jimmy & poppy [music shop]

Naslov sporočila: jimmy & poppy [music shop] Pet Nov 09, 2012 1:27 am

tagged is handsome jimmy who she still has feelings for. i'm listening to for you by angus and julia stone for inspiration, and poppy is wearing this :3 notes: ah, poppy and jimmy are too cute together. <3

»sram te bodi, smrklja. s kom si se spečala, kdo bo zdaj odgovarjal za tega pankrta. kdo te je prepričal, v takšno neumnost, povej mi, prisežem, da mu bom izkopala oči, da si te sploh drzne dotakniti.« ji je odzvanjalo v glavi, ko se je po par letih ponovno sprehajala po ulici, ki ji je v spomin priklicala toliko reči, ki jih je uspela potlačili daleč v podzavest. prav tu sta se včasih sprehajala. z roko v roki, čeprav nista bila par. bil je njen prijatelj, in verjetno njemu podobnega ne bo imela nikoli več. zapravila je priložnost, ki jo je imela, z dnem, ko se je odločila, da ga ne bo več videla, in ga na ta način zavarovala pred besom svoje mame, ki jo je takrat oklicala s prav vsakim žaljivim imenom, ki ji je padlo na pamet. toda kdo bi na nosečnost svoje šestnajstletne hčere sploh lahko reagiral povsem mirno in sproščeno. to je bilo njeno kasnejše opravičilo, ko sta se obe že psihično pripravljali na porod, ki ga je poppy sicer doživela kot nekaj najhujšega v življenju. bila je povsem otrpla in drogirana, pravzaprav niti nog ni več čutila, in ko je prvikrat zamežikala v bele stene bolnišnične sobe, je otrok, ki mu je dala življenje, bil že daleč stran. vsaj tako ji je zatrdila mati, ki je organizirala zaprto posvojitev, o samem dogodku pa spregovorila le s svojo dobro prijateljico in ji zabičala, da naj skrivnost nese v grob. da, bil je tisti čas v letu, ko ji je kljub temu, da ga je takrat komajda slišala, v glavi odzvanjal otroški jok, jok, ki ji je vedno znova strl srce, ne glede na to, da dečkovega obrazka nikoli ni videla, in njegovih drobnih prstkov nikoli stisnila med svoje. bil je tisti čas, ko se je (tokrat popolnoma sama) sprehodila mimo trgovinice, kjer sta z jimmyjem preživela dan za dnem, brskala med starimi kitarami in novejšimi klavirji, se, kljub staremu trgovcu, ki je žugal proti njima, dotikala flavt in na razstavljene citre zaigrala njima najljubšo melodijo. seveda o glasbi ni imela pojma, toda svetlolasec jo je naučil marsikaj, med drugimi tudi par pesmi, za katere je še vedno poznala note in jih je, presenetljivo, še vedno bila zmožna zaigrati.

zagledala se je v izložbo, kjer so še vedno hranili drugi najstarejši piano, na katerega jima (kljub trudu) ni uspelo zaigrati, in pozabila na vse tiste obraze, ki so se sprehajali po sami trgovinici in se verjetno muzali ob pogledu na brezizrazno svetlolasko. vse dokler na sebi ni občutila neprijetnega strmenja in tudi sama je bila, sicer v zadregi, prisiljena dvigniti pogled. sledil je šok. neverjetno presenečenje, ki je povzročilo otrplost okončin (ironično podobno kot epiduralna pred osmimi leti), in po nekaj sekundah nepremičnosti je bila zmožna v pozdrav celo dvigniti trdno stisnjeno pest. osem let. osem dolgih let je minilo odkar ga je zadnjič videla, in kljub temu, da je vmes veliko časa preživela tu, ji jimmy nikoli ni prekrižal poti. bil je … tako drugačen. drugačen kot na vseh plakatih, ki jih je še vedno hranila nekje pod posteljo, in televizijskih oddajah … in koncertih, posnetke katerih si je ogledala na youtubu, ker za obisk samega dogodka ni bila sposobna zbrati dovolj poguma. minilo je osem let odkar sta se zadnjič objela, odkar sta (prvič in zadnjič) noč preživela skupaj, in vzelo mu je dobrih deset sekund, da je našel pot iz trgovine in se ji približal. njena roka je obvisela v zraku, in čim se je tega zavedala, do je živčno pospravila v žep, z drugo pa se je avtomatsko oklenila torbice, kot da bi bila nek podaljšek, ki jo je ohranjal mirno. »jimmy …« je dahnila in nenadoma občutila izredno veliko željo po tem, da bi ga objela. pa si ga ni upala. minilo je osem let, ko jo je nazadnje stisnil v objem, in imela je občutek, da ji za nenadno izginotje ni prav hvaležen.

Naslov sporočila: Re: jimmy & poppy [music shop] Pet Nov 09, 2012 2:40 am

tagged is the beautiful poppy smitten 1

this post is 824 words long and i am listening to new pornographers for inspiration.
my heart is pounding. seriously, these two are too good!

