala predstavljati. življenje brez shakespeara, moby dicka in brez vseh drugih knjig, ki jih je prebrala, ne bi bilo isto. potem to ne bi bila ona, pač pa brez omembe vredna prasica, ki ne bi imela normalnega otroštva - tako pa je bila charlotte za svoje pojme del domišljije in del življenja junakov, ki jih je spoznala v knjigah. v mladosti ji je to pomagalo krojiti domišljijo, v najstniških letih pa si je z branjem knjig pridobila določeno samozavest. knjiga, ki jo je imela tokrat v rokah je nosila naslov billy budd avtorja herman-a melvilla. sama knjiga je imela komaj sto enaintrideset strani. list za listom je obračala, dokler se ni dokončno naveličala čepenja na mrzlih tleh. zaprla je knjigo in ne vedoč kaj naj sama s sabo odšla proti izhodu iz hiše. tisti dan je potrebovala samo mir. mir s strani njene družine, ki ji je kot vsakemu tudi njej že pošteno krivila lase. knjigo je odložila na polico v vhodnem prostoru, nato pa z obešalnika nase oblekla mornarski plašč in se s kolesom odpravila naokoli.

ni bila ne vem kako vrhunska kolesarka, a mestno kolo je bilo za mayberry popolnoma dovolj. sprednja košara je bila že precej stara, med tem ko je bilo samo kolo sveže pobarvano v pastelno modri barvi. z dovoza je zavila na glavno cesto in nekaj minut gonila padala kolesa. mestni vrvež se je v popoldanskih urah dokaj umiril in na cestah ni bilo več gneče. njene misli so ob vožnji uhajale k delu in pripravništvu. ob risanju nekega projekta je namreč povsem pozabila na mattea enega izmed lombardijeve familije, ki so veljali za tako simpatične. le-ta je popolnoma ustrezal kriterijem privlačnega fantiča, a zadnje čase sta se nekam malo videvala. za vsako stvar je imel nešteto izgovorov, ki niso bili preveč prepričljivi. in ne da bi se sploh zavedala kam se pelje, se je po desetih minutah znašla pred stanovanjskimi naselji. prekleto je pomislila in kolo pustila kar na enemu izmed drogov, kamor ga je lahko zaklenila s ključavnico. ni bila prepričana v to kar je počela in počasni in težki koraki so samo še povečevali njeno dvoumnost. a vedela je, da se pogovoru z njim ne bo mogla izogniti, zato je bilo najbolje da kar potrka na njegova vrata in ga naravnost vpraša. ali pa je bilo to že povsem klišejsko in nadvse filmsko? v naslednjih trenutkih je že stala na pragu njegovega stanovanja in čakala na to, da ji nekdo odpre. "matteo?" je z odprtimi usti strmela vanj, nato pa mu po nekaj sekundah namenila prijeten nasmeh. "oprosti, če motim. res nisem nameravala kar tako priti in se prikazati na tvojih vratih," pozabila je na to, kako nevljudno bo izpadlo - a sedaj je bilo že povsem prepozno. "ne, ne. nisva bila zmenjena. kar tako sem se oglasila pri tebi," želela je že vstopiti, a nič ni kazalo da jo namerava spustiti k sebi. nenazadnje je kar tako vkorakala k njem, saj ga morda ni zmotila pri čem pomembnem, "motim?"

word count: i don't know. || tagged: MATTEO! smitten 1

thank you april (myfairtardis)

tagged is the beautiful charlotte smitten 1

this post is 732 words long and i am listening to new pornographers for inspiration.
oh HUSH YOU IT'S PERFECT and anyway, i am sooo looking forward to those two drama kids. <3

