lexie & teresa [starbucks]

Naslov sporočila: Re: lexie & teresa [starbucks] Čet Okt 04, 2012 5:09 am

tagged: teresa lombardi! smitten2

info: 734 words, outfit and aaa, i'm so excited for these two! ^^

Stvari so potekale kot po maslu. Nevesti je obleka še vedno pristajala in ženin je uspel napisati svoje zaobljube že cela dva dni pred dejansko poroko. Vse ostalo pa je bilo v njenih rokah in je bilo urejeno že kakšen teden pred tem, zato je službo končno lahko potisnila na stran in si oddahnila. Oziroma, bi lahko, če ne bi tik, preden je zapustila nevestino hišo, nje in ženina ujela v trenutku slovesa do poroke. Predanost in ljubezen v njunem pogledu ji je stisnila srce in za nekaj trenutkov je pozabila tudi, kako se diha. Vse, kar je vedela je bilo, da sama tega nima in najverjetneje tudi nikdar ne bo doživela. Sedaj, kake pol ure po nesrečnem pripetljaju, se je že grajala in kar ni mogla več razumeti, kako je lahko tako mehka. Mala deklica v njej, ki je še vedno verjela v vse mogoče pravljice, je seveda dobro vedela kaj in kako, a to je bila le ona.. In prav zaradi tega nadležnega glasu je bila sedaj v vrtincu čustev; bila povsem obupana in na robu solz, po drugi stran pa jezna sama nase z 'nadvse duhovito' pripombo na koncu jezika. A se je raje ugriznila v slednjega, kajti bila je sredi ulice in ne glede na zmešnjavo v lastni glavi je bilo zadnje, kar je potrebovala še nekaj čudaških pogledov. Prekleto, kdaj se ji je vendar uspelo spremeniti v Katherine Heigl romantičnih komedij in kako, za božjo voljo, ji je to uspelo spregledati? Da, dan je bil vedno bližje perfekciji, pa še večer ni bil.

Ne ravno najboljše volje je na poti domov zavila še proti Starbucksovi kavarni, njeni najljubši razvadi, ki si jo je s svojo plačo hvala bogu še lahko privoščila. Že sama misel na okusno kremasto tekočino je v njej sprožila val ugodja, ki so ga njeni možgani asociativno povezali s spominom na vonj sveže pečenih domačih piškotov. Ah, kje so že bili časi, ko je nazadnje doma spekla piškote? Najbrž nekje v nižjih letnikih srednje šole… in zagotovo v družbi Lombardijevega dekleta, s katerim sta bili takrat praktično neločljivi. Še. Spomnila se je vseh možnih trenutkov v družbi Terese, vse od prvega poskusa peke in prismojenih piškotov, ki sta jih nato okrasili s prelivom in podtaknili fantom, pa do tistih prepirov, ki nikoli niso trajali več kot pol ure. Vse do tistega na začetku tretjega letnika, ko se je temnolaska že dlje časa vedla sumljivo čudno, nato pa se je nekega dne prikazala z novo pričesko ter v tesno oprijetem krilu, po katerega ji je lahko videl vsakdo, ki je imel vsaj malo zanimanja v to, kar se je skrivalo pod njim. Takrat jo je ves dan popolnoma ignorirala, po šoli pa jo je Lexie nekako ujela in jo brez ovinkarjenja vprašala, kaj za vraga se dogaja z njo. Dobila je odgovor, ob misli na katerega jo je še sedaj zbodlo pri srcu in od takrat naprej nista več govorili. Pravzaprav je od konca četrtega letnika sploh ni več videla. Med tuhtanjem, kaj se je zgodilo s tem dekletom, se je bližala kavarni, dovolj zamišljena, da ni pozorno spremljala dogajanja okoli sebe. Kakih petdeset metrov pred ciljem je njen komolec doživel boleče srečanje z ulično svetilko, kar jo je vrnilo nazaj v pravo dimenzijo, bilo pa je tudi povod za nenadno željo po močni, dobro namerjeni brci v drog. Nekje na pol poti pri izvajanju slednje se je zavedla, da bo to verjetno samo še bolj bolelo in tako je zgolj zacepetala ter prhnila od jeze. Razjeziti je nikdar ni bilo težko, kar je večina ljudi (in, očitno, tudi predmetov) s pridom izkoriščala. Z globokim vdihom se je obrnila in se srečala s parom oči, ki jo je nekoliko presenečeno opazoval. Oh, super, torej se ni le osmešila, ampak je to naredila še pred občinstvom. Popolno. Že je odprla usta, da bi opazovalki zabrusila kaj ne ravno prijaznega, ko jo je zadelo, da je neznanka pravzaprav nekam… no, znana. Minil je trenutek, preden je dojela, koga ima pravzaprav pred seboj in usta, ki jih je šele uspela zapreti, so se znova na široko odprla. Da, brez dvoma, bila je popolnoma drugačna, a vsekakor je pred njo stala »Teresa!« Izvil se ji je prediren krik, ko se je brez pomisleka pognala naprej naravnost proti temnolaski in jo ujela v medvedji objem. »Oh moj bog,«kar ni mogla verjeti, da vidi prav. »Mislim… to si ti! Tu! V Mayberryu!« Nikakor ni mogla priti k sebi. »Kaj za vraga vendar počneš tu!? Mislim, kje si bila vsa ta leta?«