počutil se je precej utrujeno in čeprav se je trudil, da bi kolobarje, ki so se mu delali pod očmi, odstranil s podaljšano dozo kave, so se ti še kar vztrajno držali njegovega obraza. slabo je spal; nazadnje je toliko časa v mayberryju preživel.. hja, morda med kakšnimi poletnimi počitnicami pred tremi, štirimi leti. chloejina bolezen ga je zdelala do te mere, da je slabo počutje prešlo še nanj. družina se je vsak dan v grozi tresla, da bo izgubila svojo najmlajšo članico in čeprav so se trudili igrati vsakdanjo ameriško familijo, ki živi ameriške sanje in vsako morebitno napako pomete pod preprogo.. no ja, ta napaka, na katero so naleteli, je bila, recimo, prevelika za vsako preprogo, ki so jo prodajali v severni karolini. vse je razpadalo in edino, kar ga je lahko še pomirilo, je bila njegova strast; tako je nekje okrog poldneva vkorakal skozi vrata glasbene trgovine, kjer so prodajali vse. odkar je bil tukaj pred - zdelo se je - tisočimi leti, se je trgovina krepko razširila in dobro založila. na koncu so prodajali plošče in zgoščenke bendov, za katere še nikdar ni slišal - ali pa za katere je že dolgo nazaj slišal, pa nikdar ni našel nobene primerne plate. vse je bilo tukaj, v tem malem, ušivem mayberryju. sprehajal se je mimo fenderjev, velenov, kramerjev, modulisov in alembicov in se spraševal, kdaj za vraga je to mestece postalo tako premožno, da si lahko privošči takšno trgovino. navsezadnje vendar najbrž nihče tukaj ni zares.. nakupoval. ustavil se je pri pripomočkih in nabavil dva zavojčka novih strun za svojo električno kitaro in en zavojček za akustično, samo zato, ker je imel eno doma, pokrito s prahom in obloženo z dvema raztrganima strunama. ko je nazadnje igral nanjo - oh, to je moralo biti pred vsaj petimi leti! - je bila še cela. najbrž je mama kaj premikala, seveda premalo skrbno. ali pa oče, to bi imelo še več smisla. zavojčke je počil na pult in se grenko nasmehnil prodajalcu, ki ga je prepoznal. kako ga tudi ne bi; zdelo se je, da so ti prodajalci v glasbenih trgovinah cele svoje dneve presedeli na riti, gledali videospote na lokalnem glasbenem programu in občasno postregli kakšni stranki. samo še kup stripov bi potreboval in bi bil popoln, si je mislil, ko je iz denarnice povlekel pedesetaka in ga potisnil po pultu proti prodajalcu. denar, ki mu ga je vrnil, je pospravil nazaj, nato pa denarnico vtaknil v zadnji žep svojih kavbojk, tiste tri zavojčke pa v žep svojega plašča. že je hotel oditi, ko mu je pogled samo za nekaj trenutkov obstal na tistem starem klavirju, na katerega sta s poppy od nekdaj želela igrati, pa jima nikdar ni uspelo. na njegovem mrkem obrazu se je zarisala sled nostalgičnega nasmeška in ko je dvignil pogled in se zagledal skozi steklo, je ujel na svetlolaso senco preteklosti. bilo je, kot bi neznana pest nenadoma ukleščila njegovo srce in potrojila njegov srčni utrip. zares je verjel, da mu bo srce razpočilo sleherno rebro, ki ga je varovalo v zavetju prsnega koša. je bila sploh lahko to zares ona? a dvignila je pogled. in bila je ona. ona, ki je.. ki je bila vse, prav vse, kar je bilo v njegovem življenju kdaj tako globoko ljubljenega. včasih bi zanjo žrtvoval svoje življenje, vse bi naredil zanjo, če bi ga lahko ljubila - ona pa se je odločila, da ta ponudba zanjo ni dovolj dobra. prekleto, ni je videl že kakšnih deset let - če je, seveda, odštel dva njena zgodnja, nizkoproračunska filma, ki si ju je ogledal. tudi najnovejšega, ki je bil bojda izredno uspešen, je imel doma; a nekako se ni več mogel pripraviti, da bi dvokliknil tisto datoteko na prenosniku, vtaknil slušalke v ušesa in si ogledal ljubezen njegovega življenja. zdaj je bilo vse drugače. zdaj mu je bilo vseeno, tako se je moral prepričevati. ni ji hotel pokazati, da mu je kakorkoli mar, moral je biti hladen. zdaj, ko se je vse naokrog dogajalo takšno sranje, si preprosto ni mogel privoščiti še tega, da mu poppy znova zlomi srce, ki še ni bilo zares zaceljeno. ki ga - razen nje - ni mogel zaceliti nihče. odrinil je trgovinska vrata in se ustavil samo nekaj korakov pred njo, z rokami v žepih svojega plašča in z iskreno presenečenim, toda hladnim nasmehom na obrazu. "poppy," je tudi sam pozdravil in rahlo pokimal z glavo. bila je presenečena, da ga vidi, videlo se ji je, da tega srečanja ni pričakovala. tudi sam ga ni; a neprijetne situacije, ki je nastala v njegovem srcu, ni imel niti slučajno namena pokazati. raje je imel, da si misli, da je navaden kreten, kot pa da vidi, da še zdaj, po tolikšnem času.. še vedno hrepeni po njej. "kdo bi si mislil, kajne?" samozavestno se je nasmehnil in skomignil z rameni. "mislil sem, da si novi obraz hollywooda in da se v tole zakotno vasico več ne boš vračala."

Naslov sporočila: Re: jimmy & poppy [music shop] Pet Nov 09, 2012 7:49 am

tagged is handsome jimmy who she still has feelings for. i'm listening to jar of hearts by christina perri for inspiration, and poppy is wearing this :3 notes: this. is. oh. so. sad D:

bilo je domala, kot da bi se vrnila v čas, ko sta z jimmyjem še tičala skupaj kot rit in hlače, le da si ga tokrat ni drznila dregniti pod rebra ali prijeti pod roko, ko njegov odziv ni bil tak, kot bi si ga želela. če ga ne bi poznala bolje kot svoj lasten žep, bi verjetno še verjela, da je med njima vse v najlepšem redu, tako pa je hipoma prepoznala njegov narejen nasmešek in temu primerno odreagirala. »ja, kdo bi si mislil, da te bom videla točno tu. če se spominjam pravilno, si, zaradi turneje, bolj poredko doma. ampak očitno ne dovolj, da ne bi imel časa priti še sem. saj se še spomniš koliko časa sva leta nazaj preživela ravno tukaj, upajoč, da bova enkrat le dobila priložnost za igranje na ta klavir?« je pomignila proti instrumentu, ki je po desetih letih pristal v izložbi. vedela je, da je jimmy definitivno ni odmislil tako hitro, kot je v tem trenutku izgledalo. vedela je, da je za vsem tem moralo biti več. in imel je vso pravico, vso pravico biti jezen na nespametno deklico, ki je pred osmimi leti tako iznenada njunemu druženju rekla ne in izginila brez kakršnegakoli opozorila. ničkolikokrat mu je njena mati bila prisiljena reči ne in ga odsloviti, ko se je pojavil pri vhodnih vratih in vprašal po poppy, ničkolikokrat je zavrnila njegov klic in 'spregledala' njegovo sporočilo. kakorkoli že, bilo je prepozno za opravičila, zdelo se ji je, da ga pozna, pa po njegovih naslednjih besedah ni bila več tako prepričana. bil je hladen, skorajda sarkastičen. bil je vse tisto, za kar je upala, da nikoli ne bo. da, očitno je bilo, da je besen nanjo, četudi je upala, da temu ne bo tako. da bi mu lahko čisto po dekliško skočila v objem, da bi jo zavrtel, kot da je peresno lahka … ravno tako, kot jo je vrtel pred leti. da ji bo v uho zašepetal, da nikoli ni in nikoli ne bo pozabil kako sta se ravno v tej trgovini igrala skrivalnice. »spremenila sem se. in vidim, da si se tudi ti.« zakaj? zakaj stvari kar naenkrat niso več tako enostavne kot so bile včasih? ko je bila najtežja odločitev izbira barbike. zakaj ljudje kar naenkrat gradijo zamere, namesto da bi si po dolgem času zadovoljno segli v roke in obujali spomine na tiste stare čase? pa je nekako nadaljevala svojo poved, vendar le v mislih.

»veš … nisem nameravala,« je po nekaj trenutkov tišine začela, pa se je še predčasno ustavila. gre morda v napačno smer? jo bo vprašal zakaj, ona pa bo popolnoma nepripravljena skušala najti primeren razlog? »bilo je tako na hitro, da je s tira vrglo tudi mene … in neizmerno sem te pogrešala. več dni nisem spala …« počasi se je lomila. njen glas se je tresel kot za stavo in videti je bilo, da ji je iz srca žal. žal, da je svojega sina dala v posvojitev in njegovemu očetu prikrila resnico. vse bi lahko bilo drugače, lahko bi ga obdržala in verjetno bi nekako že shajali iz dneva v dan. »vem, da za to ni opravičila, in vem, da ti mogoče ne bo pomenilo čisto nič, ampak res mi je žal, jimmy.« je še zahlipala in počasi zgubljala nadzor nad sabo in svojimi besedami. razmišljala je že o tem, da bi mu povedala za vse kar se je zgodilo, pa se je v zadnjem trenutku le ustavila, kajti novica bi verjetno sodu izbila dno. kljub temu, da se je v vsem tem času neverjetno spremenil, je verjela, da nanjo – globoko v sebi – še vedno gleda z očmi petnajstletnega svetlolasca. in ona … ja, tudi ona je nanj gledala kot na svojega najboljšega prijatelja, ki je bil obenem tudi njena prva ljubezen. in tisto prvo je najtežje pozabiti. počasi se je spravila k sebi in si z dlanjo obrisala solzo, ki ji je spolzela po licu, in upala, da tega ni opazil. skušala se je nasmejati, pa ji tudi to ni šlo preveč dobro od rok. kaj za vraga se dogaja z njo? še pred kratkim je, s svojim pretkanim igralskim nasmeškom, zlahka pretentala ljudi, s katerimi je odraščala, sedaj pa je ob srečanju z njim popolnoma zamrznila.

