 james atwood
Število prispevkov : 24
Reputation : 6
Join date : 03/11/2012
 |  Naslov sporočila: atwood, adam james Čet Jan 03, 2013 3:57 am | |
|  26 - new york, nyc - poet and writer - straight - arthur darvill Za nekoga ki se preživlja s pisanjem vem, da sem v opisovanju samega sebe čista ničla. Ne vem, že od nekdaj sem sovražil ta nadležna vprašanja kot so 'povej nam nekaj o sebi' ali pa oh bog, tisti patetični poskusi spoznavanja nekoga – povej nam, katera je tvoja najljubša barva. Kot da boste iz tega ugotovili kaj o meni, kot da vam bo to potem pomagalo da boste spoznali kdo sem. Zato mislim da bo najbolje če gremo kar od začetka. Ime mi je Adam, a sem to ime precej kmalu nehal uporabljati saj me je preveč spominjalo na očeta po katerem sem bil imenovan. Rodil sem se v obrobju mesta Sheffield, na severu Anglije, natančneje na jugu Yorkshirja, kjer sem odraščal z mamo in dvema sestrama. Ali me je dejstvo da sem do svojega šestnajstega leta živel s samimi ženskami kaj posebej zaznamovalo? Ja, mislim da me je. Kritiki moje prve knjige so prepričani da je prav to razlog zakaj tako dobro razumem žensko psiho in so moji liki v knjigah tako prepričljivi. Mogoče se jim moram zato enkrat prav posebej zahvaliti saj do zdaj še nikoli nisem videl nobene prednosti pri tem da sem odraščal z njimi v našem malem stanovanju razen las v odtoku, ličila ki so ležale povsod in nenehno kričanje ko so se pričkale. Oče jo je pobrisal ko sem imel pet let zato se ga še predobro spominjam, ko je imela moja mlajša sestra samo nekaj mesecev. Moja starejša sestra, ki je takrat imela sedem let se je spremenila v kamen in steber odgovornosti kakršno jo poznam še danes – nič je ne vrže iz tira in vedno ve pri čem je, medtem ko sem bil jaz še več mesecev razvalina, in sem jokal ob sami omembi njegovega imena. A takšen pač sem, mama mi je od nekdaj govorila da sem občutljiva duša – nekaj kar, lahko mi verjamete, ni nekaj kar si dvanajsletni fant želi slišati. A tako je pač bilo, nima smisla olepševati resnice. Športi me nikoli niso zanimali in medtem ko so vsi ostali vrstniki skakali zunaj in se podili za žogo med odmori sem jaz raje sedel v učilnici in prebral kakšno dobro knjigo, ali pa se potopil v svet poezije. Ne vem zakaj so me pesmi od nekdaj tako pritegnile, pa naj so bile zapete, zaigrane, deklamirane ali samo napisane – dobesedno požiral sem jih. Ni mi bila pomembna tematika, kdo jih je napisal in iz kje so prihajale, pri tem nisem diskriminiral. Na obrobe zvezkov sem tudi sam začel kracati kratke rime, iz katerih pa se seveda ni izcimilo nič, dokler nisem spoznal njo. Ko sem jo prvič zagledal sem vedel da sem od nekdaj pisal njo, da je bila ne samo moja muza ampak tudi ljubezen mojega življenja. Vem, da se sliši popolnoma nerazumljivo in nelogično, mogoče celo noro, ampak preprosto vedel sem. Spoznal sem njo in njenega brata, postali smo nerazdružljiva trojka, ki je dobro leto po mojem osemnajstem rojstnem dnevu počela vse in še več, bili smo samo otroci ki so potovali po svetu, norci ki so ga želeli izkusiti. V tistem času je v moji glavi že začel nastajati prvi roman ki se mi je sprehajal sem ter tja v mislih, napisal sem večino vseh pesmi in niti za trenutek se nisem ozrl nazaj ko sem zapustil svoje rodno mesto. Vem, da sem moji mami verjetno strl srce, a bil se mlad in neumen, predvsem pa neizkušen in naiven. Ne bi vam rad razlagal kaj je šlo narobe, saj ni bilo nič dramatičnega, nič nenavadnega – to kar se pač zgodi vsem, ki se v nekaj zaletijo z zaprtimi očmi – življenje. Domov sem se vrnil s strtim srcem in večino časa preživel zaprt v sobi, sključen nad tipkovnico in na papir izlival svoja čustva. 'Tales of Paris' je bila izdana ko sem imel enaindvajset let, nekaj na kar sem izjemno ponosen in skoraj iz danes na jutri je šla iz sorazmerno neznane novele ki jo je napisal nekdo nekdaj na knjigo o kateri so vsi govorili. No ne vsi, ni postala ravno svetovno znana uspešnica a dovolj da sem dobil pogodbo za še dve knjigi, in četudi moja druga, 'Lonely World' ni dvignila toliko prahu pri triindvajsetih ko je bila izdana so bili mnogi mnenja da je celo boljša, bolj realna vsekakor pa manj optimistična kot prva. Lagal bi če bi rekel da nanjo ne mislim več, da njen obraz ni tisti ki se mi zariše pred očmi ko postavim prste na tipkovnico ali pa ko v roke primem nalivno pero, a življenje je pač življenje in naprej se premika tudi če si tega ne želiš. Vem da sem tipična umetniška trpeča duša – na trenutke nasmejan in glasen, lahko zabavam svojo publiko v baru z zgodbami in dogodivščinami ki sem jih doživel, potem pa me več mesecev ne spravijo iz stanovanja kamor se zabubim in se ne premaknem izza računalnika. Mogoče sem takrat dobil tisto željo po potovanju, ali pa me doma stvari ne navdihujejo več, a moram potovati. Nikoli na enem kraju ne preživim več kot samo nekaj mesecev, in tako sem postal nomad ki se seli iz enega kraja v drugega in išče tisti navdih ki sem ga nekoč imel za pisanje. A vseeno, pri šestindvajsetih imam za sabo dve knjigi in zbirko poezije – nekaj na kar bi bil vsak lahko ponosen. Sam pa vem da ne bom srečen, dokler ne najdem spet nekoga, nekaj, nekje, kjer se bom počutil, kot včasih.
mimi - 22 - a lot - elsie, damien, jacob and trinity
Nazadnje urejal/a james atwood Pon Jan 07, 2013 10:30 pm; skupaj popravljeno 1 krat |
|
 sandra
administrator
Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012
| | Naslov sporočila: Re: atwood, adam james Pon Jan 07, 2013 11:10 pm | |
| welcome! opis je potrjen, lahko nadaljuješ pot v tale kotiček, claimaš PB, si priskrbiš streho nad glavo in podobno. potem sledi odpiranje plot pagea in pisanje. ^^ |
|