ne. ne, nikakor je ni pričakoval, nikakor ni bil to prizor, ki si ga je predstavljal, ko je tako veselo pograbil po kljuki in odprl vrata kot najsrečnejši moški na svetu. da ne bi prišlo do nesporazumov: charlotte mu je bila zares všeč. bila je sicer veliko mlajša od njega, a bila je simpatična, bila je prijetna in prijazna, z njo se je lahko sproščeno pogovarjal in to mu je bilo všeč. poleg tega je njena prikupnost izžarevala tudi navzven; bila je zares lepo dekle. a na vse to je lahko pozabil ob misli na to, da je nek moški - in to njen prekleti oče! - upal prikorakati do njega in mu obljubiti gmoto denarja, če bo spal z njegovo hčero. ali je zares izgledal kot takšen izkoriščevalec? kako so ga vendar lahko ljudje tako malo cenili? in zdaj je bil zato precej uničen tudi njegov odnos s charlotte, čeprav o tem predlogu seveda ni vedela ničesar. hvala bogu. zagotovo bi bila zasovražila tako očeta, kot tudi mattea, ker ji je to resnico sploh povedal. "ja.." je zamišljeno prikimal, očetno z mislimi še vedno daleč stran od trenutne, precej kompleksne situacije. "mislim.. ne, ne, sploh ne motiš, kaj pa govoriš," se ji je nerodno nasmejal in odkimal. bil je precej živčen in čeprav se je trudil, da tega ne bi kazal, ni vedel, če mu je to uspevalo najbolje. kaj je mogel, prekleto? preveč mu je bilo mar zanjo, da bi jo kar takole želel prizadeti. bila je tako.. ljubka. in četudi je bilo očitno, da je nevljuden in da bi jo že zdavnaj moral povabiti v hišo, so njegovi možgani tisti trenutek še vedno delali prepočasi, da bi lahko to utegnil ugotoviti. "a," je pokimal. "kar tako." pokimal je še enkrat in ponovil je njene besede in moral je izpasti precej zaostalo, ko je takole vračal kratke odgovore, ki niso zares nosili ne smisla, ne sporočila. prekleto, preprosto zmedla ga je, ni je pričakoval. moral bi pokazati več veselja! moral bi lepše govoriti z njo! oh, ne bi je smel tolikokrat odpovedati. zdaj ga bo gotovo vprašala, kaj je narobe. kaj naj ji sploh reče? naj ji pove? ne, ne sme ji povedati, nikakor ne, bedarija! ne, ničesar ji ne bo povedal, rekel bo, da so krivi osebni razlogi, če bo vrtala, ji bo povedal, da mu je všeč in da si česa takšnega iz profesionalnega vidika ne more privoščiti.. iz profesionalnega vidika.. da, da, to bo gotovo vžgalo. moralo je vžgati. drugega plana zares ni imel. "sploh ne motiš," je še enkrat zamišljeno odvrnil, nato pa se končno streznil. "o bog, lotte, moraš si misliti, da sem duševno zaostal.. oprosti, prosim, vstopi," je dejal z veliko manj živčnim glasom in vidno bolj sproščenim obrazom. umaknil se ji je, da je lahko vstopila v njegovo stanovanje in za njo je zaprl vhodna vrata. "res, oprosti," je dodal še enkrat. "naročil sem dostavo in nisem te pričakoval in nekoliko sem pod stresom.. oprosti. od zdaj naprej se bom obnašal kot normalen človek," je dejal v resnobnem tonu, čeprav je bilo očitno, da se šali. kasneje se ji je nasmehnil in naredil nekaj korakov po majhni predsobi, ki je vodila v večji dnevni prostor, ki je vseboval dnevno sobo z odprtim balkonom in razgledom na južni del mayberryja, kuhinjo in jedilnico. "ti obesim plašč?" se je mimogrede pozanimal. charlotte je morala biti tukaj najmanj dva ali trikrat. spomnil se je, da sta skupaj delala na nekem poskusnem projektu, ki se sicer ni nikoli realiziral, je pa dobil same dobre kritike. takrat jo je še vedno lahko gledal normalno v oči. zdaj je vsakič, ko jo je videl, imel pred očmi vizijo njegovega golega telesa na njenem in njenega golega telesa na kupu zelenih bankovcev. pizda, kakšno sranje mu je naredil njen stari. "počuti se kot doma, saj veš," se ji je mehko nasmehnil in pomignil na kavč, ki se je kar ponujal. "boš jedla z menoj?" se je še pozanimal. res je bilo, da je naročil eno porcijo, a lazanja, ki so jo dostavljali, je bila precej gigantska in zlahka se je lahko razdelila med dve osebi. sam jo je sicer praviloma jedel sam, najprej za kosilo in nato v mikrovalovki pogreto za večerjo, če so se mu še pocedile sline po njej. ni vedel, koliko je vse skupaj pametna ideja, a vseeno se je moral nekako obnašati normalno. ni si želel neprijetnih vprašanj.

CHARTEO <3

i love you now and forever, cause you will stay in my heart. and my soul will be you savior until our day passes.

izraz na njegovem izrazu je bil bolj kot ne videti presenečen in sprva je kazalo na to, da je tudi njegov dih za stotinko sekunde ostal na mesto in se ni imel namena premakniti. bilo je kot bi se čas ustavil in kot bi kazalci trdno ostali na mestu. "upam, da res ne," je tiho zamomljala in ga bežno ošinila s pogledom. prekleto! njegove ustnice so bile ujete v ravni liniji kot bi se že nekaj časa ne nasmehnile, med tem ko so bile oči na trenutke tako polne energije, kot bi v njih gorel plamen ognja. ob njegovem pogledu se je najprej zagledala v njegovo telo, ki se je nemočno naslanjalo na vrata stanovanja in ji preprečevalo vhod v njegovo stanovanje. čeprav je globoko v sebi prepričevala samo sebe, da se vhoda v notranjost ne želi, je vedela, da ji podzavest pravi popolnoma drugače. po njegovem obnašanju sodeče je upala, da ji ni imel karkoli zameriti, kajti nenazadnje naj bi bilo med njima vse v najlepšem redu. v čem je bil torej problem? "ja, kar tako. upam, da ti ne težim ali karkoli ampak malo te že pogrešam, ker nič ne pokličeš," je žalostno dejala in se zazrla v svoja stopala. včasih se je zavedala, da je bilo strmenje v sliko na kateri je bil on, skorajda podobno obsesiji. bila je na krajši praksi pri njem in ne da bi si to sploh želela, so se njena plehka čustva spremenila in kar naenkrat je nanj mislila vse pogosteje. nadvse vidno sta se zbližala drug z drugim, a njena praksa pri njem se je kar naenkrat končala in od takrat naprej se nista več videvala. po dobrih odnosih je pričakovala, da bo pač on tisti, ki se jo bo odločil poklicati ali jo povabiti ven, a ker se nič od teh dveh možnosti ni zgodilo je pač predvidevala, da je nekaj šlo po zlu. "mogoče," se je nasmehnila. "a to ni nič novega zate, matteo," globoko je vzdihnila nato pa prikimala in se poskušala pustiti, da jo je usoda vodila po svojih skritih potek.
stanovanje je bilo nas las podobno tistemu katerega je bila vajena izpred enega meseca ali več. sprehodila se je po vhodni veži in se ustavila ob ogledalu, ki je bilo povsem polepljeno z majhnimi sličicami in na eni izmed njih je celo prepoznala njiju. "smešno, od te je minilo že kar nekaj časa. če ne še celo eno leto ali več," je dejala in skomignila z rameni. vedela je, da si žene k srcu ker se je obnašal precej neprimerno, a takega ga je bila že vajena. na trenutke resnobnega in zadrtega, a ko se je izvil iz svoje lupine si ga spoznal kot prepričljivo romantičnega in ljubkega tip - čeprav se več kot le dobro prijateljstvo med njima sploh ni razvilo. "okej, okej. dosti opravičevanja, prav?" nežno ga je boksnila v ramo in mu s tem dala vedeti, da mu oprosti za vse traparije. sledila mu je proti majhni dnevni sobi, ki jo je bolj kot ne zasedal velikanski udobni kavč in televizor v kotu sobe. brez da bi čakala na njegovo dovoljenje je sedla na kavč in čakala, da tudi on prisede k njej. še vedno zavita v topel plašč in šal, se je nekoliko pogreznila sama vase in se udobno s hrbtom naslonila na kavč. "če že vztrajaš," v plašču se je nenazadnje počutila bolj kot ne udobno. umetni kožuh jo je grel in počutila se je podobno severnemu medvedu, ki ga je kožuh ščitil proti arktičnem mrazu. slekla je plašč in mu ga potisnila v roke, ter počakala, da se je vrnil veliko bolj skuliran in sproščen kot prej. ob njegovem počuti se kot doma se je nerodno presedla, kajti šele sedaj se je zavedla kako zelo nevljudno je bilo od nje, da je prvo kar je sploh naredila sedla na ta velikanski udobni kavč. pizda, res je bila v dreku. ne da bi se sploh zavedala kaj je počela, je pristala pri njemu in sedaj, ko je tako zelo očitno buljil vanjo ni vedela kaj naj drugega stori, ko da mu pove zakaj je sploh prišla. razlog "kar tako" ni bil zadosti dober in vsak bedak bi vedel, da je bila to zgolj velika debela laž. za trenutek je zaprla oči in si predstavljala njuni telesi, ki se nežno drgneta drug ob drugega in en drugemu dajeta potrebno telesno toploto. fak, res si je želela, da bi ga lahko naskočila sredi majhne dnevne sobice. smešno. kavč se je sedaj zdel vse bolj primerno zatočišče za početje, ki si ga je tako želela. iz sanjarjenja jo je prebudilo njegovo momljanje in večino je preslišala, zato je iz sebe izpustila zgolj kratek "da," zazrla se je v njegov resnobni obraz in kot bi bila od njega oddaljena kilometre je vstala. pot do njegovih ustnic se je zdela tako prekleto dolga. ne, ne! ni smela početi tega. za take traparije je bila prestara. trinajstletnice so sanjarile ob poljubi njihovih princev. "zakaj? zakaj me nisi mogel niti poklicati?" je dejal glas globoko v njej in ne da bi se točno tega sploh zavedala, je spregovorila. tedaj bolečina in žalost nista bila tako močna. pozabila je na to, da so bili še hujši dnevi, ko ni minila minuta da ne bi pozabila nanj. ni vedela ali on čuti podobno, a zato niti ni bil primeren trenutek. ali pač?

