dominic je bil znan po tem, da nikakor ni mogel dolgo časa biti pri miru. rad je raziskoval nove in drugačne kraje in prav nič ga ni vleklo nazaj domov. mogoče si je prav zato izbral takšno službo. in sedaj, ko je bil za naslednjega pol leta nazaj v svojem rodnem mayberryu, se vsekakor ni mogel navaditi na to, da je dan za dnem strmel v ene in iste ljudi ter pokrajino. seveda je imel rad svoje domače mesto, toda imel je občutek, da ga je precej omejevalo pri tem, kar je rad počel. od njegovega zadnjega obiska pocosin jezer je minil dober mesec dni in spet je čutil tisto vznemirjenje v sebi, ki ga je sililo v to, da je iskal nove dogodivščine. nekaj časa se je spogledoval z mislijo, da bi za kakšen teden dni skočil na zahodno stran države, do san francisca, na obisk k enemu od starih prijateljev, ko je v poštnem nabiralniku naletel na vabilo k zimskim užitkom v aspnu. dominic je resnično oboževal smučanje in si je vsako zimo vzel vsaj en vikend časa, da se je zapeljal do bližnjega smučišča. za aspen je že slišal, seveda, bil je kraj razvajanja najbogatejših, a nikoli – do tega trenutka – še ni naletel na tako zelo ugodno ponudbo. tako da ni dvakrat razmišljal ali naj gre ali ne, že naslednji dan je plačal nastanitev v eni od dvoposteljnih sob in se veselil začetka potovanja.

in sedaj je bil tu. stal je na zasneženi terasi na vrhu smučišča ter s pogledom zaobjel dolino, ki se je kopala v zadnjih sončnih žarkih tistega večera. za pot so namreč potrebovali skoraj cel dan. obžaloval je misel, da se že prvi dan ne bo mogel spustiti po strmini, a upal je, da tudi večeri ne bodo preveč dolgočasni. iz žepa je potegnil ključe, ki mu jih je dal receptor, z drugo roko pa je prijel za ročaj manjše potovalke. vedno je rad potoval s čim manjšo obremenitvijo – vzel je res najnujnejše stvari in namesto drugih stvari je s sabo vzel raje debelejši šop gotovine. tako se je povzpel skorajda da vrha lesenega hotela ter poiskal pravo sobo. vrata so bila že odklenjena, tako da je le potisnil kljuko in vstopil v notranjost. potovalko je odložil v manjšem hodniku ter radovedno sledil zvokom glasbe v spalnico, ki je bila očitno namenjena dvema osebama, čeprav je imela le eno posteljo. na obrazu se mu je zarisal nasmešek, ko je v poplesujoči osebi sredi sobi prepoznal paulinno, dekle, ki jo je srečal dober mesec nazaj in z njo nekoliko nepričakovano preživel noč. roke je prekrižal pred sabo ter se namuznjeno naslonil na podboj vrat ter radovedno opazoval svojo novo znanko, dokler ga ni končno opazila. »hej, ni ti treba končati zaradi mene,« je v šali pripomnil, ko je rjavolaska na hitro končala s svojo plesno rutino, ko ga je opazila. odlepil se je od podboja ter vstopil v notranjost ter ob njenih besedah namuznjeno ošinil kavč v kotu. »na kavču? saj nisi resna, kaj? pozabljaš, da sem ti jaz zadnjič pustil spati v moji postelji?« je namuznjeno dvignil obrv, počasi stopil mimo nje, mimo postelje ter se nazadnje usedel na udoben kavč. »in ko sva že pri tem… zjutraj sem se počutil povsem izrabljeno, ko sem ugotovil da si jo popihala preden sem se zbudil,« je še dodal ter se zazrl v njen obraz.