Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.
the leading lady
the leading gentleman
best friendly connection
best family
best chemistry
honorary member
biggest ego
biggest sweetheart
should be a couple
idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.
Število prispevkov : 573 Reputation : 69 Join date : 16/09/2012
Naslov sporočila: flat B1, Pet Dec 28, 2012 9:27 pm
grace brown bookstore owner
Število prispevkov : 76 Reputation : 19 Join date : 28/10/2012 Kraj : port charles, la
Naslov sporočila: Re: flat B1, Pon Dec 31, 2012 8:45 am
this is for jimmy patterson ! and it has around 600 words.
kako se je lahko večer naenkrat tako spremenil? zdelo se ji je, da je minila že cela večnost odkar je stala v tisti vrsti za klub ali celo odkar se je prvič zagledala v tako oboževane zelenosive oči. v tistem trenutku, pa se je z njegovo pomočjo počasi le prebijala med gnečo ljudi, ki se niso dali motiti. nihče izmed njih jim ni posvečal pozornosti, niti dvakrat ju niso pogledali, vsak je bil v svojem svetu, s svojo zgodbo in za delček sekunde se je njihova zgodba srečala, preden jo je temnolasec spravil naprej, na oster nočni zrak. vse je bilo nekoliko zmedeno, a počasi so se v njeni glavi le začele izoblikovati kolikor toliko jasne misli. zavedala se je plastenke vode, ki jo je naenkrat stiskala v roki, zavedala se je ljudi okoli, ki so uživala ob cigareti ali družbi nekoga drugega, najbolj od vsega pa se je zavedala njega. zavedala njegove prisotnosti, njegovega vonja, njegovega pomirjujočega glasa in rok, ki so jo držale tako nežno, a odločno obenem. občutek delirija je počasi pojenjal, znova so se prikradle tiste temne misli, ki jih je želela pregnati. ko jo je počasi spravljal v avto, je z dlanjo rahlo stisnila njegovo, da bi mu dala vedeti kako hvaležna mu je. ni bila zmožna govoriti, ne bi niti znala izbirati besed, upala je, da bo lahko to razbral iz njenega pogleda, ki je bil namenjen le njemu. potem se je utrujeno pogreznila v sedež, mu uspela še zamrmrati svoj naslov, glava pa ji je kar omahnila na stran, da se je z licem naslanjala na hladno okensko steklo in opazovala mesto, ki je drvelo mimo njiju. potem je je spet nekako zmanjkalo in naslednja stvar, ki se je je spominjala, so bile njegove dlani, ki so ji počasi pomagale in nekako jo je spravil v stanovanje, kjer se je šele začela zavedati, da noče naenkrat ostati sama. »prosim ostani,« se je še obrnila in mu proseče rekla, preden se je počasi pomaknila v notranjost. ni prenesla misli, da bi naenkrat kar odšel, ko pa so se stvari v njegovi prisotnosti zdele toliko bolj preproste. se ji je pa obraz kaj hitro zmračil, ko je pomislila na dogodke, ki so pripeljali do tega, da je ravnokar stal v njenem stanovanju. zaslužil si je pojasnilo. »pridi,« je zašepetala in ga zvlekla s sabo na balkon, kjer ji je hladen zrak pomagal, da si je vsaj za odtenek zbistrila misli. ni ji bilo pomembno, da je bila tam v tankih oblačilih, ki niso bila ravno primerna za večerni hlad, mrazu praktično ni občutila. le sedla je in mu pomignila, da naj to stori še on. »jimmy... jaz,« trudila se