word count: i don't know. || tagged: MATTEO! smitten 1

thank you april (myfairtardis)

tagged is the beautiful charlotte smitten 1

this post is 835 words long and i am listening to new pornographers for inspiration.
wohoooo hotness! all the love

"oh, ne, ja, oprosti mi.." je pokimal in njegove misli so kar norele med izgovori, dokler se seveda ni odločil za tistega najbolj očitnega, najbolj nedoločnega in najbolj iztrošenega in preprosto še enkrat ponovil: "ogromno dela sem imel. žal mi je, da te nisem imel časa kontaktirati." vsaj to drugo je bilo resnično. delovna profesionalnost mu je sicer prepovedovala pretirano druženje z njo, med tem ko si je sam njene prisotnosti precej želel. morda se je navezal nanjo ali karkoli že - hotel je preživljati čas z njo, a kaj, ko je bilo tukaj toliko dejavnikov, ki so očitno opozarjali, da ni primeren za njo. prvi je bil kakopak tista neprimerna ponudba, ki jo je, hvala bogu, takoj zatrl v kali, drugi, da sta bila povezana prej profesionalno kot prijateljsko, seveda je bila pa tukaj še očitna starostna razlika in.. in dejstvo, da ga je fizično privlačila. ne, tega si ni smel dovoliti, ne sedaj, ko je kot priden fant zavrnil tisto usrano ponudbo in njenemu očetu pokazal, da ni samo košček igrače, s katero lahko manipulira. nikakor ni hotel izrabiti charlotte - in zdelo se mu je, da dlje, kot sta zdržala skupaj v istem prostoru, bolj se je pripravljala možnost, da med njima nastane nekaj, česar se ne bo dalo izbrisati. med tem, ko je za njo zapiral vrata, se je rjavolaska že ustavila ob ogledalu na steni, kjer je bilo ob rob zataknjenih cel kup takšnih in drugačnih sličic. večina jih je bila posnetih z družino, tu in tam tudi kakšna s prijatelji, na ogledalu je bila celo izredno civilizirana sličica njega in pauline, še iz pariza. bog, skrajni čas bi že bil, da bi se teh slik znebil; a nekako ni imel srca. čeprav je večina izmed njih označevala že davno zgodovino, se ni mogel posloviti od njih. in med temi sličicami je bila tudi ena, na kateri sta bila charlotte in on. imela je prav, morala je biti posneta pred več kot letom; sam je imel ravno predolge lase, da so mu kodri vztrajno silili proti očem zaradi nadležnega vetra, charlotte pa je imela nekoliko svetlejšo barvo, ali vsaj tako se je zdelo. bila sta v mestnem parku in pokazal ji je svoj najljubši arhitekturni dosežek - vkolikor je bilo to v njihovem majhnem mestecu z nizkim proračunom za gradnjo sploh mogoče doseči. ona je jedla sladoled, on pa se je zadržano sprehajal naokrog s kavo v enem tistih take-away kozarčkov. žarela je in se veselila, potem pa potisnila svoj fotoaparat v roke eni izmed naključnih mimoidočih mamic srednjih let in jo vljudno prosila, naj ju fotografira. čez teden dni mu je prinesla razvito fotko in zalepil jo je ob ogledalo, ker se mu je zdela tako ljubka. "hja," se je nasmehnil. "tisto je bil zares lep dan." sledil ji je s pogledom in se spraševal, od kod se je vzela ta pristna toplina, ki je njen stari zagotovo ni premogel. kako se je vendar tako prijetno dekle znašlo v takšni grozljivi družini? še bolje, kako je v takih razmerah odrasla v tako simpatično mladenko? ko ga je boksnila, se je zahahljal in njegov obraz je naenkrat prevzel širok nasmeh, ki ga je opomnil na vse odlične dni, ki sta jih v preteklosti preživela skupaj; postalo mu je žal, da se je vse skupaj zasukalo v tako smer. opazil je, da se je tudi izraz na njenem obrazu nenadoma tako nenavadno zresnil in vedel je, da razmišlja o podobnem. znal si je zamisliti, kako jo je moral prizadeti, ko jo je nenadoma odrezal iz svojega življenja, a razumel je tudi, da preprost "tako je bolje zate" ne bo dovolj. ne bi razumela - razlagati pa ji ni hotel. in še preden je sploh lahko pomislil, kaj bi bilo dobro reči, da se preprosto izogne vsem takim in drugačnim bedarijam, se je iz nje oglasil zares nenavaden, poškodovan glasek, ki je želel vedeti preprosto - zakaj. zavzdihnil je in skomignil z rameni, ob čemer se ji je za nekaj korakov približal. srce mu je pričelo hitreje biti, čeprav mu je bilo jasno, da bo vse še dobro. ni imel druge izbire, moral je opraviti tako, da bo vse še dobro. to ji je bil dolžan. "včasih.." je izdavil, nato pa znova zavzdihnil in ji dal vedeti, da ne najde pravih besed. ne, resnice ji enostavno ni mogel povedati, zato se je odločil, da jo bo zavil v celofan. ni ji lagal - samo podajal ji je vse druge razloge, razen tistega enega samega. tistega resničnega. "lotte.. izredno privlačno dekle si." umaknil je pogled in se nasmejal svojim copatom ali tlom ali.. nečemu, pač. bilo mu je neprijetno, a obema je bilo jasno, da med njima ni bilo samo profesionalno razmerje med mentorjem in vajenko. "in.. ne zdi se mi prav, da se igrava igrice. ne morem biti tvoj mentor, če v meni vzbujaš druga čustva." znova je povzdignil pogled, samo tako, da bi videl njeno reakcijo. počutil se je nekoliko osvobojenega - in istočasno je trepetal pred tem, kar je moralo slediti.

