 graham james
architect
Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana
 |  Naslov sporočila: st. cloud, maddox aaron Tor Okt 02, 2012 6:44 am | |
|  27 - mayberry - nightclub owner - straight - sean o'pry
Ne počutim se kot izrezana slika mojega očeta, tako kot mi zatrjujejo mnogi. Opazim sicer tiste vizualne podobnosti vsakič, ko stopim mimo ogledala. In vem, da imam njegove oči, ker včasih zalotim mamo, kako strmi vame preko jedilne mize na eni od družinskih večerij, na katerih se zberemo vsi otroci v domači hiši. Vendar v meni ni nobene sle po uspehu in v veliki meri sem bil za očeta neverjetno razočaranje, le da tega nihče ne bo izrekel naglas. Jeff St. Cloud je bil sinonim za moč, za uspeh in ambicije. Trdo je delal in gradil svoj imperij, vse po pošteni poti. Seveda se je od njegovega najstarejšega sina pričakovalo, da bo sledil družinski dediščini in vajeti sčasoma prevzel v svoje roke. Spravil sem se skozi študij ekonomije in ga zaključil s povprečnim uspehom. Cel mesec dni sem zdržal kot zaposlen v eni od družinskih firm, preden sem dokončno vse pognal k vragu. Pri triindvajsetih pač nisem želel biti cele dneve zaprt v pisarni, kjer bi samo izgubljal živce na dolgotrajnih sejah in delal pozno v noč. Z očetom se takrat nisva sprla, samo prenehala komunicirati. Pobral sem svoje stvari in se preselil v svoje stanovanje, se domov vračal samo za tiste prej omenjene večerje in ohranjal stik zgolj z mamo ter bratom in sestrami. Moral bi biti vzor, namesto tega sem vse zakockal, ne dobesedno. Samo figurativno. Oče je umrl, ne da bi se kdaj imela priložnost pogovoriti. Krivda je v celoti moja – vedel sem, da je bolan, vedel sem, da nima časa na pretek. Vendar nisem zmogel pogoltniti ponosa in stopiti predenj, beseda razočaranje se mi je že takrat zažrla v kožo. Smrad. In po njegovi smrti, po tistem, ko se nisem prikazal niti na pogrebu, sem poskusil znova.
Z dediščino sem kupil nočni klub na obali, ga povsem preuredil, preimenoval in začel svoj posel. Končno sem našel področje na katerem sem res uspešen in danes nisem več odvisen od družinskega denarja. Pri sedemindvajsetih se lahko pohvalim s precej dragim stanovanjem in debelo denarnico, kar se večkrat izkaže za problem kakor za ugodnost. Moj priimek je vstopnica za karkoli, samo pokažeš dokument in odprta so ti vsa vrata. Samo poveš svoje ime in že je okrog tebe pet platinastih blondink v platformih. Samo stopiš iz stanovanja in že bo kdo čakal na tvojo naslednjo napako. In v zadnjih treh letih od očetove smrti sem jim dal precej kosti za glodanje. Zakaj? Da bi se raje osredotočili name in pustili ostalo družino pri miru. Najstarejša sestra ima dovolj dela z vodenjem celotnega imperija, brat je tik pred poroko, najmlajši dve komajda začenjata živeti. Naj raje pišejo o zloglasnem nočnem klubu v lasti črnega madeža na zgodovini St. Cloudovih. Naj raje pišejo o moji tritedenski zaroki z neznanko, ki je od takrat naprej ni videl nihče več. Naj pišejo o dekletu, ki je stopilo pred javnost in trdilo, da je noseča z mano. Resnično me ne gane. Prisežem, moje ustnice so že navajene tega, da se morajo stalno upogibati v polovičen nasmešek z močnim pridihom arogance, ki jo prinese samo denar. Moja ušesa so se že zdavnaj navadila na zven besede prasec in kreten. Da kaj hujšega ne dodam.
Rad bi rekel, da je vse zgolj igra in predstava za publiko, vendar del mene zares uživa v denarnih spletkah okrog mene in klub je postal moje življenje. Ne branim se številčne družbe najrazličnejših žensk in malokrat ravnam v skladu z moralnimi načeli. Etika je preprosto preveč zapletena in precenjena, da bi bil pripravljen streči naokrog z vljudnostjo. V meni je tisti skriti košček, ki si nikoli ne bo oprostil razmer med mano in očetom, vendar se zavedam, da je po toči zvoniti prepozno. Zato o njem nikoli ne govorim, še manj o svoji preteklosti, ki je bila v najstniških in študentskih letih precej burna. Ne bi se ravno čudil, če bi se pred mojimi vrati prikazalo dekle z mojim otrok in bi se slednji izkazal za resnično mojega (verjemite, številne so že poskušale, vedno je bil opravljen test in nikoli se trditve niso izkazale za resnične). Nisem ponosen nase, res ne. Vendar se tudi spremeniti ne nameravam. Lahko trdite, da je lažje biti brezobziren prasec, ki misli le na svojo rit, in morda se bom celo strinjal z vami. Toda pokažite mi človeka, komur se je res izplačalo biti pošten in dober? Moja mama je bila praktično svetnica ves čas, pa je izgubila moža. Oče je gradil zgolj na čistih poslih, pa ga je pobrala banalna bolezen. Če dobre ljudi doleti takšna usoda, kako hudo je potem sploh še lahko? Dosti huje ravno ne.
|
|
