v mladosti večkrat storimo stvari, ki jih kasneje obžalujemo, napake, ki pa so konec koncev tiste, ki nas napravijo v to, kar smo. leila kaj dosti napak niti ni imela časa početi, je pa bilo zagotovo ogromno stvari, ki bi jih najraje potisnila v najgloblje predele svojih misli, da bi jih lahko povsem pozabila. na žalost pa to ni bilo preprosto in v zadnjem času je o enem še posebej razmišljala. v svojih otroških, pa tudi začetnih najstniških letih ni bila ravno poosebitev ljubkosti, kar so ji dajali sovrstniki radi vedeti. nekako se je tega navadila, kar pa je pravzaprav dokaj grozno za pomisliti, nihče se ne bi smel navaditi konstantnega zbadanja, sama je lahko uteho takrat vsaj iskala v baletu, ki jo je prelevil v karkoli si je želela. ko je nekega dne čakala pred šolo, so bila vsa dekleta še posebej v pasji volji, svetlolaska pa je bila predmet na katerega so se to odločile znesti. mislila je že, da bo tam pred vsemi planila v jok, ko je na prizorišče stopil visok fant, katerega ime je najbrž poznal vsakdo v kraju.

spomnila se je tistega občutka, ko je naenkrat stopil proti nje, z nasmeškom na obrazu, ki ga ni pozabila vse od takrat in prisegla bi lahko, da so za nekaj časa vsi le obstali. do takrat se je že navadila, da so se znale sošolke večkrat spravljati nanjo, ker s svojim videzom pač ni dosegala njihovih standardov in navadila se je tudi molče požreti žaljivke, kar pa še ni pomenilo, da je niso prizadele. in videti kako jim je nekdo vsaj enkrat v življenju zaprl usta in pustil, da so le neumno zijale predse. lahko bi rekli, da je bilo to neprecenljivo, vsekakor pa blazno zabavno. poleg tega pa je pomagalo tudi njej sami in njeni samozavesti, da bi jo nekdo, kot je bil on sploh opazil. po tistem ji je bilo v šoli dosti lažje, zahvaliti pa se mu nikoli ni utegnila, ker je izginil tako hitro, kot se je tudi prikazal in dosti časa je minilo preden ga je znova videla. bila pa je mlada in na njej je pustil velik vtis, zdel se ji je tako drugačen od vseh, ki jih je poznala. lahko si je predstavljati njeno veselje, ko sta le nekaj časa nazaj naletela drug na drugega, a je bilo očitno, da nima pojma kdo je. saj mu ni mogla zameriti, od tistih dni se je precej spremenila. v hipu se je odločila, da bo to izkoristila, da bo lahko preteklost pustila za sabo in se je ne bo spominjal kot take, kdo pa bi želel imeti karkoli z njo. in očitno se je to obrestovalo, kajti lahko bi rekla, da sta v tem času postala celo dobra prijatelja. to pa je bil tudi razlog, da mu ni več želela lagati, za to mu je poslala sporočilo, če ima čas, da mu nekaj pove in tukaj je bila. stala je pri fontani, kot takrat, ko sta se po vsem tem časom srečala in kolena so se ji tresla, pogum pa jo je počasi zapuščal.

zagledala ga je že od daleč in ni si mogla kaj, da se ji ne bi pri tem ustnice ukrivile v nasmešek, čeprav je bila nadvse živčna. povedati mu je bila pripravljena vse, pa četudi je bila precej prepričana, da bo to eden izmed najsramotnejših trenutkov njenega življenja. sploh pa, ker je to on, valentin, ob misli na katerega si preprosto ni mogla pomagati, da lica ne bi dobila rožnate barve in sedaj jo bo moral povezovati s tistim nesrečnim, suhcenim dekletcem, katerega rešitelj je postal pred leti. »hej,« mu je nekoliko živčno rekla in vsak, ki jo je vsaj kolikor toliko poznal, bi opazil, da je nekaj narobe. pa tudi on je verjetno bil že precej radoveden kaj mu ima za povedati, sama pa je morala pred tem še nekajkrat globoko zajeti sapo.