Naslov sporočila: Re: jimmy & poppy [music shop] Pet Nov 09, 2012 12:03 pm

tagged is the beautiful poppy smitten 1

this post is 881 words long and i am listening to new pornographers for inspiration.
oh HE IS SUCH A DOUCHE! ampak ga razganja, zares ga. :3

svoje dlani, ki jih je skrival v varnem zavetju žepov plašča, je ukleščil v trdno pest, ki je predstavljala njegovo rešilno bilko. nekam je pač moral skriti vsa čustva, val emocij, ki se je bližal tako silovito, da je tako ali tako vedel, da ga bo podrl na tla, če se nanj ne bo temeljito pripravil. bila je tako lepa - je bilo mogoče, da je bila še lepša, kot jo je imel v spominu? njen glas je nanj deloval blagodejno, istočasno pa ga je trgal - kosec za koscem. čutil je, kako so se njegovi sicer lepo pristriženi nohti na prstih zarili v kožo njegove dlani, tako močno je namreč stiskal tiste pesti. tako zelo se je trudil, da bi se lahko v njeni družbi obvladoval, čeprav se je zavedal, da lahko v trenutku pade iz svoje igre. bil je dober v pretvarjanju, a ona je bila izučena igralka. vedel je, da bo torej takoj posumila, da se samo pretvarja, da mu je tako malo mar - a v uteho mu je bilo, da ne bo vedela. ne prav zares. ni šlo toliko za maščevanje, šlo je za obrambni mehanizem, ki ga bo ohranil pri življenju. enkrat ga je že pahnila na rob depresije; drugič ji tega ne bo dovolil. čeprav se je zavedal, da mu bo morda v trenutku, ko bo odkorakal, za to še krepko žal, se ni menil za posledice. moral je gledati tudi nase. ljubil jo je preveč, premočno - po vseh teh letih -, da bi ji dovolil, da mu znova stepta njegovo zares precej milo srce. "ravno prejle sem razmišljal o tem," se je zadržano nasmehnil, ko je s kotičkom očesa znova ošinil tisto prastaro umetnino. klavir je moral imeti zgodovinsko vrednost - in kakopak si ga nihče še ni imel možnosti privoščiti. samo za trenutek se mu je v mislih prikazala slika njega in svetlolaske ob njem, ki jo je spoznal za poppy; čez dvajset let sta postarana sedela v svojem dvorcu, prav za enakim klavirjem, kot je bil tale. sam bi ga namreč kupil zanjo; a brez nje tudi ta klavir ne bi imel pomena. če bi si ga privoščil, bi visoke denarje plačal za vsakodnevno opombo na bolečino, ki mu jo je povzročila. iz misli so ga zbudile njene naslednje besede - in hvaležen je bil, da je bilo tako. ni imel želje razmišljati o vsem tem, samo nesrečnega ga je delalo. "hja," je nasmejano skomignil z rameni. "v desetih letih se veliko spremeni." zajel je sapo, da je lahko njegov zaigrani nasmeh trajal nekaj minut dalje. če bi se vdal, bi ji že davno povedal vse, kar bi ji mogel - in jo odslovil, kot je ona tako okrutno odslovila njega. namesto tega je stal tam, se obnašal, kot da mu ni mar in.. začuda se je glede tega počutil precej dobro. vedno bolj se je vživljal v vlogo, a nič ga ni moglo pripraviti na tako nenadno izpoved. ob njenem znižanem tonu se je njegov obraz zresnil in počutil se je, kot bi nanj padla tona hladne vode in ga izenačila s tlemi. imel jo je tako rad, o bog, a kaj, ko si preprosto ni mogel - ne, ni smel - dovoliti, da bi ji znova pokazal svoje šibkosti. tista tona vode - bila je polna lepih spominov, čudovitih občutkov, ki so se zbrali v njem, ko se je počasi zaljubljal vanjo. zaigral ji je pesem, ob kateri je igral na violino in pel z milim glasom. še zdaj jo je moral imeti nekje; bila je ritmično, metrično in seveda instrumentalno izpopolnjena do potankosti. kako tudi ne bi bila - za svojo ljubljeno bi takrat naredil prav vse. zdaj pa ji je hotel pokazati, da je šel dalje. da se z njegovim srcem ne bo več igrala. in čeprav je dobro vedel, da bo obžaloval, je na obraz znova zarisal medel nasmešek in preprosto odkimal z glavo. ne zlomi se, si je govoril, ko je videl, kako je po njenem nežnem licu spolzela solza in kako je s prsti segla k njej, da bi jo obrisala. to je moral storiti. "pozabi na to," je skomignil z rameni in znova odkimal. zavedal se je, da je bil nasmeh na njegovem obrazu naravnost kretenski, a pred vsemi bi deloval kot pristen. pred vsemi, razen pred njo. ona ga je poznala bolje kot kdorkoli drug; vedela je, da ji laže v obraz, a hotel je, da tudi ona občuti vsaj kanček tega, kar je že leta čutil on. "preteklost je preteklost, ne?" namuznil se je in nadaljeval, kot da bi govorila o vremenu: "po vseh teh letih sva pa menda že nadaljevala s svojimi življenji.. kajne?" njene oči so bile otožne, in čeprav je skušal priklicati iskrico v svoje, je vedel, da so se njena čustva odražala tudi v njegovih zrklih. želel si jo je objeti, poljubiti celo njeno telo in jo ljubkovati do jutra, brez prestanka; hotel ji je govoriti, kako lepa je in kako jo je pogrešal, kako zelo si je želel govoriti z njo in kako srečen je, da jo končno spet vidi - pa je sleherna od teh besed ostala v njegovem grlu in namesto tega se je iz njega izvila samo še ena kretenska izjava: "nobenih zamer ni iz moje strani, upam, da tudi iz tvoje ne."

Naslov sporočila: Re: jimmy & poppy [music shop] Sob Nov 10, 2012 2:14 am

tagged is handsome jimmy who she still has feelings for. i'm listening to mumford and sons for inspiration, and poppy is wearing this :3 notes: oh yes, he is a douche. she so wasn't ready for this. /:

težko ga je bilo gledati, sploh ko se je z vsako na novo izrečeno besedo še nasmehnil, in kombinacija tega jo je znova in znova, kot nož, zadela naravnost v srce. tu in tam je naveličano zavzdihni in se v tistem momentu komajda uspela pripraviti na val novih komentarjev, ki sicer niso bili nesramni, definitivno pa so jo prizadeli … ravno tako, kot je ona pred leti prizadela njega. lahko je le upala, da v prihodnje takšne napake ne bo več ponovila, in sanjarila o življenju, ki bi ga lahko živela, če se od jimmyja ne bi tako iznenada oddaljila, pa jo je vse spravljalo še v večji obup. po prvi obrisani solzi je še težje zadrževala pravi potok drugih, pa se je zavoljo svoje časti bila prisiljena obvladati. ni bil več tisti, ki ga je pred slabim desetletjem gledala z očmi zaljubljenega dekleta, bil je drugačen, in verjela je, da je za vse to kriva le ona. mogoče je takšna pač njuna usoda. skupaj sta preživela fantastičnih nekaj otroških let, ko je še verjela, da bo on tisti, s katerim se bo postarala, sedaj pa je bil čas, da temu naredi konec. svetlolasca, za katerega je upala, da jo bo po vseh teh letih, stisnil v objem in ji obljubil, da bo vse v najlepšem redu, je nanjo vezal le še star spomin, ki se ga je očitno odločil potlačiti kolikor daleč je pač šlo. »res?« ga je nejeverno pogledala, potem pa se (istočasno kot on) zazrla v ta preslaven inštrument. toliko je spominov, ki so jo vezali na to trgovinico, ki se je v vseh teh letih malce razširila, toda še zdaleč mu ni bila pripravljena priznati, da se tu oglasi prav vsako leto. vsaj enkrat. se še spomni vseh traparij, ki so jima polnile takrat še mile, otroške ume? glede na njegovo obnašanje, je imela občutek, da je vse, kar ga je nekoč vezalo nanjo, vrgel proč, v tem trenutku pa bi še njo najraje odslovil na najbolj nesramen način. da bi jo uničil, tako kot je ona uničila njega. jo poteptal in ji dal vedeti, da je storila največjo napako svojega življenja. in ko je že razmišljala, da bi se iz vsega tega sranja bilo najlažje izkopati prav z odhodom, se je svetlolasec ponovno posvetil njej. in po presenetljivo dolgi izpovedi, ki se je kot plaz vsula iz najglobljega kotička njenega srca, je rekel le eno. kljub temu, da je bila vsaka njena beseda iskrenejša kot kdajkoli prej, je rekel naj na vse skupaj pozabi. kako naj pozabi na leta in leta, ki sta jih preživela skupaj. na otroka, ki ga je nosila pod srcem in se nato sama spopadla z depresijo, ki je sledila. na dejstvo, da ga je ničkolikokrat odslovila, in nazadnje spakirala kovčke in odšla igralski karieri nasproti.