CHARTEO <3

i love you now and forever, cause you will stay in my heart. and my soul will be you savior until our day passes.

mogoče je bilo vse skupaj zgolj v njeni glavi, a vloga učenke in mentorja je v njeni glavi že zdavnaj propadla. čustva so bila veliko premočna, da bi lahko zdržala pritisk in morda je bilo za oba veliko bolje, da sta bila za določen čas ločena. a ločitev se ni izkazala za nič boljše kot je charlotte lahko upala. čustva so vrela na dan kot ognjenik, ki je pred velikim pritiskom. "glej," tiho je zastokala, nato pa zapestja stisnila v pesti in izbruh skušala zadržati. "v redu je," sledil je smeh - niti sama ni vedela zakaj, a situacijo je nekoliko olajšalo in pritisk, ki je bil bitko se je nekoliko sprostil. "delo. vem, kako ti je. saj je pri meni isto," se je zahahljala in ga dobesedno požirala z očmi. kljub njegovi očarljivi sramežljivosti je vedela, da so njegova čustva vsaj nekoliko podobna. nenazadnje moški nikoli ni ženske tako očitno opazoval kot bi bila dragocena zbirka diamantov, ali pa mogoče tega samo nikdar ni bila zares deležna. njen pogled je drsel po obrazu navzdol vse dokler je njegov glas ni opomnil, da sanjarjenje v družbi nikakor ni dovoljeno. z roko si je odmaknila pramen, ki je vztrajno silil na obraz in ga zataknila za uho, nato pa se je kot poslušna deklina zaupljivo zastrmela vanj in se nasmehnila. "ne morem verjeti koliko časa je že minilo od takrat," bilo je skorajda neverjetno - njuno spoznanje predvsem. smešno je bilo predvsem to, kako močno je njena družina želela, da z njim gradi projekt s katerim sta se ukvarjala. čeprav sta nekako globoko v sebi oba vedela, da iz le-tega morda ne bo veliko, pa vseeno sta zanj zapravila kar nekaj neprespanih noči in skupno preživetih mesecev. a bilo je lepo, morda skoraj več kot le lepo. čeprav je sprva sama sebe prepričevala, da do njega ne bi bila nikdar zmožna čutiti več kot le prijateljstvo, pa jo je muhasta narava presenetila in ji ponovno dokazala, da ni ona tista, ki lahko gradi svoje gradove v oblakih. s prsti je nežno podrsela po sliki, na kateri sta bila njuna obraza. na njenem obrazu je vladala rahla nepristnost, kot bi ne vedela kaj se pravzaprav dogaja. a matteo je več kot le očitno dojel kaj pravzaprav razmišlja. "bilo je čudovito," je zašepetala, zgolj sama sebi. za trenutek je zaprla oči, nato pa iz sebe izdihnila zrak, ki se je kopičil v njej in se obrnila proti matteu. "imaš kaj proti če jo vzamem? v mojem dnevniku se sličice kot je ta kar lepijo same od sebe. pomojem še ena gor ali dol, saj veš - spomini pa to," je v zadregi dejala. v resnici dnevnik sploh ni obstajal, svoje misli je raje zadržala kar sama zase. sploh pa je bilo zapisovanje svojih misli veliko preveč, zato je stvari pustila take kot so bile - v svoji glavi. sliko je bolj kot ne nameravala nalepiti na vzglavje svoje postelje, ali pa na nočno omarico. sliko je nato vzela z ogledala in jo meni nič, tebi nič vtaknila v enega izmed praznih prostorčkov v njeni bež torbici.
brezglavo je stopicala proti njemu in vzdihovala vsak dih, ki ga je naredil. prekleto, spuščala se je veliko nižje kakor je bila vajena. ponavadi je bila veliko bolj samostojna, samozavestna in direktna, le malo katera stvar, ji je lahko zamajala tla pod nogami. a očitno je bila le ta stvar prav on! pot do njega se je tako frdamano vlekla in ob tem podoživljala vsak njegov stavek, ki je bil namenjen njej. ko je bila že skoraj pri njem in ko je že upala, da se bo karkoli zgodilo se je ustavila. preprosto kot strela z jasnega jo je zadelo. "k-kaj?" je izustila in resnoben obraz je zajel skorajda radovedno ostrmel izraz in prav gotovo je izpadla precej neumno. "matteo, prosim," to je bilo vse kar je lahko dejala. ni vedela ne kaj naj poreče na njegove besede, niti tega ali jo je imel rad ali ne. sedaj je bila že skoraj v njegovem objemu in oddaljevala ju je zgolj centimetrska razdalja. pogoltnila je debel cmok sline, ki se je nabirala v njenih ustih. prekleto o tem je sanjala in sedaj ko se je to res dogajalo je popolnoma obnemela nevede kako naj sploh reagira. govoril je tako dvomljivo, niti ni bila primorana razbrati kaj ji je sploh dejal. a odločena, da izve kaj sploh hoče je proti njem stegnila svojo desnico, ki se je nežno dotaknila njegovega lica. kot bi skozi njo steklo na tisoče in tisoče voltov električnega toka. njegova koža je bila povsem hladna, kot bi se dotikala zaledenelega predmeta, a globoko v njem se je čutilo utrip. utrip, ki je dokazoval da je bil še kako živ. bolj kot sta se njuna obraza približevala, lažje je razbrala vrsto njegovega parfuma, to da je imel sveže umite lase in da je bila njegova brada nedolgo nazaj obrita. zahrepenela je po njegovem dotiku, po erotičnih poljubih, ki bi jo napolnili z življenjsko energijo. z ustnicami se je sprva nežno dotaknila njegove spodnje ustnice in jo nežno z ugrizom povlekla proti sebi. zapeljivo se je nasmehnila, nato pa ga tako strastno poljubila, da je izgubila nadzor nad samo s seboj. bilo je kot v nebesih, kot v najlepšem kraju na zemlji ob najlepšem času z najlepšo osebo. bilo je … nepredstavljivo lepo, tako kot je moralo biti za njen prvi poljub.