Naslov sporočila: Re: lexie & teresa [starbucks] Čet Okt 04, 2012 6:38 am

tagged is miss lexie smitten 3

here is 970 words and i'm listening to she wolf :3 for my inspiration :3 and YAY THIS TWO <3 heartbreak at start but friendship forever at end.

je res mislila, da bo vrnitev tako lahka ? da ne bodo doma vsi prebledeli, ko jo bodo videli s kovčki v rokah in ji samo odprli vrata in jo pustili, da je našla pot do svoje sobe ? seveda je del nje to vedel, vendar nekako si ni predstavljala da bo tako mučno in zadušljivo kot je bilo. da, naredila je napako in sedaj je ni mogla sprejeti. kar je bilo storjeno je bilo storjeno in se ni moglo nič več spremeniti toda preživela je dovolj. rodila je sina, katerega je zapustila takoj, ko ni več imela moči v svojih rokah da bi se borila zanj in zase. preprosto v njej ni bilo več življenja, izgubila je celoten smisel in vrnitev domov v domači kraj v kraj kjer se je rodila in živela je bila edina rešitev. smešno kako se soba ni spremenila od takrat, ko je bila stara sedemnajst let. na njej so še vedno ležali njeni najljubši medvedki in v predalih je še našla stare zvezke popisane z imeni njenih simpatij, dnevnik popisan z vsemi norosti, ki jih je počela. kako plehka je bila. navijačice, popularnost…vse skupaj je bilo brez pomena. silila je v osje gnezdo in vsak pik, ki jo je doletel je bila kazen za to. ni bilo stvari na katero bi lahko bila ponosna in to da je postala mama je bilo skoraj da pričakovano. a vseeno, mar ni mogla imeti toliko spoštovanja da je uporabila preklet kondom in se izvlekla iz situacije v kateri je bila sedaj ? očitno ne.

zrak je bil preveč opojen s sledmi preteklosti, vsa hiša jo je spominjala na tisti čas in preprosto tega ni dolgo zdržala, ko je samo pobrala šila in kopita na svež zrak. na ulice, ki so ji še ostale v spominih kot vsak dan, ko je bila stara šestnajst ali sedemnajst let. in sedaj je bila tukaj- ne več krhko, naivno dekle. preteklost in dogodki so jo otrdili, drugi niso hodili po njej sedaj je ona hodila po njih. dvignila se je iz postelje in ozrla svojo podobo v ogledalu se samo izvlekla iz udobnih kratkih hlač v krilo z visokim pasom, da je svetu pokazala svoje dolge temne noge in izginila iz hiše. starša sta gledala poročila, ostali pa so živeli svoje življenje, o mnogih skorajda ni vedela ničesar prav to pa jo je žalostilo. kakor da z tistim dnem ni bila več članica družine in da je sedaj z vrnitvijo postala le tujek v vsakem prostoru domače hiše. saj je vedela, da staršem tudi ni bilo lahko toda lekcija je bila potrebna da se je kaj naučila in ali se je ali ne še sama ni vedela. nekako je imela le občutek kakor, da bo kmalu uničila še kaj in da jo bo pot spet vrnila nazaj v neapelj. tam pa si ni želela biti. mogoče je res tam imela sina za katerega bi morala skrbeti, toda morala je prej urediti svoje življenje in poskrbeti zanj, da je lahko prevzela tako odgovornost v katero je bila potisnjena sama. oče se je seveda spretno izpeljal, njo je samo podrl tebi nič meni nič potem pa preprosto dvignil roke od vsega in še naprej živel mirno življenje, njemu je bilo super in prav to je najbolj zamerila v vsej zgodbi. da ni ostala, da se ni borila da se ni prikazala z dojenčkom v rokah in mu ga potisnila v naročje. a takrat moči ni imela za ničesar več.

