this post is only for vaughn, i have no idea how long is it, eve is wearing this and for inspiration i'm listening to lana del rey.

zakaj je sploh pritrdila v večerjo z njim? ravno v tem trenutku bi lahko sedela doma na kavču, glede katero izmed tistih neumnih petkovih oddaj, ali pa morda k sebi povabila arizono in bi imeli enega tistih večerov, ko se spravita gledati kak romantičen film in nato končata obupani nad lastnim ljubezenskim življenjem. sedela je na postelji in imela pogled uprt v najmanj dvajset čevljev, kar je bil ožji izbor vseh tistih, ki jih je želela obuti tistega večera. how they dance in the courtyard, sweet summer sweat. some dance to remember, some dance to forget, se je iz radia oglašala melodija pesmi hotel california. osma ura se je vedno bolj približevala, ona pa je bila še vedno v pižami. tistega petka je namreč vzela dopust, saj se je hotela enkrat, za spremembo, zares naspati in se ne obremenjevati še s stotimi drugimi zadevami, ki ji ponavadi prekrižajo pot skozi dan. ''prekleto,'' je beseda nezavedno zapustila njena usta in šele, ko se je zaslišala pri njeni izgovorjavi se je zavedla, kako pogosto je to kletvico pravzaprav uporabljala. saj brez nje ni znala več niti razmišljati, pre… še pravočasno se je ugriznila v jezik, nato pa vstala iz postelje, naključno izbrala črne salonarje in ostale pospravila nazaj v omaro s čevlji ter se odpravila proti kopalnici. njen videz je bil, milo rečeno, grozen - lase je imela neumite in spete v nekaj, kar bi se naj imenovalo figa, oči še vedno popolnoma zaspane, kljub temu, da je bila ura že okoli šeste zvečer, obleka, ki jo je kupila le za ta posebni namen, ko bo po dolgem času spet šla na zmenek, pa je še vedno nezlikana čakala na likalni mizi. kljub vsemu temu pa je bila presenetljivo dobre volje. vaughn sicer ni bil njen sanski moški, pravzaprav se nikoli ni vprašala, če le-ta sploh obstaja, je pa bil v zadnjem letu edini, ki se je tako vztrajno trudil, da bi jo povabil na zmenek. njuna skupna preteklost jo je iz trenutka v trenutek manj motila in če bi imela vsaj malo volje do tega, bi jo z lahkoto tudi pozabila in začela znova. skratka, čeprav si tega sama pri sebi ne bi nikoli upala priznati, se je večera blazno veselila in ravno zaradi tega se je nevede tudi tako zelo trudila, da bi bila čim lepša in popolnejša.

čez uro in pol je bila urejena. ko se je gledala v ogledalu ni mogla prikriti dejstva, da je bila videti čudovito, kot že dolgo ne. čeprav ji je njen nocojšnji spremljevalec pred dvema dnevoma vztrajno ponujal prevoz do restavracije, ga je zavrnila in se odločila, da bo prišla peš - predvsem v primeru, če bi si do petka premislila in bi bilo veliko laže ne priti v restavracijo, kakor se skrivati v hiši. ko je s hitrimi koraki hodila po mestu je lahko čutila poglede, ki so se obračali za njo. prebivalci je namreč niso bili navajeni tako urejene, po drugi strani pa v tako malem mestecu skoraj težko vidiš koga , ki na sebi nima ravno trenirke ali kakšnih razvlečenih in spranih kavbojk. kakorkoli že, čeprav je bila eve od nekdaj bolj tečna, slabe volje in vse prej kot prijetna družba, se je tistega petka počutila drugačno. kot to ne bi bila ona - sploh rdeča obleka, ki jo je imela na sebi, je bila tako nenavadna, da še sama ni mogla verjeti, da je izmed vseh črnih, ki jih je ponavadi nosila, izbrala ravno to. v restavracijo je, kot je bilo že v njeni navadi, prispela nekaj minut prepozno. opazila je, da jo vaughn čaka pred vrati in zdel se je nekoliko... neučakan. zagotovo je dvomil, da bom prišla, je pomislila, nato pa stopila proti njemu. "živjo," ga je pozdravila s kar se da prijaznim, lepim in zapeljivim glasom. "oprosti, ker sem malce zamudila... bila sem v službi in potem se je vse skupaj zavleklo," se je še mimogrede zlagala in mu nato le pustila do besede. upala je le, da ni morda čisto po naključju slišal, da je ravno danes imela dopust, kar bi bilo v mestecu kot je mayberry čisto možno. potem bi jo imel za lažnivko in njen slab sloves iz srednje šole bi se le še stopnjeval.

