lou je hitel v knjižnico ob poti pozdravljal ljudi in se še v kakšnega zaletel. upal je, da bo v knjižnici mir in tišini, ker je to potreboval. naravnos pred knjižnico se je zaletel v nekakšno punco s knjigami, verjetno jih je vračala. rekel ji je oprosti in ji pomagal odnesti knjige do polta. nato je šel do polic, pogledal je navzgor in zajel sapo. dišalo je po knjigah teh in tistih. sprostil se je in prelistal zogodvinsko knjigo in med policami zagledal tudi prijatelje. takoj se je spomnil na lucrezio in še nato, da ni knjižni molj. v bistvu knjige sovraži, a je vseeno bolj podrobno pogledal, ker pa verjetno lahko tudi kaj išče za učit ali celo brat. a se je vstavil in še malo pogledal po policah. vzel je v roko knjigo, a jo je hitro skril ko je videl prijatelje na drugi strani. hitro knjigo postavil na policu in se zaletel ozadaj v eno gospo. ter enako storil kot pri tisti punci. ko se ji je opravičil je malo dalje stala punca, ki je bila videti kot lucrezia, hotel je zakričati, a se je spomnil, da je v knjižnici in šel do nje. pogledal in odgovoril ''dober dan!'' ko ga je pogledala se mu je na obrazu pojavil mrk. ''oprostite, adijo.'' ko je videl to punco je takoj spoznal, da ni lucrezia in spet zašel med police. začel si je mrmrati pesem o korenčuku, mnogi bi mislili, da je zmešan, ker večkrat mrmra, a pri lou je to čisto normalno. gledal je v vsak skrit kotiček za to knjigo, ki jo je iskal in upal, da ga ne ob knjižničarka prišla vprašat, če kaj potrebuje. potem so misli krožile o lucrezii. vsedel se je in spet vzel tisto knjigo, takrat pa pridejo fantje in mu govorijo žaljivke. on se vstane, obrne in gre. ko je v drugi strani, tam pri otroških knjigah, ter knjigah otroških tujih jezikov, ga kar strese. a vendar odpre angleško knjigo, ki pripoveduje o piratu, šlo mu je kar dobro. potem si vzeme drugo in začne brati. to mu je najljubši čas, branje otroških knjig. kmalu pride otrok, ki ga vpraša kaj dela v kotičku za otoroke. on mu odgovori, da bere lažjeenostavne tuje knjige. kmalu gre iz kotička. in spet zagleda fante, ki se bahajo z enim mlajšim, skomigne z rameni in si vzeme knjigo o zemlji, sovraži geografijo, a tokrat je prepustil ta čas, temu in se posvetil še šolskim obveznostim, potlej se spomne, da ne hodo v osnovno šolo in si oddahne. spet pomisli na lucrezio, in se v mislih vpraša, _zakaj mislim na njo? a mi še mogoče več pomeni kot samo prijatelstvo?_ pogleda čez okno, verjetno je že začelo rositi. dolgčas mu je bilo in še zadnjič šel po knjižnici med policami je zagledal lucrezio ni mogel izgovoriti, zato je kar stekel do nje in jo objel ''oprosti mislim, da ne bi smel. živjo! kako si že toliko časa te nisem videl!'' jo sramežljivo pogledal in spet vprašal ''kako si?'' in jo gledal ostro v oči, niti pomižiknil ni.