je ostati mirna, a jo je glas v hipu izdal z tresljajem, ki je kazal njen strah in žalost, ki jo je prevzemala. »oprosti,« je potem tiho rekla, pogled pa upirala v tla, ker si po pravici povedano sploh ni upala pogledati v njegove oči. »oprosti, da sem te znova zvlekla v vse to svoje sranje, ne bi smela,« bila je na robu joka, a želela je stvar izpeljati do konca, moral je razumeti. »ampak jaz… bila sem tako sama, tako zelo sama,« očitno je bilo, da učinek vseh substanc še ni čisto popustil, kajti jackie mu sama po sebi tega nikoli ne bi kar tako priznala. »danes bi bil star pet let,« moral je vedeti, razumeti zakaj se je odločila to storiti, zakaj jo je našel v takem stanju. »jimmy, tako zelo ga pogrešam in včasih se počutim tako zlomljeno,« v tistem trenutku se je končno vdala in pustila, da so ji po licu izdajalsko spolzele solze, ki se jih ni niti trudila skriti, bilo je brez pomena. sovražila je jokati, zdelo se ji je, da je to lahko le znak nemoči, a v tistem trenutku ji je bilo vseeno, ni jih več mogla ustaviti. »vsaj na ta dan si nisem želela čutiti ničesar, želela sem pustiti svet za seboj, ampak ne vem kako bi se to končalo, če ne bi prišel,« se je skušala umiriti in se pomaknila še bližje k njemu. »ampak bil si tam, vedno si tam, ko te potrebujem,« in ni vedela zakaj ji je to spoznanje v oči znova pripeljalo solze, sama je le položila dlani v njegove. »hvala ti,« se je le zanj nasmehnila skozi solze in ga počasi poljubila na lice.
gael mckinnely waiter
Število prispevkov : 86 Reputation : 47 Join date : 07/11/2012 Kraj : port charles, la, us
Naslov sporočila: Re: flat B1, Sre Jan 02, 2013 4:35 am
tagged is the beautiful jacqueline
zdelo se je, da bo zdaj zdaj zdrsnila in da se bo le težko vrnila k njemu - ali k življenju, ko je bil že pri tem. četudi je morda mislila, da ne razume, je razumel bolje, kot kdorkoli drug. z njo je ravnal kot s princeso, ko jo je počasi vodil iz kluba in skušal poskrbeti, da se je ne bi nihče niti dotaknil. nato sta pristala zunaj, na svežem zraku, in videlo se je, da ga je potrebovala. počasi je zdrsnila v njegov avto in čutil je, kako je nekoliko tesneje stisnila njegovo dlan, tik preden jo je izpustila. kot bi se mu želela zahvaliti, ker ji znova stoji ob strani, ko gre prav očitno skozi nekaj težkega. nežno se ji je nasmehnil, a težko je bilo reči, koliko je njegov nasmeh opazila; najverjetneje ga ni, kajti njena glava je omahnila na naslonjalo sovoznikovega sedeža. prav to je potrebovala, vsaj kanček notranjega miru. previdno je zaprl vrata in se spravil na voznikov sedež, ključe vtaknil v armaturno ploščo in sledil navodilom navigacije, v katero je vtipkal njen naslov. vozil je previdno in vsake toliko je njegov pogled zdrsnil k telesu zraven njega. ni vedel, ali spi; morda je bila samo globoko zamišljena, ko je takole opazovala mimo drveče mesto. vsake toliko se je v odsevu luči, ki se je odbila v avtomobilske šipe, zasvetil njen nežen obraz. o bog, kako izredna je bila. nato sta se ustavila pred njenim stanovanjem in počasi ji je pomagal iz avta ter jo prav previdno spravil do vhodnih