»ja, verjetno je tako še najbolje,« se je kislo nasmehnila, kljub temu, da je drhtelo vsako vlakno njenega telesa. od besa, žalosti in nazadnje še skrivnosti, ki bi mu jih lahko povedala, pa se je odločila, da ga s temi neumnostmi ne želi obremenjevati, sploh če je že pred leti svoje življenje spravil na naslednjo stopničko, in jo nadomestil z dekletom, ki ga za nič na svetu ne bo spustilo iz rok. »prav imaš, preteklost je preteklost,« se je strinjala z njim, čeprav jo je njena zaznamovala za vedno. »seveda. bilo bi nesmiselno čakati vseh teh deset let. vsak je šel svojo pot, zakaj bi sedaj žalovala za leti, ki jih je nemogoče povrniti nazaj,« ga je dopolnila, čeprav je sama počela ravno tisto o čemer je tekla beseda. bila je vse prej kot vesela, da je pred leti odšla, bila je besna, da se je materi podredila do te mere, da se je brez kakršnegakoli razmišljanja in obžalovanja odrekla prijateljstvu, pa mu tega seveda ni želela povedati. ne glede na to, da so bila njene oči polne solz, skozi katere domala ni več videla, ne glede na to, da je (bolj kot vse) potrebovala iskren objem in nekaj tolažilnih besed. bolj kot vse si ga je želela čutiti tesno ob sebi, pa ni kazal niti najmanjše želje po podobnem, in to jo je zabolelo bolj kot vsaka neumnost, ki jo je izrekel poprej. prav neverjetno je bilo, da ni opazil njenega dejanskega stanja, ali pa se je pač spremenil do te mere, da mu je bilo za njen jok prav malo mar. takšnega ga ni več marala. brezčutnega kretena, ki se ji po desetih letih nasmiha v obraz in govori o pozabljenih zamerah. »ne boj se, nimam ti kaj za zameriti. da si po desetih letih tisto, kar si želel postati? da si nadaljeval z življenjem, ko sem odšla?« je na dobro zakašljala, preden je lahko nadaljevala, četudi vse skupaj sploh ni imelo več smisla. »in kako dolgo boš ostal v mestu? bil bi zadnji čas, da obiščem kakšnega od vaših koncertov. mogoče me lahko predstaviš kakšnemu prijatelju,« je bila počasi sita njegove prevlade, in čeprav ni imela niti najmanjšega interesa po moški družbi, mu je v tem trenutku morala vrniti milo za drago.

Naslov sporočila: Re: jimmy & poppy [music shop] Ned Nov 11, 2012 5:06 am

tagged is the beautiful poppy smitten 1

this post is 750 words long and i am listening to depeche mode for inspiration.
sweet, sweet poppy, i cannot wait for him to hold her. :3

skomignil je in se nasmehnil še sam. videl je lahko, da jo je prizadel in predstavljal si je lahko, kako se bo kasneje zaradi tega še žrl, a tisti trenutek.. bil je trenutek izredne šibkosti, trenutek, v katerem se mu je to, kar je počel, zdelo ne samo dobro, ampak tudi popolnoma upravičeno. privoščil ji je, da čuti, kar je nekoč čutil sam in četudi ga je vsaka solza, ki je zdrsela po njenem licu, ganila v dno duše, se je navzven še vedno delal enako ravnodušnega in brezbrižnega. moral se je vprašati, kdaj je postal takšen; tako vztrajen, tako grob. a odločil se je in zdaj ne bi bilo smisla, da bi se vračal in prevpraševal. "preteklost je preteklost," je še enkrat preprosto ponovil in prikimal, da bi ji samo še toliko bolj pokazal, kako zelo mu ni mar zanjo. srce mu je skoraj raztrgalo prsi, a težko je bilo reči, če je lagal, ali pa je bil pristen. preprosto pregloboko je padel v vlogo in samo za trenutek je pričel verjeti samemu sebi. krivil jo je prav za vse, kar se je zgodilo v njegovem življenju, a ne samo za slabe stvari; tudi njegova slava, njegov denar, tudi za to je bila zaslužna ona. če ga ne bi po hitrem postopku odpisala, najbrž ne bi niti odšel. ostal bi tukaj in postal samo še en mestni nihče. "hja," se je nasmejal. ko je takole postavila situacijo, je vse skupaj zvenelo več kot racionalno. zvenelo je.. povsem logično. zakaj je potem njegovo srce udarjalo, kot bi želelo z vztrajnim tolčenjem prebiti prsni koš? zakaj so po njenih licih tekle solze, ki jih je želela vztrajno izbrisati, pa so se še kar naprej pojavljale? zakaj se je delček njega od trenutka, ko jo je zagledal, počutil, kot da umira? oh, kako jo je pogrešal, kako zelo si je želel, da bi jo lahko prižel k svojim prsim in ji povedal, kako zelo jo je pogrešal in kako je nikdar ni nehal ljubiti in kako zelo lepa je, kako zelo je srečen, da jo znova vidi. da je nikoli več ne želi izgubiti, da se bo potrudil, da bo postal boljši, če ga bo šele potem vzljubila in da je nikdar ne bo prizadel. da bo za vedno ostal njen najboljši ljubimec, njen najljubši prijatelj. "ni razlogov za zamere," ji je pritrdil in pogoltnil slino, ki se mu je nabirala v ustih. ah, njene besede, njene sladke besede, ki so bile kot pesem za njegovo uho.. pa so vendarle ubijale istočasno. kako je bil lahko nekdo tako lep istočasno tudi zanj tako.. smrtonosen? "ostajam za nedoločen čas," je zamomljal in se posvetil konicam svojih čevljev. čeprav ji ni imel namena povedati, so besede kar nekako ušle iz njegovih ust: "chloe je.. hudo bolna." žrlo ga je, da mu je lahko sestra tako zamerila, predvsem zato, ker se je zavedal, da si je zamero zaslužil. tresel se je v strahu, da se bo nekoč preprosto vrnil domov in njegove male sestrice več ne bo nikjer. še huje, da bo našel njeno truplo s prerezanimi žilami v kopalni kadi ali obešeno iz domačega lestenca; a čemu bi poppy moril z malenkostmi? če bi bila še vedno tako blizu, kot sta bila nekoč, bi z veseljem delil svoje težave z njo in zakopal objokan obraz v njen objem, a danes to več ni bilo mogoče. želel si je, da bi ji lahko povedal.. a bilo je konec. če morda še ni bilo, je danes - zdaj - vsekakor poskrbel za to, da se več ne bosta vračala drug k drugemu. in morda je bilo tako najbolje. nalašč je spregledal njen komentar o tem, kako bi ji lahko predstavil kakšnega svojega prijatelja; ni je prebolel in če se ji je to po neki logiki zdelo smešno.. no ja, njemu se enostavno ni. "pogovarjamo se o kakšnem dobrodelnem koncertu, tukaj, v mayberryju. če boš hotela, te bom obvestil," je zadržano pripomnil, nato pa se nekoliko spravil k sebi, globoko zajel sapo in se ji znova popolnoma posvetil s pogledom. "kam si torej namenjena?" se je pozanimal in z rokama nakazal v svojo levo in desno, v eno in drugo smer ulice. "jaz grem gor, če greš tudi ti, se lahko malce sprehodiva.." saj še sam ni vedel, zakaj je to predlagal. tisti trenutek bi bilo enostavneje, če bi se preprosto poslovila in pozabila drug na drugega. tako pa je še ni bil pripravljen izpustiti iz rok; a morda bo ona tista, ki bo pripravljena na slovo.