kmalu se je znašla v mestu in hodila po znanih ulicah, ki so ji privlekle vse možne spomine ponovno na plano. njen miren dan pa je prekinil njen telefon, ki se je vztrajno oglašal v njeni torbi in ob imenu izpisanem na ekranu se ji je obraz rahlo skremžil. vedela je, da mora ohraniti stike s sestrično in da bo tudi njen sin hotel imeti kontakt z njo in še vedno ni vedela kako naj mu pojasni, da njegove mame kar nekaj časa ne bo nazaj in da je preprosto najbolje da se s tem sprijazni. znan glas ne samo v ospredju ampak tudi v ozadju sta ji povzročila boleč stisk v srcu, ki se je olajšal šele ob prekinitvi in kakor da to ni bilo dovolj je malo naprej pred njo ujela znano svetlolaso postavo za katero je potrebovala trenutek, da je prepoznala ampak jo je in ob tem je sprva sklonila glavo. koliko tega je povzročila lexie ? bili sta si druga drugi kot sestri, počeli sta vse skupaj potem pa se je njej zmešalo. spremenila se je v navadno rjavolaso barbiko, ki je silila v neko namišljeno družbo in sedaj je imela svoje. vrgla ji je toliko tega v obraz, v trenutku ni bila dovolj dobra družba za njo saj je imela novo. smešno toda lexie je bila edina iskrena oseba v njenem življenju. ona pa jo je zavrgla stopila v to novo družbo in preprosto lexie ni bila več pomembna. kruta a realno. potem pa je samo še dodatno izginila in, če bi jo sedaj poslala v tri krasne ji ne bi zamerila. stopila je korak naprej, se soočila z njenimi očmi in samo čakala na krute besede, a namesto tega je dobila vzklik, vesel odziv in objem. zmedeno je pogledala in ji potreben objem vrnila z enako močjo. » oh lexie, « je dejala in stresla z glavo in si pramen las zataknila za uho. » v italiji. pri teti, ker so me preprosto rečeno brcnili ven od doma « je tiho odgovorila in zavzdihnila. » lexie toliko stvari ne veš. ampak prvo prosim oprosti za vse kar sem ti naredila. bila sem neumna, naivna mislila sem da bom…da bom imela nek status dober v šoli, toda ni se končalo najbolje no. « seveda, da se ni. na koncu je bila poslana v tujo državo z otrokom pod srcem.

Naslov sporočila: Re: lexie & teresa [starbucks] Čet Okt 04, 2012 8:11 am

tagged: teresa lombardi! smitten2

info: 653 words, outfit and exactly. :3

Spet je pozabila dihati. Vendar tokrat ne od hrepenenja, ampak od neizmernega, skorajda otroškega veselja, ki ji je sijalo iz oči. Po več letih se je temnolaska kar tako, meni nič, tebi nič znašla na ulicah Mayberrya. Od navdušenja je bila še rahlo v šoku, a to še nikoli ni bil dovolj dober razlog, da bi jo utišal za dlje časa. »V Italiji?« je začudeno ponovila, šele nato pa je v njen spomin počasi prilezlo dejstvo, da rjavolaskina družina pravzaprav izhaja prav od tam. »Brcnili iz doma?« Sedaj je bila že pošteno zgrožena in tik pred tem, da odkoraka v družinsko hišo Lombardijevih, kjer jim bo bolj ali manj lepo razložila, da se tega ne dela. Le kdo nažene lastnega otroka? Najstnika? »Neumneži. Sploh ne vejo, kaj so storili,« jo je znova prižela v objem, kot bi jo morala potolažiti. »Sami sebe so prikrajšali za tvojo družbo, ubogi reveži.« Kot vedno je poskušala situacijo rešiti s tem, da bi prijateljico spravila v smeh, pa najsi je stvar uspela ali ne. Vse dokler se ni spomnila, da ji manjka bistvena informacija. »Mimogrede, zakaj so te pravzaprav nagnali?« Dejstvo je bilo, da v letih, ko sta bili sprti, ni ravno najbolj zavzeto spremljala dogajanja okoli nje. Kljub vsemu je imela svoj ponos in trmo, ki ju takrat niti pod razno ni bila pripravljena požreti. »Oh, lepo te prosim,« je zmajala z glavo ob opravičevanju, ki je sledilo. »Stara si bila šestnajst let. In če to ni dovolj dober razlog, no, z mano res nisi mogla doživeti česa divjega. « Sedaj je bilo na njeni strani, da ji nakloni kisel nasmešek. Če kaj potem njeno življenje nikdar ni bilo posebno divje. Ali kakorkoli vznemirljivo. In tega se je zavedla pri petindvajsetih. Je sploh potrebno poudarjati, kako ironično je vse skupaj?