vrat. nedorno je odklenila vhodna vrata, nato pa se zasukala k njemu in vedel je, kaj sledi, četudi na to ni bil pripravljen. preveč časa je minilo od takrat. pomislil je že, da bi morda moral protestirati - pa ni. nemo je prikimal, se nežno nasmehnil in ji sledil v stanovanje, nato pa do balkona, kjer se je njeno suhljato, tresoče telo, sesedlo na enega od terasnih stolov. "daj," je dejal z nežnim glasom in takoj slekel jakno, ki jo je imel oblečeno, ter nekoliko počepnil, da jo je lahko ogrnil okrog lepotice. "da ne boš zmrznila," je dejal z izjemno mehkim nasmehom, nato pa z dlanjo zdrsnil po njenem mehkem obrazu, ob čemer ji je odmaknil pramen las in ga zasidral za njeno uho. "ne govori tega," je zašepetal, na njegov obraz pa je že pred tem padla senca žalosti. jasno je bilo, da ni zaslužila takšnega življenja in hotel je storiti nekaj - karkoli - da bi ga izboljšal.. a kaj naj bi človek naredil v takšni situaciji? njeno trpljenje je bilo njemu.. nepredstavljivo. njene besede o starosti umrlega otroka so izzvenele v tišino. čutil je, kako se je lomila v sebi, še več, čutil je, kako je bolečina v krču zajemala tudi njegovo srce. "o, bog," je zavzdihnil, zavedajoč se, da s tem ni niti slučajno pomagal. "oh, jackie.." zmajal je z glavo; šlo je za situacijo, ki je nič ne bo prav nikoli popravilo in ni ji hotel lagati. s časom sina ne bo pozabila in morda se bo bolečina občasno zmanjšala, a vsakič, ko se bo, se bo vrnila kot toliko močnejša. ko bo za nekaj trenutkov pozabila na sina se bo kasneje krivila, da si je to dovolila in ko bo skušala pozabiti, se bo toliko močneje spominjala. če bo nekoč rodila novega otroka, bo zlomljena, ker se bo spominjala svojega prvega sina. kako je bilo sploh mogoče urediti tako zajebano situacijo? tako zelo žal mu je bilo zanjo; ni vedel, kako bi lahko karkoli popravil in počutil se je.. počutil se je tako prekleto neuporabnega. po licih so se ji usule solze in pojma ni imel, kaj naj stori, da jih ustavi.. morda jih ni bilo pametno ustaviti, kaj pa je vedel, prekleto! "o bog, jackie," je zamomljal in zmajal z glavo, ko so se njene dlani dotaknile njegovih in ko je na licu začutil njene mehke ustnice. "oprosti mi," je znova zmajal. "rad bi.. rad bi naredil nekaj, karkoli, da bi ti bilo bolje, pa nikoli ne vem.." vedel je, da je bila že njegova bližina veliko, a želel je storiti več. želel.. želel je prevzeti njeno breme nase, če je bilo to mogoče. "raje bi trpel namesto tebe."
grace brown bookstore owner
Število prispevkov : 76 Reputation : 19 Join date : 28/10/2012 Kraj : port charles, la
Naslov sporočila: Re: flat B1, Tor Jan 08, 2013 4:35 am
ni vedela zakaj mu je sploh začela govoriti vse tiste stvari, a bilo je kakor, da jo je zapustila vsa moč. ni se ji več ljubilo pretvarjati, sploh pa se ji je zdelo, da to pred njim sploh ne bi bilo mogoče, da bi jo spregledal v trenutku. po eni strani je bilo lepo vedeti, da je tam nekdo, ki ve. ki ve v kakšni situaciji se nahaja in je vseeno z njo, jo drži za dlan, ko se ji zdi, da se okoli nje sesuva svet. vedela je, da ni nič primernega, kar bi lahko rekel. nobenih