chelsea & jax [starbucks]

Naslov sporočila: chelsea & jax [starbucks] Pon Jan 07, 2013 5:19 am

for Jax srcek

Samo v redkih priložnostih je preklela dejstvo, da je bila vedno tako prijazna do vsakogar in da nikomur ni znala reči ne, čeprav si je to želela. In to je bila zagotovo ena izmed njih. Še vedno ji ni bilo jasno, zakaj za vraga je pristala na to, da se bo po vsem, kar ji je storil in kar je pretrpela zaradi nejga, srečala z njim na klepetu. Morala bi ga poslati k vragu in naprej živeti svoje življenje, ne da bi se sploh menila zanj. Navsezadnje ji je dal jasno vedeti, da mu je čisto vseeno, kaj se dogaja z njo, ko ga je dve leti nazaj več kot en teden vsak dan klicarila, da ga potrebuje ob sebi in da naj se vrne, pa četudi samo za nekaj ur. On pa se ji ni niti oglašal na njene klice in sporočila, kaj šele da bi se dejansko prikazal pred njenimi vrati. Že tako je bila popolnoma na tleh zaradi izgube ljubljenega očeta, a na začetku jo je tolažilo vsaj dejstvo, da se bo Jax vrnil in bo ob njem lahko vsaj za nekaj trenutkov pozabila na bolečino. Potem pa je imela vedno manj upanja, da se bo dejansko vrnil in počutila se je izdano in razočarano. Vedno je bil ob njej in popolnoma je razumela, da je moral oditi, a preprosto je verjela, da bi si lahko vzel nekaj ur zanjo in jo obiskal takrat, ko ga je najbolj potrebovala. In to mu najbrž ne bo nikoli oprostila. Vsaj ni imela namena, dokler ni po tistem pogovoru, ki sta ga imela prej tisti dan, ugotovila, da se njeno srce mehča že samo ob misli, da bi imela njenega Jaxa spet v svojem življenju in to jo je tako jezilo, da jo je hotelo raznesti. Sedaj, ko je bilo že urejeno, da se bosta srečala, bi morala to izkoristi, da mu tudi v obraz pove vse tisto, kar je držala v sebi že toliko časa, da bi mu dovolj nazorno pokazala, kako močno jo je vse skupaj prizadelo, namesto, da je že vnaprej predvidevala, da bo na koncu spet popustila. A kaj ko si ni mogla pomagati, nikoli ni mogla prizadeti drugih, raje je svoja čustva prezrla in potlačila, samo zato, da je ustregla drugim in da so bili vsi okoli nje srečni. In to ji je vedno ugajalo, saj je rada videla, da je imela okoli sebe zadovoljne ljudi, četudi se je zavedala, da bi morala vsaj v določenih situacijah pomisliti tudi nase. A ker se je vsaka taka misel zaključila s tem, da se je sprijaznila, da ona pač česa tega ne zmore, potem se tudi ni nič premaknilo in je ostala takšna kot je-prijazna in ustrežljiva.
Čisto počasi je hodila proti Starbucksu, kjer sta bila domenjena, da bi si vmes sestavila vse možne govore, v katerih bi izrazila svoje mnenje in mu izlila svoja čustva. Poleg tega se je tudi prepričevala, da jo bo pričakal dobri stari Jax, z nespremenjenim nasmeškom na ustih, kateremu je vedno zaupala čisto vse, kar jo je težilo. Dejstvo, da je pot do kavarne kljub počasnim korakom minila izredno prehito, jo je na smrt prestrašilo, zato je tudi za trenutek obstala pred vhodom in šele nato vstopila. Niti najmanj si ni mogla predstavljati, da bo kdaj občutila strah, jezo in obenem tudi zadovoljstvo, ki kar ni hotelo usahniti, ko se bo odpravljala na srečanje z njim. Kakorkoli, napotila se je na skrajni konec, natančno do mize v kotu, saj je že pred tem videla, da njega še ni, kar je povzročilo, da je vsaj za nekaj sekund malo lažje zadihala. Lepo se je umestila in pričela živčno pokati s prsti, medtem ko je pogledovala proti vhodu, da bi ga zagledala. Ko se je nekaj minut zatem prikazal, jo je stisnilo v prsih. Njuna pogleda sta se srečala in za trenutek je – kakor je že prej predvidevala - pozabila na jezo in strah, ampak se v znak zadovoljstva bežno nasmehnila. In takoj, ko se je tega zavedala je naredila spet resen obraz in upala, da tega ni opazil. Ko je bil že dovolj blizu mu je namenila samo bežen pozdrav, ki je bilo bolj kot ne samo mrmranje v brado, nato pa povesila pogled. Sedaj tako ali tako ni bilo več poti nazaj.

