zaklenila je vrata za seboj ter stopila navzdol po ulici, ko se je na njenem obrazu zarisal nasmešek. sicer se je tudi sama zavedala, da je ni najpametnejše pustiti same, niti doma, niti kakorkoli drugam, vendar nekako je bila vesela, ko je kljub vsemu dobila izhod. pravzaprav se je počutila že kot najstnica, katera je vztrajno hotela ven, vendar je starši niso pustili in je bila posledično ves čas zaprta v hiši- to je bila tudi ona, le da so imel tokrat razloge, da to naredijo. navsezadnje, glede na to, kaj je počela zadnje čase sama s sabo in tisti poskus samomora, so imeli vso pravico, da ji niso zaupali, sploh ker ni kazala nobenih znakov, da hoče, da ji kakorkoli in kdorkoli pomaga. psihiatru definitivno ni imela posebne želje zaupati, že od samega začetka je bila nekako negativno usmerjena proti njemu, za vse ostale pa… hja, z družino si tako ali tako ni mogla kaj posebno pomagati, saj so bili tu le takrat, ko je grozila, da se bo pahnila na drug svet. prijatelji pa, nekako je imela občutek, da so se oddaljili ali pa se je ona sama- no, bolj verjetna je bila sigurno druga možnost, kajti zadnje čase res ni imela volje se pogovarjati z bilo kom- nekaj tistih izjem je seveda bilo, kot je bil harry, vendar pa pri teh nikoli zares ni prišla tema na to, zakaj to dela in kako se počuti. mogoče zato, ker je bila tudi pri njej sami tabu ali pa preprosto, ker ni želela o tem govoriti. no, nekako ni želela, vendar na dnu srca je vedela, da bi bilo mnogo bolje, da bi vse skupaj spravila na plan, vendar… nekako se preprosto ni mogla pripraviti do tega, ni bila sposobna tega. in posledično se je potem njeno življenje vrtelo v enem in istem začaranem krogu, kjer je le čakala, da izgubi še zadnji kanček razsodnosti ter se enkrat zares porine na drugo stran.

pravzaprav niti ni vedela kam točno želi iti, le preprosto je hodila proti središču mesta, v rokah pa imela vrečko bombonov, katere si je malo prej kupila, na eni izmed stojnic, polni sladkarijam- preprosto je imela dneve, ko je dobila neustavljivo željo po sladkorju in ta je bil definitivno eden izmed teh. nadaljevala je s hojo, ko se je za trenutek zazrla v vsebino vrečke ter iskala točno določene bombone, zgolj zato, ker so imeli boljši okus, kot ostali, ko se je naenkrat v nekoga zaletela. »oh, oprosti, sploh nisem bila pozorna na…« je že začela, ko je končno dvignila pogled ter kakor, da bi jo zadelo kot strela iz jasnega, je naredila korak nazaj, na njenem obrazu pa je obstal izraz presenečenja, žalosti in obupa. ni ga pričakovala, ne sedaj, ne po vsem tem. čutila je, kako jo je naenkrat začelo stiskati pri srcu ter njeno dihanje je postalo hitrejše. »kaj za vraga počneš ti tukaj?« je dejala ter zopet stopila korak nazaj in odkimala z glavo. »po vsem tem, kar si mi storil se drzneš vrniti? sedaj?« je dejala ter čutila, kako so se ji v očeh naenkrat začele nabirati solze. bila je tako prekleto čustveno nestabilna, da jo je vsa zadeva zadela še huje, kot bi jo lahko. »odidi noah,« je zamrmrala ter začela zaradi vsega skupaj skoraj avtomatsko mečkati vrečko ter začutila je, kako so se ji začele tresti roke. »prosim,« je še dodala, vidno že na koncu svojih moči- eno samo srečanje jo je znalo pahniti na rob in vedela je, da bo potrebovala nekaj časa, da pride povsem k sebi. drznila si je dvigniti še enkrat pogled proti njemu. prekleto, še vedno je bil tako popoln kakor nekoč. morda celo preveč. in ravno to jo je zaslepilo prvič in pripeljalo do sem, kjer je danes.

