pogledovala je skozi okno na skoraj prazno cesto, v levi roki držala svinčnik in razmišljala. pisala je osnutek poročila, ki bi ga morala naslednje jutro oddati svojemu šefu, in čeprav je imela napisana le dva stavka, pa še ta sta bila popolnoma nesmiselna, je najprej vse liste spravila na kup in jih potisnila na rob pisalne mize, nato pa še zaprla prenosni računalnik ter tako končala z delom za tisti večer. počasi je vstala in se opravila proti vhodnim vratom, spotoma pa si še obula črne čevlje v visoko peto in iz postelje pobrala jesensko jakno. lahko bi rekli, da je končno našla delo, ki jo veseli, oziroma delo, ki je najverjetneje edino, ki se ji ne zdi popolnoma dolgočasno, vseeno pa je bila še vedno stara ashley, tista ashley, ki nobene stvari nikoli ne jemlje resno in vedno najde razlog za zabavo. z nasmeškom na obrazu se je s poskočnimi koraki odpravila proti najbližjemu klubu, the midsummer nightmare club, ki je bil tako rekoč njen drugi dom. če bi ostala v stanovanju bi tako ali tako le gledala v tiste papirje, razmišljala o kaki čisto tretji stvari in hkrati na facebooku pisala nepomembna stanja, zato se ni počutila krivo, ker bo jutri prišla v službo brez edine naloge, ki ji je bila zaupana. vedno je bila takšna, ni se ji zdelo potrebno ukvarjati s stvarmi, ki so bile nujne, raje se je ukvarjala s stvarmi, ki jih je imela rada. po eni strani je bilo tako mišljenje čisto v redu, po drugi pa popolnoma zgrešeno. na srečo je imela družino, ki ji je zaenkrat še lahko nudila vse potrebno za življenje, zato se niti ni hotela obremenjevati s prihodnostjo. prihodnostjo, ki sploh ni bila tako svetla, kot jo je videla sama. njeni koraki so bili vedno počasnejši, morda zato, ker jo je levi čevelj začenjal žuliti, morda pa zato, ker je šele takrat pomislila, da pravzaprav ne ve kaj bo sploh počela v klubu. bo le sedela in pila koktajle kot to počnejo osamljeni ljudje? je bila ona ena izmed njih? odkar je imela službo se je počutila petdeset let starejša. njeni stari prijatelji so si ustvarjali svoje družine, njeni novi prijatelji so družine že imeli, ona pa je bila z mislimi in obnašanjem še vedno osemnajstletnica nora na fante in avanture. ravno zaradi tega je bila iz dneva v dan bolj osamljena, a se je tega sploh ni zavedala. ko je prispela pred klub je v roke vzela svoj mobilni telefon in preletela imenik, če bi mogoče našla ime katere izmed prijateljic, ki bi imela čas za druženje z njo. vedela je, da bo enako kot prejšnjikrat in že velikokrat pred tem - vse bodo imele razloge zakaj ne morejo priti, nobena ne bo, tako kot nekoč, takoj pritrdila na vprašanje in se že v naslednjih nekaj minutah popolno urejena prikazala pred ashley. stala je torej pred klubom, počela nekaj na mobitelu in se prvič zares zamislila o svoji prihodnosti. a jo je tudi tokrat nekdo zmotil. fant. seveda, kdo pa drug. "ne, ne kadim." mu je odgovorila. to je bila laž, a če je bila v čem dobra, je bila ta stvar laganje. bilo je namreč že rutina, ki jo je vsakodnevno uporabljala, bodisi da se je izognila neprijetnim opravilom, bodisi da je dražila nedolžnega mladeniča, ki je stal pred njo. čakaj... je to jimmy?! je bilo vse, česar so bile njene misli sposobne po tem, ko si je dobro ogledala njegov obraz. je bilo možnost, da je do nje pristopil tisti jimmy, v katerega je bila včasih tako noro zatreskana in ki je potem kar naenkrat zaslovel? "mimogrede, ashley," se je predstavila. "ashley fitzgerald," pa je še dodala, ko je ugotovila, da je on najverjetneje ni prepoznal tako hitro kot ona njega. ponudila mu je dlan in mu hkrati namenila enega izmed tistih zapeljivih nasmeškov, ki jih je imela pripravljene le za posebne priložnosti. "si tudi ti tukaj sam ali morda še čakaš na kolege?" ko je končala s vprašanjem se je nasmehnila, pa ne zato, ker bi bilo v besedah karkoli smešnega, pač pa ker se je ravnokar spomnila na vse tiste večere, ko je v postelji sanjarila, kako bo nekoč poročena z njim, imela bosta čudovite otroke, ogromno vilo, skratka, čeprav je bilo med tistim in današnjim v njenem življenju še preveč moških, je imel jimmy še vedno posebno mesto v njenem srcu.