besed, ki bi stvari obrnile v pravične, pravilne, jim dale pomen ali izbrisale gromozansko bolečino, ki jo je čutila. vseeno pa tega ni potrebovala, ni si želela poslušati klišejskih stavkov, ki nikoli ne morejo zveneti zares iskreno. potrebovala je samo nekoga, ki nad njo ne bi obupal, ki bi jo držal za roko, kot je to storil on. to je bilo vse. ne bi hotela, da jo pomiluje, pravzaprav je to zadnje stvar, ki bi ji bila všeč. zdelo se ji je, da to razume. zato je bilo tako lepo sedeti tam ob njem, brez pretvarjanja, brez fasade, ki si jo je nadela po navadi in je znala biti prekleto utrujajoča. zaradi smrti svojega sina je bila za vedno spremenjena. to ni bilo ravno dejstvo, ki bi mu bilo mogoče oporekati, zavedala se ga je in sprejela. a iti skozi vse to sam je bilo nekaj najhujšega, kar pa je pravzaprav počela sama sebi. potiskala je ljudi proč od sebe, ker je bila možnost, da bi bila znova prizadeta. ko je o tem razmišljala v tistem trenutku, ko je lahko glava položila na njegova široka ramena in ji je njegov glas v hipu prinesel neko mero spokojnosti, si ni mogla kaj, da se ji njeno predhodne obnašanje ne bi zdelo blazno. toliko lažje je bilo z nekom ob sebi, vredno je bilo vseh solz, vsaj v tistem trenutku se ji je tako zdelo. ni pa vedela, če bo enako razmišljala tudi zjutraj, ko bo učinek vseh stvari, ki jih je spravila vase tisti večer že povsem popustil. nasmehnila se je, ko je okoli nje ogrnil jakno, saj mu ni bila niti zmožna ugovarjati. »nehaj,« je tiho rekla, medtem ko si je z drugo roko že brisala solze, ki so ji izdajalsko tekle po licu. »napravil si povsem dovolj, kaj res ne vidiš tega?« se mu je poskušala iskreno nasmehniti, kar pravzaprav sploh ni bilo težko, ko se je zagledala v njegove oči. »bolje mi je že samo zaradi dejstva, da si tu, da več ne rabim biti sama, to je vse in še več, kar bi si od tebe sploh lahko želela,« resnično mu je želela pokazati, da je bil njen rešitelj, princ na belem konju, ki jo je rešil pred njo samo. no, pred njo in spomini. in ne bi mu pustila, da bi se zaradi česarkoli počutil krivega, navsezadnje je bil razlog, da je tisti večer sploh varno prišla domov. kaj je sploh razmišljala? ni si niti upala pomisliti kako bi se stvari odvile, če ga ne bi bilo. »in jaz ti tega nikoli ne bi pustila,« je zmajala z glavo, nekoliko bolj odločno kot je to sprva nameravala. nikomur ne bi privoščila tega in včasih se ji je res zdelo, da bo tudi njej naenkrat kar zmanjkalo moči, da bo naenkrat obupala. zaradi njega je vsaj za en večer lahko znova opustila take misli, znova je dobila tisto moč, da vztraja. »saj mi bo uspelo priti skozi to, veš,« mu je skušala prepričljivo reči brez, da bi se ji tresel glas, ali da bi jo znova izdala kakšna solza. »samo nekaj si želim od tebe,« je potem tiho rekla ter poiskala njegov pogled. »obljubi mi, da me ne boš pustil same,« in ni vedela ali je bilo pravično, da si je to zaželela, v tistem trenutku niti ni preveč razmišljala, le govorila je iskrene stvari, ki so ji ležale na duši. bila je že tako zelo utrujena, mislila je lahko le še na toplo posteljo in njega ob sebi.