le odkimala je z glavo ob njegovih besedah ter čutila, kako so se ji vztrajno v očeh nabirale solze. prekleto, zakaj se je moral vrniti ravno sedaj? sedaj ko je počasi brodila čez vse to, malo po tem ko se je skoraj ubila, zaradi tega, ker je imela občutek, da njeno življenje nima več smisla? smisla, ki ga je izgubila s tem, ko jo je zapustil? in sedaj ko se je vrnil… pravzaprav se ji ni sanjalo, kako bo sprejela vse skupaj, nekako je imela občutek, da bo zadeva drsela le še navzdol. navsezadnje, kako bo, ko ga bo videla na ulici ter se spomnila, kaj vse bi lahko sedaj imela? ali še huje, ko ga bo videla v objemu z drugo žensko? pravzaprav je dvomila, da bo vse skupaj lahko mirno preživela. če se je prej hotela ubiti iz skoraj povsem neznanega razloga, bo sedaj še enkrat huje. praktično se je bala vse svoje prihodnosti od sedaj naprej, ko je bil on nazaj. »tako vseeno ti je zame, noah? ob tvoji vrnitvi se bo sedaj moje življenje zopet razbilo na koščke. če je to tisto, kar hočeš, čestitam. uspelo ti bo in to precej dobro« je zamrmrala s solznimi očmi. v njegovi bližini je bila preprosto tako šibka, kljub temu, da ga tako prekleto dolgo že ni videla, je imel še vedno enak vpliv nanjo. čutila je, kako so ji ustnice zadrhtele, ko se je dotaknil njenih rok ter prisilila se je, da je odmaknila pogled ter zadržača solze, kolikor se je dalo. »morda bi ti jo res morala, po vsem kar si mi naredil, vendar…« je začela ter se še vedno izogibala stika z njegovimi očmi in odkimala z glavo. »ne morem« je še dodala ter za trenutek zaprla oči, ko ji je po licu stekla solza. pretežko je bilo zanjo to vse skupaj.

»bom pa odšla jaz,« si je zopet nekako pridobila samozavest v glas ter obrnila pogled proti njemu, direktno v njegove oči, da bi mu dokazala, da misli resno in noče njegove bližine. za trenutek je imela občutek, da mu kljub temu kako se je obnašal do vsega skupaj ni tako vseeno in morda se je za trenutek v njenih očeh zarisala iskrica ob tem spoznanju, nato se je pa vrnil tisti obupan, razočaran in žalosten izraz. najbrž je bila vse skupaj le iluzija, ker si je tako prekleto želela, da bi bila stvar drugačna. ja, to je bilo, drugega ni moglo biti. odkimala je z glavo ob njegovih besedah. »od tebe ne potrebujem več ničesar, niti pogovora, niti opravičila. vse si končal takrat ko si odšel in ne mislim zadev več pogrevati. med nama je bilo takrat konec in tako mora tudi ostati. to srečanje… bolje, da pozabiva« je dejala ter zopet stopila korak nazaj. »bom bila pa tokrat jaz tista, ki odide,« je še vedno vztrajala pri odhodu. res ni mogla ostati v njegovi bližini, niti minuto več. »uslugo?« se ni mogla upreti presenečenju v njenem glasu in njene ustnice so se ukrivile v črko o. »veš kaj si mi naredil? ti pokažem posledice tvojega odhoda?« je dejala, vrečko s sladkarijam zatlačila v torbo ter privihala rokave, pod katerim so se pokazale obveze. »tu spodaj se skrivajo posledice tvojega odhoda. in verjemi, nočeš vedeti kako izgledajo, nočeš vedeti, kaj vse sem hotela storiti, ko si odšel. ko si mi uničil življenje z eno samo potezo, dejanjem, ki ga očitno ne bom mogla nikoli pozabiti. ne bodo ostale le brazgotine na srcu, pač pa tudi tu. vidiš kaj je v bistvu povzročil tvoj odhod? ni bil usluga, še zdavnaj ne. to, da si me pustil pred oltarjem, je uničilo moje življenje, tebi je pa vseeno.«