this post is only for vaughn and for inspiration i'm listening to rihanna. tudi jaz nisem bila ravno hitra z odgovorom, ampak med počitnicami bo verjetno vse skupaj šlo hitreje, vsaj upam, hihi.

prijela ga je za dlan, čeprav je pred tem za nekaj trenutkov omahovala, kar je bilo videti zelo čudno, kakor bi ji bilo blazno neprijetno. na nek način ji je tudi bilo, saj se ni ravno vsak dan zgodilo, da je eve campbell držala za roko moškega, prej kakšnega otroka, da ni med sprehodom pobegnil na cesto ali kaj podobnega. "torej si mislil, da me ne bo, kajne?" je mimogrede vprašala, ko ji je vaughn, kakor pravi gentleman, odprl vrata. vstopila sta v zatemnjen prostor in se odpravila do moškega, za katerega je eve predvidevala, da je tisti, ki skrbi za rezervacije in podobne reči. ni bila namreč navajena obiskovati restavracij kot je bila ta, še najraje je šla v mcdonald's in se tam najedla za pet dolarjev. s pogledom se je ozrla po prostoru, med tem, ko se je njen nocojšnji spremljevalec pogovarjal z moškim. ni ju poslušala, ker je predvidevala, da se pogovarjata o rezervaciji, skratka, o ničemer, kar bi jo lahko ali moralo zanimati. prostor je bil na pol prazen. ali na pol poln. kakorkoli, večina gostov je bila mladih parov, nekaj je bilo starejših in ena sama družina z dvema otrokoma, ki sta se ji zdela nekoliko preveč mirna in pridna za svojo starost.
"torej, kaj zanimivega se ti je zgodilo v teh letih? saj vem, da misliš, da vem vse... in še več o tebi, ker nenazadnje še vedno živimo v mayberry-ju, ampak če povem po pravici, od srednje šole skoraj nisem slišala o tebi," je začela pogovor z nekoliko preveč... neprimerno temo. ni namreč hotela, da bi nocoj obujala stare spomine, saj se jih večine sploh ni želela spominjati. sedela sta pri malo bolj oddaljeni mizi od ostalih, kar eve ni niti malo motilo, saj je tako lahko v miru govorila z normalno glasnostjo glasu, brez da bi pri tem pazila, če je morda kdo izmed ostalih gostov ne posluša in bo že jutri, če ne celo istega dne, začel o njej širiti takšne in drugačne govorice, ki bi jih pač sklepal iz njenih besed. na to je bila sicer navajena, vseeno pa je zadnje čase poskušala vzbujati čim manj pozornosti, ker je sovražila občutek, da vsi ostali vedo več o njej kakor ona sama. "predvidevam, da si ti o meni slišal marsikaj. ampak prosim vse," je poudarila zadnjo besedo, "poskusi čimprej pozabiti, ker je devetindevetdeset procentov vseh govoric neresničnih." še vedno je bila s pogovorom pri najbolj neumni temi, ki bi jo sploh lahko izbrala. zakaj nisem že prej mislila na to, o čem se bova pogovarjala, je pomislila. lahko bi naredila seznam stvari, ki jih lahko povem in seznam tistih, o katerih je bolje molčati. kljub temu, da sta se pogovarjala o povsem vsakodnevnih rečeh pa je lahko opazila, da vaughnov izraz na obrazu ni bil niti malo vsakodneven. je bilo možno, da je bila med njima še vedno tista kemija, no, dokler je bila, kot pred leti? čeprav eve že dolgo ni občutila prave ljubezni in je v zadnjih mesecih nad njo celo skoraj obupala, se je tudi ona ob njem počutila nekoliko... drugačno. točno tako kot takrat, ko se je v drugem letniku zaljubila v na prvi pogled nedolžnega fanta, potem pa se je vse skupaj čez noč spremenilo v nič.
do njiju je prišel natakar in jima prinesel jedilne liste. odprla je svojega in s pogledom hkrati ošinila vaughna, da bi se prepričala, ali tudi on počne enako. po pravici povedano sploh ni marala italijanske hrane, to restavracijo je predlagala samo zato, ker je vsako jutro hodila mimo nje in jo je že dlje časa želela obiskati. "si že bil kdaj tukaj?" ga je vprašala, ko je ugotovila, da sama ne bo mogla razločiti med hrano, ki je dobra in tisto, ki je malo manj. upala je, da je že bil tukaj ali pa se vsaj spozna na italijansko hrano in ji bo mimogrede predlagal kakšno jed, ona pa bo rekla, da tega še nikoli ni poskusila, in si to naročila. začutila je, da ji je začel vibrirati mobitel - bila je namreč dovolj pametna, da ga je že popoldne utišala in se tako izognila neprijetnosti, ko bi se iz njega naenkrat zaslišal rihannin glas. lahko bi seveda spremenila zvok zvonjenja, ampak ni vedela, če vaughn še vedno posluša enako glasbo kot v četrtem letniku gimnazije, zato raje ni tvegala. za tisti večer je imela vse tako zelo naštudirano in vsaka njena poteza je bila tako premišljena, da bolj skoraj ne bi mogla biti, in ravno zato so jo iz tira spravile takšne malenkosti, kot je bil na primer klic nekoga, ki jo je rabil ravno takrat, ko je bila ona zasedena z zmenkom s svojo srednješolsko ljubeznijo. ignorirala je klic ter se ponovno posvetila pogovoru, le da je šele takrat ugotovila, da je preslišala njegov odgovor.

