GostGost
 |  Naslov sporočila: rather, joanna edith Pet Jan 11, 2013 4:25 am | |
|  26 - london, uk - war correspondent - heterosexual - alona tal london, leto 1986. neznansko hladen decembrski dan, snežinke ki vedno bolj agresivno belijo asfalt na ulicah in povzročajo vedno več avtomobilskih zastojev in posledično nesreč. amandino glasno ječanje ob vedno močnejših popadkih, jaydenovo, od skrbi nagubano čelo, ki postaja vedno bolj potno. luža vode na tleh, zvonjenje telefona v porodnišnici, prepozen taksi, premagovanje razdalje do porodniške sobe, škripanje kolesc invalidskega vozička. zaslepljujoča svetloba, potiskanje, vpitje, kričanje, potenje, nežno šepetanje, solze sreče in olajšanja. naprej hiteči tanki kazalci na stenski uri, ki vsake toliko časa zastanejo. mala, v rožnato odejico zavita štručka na prsih izmučene, toda zadovoljne amande, ponos v jaydenovih temno rjavih očeh. dobila sta načrtovana hčerkico, ki je s povsem umirjenim jokom, lešnikovo rjavimi očmi in šopom temnih svetlih lask na čelu pokukala na svet, v njun svet. amanda bo imela sedaj končno izgovor, da neha stalno gospodinjiti, se odpravi v park, v nakupovalni center, se vrne z milijoni igračk, oblekic, sponk za lase in ostale krame v rožnati barvi. jayden bo imel končno nekaj časa samo zase, ko se bo amanda ukvarjala z malčico. ja, res, nadvse srečna sta bila, ko sem prijokala na svet. poimenovala sta me po mamini prababici, nič kaj originalnega in brez kakega posebnega pomena, toliko da sta me imela pač kako klicati in toliko, da sta izpolnila željo moje babice, ki je želela ohraniti spomin na svojo mamo. moja otroška leta so minevala, jaz sem seveda neumorno odraščala, oba, mama in oče pa sta postajala vedno bolj utrujena – tako od mene kakor drug od drugega- in skrb zame je bolj ali manj pristala na ramenih angelice, moje varuške, ki je imela tisto posebno nagnjenost, k branju knjig. knjig, kjer so junaki vedno delali dobro za svet, polno zapletov, vendar na koncu so vedno uspeli. vedno. tako se mi je že kot malemu otroku vcepilo v glavo, da bi tudi jaz reševala svet. ali vsaj pomagala. nekako mi je bil všeč tudi scenarij, da bi bila ena izmed tistih izgubljenih princesk, ki so čakale na svojega princa na belem konju. na kratko, živela sem v svojem svetu, vedno sem se zapirala vase, odločena, da bom postala nekaj več v življenju, da bo moje ime nekako odmevalo naokoli in po koncu vsega tega, ne bom potonila v pozabo. oh ne, ta misel me je v bistvu vedno strašila. nisem bila nekako družabna deklica, niti v osnovni šoli ne. raje sem tičala nos za knjigami, živela v svoji glavi, kjer je bilo vse okoli mene drugačno. nekako sem bila odločena, da ne bom kot ostali, da že tako nisem kot ostali- da bom preprosto reševala svet, vedno sem imela to v glavi, pravzaprav sem bila odločena, da se bo o meni pisala takšna knjiga, kakršne mi je brala babica- nekako sem se zapletla v to dejstvo, da bom postala junak ali preprosto njegova princesa- in iz tega dejstva preprosto nisem mogla več zbežati. takoj po koncu vsakodnevnega pouka sem se zapodila v nasprotno smer kot vsi ostali, noge so me vodile naravnost proti avtobusni postaji, medtem ko so ostala dekleta tekla pred nagajivimi sošolci na igrišče za šolo- da, nisem hotela biti preprosto ena izmed ostalih, nekako nisem hotela biti v družbi. preprosto mi je bolj ugajala samota. ko sem prišla domov se je vedno ponovila ista zgodba – najprej sem se oglasila v salonu, kjer je mama prebirala revije o notranjem oblikovanju in srkala svojo starbucksovo kavo z mlekom in dvema kockama sladkorja, nato pa še v očetovem kabinetu, kjer so njegove oči komajda kukale izza gore zdravniških kartonov in izpolnjenih obrazcev. obema sem kakor uslužna hčerka poljubila lice, nato pa je bila moja destinacija moja soba, kjer je bila domača naloga za tisti dan končana v roku ure in pol, nekaj minut gor ali dol. počasi je bil čas že za kosilo in razgovor o temi, ki je bila tistega dne pač na sporedu - bodisi politika, spremembe