Naslov sporočila: Re: chelsea & jax [starbucks] Čet Jan 10, 2013 5:47 am

(:

pravzaprav je predvideval, da bo njegov klic prekinila, ne da bi se oglasila. ni pričakoval, da bo dvignila slušalko in se oglasila s svojim previdnim tonom, čeprav je videla točno kdo je kliče. in če bi se že oglasila, je pričakoval celo poplavo kletvic, obsodkov in na samem koncu bi prekinila klic ter ga poslala na nek lep temen kraj. zato je pozdrav skorajda izjecljal s skrajnim presenečenjem, ki se je samo stopnjevalo, ko ga ni prekinjala in je na koncu pristala na srečanje. ni si bil povsem na jasnem, zakaj jo je na prvem mestu klical, ko je že samo dejanje kar kričalo od neumnosti. imela je vso pravico, da mu ne pride več niti blizu. izročila mu je svoje zaupanje in kaj je naredil on? sprejel ga je, ga nekaj časa negoval in nato brez pomislekov strl v prah. tega ni storil nalašč, a vendar bi lahko ravnal drugače. ko ga je klicala nazadnje je bil v zakotni vasici sredi peruja. telefonskega signala v sami vasici ni bilo, a njen klic in sporočila je videl kak teden dni kasneje. namesto da bi reagiral takoj, jo poklical nazaj ali celo odšel s prvim letalom nazaj v ameriko... je ostal v peruju. potrebovala ga je ob sebi, ko je umrl njen oče, on pa je ostal v prekletem peruju in ji ni stal ob strani. nekaj, kar je obžaloval vse od takrat. ko jo je naslednjič klical in se ni oglasila, je vedel, da je že zdavnaj prepozno. niti ni poskušal več. samo sprejel je dejstvo, da je po lastni neumnosti izgubil najboljšo prijateljico in se vrgel nazaj v delo, da ne bi mislil na lastno sebičnost.

z globokim vdihom je dlan ovil okrog kljuke vhodnih vrat in slednja odprl pred seboj. nemudoma sta vanj butnila toplota in prijeten vonj sveže starbucksove kave. prostor je moral prečesati zgolj enkrat in že je zagledal poznano svetlolaso glavo, ki je čepela za mizo v oddaljenem kotu. s hitrimi koraki se je odpravil proti njej. ''chelsea,'' je izrekel njeno ime v pozdravu s širokim nasmeškom, ki je služil bolj kot ne samo kot krinka. vajena ga je bila videvati z identičnim nasmeškom (le bolj iskrenim) in to je bil bedast poskus, da bi v pogovor in ozračje vnesel nekaj stare topline, ki sta jo sicer delila. pred leti. z ramen je slekel plašč, ki ga je imel na sebi, in ga odložil na malo stensko kljukico v bližini njune mize, nato pa sedel na prost sedež nasproti nje in dlani nemudoma prepletel na mizi. tišina je instantno legla med njiju, ko je bil njegov pogled prikovan nanjo, sama pa je strmela v neko nedoločljivo točko na mizi. ''hvala, ker si se oglasila in pristala na tole srečanje, čeprav nimam pojma, zakaj si to storila. ko sem te klical, nisem pričakoval odgovora. ali pritrdila,'' je iskreno spregovoril, ker nikoli ni videl smisla v ovinkarjenju, in s konicami prstov pobobnal po sami mizi. ''vsekakor bi si zaslužil, če bi me poslala k vragu. pravzaprav sem precej trdnega mnenja, da me moraš poslati k vragu. ali mi nekaj vreči v glavo. karkoli,'' je zavzdihnil, vse samo zaradi njenega trmastega mrmranja v pozdrav in umikanja pogleda. kako dolgo se je pred leti trudil, da jo je zvabil ven iz njene lupinice? prekleto dolgo. vse samo zato, da sta spet pristala na isti točki. točki, ko on dreza vanjo in jo skuša vpeljati v pogovor, ona pa molči. ''vem, da opravičila ne boš sprejela. ampak mi je žal. za vse. ker nisem poklical nazaj takoj, ker nisem priletel nazaj takoj. ker... sem sploh šel kamorkoli in...'' je zamolknil, ko ni vedel več, kako naj nadaljuje, sploh pa je ob mizi že stala natakarica in ju pričakujoče gledala za naročilo.