načeloma je bila ona sama tista, nad katero je izvajala nasilje, vendar tokrat je bilo, kakor da se ji je roka avtomatsko dvignila ter mu primazala zaušnico, nato pa še vedno presenečeno zrla vanj, povsem presenečena, kako je lahko kaj takega rekel. »ljubila sem te, noah« je dejala skozi stisnjene zobe. »nameravala sva se poročiti, imeti otroke, preživeti življenje s teboj, to so bile moje sanje. ti pa se mi sedaj drzneš reči, da bi mogla vse skupaj že preboleti? nisem si mislila, da si padel tako nizko« je dejala ter čutila kako so se ji roke še vedno tresle ter čutila je, kako ji jo srce pospešeno bilo. kako je mogel? po vsem kar ji je naredil se sedaj še tako vesti do nje? očitno je bila vse skupaj res samo zabava zanj in ob tem spoznanju se ji je vztrajno trgalo srce, na vedno večje koščke. odkimala je z glavo ter si obrisala solze, ki so ji še vedno tekle. govoril je o prihodnosti, katere del je ona nekoč bila, sedaj pa… jo bo očitno zasedel nekdo drug, njegovo srce bo pripadalo drugi, ona pa… čeprav je vedela, da ga ne ljubi tako kot ga je nekoč, pravzaprav se je vztrajno prepričevala, da ga sovraži, pa je vseeno čutila, kako se ji srce še vedno vztrajno trga na koščke. »torej si že našel tisto, s katero se boš celo poročil in ne naredil tistega, kar si z mano?« je dvignila pogled proti njem ter si obrisala solze, navidez močna, čeprav je vedela, da jo bo spregledal- predolgo jo je poznal in vedel je, da čustev ni mogla nikakor skrivati. le odkimala je z glavo. vedel je da ne bi, nikakor. škodo, ki ji jo je povzročil z odhodom, se ni dalo popraviti, v to je bila popolnoma prepričana. »vem, vendar… vredno je jokati za tistim kar sva imela. in kar bi lahko imela« je dejala ter si znova obrisala solze. ne, res ni bilo vredno, vendar preprosto ni mogla ničesar storiti proti tem.

»verjameš ali ne, vendar se jaz sprašujem enako,« je dodala ter se zazrla naokoli. zares bi mogla oditi, vendar noge ji preprosto tega niso dovolile, niso ji dovolile odkorakati stran, tako kot so njemu pred leti. sama za to ni imela srca, kljub temu kar ji je storil. »in če nočem slišati tvoje obrambe?« je prekrižala roke na prsih ter se zazrla vanj. res ni hotela vsega skupaj zopet pogrevati ter si potem zopet brisati solze. ne, na to ni bila pripravljena, ne zopet. preveč bolečine ji je ta stvar prinesla, da bi to vedno znova prenašala. »tebi je očitno tako ali tako za vse vseeno,« je zamrmrala bolj sebi kakor njemu ter pogled obrnila stran od njega. zares ni vedela od kdaj mu je bilo tako vseeno. je bilo tisto vse skupaj zaigrano? vsa leta, ki sta jih doživela skupaj? ni več vedela ali bi temu verjela ali ne. le odkimala je ob njegovih besedah, ko so se ji po licih zopet vsule solze. ne glede na to, kaj je rekel, je bilo več kot očitno, da mu je povsem vseeno zanjo, sploh glede na to, kako se je obnašal do nje. »kaj?« je zamrmrala ob njegovih besedah ter dvignila pogled proti njemu. »kaj, kako zaradi mene?« je dejala ter niti ni vedela kaj se dogaja ob tem v njeni glavi, le zmedeno je zrla vanj in posledično je skoraj avtomatsko prezrla, kako blizu ji je bil zaenkrat. »zakaj si potem tisto storil, noah? s čim sem si to zaslužila? kaj ti nisem dala, da si mi to naredil? ljubila sem te z vsem srcem, pripravljena dati življenje zate, ti si mi pa naredil to,« je dejala ter sklonila glavo, ko so se ji po licih še vedno tekle solze. »si me sploh kdaj ljubil, noah?« je dejala ter ob tem dvignila pogled proti njem. ni vedela, kako bi prenesla, če bi dobila negativen odgovor. ob njegovih naslednjih besedah je pa le odkimala ter še preden bi se zavedala, se je privila k njemu v objem ter solze so ji ob tem še vedno tekle po licih. »ne morem. kljub vsemu kar si mi naredil, želim da si srečen. tako kot z mano nisi mogel biti.«