tagged: MATTEO! smitten 1

|| comment: oh, this is so lame -.- i'm sorry.

thank you april (myfairtardis)

tagged is the beautiful charlotte smitten 1

this post is 909 words long and i am listening to nouvelle vauge for inspiration.
OH I AM ENJOYING THESE TWO SOOO MUCH!

nasmehnil se ji je; ni razumel, kam naj bi jo vtaknil. naj bi bila majhen deklič, njegova varovanka? po starosti vsekakor, po drugi strani pa je po svoji atraktivnosti spadala v povsem drugo skupino. pa si vendar ni smel dovoliti tega spodrsljaja; če ga je lahko dovolil zaradi tisočih razlogov, si ga na koncu koncev ni smel privoščiti preprosto zaradi sranja, v katerega ga je potisnil njen oče. ni je hotel razočarati in če je z njo ostal na profesionalni ravni, ji vendar tudi ni bil dolžan povedati te umazane družinske skirvnosti. če pa si je dovolil samo ta najmanjši spodrsljaj.. potem bo na njem, da ji zlomi srce; tega pa preprosto ni bil zmožen. bil je preveč.. preveč dober človek. ljudje so srce lomili njemu in ne obratno. prekleto, kako je sovražil težke odločitve - ko so bila vpletena čustva, so bile samo toliko bolj komplicirane. "kot da sva bila takrat druga človeka," je še medlo navrgel in se rahlo namuznil, ob čemer so njegove misli skoraj nemudoma odtavale. da, bila sta druga človeka, preprosto zato, ker med njima takrat še ni bilo fatalne atrakcije. prekleto, prekleto, tega si enostavno ni mogel dovoliti, saj je bil.. saj je bil deset let starejši! že po sami logiki družbe si ni mogel dovoliti sanjarjenja, da sploh ni razmišljal o drugih razlogih - in vendar.. in vendar se mu je vedno prikradla nazaj v misli, ta majhna lisica, ki ga je tako spretno obrnila okrog prsta. bila je tako ljubka in tako simpatična, prav vse na njej mu je ugajalo in zlahka si je znal predstavljati.. oh, saj ni smel misliti na to. na srečo so ga ustavile njene besede, ki so v njem nekaj premaknile. samo nežno se je nasmehnil in spremljal njene oči, ki so zrle v tisto miniaturno sličico. kako lepa je bila. kako.. koliko ji je moralo njuno druženje pomeniti. zdaj se je žrl tudi zato, ker jo je odrezal iz življenja - a boljše rešitve preprosto ni bil sposoben najti. "kar vzami jo," je skoraj ganjeno prikimal, ko je s svojimi tankimi prsti segla proti majhnemu koščku fotografskega papirja in ga z najmanjšim naporom potegnila iz okvirja ogledala. "stavim, da bo v dnevniku izgledala krasno." ni vedel, kaj natančno je povzročilo njegovo nenadno sprostitev, a dejstvo je bilo, da jo je doživel. enostavno pomežiknil ji je in se premaknil naprej po dnevnem prostoru, ob čemer je njegovo srce vedno močneje utripalo. približevala se mu je, vedel je, kaj bo moralo po vsej logiki slediti in vendar ni bil pripravljen na to. počutil se je kot devičnik, ki čaka, da si ga dekle vzame in za vedno prisvoji. nekako tako je bilo s charlotte. bila je tako razburljiva, da je v njegovem trebuhu povzročila tisti znani učinek metuljevih krilc, ki se dotikajo vseh sten torza, njegovo srce pa je tako ali tako skorajda raztrgalo njegov prsni koš. kaj naj bi torej storil drugega, kot da je preprosto stal kot vkopan in spremljal njene premike proti njemu? saj ni imel izbire. potem je iztegnila roko in jo prislonila na njegovo lice in v tistem je bilo, kot bi druga v drugo udarili dve nasprotujoči si sili, kot moč vode in ognja, ki se v kratkem trenutku združi in povzroči vročo paro. njena dlan je bila tako topla, ko se je dotikala njegovega hladnega lica; in nenadoma so se njene ustnice dotaknile njegovih. bila je sladka, nežna, nagajiva in iskriva, ljubeča in naivna, bila je vse, v sebi je nosila prav vse, sploh ni vedel, pod katerim pojmom bi jo hotel najprej razkrivati. in nato je hlastno zahtevala še več poljubov. strastno jih je odtegovala od njegovih ustnic in iskreno - komaj ji je sledil. še zdaj ni vedel, če je zares sprejemljivo, to, kar počneta, namreč, a njegove dlani so nasprotovale njegovi pameti; ni jih mogel nadzorovati, ko so zagrabile za njeno telo in si ga prižele k svojemu, bolj hlastno, kot si je drznil pričakovati. dišala je - bolj omamno kot najlepši cvet. po licih so ga zdaj božali njeni lasje, njegova dlan je na eni strani zdrsela navzgor, na njeno zatilje in si jo s tem še bolj prisvojila, na drugi strani je druga našla varno zatočišče na njenem boku. in še preden bi se lahko sam odtrgal od njenega objema zaradi ukazov njegovega izredno moralnega mišljenja, je zazvonil hišni zvonec. ustavil se je sredi poljuba in ga zaključil ter se počasi odmaknil od nje. bil je bolj zmeden kot prej, veliko bolj nelagodno mu je bilo in izpustil je njeno razgreto telo ter z dlanjo segel proti sprednjim lasem na svojem čelu; s prsti je šel skoznje in nekoliko zadihano izustil: "tole je najbrž, hm, dostava.." momljal je kot majhen otrok, ki so ga dobili pri nečednem dejanju in ob tem je skušal nekako z rokami gestikulirati, da bi prikazal svojo besedno poanto. "najbolje bo, da.." je s prsti pomignil proti vhodnim vratom. "da grem.." za trenutek je počakal, nato se je obrnil na petah in odklenil vhodna vrata, kjer se je iz obraza v obraz srečal s svojim znancem, ki je dostavljal hrano. nekaj vljudnostnih fraz je spregovoril z njim, nato pa mu izročil dvajsetaka in pustil napitnino, veliko vrečko z dostavo pa prevzel v svoje roke in za seboj zaprl vrata. takoj ob vhodu v dnevno sobo je vrečko odložil na tla in - še preden bi lahko ona rekla karkoli - začel: "lotte, to je bilo popolnoma.. to se ne bi smelo zgoditi."