for louis gallagher, around 470 words,

ta dan je bil samo presenečenje - bolje rečeno velika zmešnjava. zjutraj jo je zbudilo glasno italijansko govorjenje na vrtu - očitno so je spet pripravljal veliki družinski piknik lombardijev - in seveda ji je počasi začelo iti na živce. oprhala se je, seveda spustila svoje lase, ker ni hotela izgledati kot koker španijel, in ob rahlem pregledu svoje včerajšnje snovi matematike sprejela odločitev, da bo šla v knjižnico in si zavihala rokave, še vedno je namreč imela sanje o oxfordu in študiju astrofizike, za kar je nujno potrebovala matematiko.
oblekla je temno majico s kratkimi rokavi, zgubane kavbojke, dvocentimeterske pete in se z svojo torbo, obešeno čez eno ramo, desno, odpravila k knjižnici. vladala je tišina, ki je luc ni bila navajena, in seveda jo je spreletel srh, njena suhcena postava se je ustavila točno med vrati ter zagledala cel kup piflarjev, ki so buljili v svoje knjige in prepisovali nekaj v zvezke. zavzdihnila je ter se napotila proti kotičku, ki je bil še prost, dokaj mala mizica, oddaljena od piflarjev in njihove 'bolezni' . že je iz torbe potegnila debel kockast zvezek, je zaslišala zafrkavanje nekje dva metra stran. zavila je z očmi, dobro je namreč poznala mestne razgrajače, ki so mislili, da lahko obvladujejo vse, potem pa zvezek skupaj s torbo pustila na mizi ter se spustila med knjižne police po učbenik za matematiko za četrti letnik srednje šole. seveda ji je vzelo deset minut, da je našla pravega, potem pa se je skoraj spotaknila ob nekega piflarja in peta na levi nogi se ji je odlomila. knjižničarka jo je sumljivo pogledala, ona pa ji je vrnila pogled ter odšepala do mesta, kjer je pustila svoj zvezek, z učbenikom v eni roki in peto v drugo roki. ko je tam zagledala enega od gallagherjev, ni bila presenečena, ko je opazila, da je to louis - tisti, ki jo je vedno nekam čudno gledal, čeprav ga je ona jemala le kot še enega starejšega brata. bolj presenečena je bila, ko jo je objel. luc ne bi bila luc, če ga ne bi takoj odrinila, seveda nežno, in sedla.
"pomiri se no, saj me nisi videl le kakšen mesec," je zamrmrala ter začela preučevati peto oziroma če jo bo lahko še pritrdila na svoje čevlje. odgovor je bil ne in seveda je takoj potrgala peto še z drugega čeveljčka. raje tako, kot pa da bi šepala, in ta črna barva ji sploh ni bila všeč. na kratko je pogledala louisa. "kako pa naj bi bila?" je odgovorila in se mračno zazrla v učbenik za matematiko. bolj kot vse je sovražila knjige.

louis je bil srečen, ker jo je spet videl ter bil malo začuden ko ga je nežno porinila in se vsedla. potlej pa pomislil na tisto besedo, ki jo je včasih kar precej razjezila in jo izpljunil ''aha lučka. ne vem kako bi bila, slabo, ker ti niso všeč knjige?'' in čakal na odgovor ter jo spet vpraša ''zakaj strmiš v učbenik? zakaj ga malo ne zapreš?'' se ji nasmehne in takoj zabulij v njo, ker je vedel, da jo je razjezil z lučko in gre za stol, se počepne in ji ploskne za vrat. potlej spet pride tista skupina piflarjev in fantov, vedel je kaj bo in, če bodo to govorili pred luc, bo bil užaljen, zato je šel po knjigo in si jo dal pred oči. ''luc sej veš kdo so te fanti a ne? oprosti zdim se ti kot meža a ne? res niso za moje pojme, sovražim jih v bistvu in nočem bi t v njihovi bljižini-le od takrat ko sem si zlomil roko zaradi njih, a sem si verjetno sam kriv.'' slišal je že tiste krike na oni strani. zato se je vstal in šel za polico in zavzdihnil ''lucrezia prideš malo sem? se oddaljima od teh piflarčkov? vem, da sem nesramen, ampak ni mi ravno všeč, da me zmerjajo in to pred tabo.'' vrtel je z očmi, sploh ni to hotel reči, ampak komu zaupa, le njej, ker ve, da ne bo izdala skrivnost. hitro gre po knjigo in jo položi na polico. ''em...kaj? katero knjigo sem vzel?'' čim bolj potiho je rekel, da ga ne bi lucrezia slišala. spet je vzel knjigo za četrti razred. _obnašam se kot kakšen devetletnik,_ zavzdihnil in spet gledal luc za mizo ter reče na glas ''luc poglej nazaj!'' prihajali so čisto blizu njej, začel si je gristi nohte, a se umiril in šel od nje ter položil dlan na njeno. ter čakal na odgovor in gledal nazaj, kje so tisti fantje. potem si je v mislih rekel brez panike in res umiril se je in se zazrl v lucreziine oči, ki so strmele v učbenik, gledal jo je v bistvu ne gledal, bulil je v njo. nazadnje jo pa še enkrat objel. to ni bil ljubezneski objem vsaj zdelo se je tako bil je prijateljski objem nato pa še zavzdihnil in ji povedal ''rad te imam.'' to ji je takoj povedal, rad bi bil več časa z njo se družil vzel jo je za mlajšo sestrico, ona pa verjetno njega za brata. ''kaj praviš friends for ever?'' se ji nasmehne.