gael mckinnely waiter
Število prispevkov : 86 Reputation : 47 Join date : 07/11/2012 Kraj : port charles, la, us
Naslov sporočila: Re: flat B1, Čet Jan 10, 2013 12:25 am
tagged is the beautiful jacqueline
zmajal je z glavo, ko mu je ugovarjala; ko je zatrdila, da je napravil, kar je bilo v njegovi moči. nikoli se ni počutil, kot da je naredil dovolj in četudi so bile njene besede pomirjujoče, je vedel, da so neresnične. da bi nekje - nekako - lahko napravil več, čeprav ni vedel, kaj bi pravzaprav naj naredil. počutil se je kot majhen, nebogljen fantek, ki se je igral v svetu odraslih in se pretvarjal, da razume. ni razumel. nikoli ni doživel ničesar tako močnega; četudi je verjel, da je ljubil, se mu je zdelo, da nikoli ne bo sposoben ljubiti nikogar na način, na kakršen je jacqueline ljubila otroka, ki ga je izgubila. bila je tako močna ljubezen, da je ni bilo mogoče zlomiti; istočasno je bila najhujša ljubezen, ki bi jo človek lahko doživel. utrujajoča, ubijajoča. razumel je, da jackie trpi, obenem pa je vedel, da nikoli ne bo razumel, kako močno trpi. kako jo je en sam trenutek zaznamoval za vse življenje. in kako močno je bila sposobna ljubiti. "z veseljem bom ob tebi," ji je tiho zamrmral in z roko spolzel po njenih svetlih laseh. vedno bo tukaj, če ga bo potrebovala. bila je sanjska ženska, bila je tako močna in tako šibka ob enem in bil je presrečen, da si je psilužil mesto v njenem srcu, priložnost, da spozna obe plati zgodbe. bilo je čisto naravno, da je delovala pod hladno fasado in se skušala izmakniti ljudem okrog sebe; saj je vendar v svojo ljubezen do sina vložila toliko, da je bilo za ostali svet v njenem srcu preprosto manj ljubezni. ni ga mogla tako oboževati, ker je oboževala zgolj eno stvar - in to je izgubila. lahko je čutil z njo. ko je izrazila željo, se je za nekaj trenutkov potopil v njene žalostne oči, nato pa je resno prikimal. "ne bom te pustil same. žal mi je." verjel je, da je vedela, na kaj je to apeliralo. da je razumela, čeprav tega ni izrazil z besedami. njuno skupno življenje pred nekaj leti se je precej hitro ustavilo, ko mu je postalo jasno, da živi pravljico. hitro in nepričakovano je moral oditi, navsezadnje je imel v tistem času cel kup koncertov in vse premalo možnosti, da bi dovolj dolgo ostal na enem kraju. in zato je odšel in jo pustil samo z vso bolečino, ki bi jo takrat moral celiti s svojimi poljubi. pa je ni, ker je odšel. krivil se je za njeno mizerijo, ker je vedel, da je vsaj delna odgovornost zagotovo na njegovih plečih. za nekaj trenutkov je obstal, nato pa se spravil nazaj v stoječ položaj in se nekoliko odmaknil od nje. "najbolje bo, da te pospremim v posteljo," je neodločno zamomljal, ob tem pa premišljal, če bo najbolje, da gre domov ali prespi na kavču, če bo najbolje, da skoči nazaj v njun nekdanji ritem in jo posuje s poljubi, ali pa bo morda bolje, če se obnaša kot gentleman in se ji umakne, da bo lahko mirna. sama. o bog, vedel je, da sam v takem času za nič na svetu ne bi hotel biti sam in želel si je, da bi vedel, če tako čuti tudi ona. upal je, da mu bo povedala. "pridi," je mehko dejal in iztegnil roko z odprto dlanjo, ki ji je nakazovala, da je čas, da se odpravita iz hladnega balkona noter, na toplo, kjer jo bo pokril z njeno mehko odejo in ji pritisnil nežen poljub na lice. nato bo sedel na stol ob njeni postelji in jo opazoval do jutra. ali pa se prikradel k njej, jo privil k sebi in ji pokazal, da je toplina med dvema človekoma tudi v njenem primeru še vedno mogoča.