Šele po poplavi besed se je uspela ozreti okoli sebe in ugotoviti, da stojita sredi ulice, medtem ko je kakšnih petdeset metrov stran stala povsem urejena in udobna kavarna. »Kaj praviš na predlog, da spremeniva lokacijo?« Pomignila je na bližnji Starbucks in nagajivo pomežiknila. »Jaz častim.« In ne samo kave, ampak tudi velik kolaček z borovnicami za vsako, čisto tako, kot ko sta še bili najboljši prijateljici. Ah, k vragu, pogrešala je te čase. In pogrešala je Tereso, za katero pa je bilo v tem trenutku videti, kot da jo težijo vsa bremena tega sveta. In kot da je z vsako besedo bližje solzam. »Kaj so ti ti nesramni ljudje storili?« je tiho vprašala, kot ko sta bili še dekletci, in se zazrla v dobro poznane oči, ki so bile tako zelo drugačne, kot jih je bila vajena. Zrelejše, odločnejše, močnejše, a kljub temu še vedno nekoliko ranljive. »Sedi,« je pomignila proti udobnima naslonjačema v notranjosti prostora, sama pa je stopila proti pultu za naročanje. »Mimogrede, še vedno piješ kavo s čokolado ali si spremenila okus?« Kmalu se ji je tudi sama pridružila in prisedla. Za trenutek se je njeno navdušenje umaknilo in zazrla se je v odraslo žensko, pravzaprav tujko. Od njunega zadnjega pogovora je minilo skoraj pol njunega življenja in vendar ji je bilo v tistem trenutku tako zelo vseeno. Vse, kar je videla je bila prijateljica, ki je potrebovala ramo, na katero se je lahko oprla. In pošten pogovor. In seveda kolaček z borovnicami, to človek vedno potrebuje. Ni je motilo, da sta se pred leti razšli v jezi, da bi morala biti še vedno besna nanjo, ker jo je kar tako zavrgla. Na Tereso nikdar ni mogla biti jezna, le kako bi lahko bila sedaj? Resnici na ljubo pa jo je tudi sama zopet potrebovala v svojem življenju, kajti zadnje čase se je počutila predvsem… izgubljeno. Stegnila je roko in se oklenila temnolaskine dlani. »Povej mi, kaj se je zgodilo.«

Naslov sporočila: Re: lexie & teresa [starbucks] Pet Okt 05, 2012 6:18 am

tagged is miss lexie smitten 3

here is have no idea words and i'm listening to she wolf :3 for my inspiration :3 and i`m in love with you lexie <3.

lexie ni pričakovala tukaj, ne sedaj in ne pred njo. zavedala se je lahko, da se bo z njeno vrnitvijo v mesto dvignilo kar nekaj prahu in da se bodo podobe iz preteklosti narisale pred njo, vseeno pa je vedno za lexie imela neko podobo v glavi kako živi neko novo in boljše življenje daleč od tega malega mesteca. nekako je vedno v njenih očeh obetala veliko, kljub temu da jo je tako grdo zavrnila in odvrgla iz svojega življenja, medtem ko ji je pomenila ogromno. sedaj pa je vedela, da bo v njej vedno neka luknja in neko obžalovanje, da je to storila samo zaradi neke neumnosti in razloga brez posebne vrednosti. » neverjetno, kajne ? « je dejala in se poskušala vsaj malo nasmehniti in pokazati svojo pozitivno, trdno naravo katero je zgradila v tem času odkar je zapustila rodno mesto in se odpravila v daljno italijo in tam nadaljevala svoje življenje kakor je vedela in znala pa čeprav ji ni bilo lahko, niti malo. » milo rečeno, ja, « je samo potrdila njene ponovljene besede in sprejela njen ponoven objem z rahlim vzdihom, da je bila svetlolaska tako zelo dobra z njo po vsem, kar ji je naredila. res, da je minilo ogromno časa in da je vse skupaj pozabljeno toda vseeno ji ni bilo potrebno biti tako zelo prijazno, a vseeno je bila. ker je to bila preprosto lexie in očitno je še vedno v njej nekje lahko prepoznala svetlolaso šestnajstletno dekle, ki jo je oklicala za najboljšo prijateljico pred mnogimi leti. » ah lexie realno gledano sem bila pri sedemnajstih, šestnajstih letih bolj pasja družba. se ti ne zdi ? « in ni bila le preteklosti v vprašanju, ampak je bila tudi sedanjost, kajti ni se spremenila. samo še hujša je postala in definitivno taka ni bila ravno najboljši vzor mame za svojega sina, ki je iz dneva v dan bolj in bolj rasen in jo je samo spominjal na njeno najstništvo in na tistega bedaka. z leti pa bo samo huje in kmalu bo v njemu videla njega, tega pa jo je bilo najbolj strah kajti ni hotela izgubiti ljubezni do lastnega otroka s katerim ni imela najbolj primernega odnosa in krivila je lahko le sebe in nobenega drugega. » ker je to bila edina rešitev za kar sem naredila, ne samo sebi ampak tudi družini, lexie, « vedela je, da ni povedala kaj preveč toda ni bil ravno prepričana ali si je sploh zaslužila njeno poslušanje, ampak bila je edina oseba kateri bi iz prve roke lahko zaupala tu naokoli in vsega tega ni mogla le zadrževati v sebi med štirimi stenami domače hiše. » kljub temu lexie si bila edina iskrena oseba v mojem življenju in to sem raje zamenjala za kup česa ? kup hinavcev in lažnivcev, ki so samo uničevali vse pod seboj ? « je vztrajala in še sama nadela na svoj obraz kisel nasmešek, ki je bil še najbolj primeren za vso situacijo, čeprav bi raje videla da bi z lexie se spravile v zavetje hiše in počele stvari, ki sta jih pred leti. a vedela je, da je sedaj drugače, ko sta bili obe stari petindvajset vsaka s svojim življenjem v rokah. ona z bolj kot ne uničenim in bednim za lexie pa je bila prepričana, da je živela odlično.