Naslov sporočila: Re: jimmy & poppy [music shop] Ned Nov 11, 2012 7:46 am

tagged is handsome jimmy who she still has feelings for. i'm listening to lana del rey for inspiration, and poppy is wearing this :3 notes: i just can't let him go ... yet :$ oh, i'm so looking forward to them growing closer again. <3

zdelo se ji je, kot da bi se vse sile na svetu obrnile naravnost proti njej, kot da bi karma končno dobila priložnost, da se ji maščuje za vse, kar je v življenju slabega storila. kot da si sploh ne bi zaslužila nove priložnosti, in kot da je že samo dejstvo, da je več kot očitno izgubila svojega najboljšega prijatelja, ne bi kaznovalo dovolj. po vsem kar je slišala z njegove strani, se ji je naposled le uspelo spraviti v red in ustaviti solze, ki so bile v tem trenutku približno tako nezaželene, kot pred osmimi leti pankrt, ki je sedemnajstletnici svet obrnil na glavo. sedaj je bila daleč od tiste žalostne in razočarane poppy, billa je razdražena, in počasi ji je jimmyjev brezbrižen odnos dvigal pokrov. s svojimi pikrimi izjavami jo je spominjal na njeno mater, ki je bila sedaj že toliko v letih, da se je v prepire spuščala zaradi povsem bizarnih reči, vsa naveličana nedela in samega življenja, pa ni bila sposobna pokazati malce ljubezni, spoštovanja in odobravanja. »dobra odločitev, mislim da te v tem času družina res potrebuje,« je na hitro pokomentirala, kajti dokaj dobro je poznala situacijo s chloe, četudi se je mayberry vrnila nedolgo nazaj. kako je le ne bi, ko pa je bila njena mati mestna sirena, ki je čisto po naključju precej tesno prijateljevala z jimmyjevimi starši, ki so se od samega dogodka naprej umaknili v zatišje štirih sten, in se (najverjetneje) posvetili hčerinemu zdravljenju. »sem slišala, ja. res mi je žal, da se morate spopadati z vsem tem. in žal mi je, da je chloe spregledala kopico ljudi, ki jim ni vseeno zanjo.« sklepala je, da se je ravno zaradi tega svetlolasec vrnil k družini, in mogoče je bil to še edini znak, da je v njem vendarle še atom tistega jimmyja, ki ga je poznala. ob njem se ja za trenutek celo počutila dokaj prijetno, verjetno zato, ker ga ne pogovor o njegovi sestri postavilo v tisti nezavidljivi položaj, ko se počutiš izredno ranljivega in moraš prav vsak atom svojega bitja usmeriti v preprečevanje joka. zanimalo jo je kako se držita jolene in trent, pa se je zavoljo njegovega počutja vohljanju odpovedala, kakorkoli že, določene stvari je bilo bolje pustiti v domeni družine, vendarle pa je upala, da se bo chloe postavila na realna tla in zaživela življenje v polni meri.

njun pogovor je nato zaneslo v povsem drugo smer in bila je hvaležna za to, kajti po toliko letih se ni bilo prijetno pogovarjati zgolj o rečeh, ki so te pustile žalostnega in razočaranega. »lepo,« se je odzvala na novico, potem pa na hitro pobrskala po torbici in med vsem papirovjem le našla vizitko s telefonsko in jo podržala pred njim, »izvoli, zamenjala sem telefonsko. verjamem, da bo koncert tu prava uspešnica, in bom o njem slišala že od koga drugega, ampak vseeno mi lahko javiš. vse to nekako v upanju, da jo bo še pred tem kdaj poklical, povabil na čaj, sprehod, zabavo … pravzaprav karkoli. kljub temu, da med njima reči nekako niso bile v najlepšem redu, ga je pogrešala, in dala bi vse, da bi z njim le lahko ostala v stiku. »v bistvu sem samo, no saj veš, prišla povohljat, če moja najljubša trgovinica še stoji na mestu. večkrat pridem, mislim da se me gospod še spomni, vsaj tako sklepam, glede na njegov sumljiv pogled.« je z nasmeškom na obrazu priznala in se še enkrat spomnila vseh neumnosti, ki jih je prav ta starček preprečil – če jih ne bi, bi verjetno lahko sedaj že pisala pustolovsko knjigo. »pravzaprav … čez pol ure sem zmenjena s prijateljem,« mu je naložila, čeprav je bilo slednje daleč od resnice, »ampak do takrat se ti z veseljem pridružim. če te ne moti, seveda.« vsa ta ravnodušnost z njegove strani, jo je počasi spravljala v podobno stanje, pokonci jo je držalo le še dejstvo, da lahko tudi sama igra podobno igro, ampak vse skupaj je izgubljalo smisel. ko bi jo le spustil bliže. ko bi le nehal s prekletim sprenevedanjem in igranjem trdnega in trmastega človeka, in ji priznal tisto, na kar je čakala vsa ta leta. »misliš, da je tista stara kavarna na koncu te ulice še odprta? se lahko na hitro ustaviva?« je predlagala, namreč po začetnem šoku, je tisto pravo počutje le prihajalo nazaj na plano. bila je utrujena; skrivanje solza ji je pobralo še tisti mali delež energije, ki ga je premogla, in definitivno je potrebovala vsaj požirek njihove okusne črne kave, ki se na njenem meniju resda ni znašla tako zelo pogosto.

Naslov sporočila: Re: jimmy & poppy [music shop] Pon Nov 12, 2012 12:18 am

tagged is the beautiful poppy smitten 1

this post is 751 words long and i am listening to amy winehouse for inspiration.