Naslov sporočila: Re: chelsea & jax [starbucks] Pet Jan 11, 2013 8:16 am

Počutila se je bedasto, nelagodno, razburjeno in veselo – vse hkrati. Najraje bi resno kar odpeketala skozi vrata in se preslepila z dejstvom, da ga bo lahko pozabila, a tega seveda ni storila. In potem je bil za nameček tu še tisti njegov znameniti nasmešek, ki se je pojavil v kotičkih njegovih ust, ko je izrekel njeno ime. Že tako se je težko brzdala, da bi izpolnila tisto, kar si je zadala, a on ji je zadevo še oteževal s svojim nasmeškom, ki jo je tako močno spominjal na stare dobre čase. Oh, kako jima je bilo včasih lepo. Vedno sta tičala skupaj in vedno jo je nasmejal do solz. Vedel je za vse njene skrivnosti, bojazni, strahove, poznal jo je tako dobro, kot nihče drug. »Verjemi, da niti sama nisem mislila, da bom privolila, a besede so kar same letele iz ust in nisem mogla preprečiti, da ne bi,« je s tihim in hkrati resnim tonom dejala. Tista njena želja, da bi bilo spet vse tako kot je bilo prej, je pač prevladala in tako se je morala sedaj spopadati z vsemi čustvi, ki so jo prevevala, in s to neznansko neprijetno situacijo. »Prav imaš. Morala bi te poslati k vragu in ti reči, da ti želim lepo življenje še naprej ter nemudoma oditi skozi vrata, a sam dobro veš, da nisem takšna in da tega ne bi mogla storiti niti najhujšemu sovražniku, kaj šele tebi,« je priznala, čeprav te zadnje besede niso bile namenjene priti na dan. Hotela jih je zadržati v sebi, a enostavno ni mogla. Pred njim ni bila navajena ničesar skrivati, predvsem pa se ni nikoli zadrževala z besedami. Pozorno je poslušala njegove besede in potrebovala je enormno mero samodiscipline, da se ni zlomila. Prekleto, tako hitro ji je lahko prišel do živega in morala se je brzdati. »Jax, sprejmem tvoje opravičilo, a to niti najmanj ni dovolj. Se ti sploh zavedaš, kako močno sem te potrebovala ob sebi?« Njen glas se je že pošteno tresel in počasi se je prenehala slepiti in se začela zavedati, da svojih čustev ne bo mogla več dolgo skrivati. »Malo je manjkalo pa bi obupala nad vsem in si vzela življenje,« je še dodala, čeprav tudi tega ni nameravala priznati. Kaj pa mu je mar za to, da je dosegla čisto dno, ko pa mu ni bilo mar niti za to, da bi se pojavil. Prav zares je se je morala kontrolirati, drugače bo spet tista stara Chelsea, ki vedno podleže čustvom in nikoli ne pove svojega lastnega mnenja, ker bi s tem prizadela druge. »In ne krivim tebe za to, krivim pa te za to, ker bi mi lahko vse tako olajšal, da si sploh ne moreš predstavljati. Bil si edini, ki bi me lahko odpeljal stran od vsega in bi vsaj za trenutek pozabila, četudi bi bilo to skoraj nemogoče. A ti si pri meni imel takšno moč. Tako rada sem te imela in...« Zmanjkalo ji je sape, glasu in moči, da bi nadaljevala. Tako, pa se je zgodilo točno tisto, kar je na vse pretege hotela preprečiti. Zlomila se je še preden bi uspela doseči tisto, kar je hotela. Želela mu je vcepiti v glavo, da bi se zavedal, da se tega pač ne počne ljudem, ki ti nekaj pomenijo in da če te nekdo kliče tisočkrat pomeni, da je nekaj nujnega in bi bilo res dobro, če se jim oglasiš. Spet je povesila pogled, v znak nemoči in obupa. Nato pa je zbrala še tisto majhno trohico poguma, da je zaključila s svojo pripovedjo in mu le uspela povedati tisto, kar je pripravljala že ves ta čas. Dvignila je pogled in se mu zazrla v oči, nato pa dejala:»Res si me razočaral. Bil si zadnji na tem ljubem svetu od katerega sem pričakovala, da bo izdal moje prijateljstvo na celi črti.« Poleg vsega tega pa se je spraševala, kaj pravzaprav je nameravala s tem doseči, če mu pove, kaj je vse prestajala. Preteklosti tako ali tako ni mogla spremeniti in ničesar nista mogla popraviti. Niti ona ne bo dobila več očeta nazaj, niti on se ji ne bo mogel odkupiti za svojo napako.

» starbucks,
» chelsea & valentin [music shop]
» matteo & sarina [starbucks]
» lexie & teresa [starbucks]
» austen, chelsea isabelle

chelsea & jax [starbucks]

chelsea & jax [starbucks]

Similar topics

Similar topics