ošinila je kavarno skupaj z njenimi besedami in samo prikimala v ogromni želji, da si res privošči svoje dobro staro naročilo- kava s čokolado. kako božansko je to zvenelo, ko se je sedaj spomnila na njeno obsedenost s tem naročilom. ni si niti drznila ugovarjati o tem kdo bo častil ali ne kajti vedela je, da bo lexie trmasto vztrajala metala njen denar nazaj in potem prepričala natakarico, da vzame denar iz njene roke in bo tako samo obsedela tam z bankovci v rokah. » deloma sem si kriva tudi sama, da sem sedaj v dreku kot sem, « je samo milo dejala kot neko preprosto dejstvo in kakor, da bi govorila o lepem vremenu ne pa o svojem uničenim življenjem. namreč postati mama pri sedemnajstih ni bila lahka naloga in imeti otroka pri petindvajsetih, ki jih že šteje že dobrih sedem let in se dobro zaveda okolice pač ni lahko. vseeno pa jo je svetlolaskin ton glasu pomirjal, delovalo ji je kakor da sta bili spet osem let nazaj tukaj v isti kavarnici na istem mestu vsaka s svojimi težavami. pa naj so to bili fantje ali prva slaba ocena in celotni načrt kako dobro jo prekriti pred starši ali dobro jim jo zaupati brez dodatne kazni. sedla je na udobne naslonjače in torbico odložila poleg sebe in prekrižala noge, ko se je zazrla v svetlolasko in ji namenila ogromen, iskren nasmešek, ko se je tudi ona sama spomnila njene obsedenosti z določeno kavo. » če se kaj pri meni ne bo spremenilo, bo to kava s čokolado in borovničev kolaček, lex. « vse je lahko spremenila od a do ž, toda kavi in kolačku se nikoli še ni odrekla.

oprijela se je svetlolaskine roke in se z zgornjim delom trupa nagnila naprej še prej pa globoko zavzdihnila. » hm, se še spomniš tistega kretena s katerim sem bila ? mislim nisem ti govorila o njemu, ker takrat sploh nisva več bili prijateljici toda vseeno…« je začela in stisnila ustnice, kajti njegovega imena ni izgovorila že toliko let in tudi ni bilo vredno. bil je namreč le nepomemben izmeček in je raje nadaljevala ne, da bi se obregala ob nepomemben podatek. » imela sem ga rada, zares. trapasto sem verjela, da bo to po vseh neuspelih poskusih poprej nekaj resničnega. toda milo rečeno se je vse končalo tako, da sem spala z njim, zanosila in nato s prvim letalom že letela v italijo, « ni dolgovezila svoje življenjske zgodbe, ampak je samo dvignila pogled proti njej. » sedem let starega sina imam lexie in še njega sem zapustila sestrični v italiji, ker preprosto nisem zdržala. delala sem najbolj bedne službe samo zato, da bi lahko preživela in spodletela sem, ponovno. « in na njuni prepleteni dlani položila še drugo.

Naslov sporočila: Re: lexie & teresa [starbucks] Sre Okt 17, 2012 5:14 am

tagged: teresa lombardi! smitten2

info: 725 words, outfit and sorry for waiting. Also, this is a little bit lame. -.-