matteo, smitten 1

oprosti za zamudo. malo sem pretiravala, but hope you don't mind. oh and hope you know, her father's died three years ago. chuckle

njene ustnice so bile polne moči, hkrati pa tako nedoumljivo krhke, da bi jih lahko zdrobil še puhajoč veter. čutila se je dolžno, da svojo krhko podobo nekoliko postavi na stranski tir, zato se je s spodnjo ustnico še nekoliko bolj prisesala na njegovo. čutila je rahel vonj nikotina, vonjala je vonj čudovite vodice po britju in kar naenkrat se je zavrtela v času in pozabila na okolico. pozabila je na to, da je zunaj pričelo počasi rositi in niti je ni ganilo, ko je na okenski polici pristal belo golob. ujeta v tistem čarobnem trenutku se je počutila kot princeska, ki je končno srečala svojega princa - čeprav jo je bolj kot to čakala kruta resnica, ki je bila daleč od tega. a za prvi poljub je bilo to več kot dovolj in tega se je zavedala. morda je bila na zunaj videti drugačna, a globoko v sebi je že dolgo časa trpela in hrepenela po nečem takem. morda je bil matteo v tem trenutku zgolj izrabljen in je šlo samo za telesno privlačnost in nič kaj več od tega. morda, ampak le morda, pa je v sebi čutila tisti drobec prave ljubezni zaradi katere bi bila pripravljena postaviti na stranski tir celo svojo družino in prijatelje. nenazadnje naj bi bila ljubezen slepa in vsaka druga pesem na svetu naj bi pela o tem, da ljubezen premaga vsako trpljenje. in če so bile morda to le laži, zakaj je potem tako zelo hrepenela po tisti ljubezni. zakaj je vsak večer hrepenela po tem, da bi jo nekdo strastno poljubil za lahko noč in si jo vzel, tako da bi tudi sama občutila tisto nemogočo silo. zakaj? ni vedela. zgolj tiho se je namuznila ob hreščečem zvoncu, ki je prekinil trenutek nemočnosti, da so se njune ustnice odtrgale drug od drugega. v tistem trenutku si je želela, da nikoli ne bi naročil dostave. morda bi to celo spremenilo potek dogodkov, tako pa je bila za trenutek odrinjena. njegove besede so se slišale celo skozi celoten hodnik, vse do kavča na katerem je za nekaj trenutkov obnemelo obsedela. njene noge so bile priklenjene skupaj in nikakor se ni mogla premakniti. bilo je kot bi bila zaledenela, v transu ko je bila popolnoma nemočna. a bilo je drugače, tako zelo drugače, da je bila charlotte v tem trenutku obnorela zaradi njegovih poljubov. šop las, ki ji je silil v oči je kratko malo zataknila z ušesa in s tem pokazala svoje bisernate uhane. po nekaj tihih trenutkih se je matteo vrnil z lazanjo v roki. močan vonj italijanske hrane se je ovil okoli nje tako da se je zgolj neumno zahahljala in kontinuirano še naprej zrla vanj. tokrat se je osredotočila na njegove oči in ustnice, upajoče da se bodo dogodki izpred nekaj minut ponovili. a namesto tega, se je najstarejši sin lombardijeve družine odločil iti po drugi poti. nekoliko razočarana nad njegovimi besedami je ihtajoče srkala še zadnje atome kisika, dokler se ji pred očmi ni prikazala bleda senca nečesa in nenadoma se je znašla na tleh, brez da bi se lahko tega zavedla.
misli so ji begale sem ter tja. bilo je kot, bi se bližala svetlečemu prehodu v onostranstvo, le da se je tokrat zavedala da dlje kot do meje, ki jo je ločilo med realnostjo in nebesi, ne bo odšla. globoko v sebi je objokovala trenutek, ko si je želela, da bi se lahko predala njemu. matteo lombardi. zanj je bila skorajda prepričana, da je čutil enako, a kot vse kaže so bile še tiste najbolj realistične zgodbice z njegovih ust sama samcata laž! slabotno je vzdignila eno veko in na to še drugo, tako da je megleno opazila postavo, ki se je sklanjala nadnjo. v tistem trenutku se je počutil povsem izigrano, nedobrodošlo in neumno. kaj za vraga je sploh počela v njegovem stanovanju!? hlastnila je po zraku in se v nekaj potezah znašla na nogah. "n-n-ne," je zamomljala in odkimala z glavo. bilo je huje kot je lahko pričakovala. mogoče je bila res preveč naivna in bi lahko vedela kaj pričakovati ob enaintrideset letnem moškem, a bila je prepričana da je bil le-ta drugačen. nenazadnje z moškimi ni imela nobenih izkušenj, pravzaprav je bil to njen prvi poljub. in ko ne bi moglo biti še bolj ironično, je po njenem licu stekla drobna kaplja obžalovanja, ki jo je z rokavom izbrisala. "ne dotikaj se me," je jezno dodala in naredila korak v stran.