kako bi te sploh lahko pozabila, je pomislila. čeprav je bila navajena take vrste pogovorov z moškimi, se je vseeno počutila, kakor da to počne prvič. še pred nekaj minutami bi se ji zdelo popolnoma nemogoče, da bi ravno tukaj srečala osebo, ki jo želi spoznati že odkar jo je prvič videla, zdaj pa jo je jimmy povabim na pijačo in jo opisal kot čudovito svetlolaso gospodično. ni se mogla upreti niti njegovemu nasmehu, niti pomežiku, ki se ji je zdel tako blazno seksi, zato ga je po nekaj trenutkih obotavljanja (bolje rečeno, razmišljanja o tem, kaj za vraga je naredila tako dobrega, da se ji to sploh dogaja) prijela za dlan ter se za njim odpravila v notranjost kluba. "kako je kaj z vama s poppy?" je vprašala, čeprav je še kako dobro vedela, da v moški družbi ni priporočljivo spraševati ali govoriti o njegovih ali svojih bivših. hotela je le slišati, da mu je vseeno zanjo, da se že dve leti nista videla, da jo sovraži ali kaj podobnega. čeprav sta bila ona in poppy edini s priimkom iz družin fitzgerald, ki sta sploh lahko prenašali druga drugo, jo je sovražila. bila je vzgojena v duhu, ki ji je prepovedoval druženje s komerkoli iz tiste družine, zato nenazadnje od nje sploh ne bi smeli pričakovati česar drugega do poppy, kot sovraštva. in zavidanja. še vedno se je spominjala časov, ko jimmy sploh še ni bil slaven in je bil zanjo eden in edini - je bilo možno, da je tudi on začutil iskrico med njima ali pa jo je hotel le izkoristiti? "kako pa kaj glasba, boste imeli še kakšen koncert kje v bližini?" lahko bi povedala po pravici, da bend pozna le zaradi njega in pravzaprav ne pozna besedila niti ene njihove pesmi, vendar se je odločila, da bo raje izpadla kakor kakšna vneta oboževalka. prispela sta do najbolj oddaljene mize v kotu in sedla je na udobno sedežno garnituro nasproti njega. "še zdaj ne morem verjeti, da tudi ljudje tvojega tipa hodijo ob večerih ven sami," je dejala. čeprav je bila ponavadi glasna, klepetava in ji nikoli ni zmanjkalo tem za pogovor, je bilo drugače govoriti z nekom, za kogar ti je malo mar in nekom, ki ti je všeč že od petnajstega leta. razgledala se je po prostoru, da bi se prepričala, da ni kje v bližini kakšne njene sovražnice (sovražnikov moškega spola namreč sploh ni imela, ker so jo vsi oboževali), ki bi ji lahko pokvarila večer, ki se je naenkrat iz povsem običajnega prelevil v najbolj popolnega. ponovno je pogledala po prostoru, nato pa pogled z zapeljivim nasmeškom preusmerila na jimmyja. o bog, kako popoln je. bil je eden izmed tistih moških, ki ženske preprosto pustijo brez besed. poleg vsega pa je bil še slaven in najverjetneje tudi veliko bolj bogat od večine moških v mayberryju. "kje pa trenutno živiš? mislim, saj nameravaš ostati tukaj, kajne?" smola bi namreč bila, če bi ji spet uspel pobegniti in bi izgubila še eno možnost za boljše življenje. bilo je prav smešno kako je razmišljala o svoji prihodnosti z jimmyjem, medtem ko je njemu bilo najverjetneje bolj ali manj vseeno za njo. pravijo, da je ljubezen slepa in ashley je bila dober primer za to, saj bi lahko vsaj predvidevala, da mu pač ni do nje, glede na to, da je za njega najverjetneje še vedno le sestrična njegove bivše, ki se je kar naprej motala pri njima in mu najverjetneje šla že blazno na živce. zdaj je končno imela priložnost, da ga pridobi na svojo stran in si je že predstavljala obraz njene sestrične, ko bi ta izvedela, da je v zvezi z njenim bivšim. sama pri sebi se je nasmehnila, nato pa ponovno preusmerila pozornost na pogovor. "torej, se ti je zgodilo kaj zanimivega v teh desetih letih? razen tega seveda, da si zdaj eden najbolj znanih ljudi daleč naokoli."