»Lepo te prosim,« je prijateljico brez pomišljanja gladko zavrnila. »Ne glede na to, kaj si storila, kakšen človek lahko iz hiše vrže sedemnajstletnico?« Ob misli na to je bila pošteno jezna. Nikoli si ni predstavljala, da bi bili rjavolaskini starši sposobni česa takega, ampak kot je pokazala praksa – bili so. »Vsak človek, ki je videl vsaj eno epizodo Oprah ali Dr. Philla ve, da moraš otroku nuditi podporo, ne pa da ga naženeš nekam, kjer ti ne bo delal sramote.« n verjela je, da so tudi Teresnini starši spadali med ljudi, ki so si ogledali kak del vsaj enega od šovov. Konec koncev ni imel človek, ko je recimo zbolel, za početi nič pametnejšega kot da je preklapljal televizijske programe in neizbežno naletel tudi na to. »Da ne bom še zardela.« Temnolasko je nežno zbodla v spomin na stare čase, kajti to je bil njen odgovor na vsakršno hvalo, ki jo je Teresa kdaj izrekla v zvezi z njo. »To si, kot vsak normalen najstnik zamenjala za kup zabave, vznemirjenja in tega, kar si želi vsak normalen najstnik: popularnosti.« Okej, mogoče je sama videla par epizod Dr. Philla preveč. »Lahko pa povzamemo tudi s tvojimi besedami, seveda.«

»Kot da si ni vsak človek na tem planetu? Ampak zakaj se ne bi danes vsaj malo zabavali in rekli, da so vsega krivi drugi? Verjemi, občutek, ko končaš z obtoževanjem je prav fantastičen.« Nekaj trenutkov je še počakala pri pultu, nato pa po nekaj korakih naročeno odložila na mizo. Če je pri Starbucksu poleg naravnost odlične kave še kaj oboževala, je bila to zagotovo velikost peciva, ki so ga imeli na voljo. V ostalih kavarnah si dobil maffin, ki je bil tako majhen, da bi mu brez slabe vesti lahko rekel frnikola, tu pa si dobil, velik, zajeten kos sočnega peciva, ki ti je nedvomno polepšal dan. »Ne veš kako vesela sem, da je tako.« Iz njenega glasu sta veli iskrenost in veselje, ki jima je seveda kasneje morala pridati še šalo: »Niti pol tako zabavno ni, če si nekdo poleg tebe naroči čokoladnega,« je merila na kolaček. »Ali, bognedaj, piškot! Ubije vse veselje, povem ti!« Niti najmanj ji ni bilo težko delati pravo pravcato budalo iz same sebe, če je bila nekaj trenutkov kasneje nagrajena s tem, kar je sedaj s sijočimi oči gledala: rjavolaskin smeh, ki je za nekaj čudovitih trenutkov izbrisal grenkobo iz njenih oči.

»Hm… recimo,« je bila nekoliko obotavljiva, kajti dejstvo je bilo, da je Teresa v tistem letu menjala kar precej fantov in če je to združila z dejstvom, da jo je načeloma strastno ignorirala, res ni vedela, koga točno misli. Ampak to je bilo trenutno stranskega pomena. Prijateljica je nadaljevala s svojo zgodbo, Lex pa se je sama pri sebi z vsako besedo bolj čudila. Na obrazu je ohranila radoveden, a spodbuden izraz, vse dokler ni dekle zaključilo stavka z dejstvom, da je zanosila. Takrat se je njena maska sesula in ostale so samo še velike oči, ki so presenečeno spremljale nenavadno zgodbo. »Torej, če povzamem…« je počasi spregovorila, ko si je nekoliko opomogla od presenečenja: »… imaš nekje v Italiji sedemletnega fantka?« Morala je preveriti, če je prav slišala, kajti tega scenarija si resnično ni predstavljala. »To pomeni, da si se morala preseliti, ker si zanosila!?« Sedaj je bila pa resnično jezna. Kot najstnica je mislila, da je morala koga vsaj ubiti, kajti njeni starši so ji vedno delovali tako ljubeznivi in polni podpore, da tega preprosto ni mogla sprejeti. »Oprosti, ampak tega ne morem dojeti,«je zamrmrala in naredila globok požirek kave, s čemer si je dobila nekaj sekund in zbistrila misli. »Bolje zate, da imaš pri sebi kakšno sliko malega.« Slabo voljo je odrinila na stran in nagajivo požugala proti prijateljici. »Stavim, da je tako lep kot ti.« Zavidljivo je zavzdihnila in pomežiknila, nato pa ob začudenem obrazu, ki ga je kazala Teresa, resno nadaljevala. »Niti slučajno te ne bom obsojala, ker si pri šestnajstih zanosila. Morda mi ni najbolj všeč dejstvo, da si malega pustila na drugem koncu sveta, ampak razumem, da potrebuješ odmor. Tako da nehaj gledati, kot da bom ravnokar odvihrala skozi vrata od zgroženosti, ker ne bom.« V dokaz se je še tesneje oklenila prijateljičine roke. »Enkrat sem ti pustila, da si odvihrala in glej kaj se je izcimilo iz tega. Druge možnosti na žalost ne boš dobila. Mimogrede, kje je zdaj tista slika?«