pravzaprav sploh ni znala pojasniti svojih občutkov s tistem trenutku. dejstvo, da se je vrnil nazaj ji je definitivno povsem, ampak zares povsem zmešalo glavo. če je v tem času, ko ga ni bilo, počasi skušala kolikor toliko se spraviti nazaj k sebi, življenje na svoje tire, je sedaj vse skupaj padlo v vodo. imela je občutek, da bo vse skupaj še enkrat bolj bolelo, kot jo je tedaj, ko ga ni bilo. sploh ni hotela pomisliti na to, kako bo, ko ga bo videla z drugo. to je seveda pričakovala in že res, da se ji je ob tem srce znova trgalo na koščke, je vedela, da se bo morala tako ali drugače sprijazniti. ona že dolgo ni bila več del njegovega življenja in posledično ne bi smelo biti nič nenavadnega, če je ob njem že kakšno novo dekle. vendar kako pa bo to sprejela, ko ga bo v bistvu videla z drugo, pa se ji ni sanjalo. v bistvu sploh več ni želela misliti na to stvar, preprosto jo je preveč bolelo. »ne sanja se ti, kaj mi je vse skupaj povzročilo. ni lahko preboleti, nikakor. morda bi te res morala, s tistim dnem ko si odšel, vendar najbrž je obema jasno, da za kaj takega nimam srca, preprosto nisem sposobna tega, vsega skupaj je bilo… preveč, da bi prebolela v vsem tem času. in če še kombinirava mojo bolezen, potem veš kako je,« je zavzdihnila ter se prisilila, da je odmaknila pogled od njega ter nekajkrat zamežikala, ko je zaradi solz dobila meglen vid. ni se bila sposobna obrniti nazaj k njemu ob njegovem odgovoru, pa čeprav je morala priznati, da ji je za trenutek postalo bolj toplo pri srcu. očitno le še ni našel nadomestila zanjo in posledično si je dovolila, tam nekje na dnu srca upati, da se bodo stvari uredile. vedela je, da bi ji vsak rekel, da je trapasta, ker mu je v bistvu nameravala odpustiti, vendar takšna je bila, sploh ko se je zadeva tikala njega. lahko bi mu oprostila vse, le… ni bila povsem prepričana, če bi lahko na vse skupaj tudi pozabila. »oh,… tako torej« je bilo vse kar je bila sposobna spraviti iz sebe ter kljub vsemu se ji je na obrazu za trenutek, ampak res kratek trenutek zarisal nasmešek na obrazu. »čeprav vem, da bi morala, nate gledati tako ne glede na vse, kot na napako, tega ne morem. nisi bil napaka, noah. vem, da bi morala spremeniti mnenje, vendar trenutki ob tebi so bili najsrečnejši trenutki v mojem življenju« je dejala ter zavzdihnila ob tem pa se za trenutek zazrla vanj. res ji je nekoč pomenil prav vse.

»morda jo imaš, vendar jaz ne nameravam poslušati izgovorov. če bi me imel za res rad, tega nikoli ne bi storil. to pojasni vse,« je vztrajala pri svojem, z narahlo dvignjeno glavo. res ni nameravala popuščati, pod nobenim pogojem. pa ne zato, ker res ne bi hotela slišati, vendar pa je hkrati preprosto vedela, da bi vse skupaj preveč bolelo. preprosto ni mogla vsega skupaj slišati, ne sedaj. »tvoja dejanja kažejo drugače,« tudi tu ni popuščala ter skomignila z rameni, češ da tako ali tako ne more tu nič, če mu je bilo tako prekleto vseeno zanjo. in res ni mogla. navsezadnje pa, vse skupaj je bila njegova, ne njena izbira, tako da na kratko tu ni imela nobene besede več, niti razglabljati o tem ni hotela. preprosto preobčutljiva tema zanjo. »torej sem se morala poskusiti ubiti, da sem si zopet zaslužila tvojo pozornost?« je naenkrat bruhnilo iz nje ob njegovih besedah ter ob tem je čutila solze v njenih očeh. res ni bilo pošteno, če se je samo zaradi tega vrnil, ker je grozila s smrtjo. če se drugače ne bi, je že pomenilo, da mu ni pomenila blazno veliko. tako je le s solzami v očeh odkimala, ko jo je prijel za rame ter je bila prisiljena se zazreti vanj. preprosto je… preveč bolelo, vsaka nova stvar. »kaj?« je zamrmrala ter ga narahlo prijela za roke, medtem ko se je zazrla v njegove oči. »kako… zakaj si mi potem to naredil, noah?« je dejala s solzami v očeh ter čutila kako so se ji roke začele tresti. »daj mi preklet razlog zakaj si potem to naredil,« je dejala s tišjim glasom, ki se je že tresel ter še zavedala se ni, kdaj je pristala v njegovem objemu. vendar… bilo je tako domače in čutila je, kako ji je srce začelo pospešeno biti. to je bilo tisto, kar je tako prekleto pogrešala. »še vedno ne razumem, zakaj si potem naredil to, noah« je dejala ter ko jo je izpustil iz objema, stopila korak nazaj ter se s solznimi očmi zopet zazrla vanj. res ni razumela, ni mogla razumeti. nikakor.