tagged is the beautiful charlotte smitten 1

this post is 680 words long and i am listening to nouvelle vauge for inspiration.
first of all RES oprosti, ker sem tako pozna, enostavno mi matteo zadnje čase ne leži več. :/ anyhoo, mogoče lahko to počasi zaključiva, pa nadaljujeva s čim? pm me, will ya? :3

čutil je, kako je popolnoma uničil situacijo, ni pa vedel, ali je bilo na njem, da se opraviči.. ali pa se morda ni imel za kaj opravičevati. navsezadnje je imel na izbiro samo, da jo manj prizadane - ali pa, da jo prizadane bolj. "lotte, ne razumeš.." jo je hotel prijeti, pa se mu je takoj umaknila. prizadel jo je bolj, kot je pričakoval, sploh zato, ker ni niti prišel do opravičevanja; a navsezadnje je vedel, kako zelo boleče so bile lahko besede in zadnja stvar, ki si jo je želel, je bila, da bi nekoga prizadel, kot je bil nekoč prizadet on. pa je očitno storil prav to, česar si ni želel; in vendar ni hotel, da bi prišle na dan govorice ali da bi celo kak vseveden član njene družine povedal za pakt, ki ga je njen oče skušal skleniti z njim. ne, ni si želel, da pride to na dan, ker po tem ne bi zasovražila samo njega, tudi spomin na očeta bi bil zdrobljen. tega ji ni privoščil, čeprav ga sam niti slučajno ni imel v lepem spominu. hotel ji je reči nekaj, karkoli, nekaj, zaradi česar bi bilo kasneje vse bolje, pa ni vedel, kaj natančno. po njenem licu je spozlela solza in zazdelo se mu je, da ji je raztrgal svet na kosce. oh, kako je bila krhka; moral bi vedeti, da tega ne bi smel. bila je premlada, preveč naivna, da bi se spuščal po tej poti, za katero sta oba vedela, da vodi v tragično. "prosim, charlotte," je hotel ugovarjati, pa mu je zabrusila, naj se je ne dotika. bila je tako ranljiva, tako lepa in mlada; tega si zares, zares ne bi smel dovoliti. bil je njen mentor, prekleto, ne pa njen ljubimec in ne glede na vse, kar je čutil, je moral najprej misliti na njo. ona pa si je, vsekakor, zaslužila srečno življenje z nekom drugim. nekom, ki ni bil on, ki ni živel v vseh teh kompleksih in težavah, ki ji v zvezo ne bi prinašal novih zapletov, nekom, ki je njene starosti in njene izkušenosti, nekom, ki lahko z njo odkriva svet; sam ga je že odkril in ker ga ni mogel znova, bi bila njegova ljuba prijateljica na izgubi. lagal bi, če bi trdil, da ga ne privlači - a včasih so bile takšne laži preprosto potrebne. "prosim, moraš razumeti.." je začel in stopil korak bliže, ne da bi vedel, kako daleč lahko gre. užaljeno se mu je umikala s telesom in s pogledom in razumel je, da bo zdaj, zdaj pobegnila, a moral je povedati do konca. "tega ne moreva početi. toliko mlajša si in tako.." zavzdihnil je, da se je zadržal govora o njegovih občutkih. ja, najraje bi jo znova prižel k sebi, z dlanmi zaobjel njeno telo in jo ljubil do sončnega zahoda.. pa ni smel. bilo bi sebično, bilo bi nadvse nepravično. "tole," je živčno zakrilil z roko, med tem ko je pokazal nanj in nanjo. "tole ni prav, veš, da ni. tvoj mentor sem in ljudje lahko.. lahko naju raztrgajo," je končno obmolknil in umaknil pogled iz nje, zavedajoč se, da tudi iz čisto egoističnih razlogov noče vsega tega. bilo ga je strah. strah, da bi njena družina nadenj vrgla ovadbe spolnega nasilja ali da bi ju ljudje na cesti gledali po strani, ker sta navsezadnje pripadnika dveh različnih generacij. pristopil je še za nekaj korakov, skrajno previdno, kot bi se bližal spečemu tigru - ker ni hotel, da bi mu zbežala, da bi naenkrat izginila iz njegovega življenja, ne, želel si je, naj ostane, čeprav si tega istočasno ni želel, želel jo je imeti, čeprav je vedel, da je ne sme. njegove misli so divjale in mučil se je z vsakim korakom, saj ni vedel, kaj sledi. "charlotte," je ponovno mehko izgovoril njeno ime in nekoliko nagnil glavo. želel je slišati, kaj o tem meni ona, navsezadnje je njeno mnenje spoštoval - a ne glede na vse je vedel tudi, da se bosta na koncu burno razšla, zavedajoč se, da bi lahko imela vse, a ju nek neznan dejavnik vleče narazen.