Naslov sporočila: Re: lexie & teresa [starbucks] Ned Okt 28, 2012 6:35 am

tagged is miss lexie smitten 3

here is 797 words and i'm listening to she wolf :3 for my inspiration :3 and omg this is late sorry

l» takšen, ki preprosto ve da bo to za otroka najbolje, « je mehko odvrnila in skomignila z rameni, ko je prepletla prste kot vedno kadar je govorila o nečem neprijetnem ali kadar je bila pošteno živčna. deloma je vedela, da starša nista naredila tega iz same zlobe in nespoštovanja, ampak iz dobre volje za njo in njen status v družbi, ki je prav zaradi nje bil že dokaj uničen in ni potrebovala še uničevati dobrega imena družine lombardi. bili so pač zloglasni italijani, ko se je šlo pa petje in pojedino ne pa, ko je starejša hčerka zanosila pri sedemnajstih. » vendar je vse drugače v realnosti, mar ni tako ? « je dejala z nasmeškom na obrazu, ko je ob njenih besedah ugotovila, da se očitno lexie ni spremenila niti malo in je še vedno v njej bila tista oseba katero je z veseljem oklicala ne samo za najboljšo prijateljico, ampak skoraj že sestro. in naredila je napako, ko ji je obrnila hrbet, toda po vseh teh letih biti sprejeta s takšno toplino z njene strani se je preprosto občutilo kot nekaj najboljšega in nekaj toplega, ter domače. preprosto si se takoj lahko počutil bolje in tudi sama se je. » medtem, ko nekateri postopajo pametneje in ostanejo zvesti samim sebi in ne zavozijo življenja popolnoma. tako kot ti, « in ji pomežiknila z novo hvalo in nasmeškom na obrazu. » vedno sem verjela, da boš nekoč uspešna, privlačna blondinka, ki bo jemala dih, « se je počutila še dolžno jo malce zbosti v spomin na dobre stare čase in v zdravje novih, ki so jih čakali, oziroma mogoče ne samo njiju ampak tudi njenega sina. samo dovolj moči je morala imeti, da je z njim zakorakala v mesto.

» oh verjamem ti. samo ne vem…nikoli nisem sebe izključevala iz dogodka. nekako sem prevelik realist in se zavedam kako stvari včasih stojijo in koliko krivde je moje. ampak priznam ni v celoti. « na besede pa le skomignila in pogledala proti njej in sledila s pogledom po njenem naročilu in si ob tem ukrivila ustnice v droben vesel izraz na obrazu. majhne malenkosti so znale prinesti toliko spominov na planov in tudi navadna kava in kolaček sta jih. » o moj bog si predstavljaš ! « in šokirano stresla z glavo. » piškot je za dolgočasne, « se je strinjala naprej in se zasmejala ob njunem poigravanju. » in za ljudi brez okusa, « je še pristavila in s prstom nakazala pomembnost svojih besed, ko se je počutila kakor da se vsaj sedem let nazaj spet tu z lexie in se ji niti ne sanja o otroku o katerem bo kmalu govorila in potovanju v italijo. » mislim, da sem ti o ryanu na veliko razpredala, « je dejala s kislim nasmeškom. prej je bila naivno, sanjavo in deloma zagledano dekle sedaj pa je od tega dekleta le ostala mama, ki je bila v mestu deloma tudi za to da očetu pove veliko novico o otroku. samo vprašanje kdaj bo šokirala, da ni splavila ali otroka oddala, ampak da je v italiji in da ga je zapustila samo začasno. v iskanju boljšega življenja ne samo zanj, ampak tudi zase kajti ni zmogla delati treh služb in na takšen način plačevati za preteklost. dojela je, se spremenila kolikor se je pač lahko in sedaj je bila tukaj in vedela je, da bo odšla zgolj za dan ali dva in se vrnila z majhnim presenečenjem.

» točno tako, « je samo ravnodušno prikimala in s pogledom ujela njeno svetlolaso podobo. » da, ryan odgovornosti ni prevzel, zamrmral mi je neki o splavu in že sem letela proti italiji k teti in sestrični. « kratko in jedrnato ji je objasnila kako so stvari potekale in tudi sama je naredila dolg pomiritveni požirek odlične kave. » kakšna mati pa bi bila, če je ne bi imela, « je dejala z ponosnim nasmeškom na obrazu, ko je tako gledala proti njej in samo sklonila pogled proti kavi, katero je ponesla k ustom ob njenih besedah. » samo preveč spominja na ryana, « je pokomentirala in zavzdihnila, ko se je spomnila sinovih oči in nasploh njega samega. » oh daj no pa sem že pričakovala, da boš imela predavanje dr.lexie, « jo je zbodla in se deloma nasmehnila. » saj ga nisem popolnoma zapustila, samo hočem da ima za mamo nekaj več kot le čistilko in natakarico, « si je morala priznati ponovno kaj vse je počela za kruh in stisnila svetlolaskino dlan. » me boš zaklenila v svojo klet, kajne? saj sem vedela, « ter že začela brskati po torbici, da poišče denarnico in ko jo je končno našla je izvlekla iz nje sliko sina in jo potisnila svetlolaski. » čudovit je, mar ne ? « in se naslonila nazaj.