v ekonomiji, problemi v zdravstvu, kaka neumna izjava v časopisu ali kaj podobnega, na koncu tudi moja šola. s širokim, narejenim nasmeškom sem, polna nekega čudnega izprijenega ponosa, vedno s prirejenim navdušenjem govorila o snovi tistega dne in o igri s sošolci, ki pa je seveda nikoli ni bilo- no, vsaj ne takšne. bila je podobna, v moji glavi, vendar ta je bila vseeno bolj v stilu pravljice, vendar pa so kljub temu imele nekaj skupnega- nobena ni bila resnična. bile so le mešanica tistega kar sem si jaz želela in tistega, kar sta starša hotela, da postanem. domov sem vedno nosila same petice, imela pa sem tudi toliko igralskega talenta da so mi očke žarele tudi ko sta me starša spraševala o splošnem počutju v šoli. ob klicih socialne delavke, katere rezki glas je v slušalko pripovedoval o mojem samotarjenju, mogoče celo prebujni domišljiji, življenja v mojem svetu in nenavadni zadržanosti, skrbi za moje zdravje in podobnih splošnih resnicah, sem, neumna kakor sem bila, vse skupaj spremljala z zmedenim pogledom v očeh in odkimavala z glavo češ, nič od tega ni bilo res. najhuje pri vsem tem pa je bilo to, da sta bila starša povsem zadovoljna z mojimi lažmi, verjela sta mi na besedo ali pa se vsaj pretvarjala, da se jima zdi vse skupaj približno logično. dokler sem trdila da je vse v redu, pa četudi je bilo bolj ali manj očitno da temu ni tako, sta namreč oba, mama in oče ponosno dvignila glavi in me le pokroviteljsko potrepljala po glavi, nato pa se vrnila vsak k svojim opravilom. v redu, s tem sem se nekako uspela spoprijemati in nadaljevala s svojimi metodami izmikanja, nato pa sem hote ali nehote morala preiti v tisto čudovito obdobje pubertete, tiste zgodnje, ko je povsem naravno, da se dekle zateče k svoji mami po nasvete, pa četudi je ta mama vse prevečkrat zaposlena s svojimi lastnimi težavami. najbrž je bilo prav to tisto, kar je odmaknilo mamo od naju z očetom, predvsem pa od mene – beg pred vsem, kar ni bilo ravno blesteče, beg pred realnostjo. ne vem, kaj se je potem zgodilo, da sem se odločila narediti naslednji korak- vzela sem knjige v roke, še bolj kot poprej in starše le še bolj odganjala od sebe, še bolj sem jima zamerila. Vedno bolj sem se trudila biti samozavestna, že res, da nisem več verjela v pravljice, vendar zgodba o junakih se ni končala, ne zame. še vedno sem bila vztrajna, da to postanem. dobila sem trdo kožo, ob koncu srednje šole sem s priporočilom šole preprosto spakirala kovčke, pobrala očetovih nekaj platinastih kartic, ključe do njegovega porscheja, ter brez sporočila, brez slovesa odšla naravnost tja, kamor je na slepo pokazal njen prst na zemljevidu. v oxford. tamkajšnja univerza me je seveda z veseljem sprejela, vpisala sem svoj študij- postala sem poročevalka iz vojnih žarišč. zakaj? oh, lepo vas prosim. kdo pa je lahko pravi junak? v tistih letih, sem to videla v vojakih. v tistih, ki tvegajo življenje za druge. tako sem odšla v afganistan, kot poročevalka. takrat sem se zavedala, da vse ni tako sijajno kot je izgledalo v moji glavni- navsezadnje, večina vojakov je imela tisto posebno potrebo, da se norčuje iz mene, ker sem bila mlada ter to in ono. razen njega. nolana. in nathana. v bistvu sta bila edina, ki sta name gledala drugače in morda sem ravno zato, v njih videla nekaj drugega, v njiju videla tisto, kar sem iskala v vseh drugih- junake. in v njima, sploh v prvem, sem to tudi našla. in v bistvu je bilo vse lepo in prav, vendar okoliščine niso bile tako lepe kot v pravljici. tako sem izginila, kot sem prišla, pravzaprav ravno v nekem napadu. niso me mogli spraviti nazaj in jaz sem to sprejela- brez da bi komu karkoli pojasnjevala. tako ni bilo sedaj nekaj časa nobenih sledi o meni, vendar sedaj sem tu, v mayberryju. ne sprašujte kako in zakaj. le tu sem in to je edino pomembno. zaenkrat, dokler se moja pravljica spet ne razblini in bom morala znova oditi. klavdija - 8teen - 5+ - sabriel lombardi, faith hastings, connor jewell, eleanor brighton, chloe patterson |
|