skomignil je in z odsotnim nasmehom na ustnicah še vedno boščal v tla, ko je govorila o chloe in o tem, kako je pomembno, da je v tem času z družino. ona je bila edina, ki bi pravzaprav lahko razumela, a tudi ona ni mogla vedeti. vedel je, da sta mami krepko prijateljevali in da ji je najbrž njegova mati zaupala vse težave, ki se zadnje čase pojavljajo v vedno bolj zaprti družini patterson, a niti predstavljati si ni mogla. ne, ni mogla vedeti, kako hudo je, ko na drugi strani amerike prejmeš klic, preko katerega ti mati z zlomljenim glasom pove, da je sestra v bolnici, ker se je skušala ubiti. o bog, že samo zato bi jo z veseljem objel, da bi ji vsaj lahko zajokal v objemu, da bi ji zaupal vse mračne skrivnosti. tako pa je preprosto znova povzdignil pogled in se skušal obnašati čimbolj brezbrižno, čeprav je tudi njegova maska počasi padala. iztegnil je roko in iz njene prevzel majhno vizitko z njenim imenom in telefonsko številko. po nekaj mesecih srčnih bolečin jo je pri, recimo, petnajstih, izbrisal iz imenika in od tedaj dalje je več ni vnašal. zdaj pa je med prsti držal majhen listič, ki bo spremenil vse. vnesel jo bo v telefon in morda se bosta res slišala, a njun odnos bo popolnoma drugačen. ne bosta se več sproščeno smejala in skakljala sem ter tja kot živahna otroka, kakršna sta bila nekoč; ne, zdaj bosta togo sedela vsak za svojim koncem mize, srkala kavo in se obnašala, kot da sta drug drugemu popolna neznanca. ni vedel, kako naj bi to preživel - dvomil je, da jo bi poklical, čeprav je tisti trenutek njegov obraz spreletel še eden izmed tistih zlaganih nasmeškov, ko je pokimal in vizitko spravil v žep svojega plašča. "hvala, vsekakor ti bom javil." z roko, ki je z vizitko vred romala v žep, je na skrivaj otipaval mehko površino papirja. zdaj je imel košček poppy. morda jo bo pospravil v denarnico, ne da bi si kdaj zapisal njeno telefonsko v mobilni telefon; njena vizitka bo kot slika ljube osebe za osebno izkaznico, takšna, kot so jo dandanes nosili skorajda vsi nekje v denarnici, da so se ob njej spomnili na sebi ljubega. morda bo naredil tako. "kaj res?" je precej presenečeno povzdignil obrvi. še vedno je zahajala sem? je to pomenilo, da ji je bilo zares.. tako zelo mar? to dejstvo ga je razveselilo, a razen oči, ki so se mu za trenutek zaiskrile, je bilo njegovo telo še vedno enako togo in ni kazalo prav nobenih sprememb ob tej veseli misli. "nikoli naju ni maral," je jimmy pritrdil in se prvič v pogovoru pristno nasmejal, med tem ko mu je pogled iskrivo pobegnil proti izložbi. prodajalec si je ravnokar dajal opravka z dvema najstniškima pamžema, ki sta se sprehajala po trgovini, a sploh ni dvomil, da bi kombinacijo njega in poppy z očmi zasledoval veliko bolj natančno. "ne, seveda ne.. pridi," je prikimal v odobravajočem nasmehu in naredil je korak, pogledal proti njej in se s tem nekako pozanimal, ali je pripravljena na odhod. ko sta se pričela sprehajati - prav po polžje - po ulici navzgor, je poppy znova spregovorila o starem spominu. o tisti kavarni, kamor sta enkrat ali dvakrat zašla na vročo čokolado; bila je ljubka, a tedaj njima finančno manj dostopna. sploh njemu, majhnemu petnajstletniku, ki pač ni dobival dovolj visoke žepnine, da bi lahko ljubljenemu dekletu plačal prav vse, kar si je njeno srce poželelo. zdaj je bilo obratno, imel je dovolj denarja - a bil je brez ljubljenega dekleta. "dobra ideja," je prikimal. "prejle, ko sem šel mimo, je izgledala precej odprta. čeprav nekoliko drugačna.." vse se je tako močno spremenilo; mesto se je razvijalo, postajalo večje in tako.. tako drugačno. tisti usrani bloki, ki so njihovi hiši zastirali pogled na plažo, center mesta z vsemi novimi in pretirano moderniziranimi kafiči, pa tudi ljudje so bili tako drugačni. vsi, ki jih je nekoč poznal, so bili danes spremenjeni, ne samo vizualno - pa ni vedel, ali je bila dejansko kriva njihova sprememba, ali pa je bilo bolj krivo dejstvo, da ga enostavno ni bilo nikoli tukaj. že deset let. "vse je tako drugače," je zamišljeno zmajal z glavo, nato pa s pogledom ošinil svojo ljubljeno svetlolasko. tudi ona je bila drugačna. pa - seveda - on prav tako. morda bolj kot kdorkoli. "kako pa to, da si ti doma?" se je nekje sredi tišine spomnil, da pravzaprav tudi ona ne spada sem. "kako dolgo ostaneš?"

Naslov sporočila: Re: jimmy & poppy [music shop] Sre Nov 14, 2012 10:40 am

tagged is handsome jimmy who she still has feelings for. i'm listening to adam green for inspiration, and poppy is wearing this :3 notes: sorry for being late ):

ko sta se z ramo ob rabi sprehajala navkreber, je razmišljala. o tem kako zelo se je spremenil, in nenazadnje tudi o tem kako se je spremenila ona sama. nikoli si ni upala reči, da bo pri petindvajsetih dokaj dobro prepoznana igralka, čeprav z do sedaj zasluženim denarjem verjetno še ne bi mogla brezskrbno živeti. marsikdo bi se verjetno zgražal, če bi izvedel, da svetlolaska še vedno živi doma, toda nekako se še ni uspela izviti izpod maminega stalnega nadzora, to pa prav gotovo še sega v tisti čas, ko je bila candice edina, ki je pravzaprav vedela skrivnost, ki bi lahko uničila, ne le spremenila njeno celo življenje. kdaj je slednje postalo tako zapleteno, je bila njena naslednja misel. zakaj se je vse skupaj moglo zgoditi in uničiti prijateljstvo, ne le njuno, temveč očitno tudi tisto pristno prijateljstvo med dvema družinama, ki sta bili vse do neljubega dogodka, precej tesno povezani. »ah, me veseli, me zanima, če je njihova kava ravno tako dobra kot tisti veleslavni kakav,« je nov spomin na 'tiste stare čase' domala zašepetala sebi v brado. veliko se je spremenilo od takrat, ko je nazadnje živela tu. ulice so bile takrat še izredno varne, otroci so ob mraku še vedno tekali sem in tja, sedaj je bilo tega videti vedno manj, vse pa je kazalo tudi na to, da otroci pravzaprav niso bili tisto, kar si je njihova generacija želela. seveda z vrstniki ni obdržala stikov, toda iz maminih besed je lahko sklepala, da so bili vsi približno na njenem nivoju (če odštejemo tisto drobceno napakico izpred let, ki jo je prav vsakič napravila nemirno). pri petindvajsetih se določeni še niso videli v vlogi očeti ali mame, zato na cestah domala ni bilo videti tekajočih otrok in živčnih staršev, in četudi je morala dvakrat pomisliti, če si sama želi česa takšnega, je bil odgovor popolnoma jasen. ob sebi enostavno ni imela osebe, ki bi se ji lahko popolnoma in brezpogojno predala, tista, ki bi ustrezala njenim kriterijem, pa ni več kazala prvotnega navdušenja.

»jah, saj je bilo za pričakovati. slabo desetletje sva bila tu zgolj obiskovalca; v svojem natrpanem urniku sploh ni časa, da bi se pretirano oziral naokrog, zato sedaj takšen šok, takšno presenečenje, ko so tiste drobne trgovinice postale supermarketi, in ko najin klavir namesto sredi trgovine, sameva v izložbi. in ko sva že pri spremembah, prekleto prav si imel, tale kavarna niti slučajno ni več tisto kar je včasih bila,« je domala izdahnila, potem pa jimmyju sledila v na novo prepleskano kavarno, ki sedaj nekako ni več dajala tistega antičnega občutka. mize so bile popolnoma nove, tudi kavči so bili moderni, in mlada natakarica je nadomestila tisto staro gospo, ki je tu delala pred leti. »ekspreso, prosim…« je vljudno nagovorila temnolasko, potem pa pomignila proti jimmyju, v primeru, da bi tudi on želel naročiti. dobro minuto za tem pa sta že zapuščala prostor, ki je bil sedaj dosti bolj obiskan, in je mogoče ravno zato nekako izgubil na vrednosti. po podobnih emocijah, kot ob trgovinici z glasbeno opremo, ni bilo ne duha ne sluha, prav tako pa ji je bilo počasi jasno, da poppy in jimmy nista več tisto kar sta nekdaj bila. mogoče, če bi mu priznala vse tisto kar mu je prikrivala ves ta čas, in v primeru, da bi on sam bil pripravljen prestopiti vso to trmo in vztrajnost – v nasprotnem primeru, pa je bilo to srečanje tudi njuno zadnje. »podobno kot ti. nič ne kaže na to, da bom kmalu dobila priložnost za snemanje novega filma, tako da sem se odločila za vrnitev nazaj, kaj drugega mi resnično ni preostalo. osamljena sem lahko tu in v hollywoodu, le da te slednje tam stane desetkrat več.« je kislo zaključila, čeprav je bil njen prvotni namen ohranjati videz ponosne poppy, ki je že pred časom zaključila s preteklostjo in naredila korak naprej.