matteo, smitten 1

gosh, i love them. :3 oh, she's angry, belive me. (: i sent you pm.

dovolj je imela vsega opravičevanja. ni razumela za kaj za vraga se ni mogel preprosto odločiti zanjo. kaj je bilo tako zelo narobe, če je bil on nekaj let starejši in ni ji bilo jasno kaj naj bi imeli ljudje proti temu, da bi bila skupaj. saj ni zahtevala od njega, da se poroči z njo že po nekaj tednih. všeč ji je bil zgolj občutek, da je lahko samo njen in občutek, da ga lahko pograbi zase kadarkoli ji srce poželi. a mogoče je bila vse skupaj samo napaka. nenazadnje je bilo povsem možno, da ni bil pripravljen na to, kar si je domišljala sama. želela je samo ljubezen in še tisto kar je resnično imela z njim se je sedaj pričelo krušiti. "česa?" je zadirčno dejala in namrščila čelo. čeprav je bila na videz povsem nedolžno dekle je v njej divjal orkan, ki ji je omogočal, da svojo jezo zlije nad njim. jezna in hkrati užaljena je še vedno stala pred njim in čakala, da se situacija spremeni. bila je trapasta če je pričakovala, da bo v momentu skočil k njej v objem in jo poljubil ter dejal, da bosta za vedno skupaj. ne, matteo očitno ni bil tak. o njem je imela povsem drugačno predstavo. romantičen, miren, prijazen. ne! nikakor bil je svinja. srečo je imela, da je to dojela sedaj, ko je imela še čas da lahkotno pozabi nanj. čeprav to nikakor ne bo lahko. smešno, kako zelo se je nanjo vtisnilo njegovo dejanje in njegove besede. razumeti? razumeti kaj? kaj za vraga je bilo bolj pomembno od njiju? ljudje, ki so govorili? ali pa je bilo mogoče krivo to, da je v resnici sploh ni imela zares rad? "ne, matteo! ne bom dovolila, da boš uničil vse to!" dlani je stisnila v pesti in odkimala z glavo. "zakaj? ne razumem, kaj je tako zelo pomembno, da bi morala prekiniti," je tiho zamomljala in odmaknila pogled proti drugemu koncu sobe in se zagledala v sliko nad kavčem. "mislila sem, da te ljubim, a glede na vse tole, bi morala resnično premisliti o svojih čustvih!" je zašepetala in se skorajda sesedla na tla. bila je tista romantična duša, ki je hkrati tako resnično upala, da bi nekoč spoznala princa svoji sanj. upala je na to, da bo matteo tisti o katerem je sanjala že dalj časa, a ne - motila se je. zaprla je oči in po licih so ji pričele spolzeti solze. pa naj si misli kar hoče, prizadel jo je.

"kaj!?" je zakričala in počasi je začela resnično premišljevati o njem. bila je naivna, trapasta in neumna. le zakaj mu je sploh verjela, da je lahko karkoli drugače? sama sebe je prepričevala, da bi jo tak moški kot je matteo lahko ljubil. najverjetneje je za to lahko krivila romantične filme ob katerih je dobila občutek, da bi lahko ta dva izpadla precej enako. a več kot očitno je bilo njeno mišljenje zaostalo. niti se ni zavedala kaj pravzaprav lahko povzroči s svojim sanjarjenjem. "misliš, da sem tako plehka!? vseeno mi je za druge. vseeno mi je če bi morala trpeti. matteo, ljubezen je več kot zgolj plehka čustva, ki jih lahko zatreš. dobro veš, da leta nimajo pomena. vseeno mi je koliko si starejši in vseeno mi je za vse ostale, hočem tebe in ti to veš!" šel je čez rob dovoljenega in ob njegovem resnem obrazu se ej šele sedaj zavedala, da s svojim hlipanjem in kričanjem ne bo ničesar dosegla. bil je odločen. a zakaj je potem dovolil poljub? ni ji bilo jasno, pa vseeno je zatrla svojo jezo in se še nekoliko odmaknila od njega. "potem je to to. konec naju in konec vsega česar sploh nekako nikoli ni bilo?" je vprašujoče potrdila njegovo prošnjo in pokimala. "še žal ti bo, matteo," je tiho dejala in mu obrnila hrbet. pograbila je svoj plašč in sliko, ki je ležala v njenem hlačnem žepu raztrgala in vrgla na tla. brez besed je odšla, brez da bi se ozrla nazaj. ne, sedaj je bila odločena. matteo lombardi je bila njena največja napaka!

END OF 1ST CONVERSATION!

» charlotte & jax [trias gallery]
» hocking, elsie charlotte
» matteo & sarina [starbucks]
» caleb & charlotte [little park]
» matteo & pauline [bookshop]

charlotte & matteo [apartment A1]

charlotte & matteo [apartment A1]

Similar topics

Similar topics