for louis gallagher, around 400 words,

"ne ti meni lučka," mu je zabrusila ter se namrdnila. "saj veš, da sovražim knjige bolj kot vse," je nejevoljno pripomnila. "moram se učiti to prekleto matematiko. če nameravam študirati astrofiziko, bo matematiko igrala posebno vlogo v mojem življenju, pa naj je še tako zelo ne maram," upam, da je vredno, je pomislila. in zopet jo je presenetilo, ko se je louis skril za knjigo.
"saj si mevža, na nek način. moral bi se postaviti zase in jih recimo prekleti, mogoče bi si v tem primeru prislužil vsaj nekaj spoštovanja," je rekla ter se nasmehnila. moški so vedno veljali za možate, močne. ampak ta poleg nje je bil popolnoma drugačen. "kaj pa so ti naredili, da so ti zlomili roko? so te potisni dol z kakšne ograje ali pa ti pred kolo kolesa nastavili kamen ali kaj podobnega?" se je zasmejala. če bi njej prijatelji zlomili roko, bi jih nadrla in za nekaj dni oziroma dokler ne bi okrevala, prekinila stike z njimi, toda potem bi bili spet prijatelji in se jih ne bi izogibala. "mislim, da si to z zlomom roke malce preveč resno vzel," je zamrmrala.
"kako te lahko četrti razred tako privlači?" se je posvetila naslednji temi. vedno, kadar ga je videla, je premleval nekaj o četrtem razredu ali pa bral nekaj o tem. "spet tisti fantje?" je vprašala ter se ozrla. seveda jih je poznala, skupina mestnih razgrajačev. "hey, michael!" je zaklicala in pomahala vodju ekipe, hkrati pa pomežiknila louisu. "da, lombardijeva?" je zaslišala nejevoljen michaelov glas. "kaj praviš na to, da bi se s svojo skupino odpravil razgrajat kam drugam? knjižničarka vas izredno obtožujoče gleda. mimogrede, saj veš, da mi še vedno dolguješ tistih petdeset dolarjev?" michael je prebledel in debelo pogoltnil. "takoj se bomo odpravili," je dejal, potem pa se obrnil in s svojo klapo odšel. luc se je obrnila k louisu.
"vidiš? ni tako težko," se je malce pohvalila, ampak naslednje, kar zagotovo ni pričakovala, je bil objem. takoj ga je odrinila ter se namrščila. še bolj osupla je bila ob naslednjih besedah. rad jo ima? se sploh zaveda, koliko pomenijo te besede dekletu? in friends for ever? "friends že, ampak potem, ko bom na oxfordu, dvomim, da se bom veliko vračala v mayberry," se je spravljivo nasmehnila.

ko je zaslišal lucrezine besede ko mu je to rekla se je na globoko zarežal. in ko je videl kaj je naredila z michaelovo skupino se je začudil. nazaj usedel. o zlomu raje ne bi govoril, ker sem si sam kriv. ko je izustil tiste besede, ko ga je spet porinila. vedel je, da nekaj ni storil prav; seveda je bilo krivo vse, verjetno zaletavanje v ljudi in depresija. mislil si je _raje ji povem._ a se je zamislil ob tistih besedah. ob njenih in svojih, zato jo je gledal, kako potiho bere. in se je odločil, da ji naravnost pove ''no lučka, oprosti luc. torej...slab dan sem imel. ne bi ti to rekel, ker vem kakšne vplive ima in še to ob učenju, oprosti res mi je žal. verjetno je bilo vse to ko sem se zaletaval v ljudi, a zdaj sem zaspan. na kratko spet me boli roka, ter gleženj pa še zaspan sem.'' spet je pomislil, zakaj je to rekel, da ne bi lucrezia mislila kot, da je star petdeset. ni mogel več se dolgo držati, zato je šel na stol se ulegel in zaspal. ni vedel, če ga je luc slišala. a se je naenkrat predramil ko je zaslišal zvoke. in rekel ''a, jim nisi rekla naj gredo stran? verjetno sem naspan za nekaj minut. brez sramu stopi k njim in jim reče ''hej fantje! kaj vam je rekla luc? in še to michael in nick, kaj je rekel moj oče in še izziva nista opravila, dam vama namig pojdita v gozd! na svidenje spake.'' rekel je čim bolj potiho, da ga ne bi učiteljica slišala in lepo pači šel do lucrezie in s časoma pogledal nazaj, kje so. ''hey, luc! si se že naučila?'' in si po tiho reče ''jaz in moj dolg jezik! lučka hellou?'' in se smeji spet za njo. spet zazeha in ji počasi reče, ''lučka? a si tukaj?'' mislil si je, ker ji je tokrat rekel lučka, da ga bo verjetno spravila nekam v kot in ga pretepla, zato jo je pogledal in rekel ''luc? a si že prebrala to bedasto knjigo. v bistvu je težko izgovoriti aftrofisika, aftrofizika. ne znam.'' verjetno ko sem se je louis učil učiti besede astrofizika je lucrezia že lepo ponovila in se naučila nekaj snovi.