Naslov sporočila: Re: jimmy & poppy [music shop] Čet Nov 15, 2012 12:16 am

tagged is the beautiful poppy smitten 1

this post is 621 words long and i am listening to daughter for inspiration.
o moj bog no :'(

čutil je, kako neprijetno se je morala ob njem počutiti in ni ji mogel zameriti; stara vizija jimmyja, taista, ki jo je najbrž imela v spominu že desetletje, se je preprosto razblinila. postal je tujec, grob in tog tujec, iz katerega je hotela izbezljati še zadnje koščke človeka, ki je bil nekoč tam. zaman. ničesar ni bilo v njem, kar bi vsaj nekoliko kazalo na človeka, ki ga je nekoč poznala - in to jo je moralo ubijati. žal mu je bilo zanjo, a zagovarjal se je s tem, da je bil to preprosto živalski nagon. tisti, po katerem se vrsta ohrani; oblekel je ščit, ki ga ni bilo mogoče tako zlahka predreti, preprosto zato, ker ji več ni zaupal svojega srca. vedel je, da bo od tega srečanja naprej mislil na njo vsak dan. vsak prekleti dan. vsako uro, vsako minuto. bila je hot obujenje vseh tistih čustev, na katere ga je vezal tako nenavaden spomin. obuditev prave ljubezni in obuditev strtega srca, vse je teklo po njem in vse je v preteklih letih tako dobro zatrl, zdaj pa je njegovo srce utripalo v bolečem ritmu in zares se je bilo težko obnašati, kot da mu je vseeno. pa mu je vendarle nekako uspevalo. enostavno ni se ji več želel razkriti; po eni strani je bilo njegovo srce komajda zlepljeno skupaj, po drugi pa ji je vse skupaj še vedno močno zameril. ne do mere sovraštva ali česarkoli podobnega, samo do mere precejšnjega nezaupanja. pa saj svojega srca več ni zaupal nikomur. po njenem kratkem monologu preprosto ni mogel drugega, kot pokimati v znak odobravanja. v njenih besedah je našel namige nanju. bila sta kot tiste stare, prikupne stavbe, na katere so se nadele nove fasade, bila sta popolnoma drugačna človeka. samo po obliki sta še spominjala na to, kar sta bila nekoč, a življenje ju je popolnoma raztrgalo in sestavilo na novo. spraševal se je, kaj je sedaj počela, kdo je bila sedaj, kako je živela.. vse to je nekoč vedel, zdaj pa je bil to zanj en velik vprašaj. ničesar več ni razumel na njej, nič ni bilo tako, kot je bilo nekoč. poppy je bila samo tista pika na i v popolnoma spremenjenem mayberryju, ki je bil nekoč domač. danes je bil vse prej kot to. "kavo z mlekom," je za njo naročil še on, že v naslednjem trenutku pa ji je ubogljivo sledil. jasno mu je bilo - kot je moralo biti tudi njej - da je še vedno njen. da ji ves pripada. ubijalo ga je, da tega ni bil sposoben izustiti, in vendarle preko svoje trme preprosto ni mogel. "vem, kako osamljeno lahko postane," je v naslednjem trenutku nepričakovano izustil, med tem ko svojega pogleda enostavno ni mogel odvrniti od njenih otožnih oči. tudi njegove so bile otožne, a še vedno je skušal ohranjati tisti začetni ponos. maska se je vendarle topila in hotel je stran, sicer bi z veseljem zajokal v njenem naročju, čeprav ni jokal že nekaj let. brez razloga - samo želel je, tako močno je želel v njen objem, da se mu je od tega počasi mešalo. "vesel sem, da te vidim, poppy," je znova rekel nekaj, česar niti sam ni pričakoval, a besed preprosto ni mogel vzeti nazaj. nasmehnil se je in skušal nasmeh obdržati, čeprav je sumil, da bo ob vem, kar je čutil, kmalu pričel trzati njegov obraz, če bo predolgo držal umetno veselje. "hočem reči preprosto.. veliko časa je minilo." skomignil je in izbrisal nasmeh iz svojega obraza. vsak s svojo kavo v plastičnem kozarčku v roki sta bila sedaj očitno pripravljena na razhod. a kaj, ko so šle besede slovesa tako težko iz jezika in ni jih želel izgovoriti prvi, čeprav bi bilo morda tako bolje.

Naslov sporočila: Re: jimmy & poppy [music shop] Čet Nov 15, 2012 9:40 am

tagged is handsome jimmy who she still has feelings for. i'm listening to chet faker for inspiration, and poppy is wearing this :3 notes: okay, she said bye now, but she's dying inside. ):

bila je razklana. med človekom, ki je jimmy postal, in med tistih starim dobrim fantom, ki jo je iz dneva v dan razvajal in znal spraviti v dobro voljo. toda tega je bilo z današnjim dnem uradno konec, prav gotovo pa bi do podobnega spoznanja lahko prišla že pred leti, če bi le zbrala dovolj poguma in ga obiskala. tako pa se je slepila na podoben način, kot jo je pred leti (in pravzaprav še danes) slepila njena mati, si rane prala z iluzijami, in v misli poskušala priklicati občutke sreče – tiste, ki so bili že davno pozabljeni, tiste, ki že dolgo niso več obstajali. »no, to me pa čudi, jimmy, saj si vendarle v bendu. kaj pa na vsa dekleta, ki se navdušujejo nad njim, si kar pozabil? verjetno bi marsikatera za dan preživet s tabo ubijala,« ga je zbodla, ko je pričel govoriti o osamljenosti, čeprav feni dandanes niso bili ravno najboljša družba. tega se je kot igralka dobro zavedala, namreč veliko ljudi je bilo pravzaprav pretirano navdušenih, domala obsedenih, da ne govori o tistih, ki občasno svoje idole celo zasledujejo. njej se s tem seveda ni bilo potrebno spopadati, obstanek v hollywoodu pa bi verjetno do tega lahko pripeljal. mogoče se je deloma tudi zaradi tega odločila umakniti s scene ter zavarovati vsaj še delček tistega, kar je ostalo zasebno. kljub temu, da sta oba nekako zašla v svet slave, sta še vedno izgledala dovolj preprosta, in dvomila je, da bi se jimmy spustil na nivo tistih z denarjem obsedenimi bolniki, ki se kameram dobesedno nastavljajo, da ne omenja igralskih kolegic, ki dobesedno vsako prosto minuto preždijo na vsaj enem izmed socialnih omrežij, kjer 'gradijo svojo kariero'. sama bi si kariero raje zataknila v rit, če bi to pomenilo, da lahko obdrži svoj ugled in privatno življenje, toda sedaj je bilo za kaj takega žal že prepozno.