ni bila prepričana, kaj točno ji je hotel povedati s tem, da to ni zmenek. še najbolj jo je motilo to, da si je pravzaprav želela, da bi to bil zmenek, le da si tega ni hotela priznati. "ja, seveda," je pritrdila njegovim besedam in zvenela povsem resno, čeprav je mislila nekaj povsem drugega. ne da bi se še naprej obremenjevala z dejstvom ali to je zmenek ali ne, je nadaljevala pogovor: "ja, vzgojiteljica." hotela je nadaljevati in mu povedati, da je vzela prost dan, vendar se je še ravno pravi čas spomnila, da mu je pred le nekaj minutami povedala, da je zamudila, ker se je zadržala v službi. zato je raje nadaljevala tako kot je najbolje znala - z lažmi: "ponavadi delam do štirih, danes pa se je malce zavleklo, ker smo imeli nek sestanek," je brez kančka neprijetnosti govorila o prejšnjem četrtku. "zmanjšali so mi plačo, tako da ne morem trditi, da je to bil ravno dan mojih sanj." za trenutek se je ustavila, nato pa nadaljevala: "ampak sicer sem pa v redu... končno vikend," se je na koncu nasmehnila. "kaj pa ti? predvidevam, da uživaš... glede na to, da ti ni treba delati..." pouradila je ni treba in se zamislila. od kod za vraga pa je dobil toliko denarja, da sploh ne rabi delati? nekaj trenutkov je bila zaposlena z razmišljanjem, kje oziroma od koga bi lahko vaughn podedoval denar, dokler je ni, še preden je lahko prišla do zaključka, zmotil glas natakarja, ki je prišel po naročilo.
"navadno vodo in pizzo margerito, prosim," je prva naročila, ker je vedela, da v italijanski restavraciji s pico ne more zgrešiti - poleg tega pa je že pred v meniju opazila, da imajo več strani namenih picam. "te lahko vprašam, zakaj si me ravno po toliko letih povabil na večerjo? mislim..." začelo ji je postajati neprijetno - ni hotela, da bi vprašanje razumel drugače, kot je bilo mišljeno v osnovi. "saj sva se vmes večkrat srečala, pa nikoli nisi ravno kazal zanimanja za druženje z menoj," ga je na nek način obtožila, čeprav mu tudi sama ni posvečala prevelike pozornosti. pravzaprav je bila ona tista, ki mu je zamerila. z vsakim trenutkom, ko je čakala na njegov odgovor, ji je postajalo bolj neprijetno, zato ga je raje prehitela: "ja, saj vem. jaz sem kriva. pač nisem navajena ljudem dajati druge možnosti." govorila je tiho, nepovezano in z izjemno nežnim tonom - tako kot vedno, vendar so njene besede zvenele drugače kot ponavadi, kakor da sploh ne bi čisto nič razmišljala, ampak bi besedam samim prepustila, da zapuščajo njena usta. "ah, pozabi." je zaključila, ko je ugotovila, da jo le opazuje s pogledom, za katerega ni bila čisto prepričana ali jo z njim občuduje, ali jo ima za neumnico.

čez dobrih petnajst minut je natakar prinesel njuni naročili in čeprav ni bila čisto nič lačna, ker je prej doma pojedla skodelico kosmičev - za vsak slučaj, če bi bila hrana tukaj totalno zanič -, se je lotila pice. "dober tek."
pogovor z vaughnom je potekal tekoče - bolj, kot je predvidevala. pogovarjala sta se o vsakdanjih stvareh in to je ni čisto nič motilo. ravno nasprotno, bila je vesela, ker ni drezal vanjo s preveč osebnimi vprašanji, ravno tako pa je v zameno pričakoval, da tudi eve ne bo preveč radovedna.