grace brown bookstore owner
Število prispevkov : 76 Reputation : 19 Join date : 28/10/2012 Kraj : port charles, la
Naslov sporočila: Re: flat B1, Ned Jan 13, 2013 1:56 am
pozabila je že kako lepo je bilo zmeraj v njegovi družbi. kako je vedno znal izbrati tiste prave besede in dejanja, ki so jo spravili v boljšo voljo. bil je neverjeten, prav zares. pred njenimi očmi so se vrteli le tisti lepi spomini nanj, ki jih je prikrito hranila in so se kot film začeli odvijati v njenih možganih. bilo je predolgo časa odkar ga je nazadnje videla in pogrešala ga je. zakaj si je take stvari po navadi tako težko priznala? »in to je vse, kar potrebujem,« mu je zagotovila in pustila, da jo je z roko pogladil po laseh, vznemirjena ob slehernem dotiku, ki ji ga je namenil. »ne rabiš se opravičevati,« ga je mehko zavrnila in se nasmehnila. v tistem trenutku namreč ni bila zmožna do njega čutiti niti trohice jeze ali kakršnegakoli negativnega čustva, če smo že pri tem. le utrujeno je pokimala ob njegovih naslednjih besedah in pustila, da jo odvede v spalnico. kar pred njim se je preoblekla v neko športno majčko, v kateri je ponavadi spala, ker ji je bilo v tistem trenutku za to prav malo mar, saj ni bilo prvič, da bi jo videl brez oblačil. potem pa jo je spravil v posteljo, kjer mu je z roko pokazala na prostor zraven sebe in vanj uperila nežen pogled. želela si je, da bi legel zraven nje, pravzaprav se ji je v tistem trenutku to tako ali tako zdela edina možnost. »samo ne izgini takoj, ko zaspim,« je prestrašeno rekla in se privila še tesneje k njemu.
*
lepo bi bilo, če bi se lahko lenobno prebudila, ko bi ji sončni žarki počasi svetili v oči, ptice pa bi zunaj pomirjujoče pele. tako pa jo je zbudila strašanska bolečina v glavi in suh občutek v ustih, oči je komajda držala odprte. na kratko – počutila se je, kakor bi jo ravnokar nekaj povozilo. nejevoljno je nekaj zagodrnjala in se skušala obrniti na drugo stran, ko ga je zagledala. temni skuštrani lasje, ki so moleli izpod odeje so bili dovolj, da ga je v trenutku prepoznala, ni pa se povsem zavedala kako za vraga se je znašel v njeni postelji, pravzaprav je njegova roka še vedno počivala v njeni. verjetno jo je grobo umaknila v milisekundi stotinke, potem pa sunkovito vstala. živčno je korakala okoli postelje, si grizla nohte in zmedeno pogledovala sem ter tja. »sranje. sranje, sranje, sranje,« si je zamrmrala sama pri sebi in si z roko šla skozi lase. kaj bi naj storila? njen prvi občutek, ko ga je zagledala je bil vsekakor pozitiven, najraje bi se še bolj stisnila k njemu in objeta v postelji preživela skupaj cel dan, a je v hipu potisnila te občutke nekam v ozadje in pustila, da se je v njej naselila jeza. kako si drzne kar ležati tam, kakor da se ni nič zgodilo. kakor da ima pravico biti tam po tem, ko jo je pred časom brez težav kar pustil samo. no, to sicer ni bilo res, razumela je, da je preprosto moral oditi, da ni imel izbire, a to ni spremenilo dejstva, da je tudi on odšel, ko ga je potrebovala. morala se je oklepati teh misli, ni nameravala dopustiti, da bi ji spet zlezel po kožo in zato ga je le nekoliko grobo dregnila z blazino, nekoliko v strahu pred pogovorom, ki ju čaka. navsezadnje se ji je pred očmi vrtel nek zblojen film o prejšnji noči, ki pa ni imel ravno repa in glave, je bilo pa dovolj, da se je zavedala, da ga je pošteno polomila. pokazala je, da ji še vedno ni vseeno.
comment: upam, da je tole tako, kot sva se dogovorili, nisem bila namreč več čisto prepričana, kako naj bi šla zgodba. and did i mention how much i adore these two?