»me veseli, da si spremenil mnenje, na začetku se je zdelo, kot da sem ti v napoto,« je odgovorila in zdelo se je, kot da misli resno. celo nasmehnil se je, kar je bilo kar malce nenavadno, glede na to, da je do sedaj v njeno smer zrl s togim, skorajda malce nesramnim pogledom, njegovi gibi pa so bili zadržani in predvsem takšni, ki jih z njegove strani definitivno ni pričakovala. podobno bi lahko rekla za njegove besede, pa je svoje misli raje ustavila, preden bi zopet zašla daleč stran. bilo je jasno, da njun odnos nikoli več ne bo tak kot je bil, da je nikoli več ne bo gledal na tak način kot včasih, da se je nikoli več ne bo dotaknil tako kot takrat. da ji ne bo nikoli več v uho zašepetal tistih besed, ki se jih je takrat ustrašila, sedaj pa bi zanje storila vse. »oh, popolnoma sem pozabila na čas,« se je živčno ozrla proti telefonu, čeprav bi (v primeru, da bi jo prosil seveda) rade volje ostala, nenazadnje se je o 'prijatelju', s katerim sta bila zmenjena, zgolj grdo zlagala. »sicer pa … saj se še vidiva … kajne? ne pozabi na obljubo, res bi vas rada videla nastopati.« lagala je, rada bi videla njega. in še preden bi se lahko izmaknil, se je z rokama odločno obesila okrog njegovega vratu in obraz zatopila med njegove lase. ta vonj. prav vse jo je spominjalo na tisti čas, ko sta bila dobesedno prilepljena drug na drugega, in resnično ji je bilo žal, da je vsega enkrat konec. solze so ji ponovno stopile v oči, čutila je cmok v grlu in če bi objeta ostala še kakšno minuto dlje, bi verjetno planila v nevzdržen jok. tako pa je le tiho zahlipala, »adijo,« popustila primež rok in mu obrnila hrbet. iz grla je spustila tarnajoč zvok in solze so se, kot slap, ulile po njenih licih. ona pa je hitela proč. proč od edinega človeka, ki bi v tistem trenutku lahko razbremenil pritisk, ki ga je iznenada začutila nekje v pljučih. hitela je in hlipala za zrakom (nekako tako kot riba na suhem) ter dobesedno požirala solze, ki so bile sedaj že pomešanne z maskaro, potem pa izginila za vogalom. toda zmogla ni niti metra več. naslonila se je na zid, si z dlanema pokrila obraz, potem pa planila v histeričen jok.

Naslov sporočila: Re: jimmy & poppy [music shop] Čet Nov 15, 2012 1:30 pm

tagged is the beautiful poppy smitten 1

this post is 750 words long and i am listening to lifehouse for inspiration.
oh this was so heartbreaking, really. :'( i'll pm you in a short while about their future. :33

samo zadržano se je nasmehnil, ko je spregovorila o oboževalkah. da, seveda jih je imel in da, seveda je spal z njimi, a nobena izmed njih ni prišla niti blizu temu, da bi morda nekoč - nekako - zapolnila praznino, ki je zasedala njegova prsa že.. oh, že desetletje. ko se je ona odločila, da on ni dovolj dober za njo. v tistem trenutku so ga znova zbudile tiste do nje precej nepravične, a istočasno zanj tako resnične misli. ona je bila tista, ki ga ni hotela in čeprav je bil on pripravljen zanjo storiti vse, se je odločila, da ga bo zavrgla kot staro cunjo. seveda ni poznal ozadja - a kaj bi sploh lahko bilo dovolj hudo, da bi se nenadoma takole na vrat na nos odločila, da ni več dovolj dober zanjo? najprej ga je oboževala, v naslednjem trenutku ga niti videti več ni hotela. pa vendar je bila še vedno, še prekleto vedno edina oseba, na katero je lahko mislil, edina, ki bi lahko kdaj zapolnila praznino. kako krivično je bilo življenje do njega; odkar je bil z njo, se enostavno ni zaljubil v nikogar. še bolje, njegova prva ljubezen je ostajala njegova zadnja in samo upal je lahko, da ne bo strtega srca in njene podobe nesel s seboj v grob. če je tako, bi bilo bolje, da bi se že zdaj odrešil svoje mizerije. in vseeno je nekako.. nekje, nekako je sanjal o tem, da se bosta znova združila. ni znal pojasniti, kako si je to predstavljal. in saj si zares ni - vsaj tiste faze, v kateri bi znova padla drug drugemu v objem. predstavljal si ju je, kot bi dandanes morala biti. "nikoli mi nisi bila v napoto," je resnobno odkimal in pogled usmeril v tla. ne, hrepenel je po njeni bližini in težko se je upiral magnetizmu, ki ga je povzročala.. zares, če bi bila ves čas zakopana v njegov objem, bi bilo premalo, da bi nadoknadila ta dolga leta odsotnosti. "saj res," je hitro prikimal. "dobiš se s.. prijateljem." in v tistem trenutku mu je postalo popolnoma jasno, kar je moralo biti njej jasno že ves čas. da bi, če bi bil le do nje nežnejši, ostala. da si ni tisti trenutek želela ničesar drugega. tudi on ne - zakaj je bilo torej vse tako prekleto težko? predstavljal si jo je, kako se na pijači hahlja nekemu neznancu in kako uživa v njegovih bežnih dotikih preko majhne kavne mizice in kako mu trosi skrivnosti svojega življenja, eno za drugo - skrivnosti, ki bi morale biti od nekdaj njegove. pripadale so mu, vsaj želel si je, da bi bilo tako - želel si je, da bi ona pripadala njemu, da bi bila njegovo vse, kot si je od nekdaj predstavljal. "potem te ne bom zadrževal. tako ali tako bi mogel.. domov.." je dejal s tonom, ki je ponazarjal realnost, bolj kruto od katerekoli, s katero se je do tedaj srečal. zdelo se mu je, da mu bo srce znova raztrgalo pljuča, kajti tako močno je pričelo biti. kako tudi ne bi? izgubljal je edino možnost, ki jo je imel - pri edinem dekletu, ki ga je ljubil. želel si jo je, oh, prekleto, kako zelo si je želel zagristi v njene sočne ustnice in jo priviti k sebi, kolikor nežno in kolikor grobo bi bilo tedaj istočasno mogoče. in potem je to storila ona; njeno toplo telo se je oklenilo njegovega in za trenutek je začutil utrip njenega srca ob svoje telo.. in ona je morala čutiti njegovega. "se bova videla," je prikimal k debeli laži, za katero sta vedela oba. celotno njegovo telo je spreletel nenormalen srh in za trenutek se je zazdelo, da se je v njegovih očeh utrnila solza. zares sta se poslavljala. odhajala je in vedel je, da se ni imela namena vračati. njegova mala poppy. "adijo.." ji je še hotel reči, a ona se več ni ozrla. kolikor hitro je mogla je odkorakala v drugo smer in vedel je, da se v njenih očeh nabirajo solze. on je obstal kot vkovan in čutil je, da solze udirajo tudi v njegove kotičke oči. nekajkrat je zamežikal; takrat je njegova lepotica že izginila iz njegovega vidnega spektra. "ljubim te," je komaj slišno zartikuliral samemu sebi v brado, zavedajoč se, da teh besed ne bo nikoli slišala. morda pa je bilo tako bolje. moralo je biti.. bilo je bolje, ja. po nekaj trenutkih se je počasi zasukal na petah in se odpravil v nasprotno smer njene, proti svojemu domu.

- - - F I N - - -

» jimmy & poppy [fitzgerald's house]
» music shop,
» chelsea & valentin [music shop]
» jacqueline & jimmy [rowena night club]
» ashley & jimmy [the midsummer nightmare club]

jimmy & poppy [music shop]

jimmy & poppy [music shop]

Similar topics

Similar topics