for louis gallagher, around 420 words,

"ja, si pač zaspan. tudi jaz bi z veseljem malce več spala, pa ne morem. in kaj boš storil? kar tu zaspal?" mišljeno je bilo kot šala, ampak louis je samo sedel na enega od stolov in zaprl oči. celo rahlo je začel smrčati. zakaj moram imeti za prijatelje samo mevže in bedake? kaj pa princ na belem konju? je naveličano pomislila in že takoj vedela, da ga ne bo od nikoder, saj je na tega belega konja nekoč povabil drugo lepotico in njej strl srce.
zavzdihnila je, na zofi spodvila noge in si položila zvezek v naročje. skoraj nemogoče si je bilo učiti, če se zavedaš, da le pol metra od tebe sedi fant, sedem let starejši od tebe, in srečno drnjoha. kdaj, za vraga, ga bo knjižničarka opazila in ga nagnala spat domov? zavzdih, ponovno, potem pa je celo začela brati poglavje o računanju v svetlobnih letih. iz tiste otopele zaspanosti, ki se jo je nalezla luc, ko je začela brati o vse zanimivejših postopkih računanja oddaljenosti nekega predmeta od drugega, jo je zbudil louis, ki se je očitno zbudil ter se odpravil k michaelu in njegovi bandi, ki je prišla nazaj. poslušala je besede, ki so bile res podobne njenim, se je namrdnila. če še česa ni marala, je bilo to, da so ponavljali za njo. bilo je zoprno in neprijetno. ko se je vrnil do njene zofe, je dvignila obrvi. "ko sem rekla, da se opogumi, nisem mislila tega, da me ponavljaš," je dejala ostro in se zazrla v zvezek. če bi on še vedno spal, bi mogoče lahko celo naglas začela sama s sabo razpravljati o matematičnih postopkih računanja, a spet so izgledali dolgočasni in nevredni zanimanja.
"če sem se naučila? kako naj se učim, ko pa me ves čas motiš?" res ji ni bilo všeč, ko je morala dvigniti glas nad prijatelje, a zdaj je bilo potrebno.
res so pravilno ugotivili, da se fantje razvijajo počasneje kot dekleta. in čeprav je bil ta fant star štiriindvajset let, je bil bolj otročji kot ona. "ne. kliči. me. lučka." je trdno ponovila in še naprej zrla v zvezek. "astrofizika. naj ti še črkujem?" je končno dvignila glavo in se soočila z njegovimi očmi, iz katerih je prav sijal napis, da se sploh noče potruditi,da bi pravilno izgovoril.

ko ga je tako gledala se je začel spet za njo smejati, a je kmalu nehal in se spet usedel na stol ter spal, verjetno je spet motil luc, ker je začel momljati. in kaj bo lucrezia naredila? uganite, zbudilo ga je glasno italijansko pogovarjanje s knjigo, dobro vsaj je bil dovolj stran od bande in od knjižničarke. ''luc, a lahko nehaš? oprosti za tisto ne bi smel. slabi dnevi se me prijemajo, bolje, da grem a ne?'' in jo resno pogledal, a ker ni bilo nič se je vstal in razmišljal. sem sploh štiriindvajset letnik ali ne? opravičujem se? no...ne vem kaj je prav, in jo začudeno pogleda. a je knjiga pomembnejša od prijateljev? ali sme že jaz nor?'' se začne dreti nanjo, kot, da je ne vem kaj. začel se je grdo obnašati, vedel je, da ni prav na očeh mu je pisalo, da se norčuje in da lucrezio hoče navaditi naj ga udari. a se je ustavil in skočil na njene rame. ni mu bilo všeč, da je bulila v tisto knjigo in nekaj momljala kar sploh ni razumel, potlej pa ''kaj? hm...kaj sploh delaš, kaj govoriš?'' louis ni imel sreče pri ravnotežju, stranke v lokalu niso bile prijazne, tudi on ni bil. začelo se mu je vrteti, ni razumel niti besede, potem se pa še zaletel v stol ter se padel preko. ''o goth, jaz sem pa res štor!'' še kar je slišal lucrezio, ki se je verjetno vstala in ga gledala začudeno, a kričala ni. knjižničarka ga na srečo ni slišala. ''luc, vse je ok. ne bodi panična in ne kliči knjižničarke.'' poskusil se je vstati, a je lahko šel le na kolena.