Naslov sporočila: Re: lexie & teresa [starbucks] Ned Nov 04, 2012 9:08 am

tagged: teresa lombardi! smitten2

info: 751 words, outfit and njah, i love them. :3

Zardela je še bolj kot prej in rjavolasko igrivo boksnila v ramo. »Lepo te prosim. Privlačna, ki bo jemala dih? To je pocukrano celo zate.« Zavila je z očmi, a jo je izdal nasmešek, ki se ji je nepovabljen razlezel čez ustnice. »Bi se bilo pa vsekakor zanimivo vsaj za en dan počutiti tako.« Njene misli so več kot očitno odplavale stran, kajti dejstva, da je te besede izrekla naglas, se je zavedla šele, ko je zaslišala Teresin smeh. Naredila je grimaso, nato pa je njen upor popustil in tudi sama se je pridružila prijateljičinemu smehu. To je bila že od nekdaj ona – zasanjano dekle, ki je med strmenjem skozi okno mimogrede izustilo še nekaj skrajno neumestnega. In s tem do smeha pripravila celoten razred, samo da stvar takrat ni bila niti pol tako smešna kot sedaj. Na njene besede je le pokimala, kajti vedela je, da je v nasprotno ne bo prepričala. Že v najstniških dneh je bila Teresa tista, ki je prizemljila Lexine visokoleteče načrte, kot na primer narediti skakalnico za bazen na drevesu ali pripraviti njihovega psa Rockya do letenja po zraku. Bili sta zanimiv par, sanjačica in realistka. »Točno tako! Midve pa, hvalabogu, dolgočasni nikdar nisva bili in ne bova!« Vesel širok nasmešek kar ni hotel izginiti iz njenega obraza, niti, ko se je končno lotila slastnega muffina. »Nom, nom,« je od užitka zamomljala. »Od tega bi lahko živela. In od sladoleda. Pa sladkorne pene. In Marshmallowsov!« Ne da bi se zavedla je naštela same sladkarije in ob tem je poljubila dlani, nato pa jih je dvignila v zrak. »Nekdo tam zgoraj, hvala za čudovite gene, ki mi omogočajo nažiranje brez odvečnih kilogramov!« In res je bila hvaležna, kajti za tek ali kakršnokoli aktivnost je bila preprosto prelena. Da bi zmigala svojo rit, če je lahko namesto tega doma brala ali počela karkoli drugega? Na-a, lepa hvala.

Še enkrat je zagrizla v borovničev kolaček, nato pa bi ji ob omembi znanega imena ta skoraj obstal v grlu. Zakašljala je in debelo pogoltnila, da se je znebila ovire, trenutek zatem pa je pogled dvignila k Teresi. »Ryan?« je vprašala s široko odprtimi očmi in hkrati seštevala dva plus dva. »Ryan Wayland?« Res je bilo v Mayberryu še malo morje drugih Ryanov, navsezadnje je bilo ime precej popularno, a vseeno ji je občutek pravil, da je bil njen bratranec tisti, ki je zakuhal vse skupaj. Presneta rit. Že od malega sta bila pri vsaki igri vedno ekipa onadva, zaupala sta si prav vse, ne glede na to, kako slabo je bilo. On pa ji ni povedel, da je pri osemnajstih mimogrede spal z njeno najboljšo prijateljico ter, da je po vrhu vsega še zanosila? Vsekakor ju je čakal dolg pogovor, a Terese s tem ni hotela vznemirjati. Oziroma vsaj ne še, dokler se ni prepričala, da je bil res kriv Ryan, ki ga je imela v mislih. »Dr. Lexie. Hm, moram reč, da mi je zven tega kar precej všeč,« se je zarežala in pogovoru odvzela nekaj ostrine. Povedala je svoje in vedela je, da je Teresa razumela – namen je bil torej dosežen. »Razumem,« je nato strumno prikimala. »In kot slišim si bila do sedaj že kar uspešna – moram sploh poudarjati, da hočem knjigo s posvetilom in avtogramom?« Bleščeč nasmešek in mežikanje bi naj bila namenjena prepričevanju, a z grimaso, ki jo je naredila, je bilo vse skupaj smešno. »Naah, iz kleti je prelahko pobegniti. Zaklenila bi te v najvišje nadstropje, ali, še bolje, v stolp!« V pričakovanju je iztegnila vrat in se nagnila še nekoliko bližje, da bi čim hitreje uzrla postavo na fotografiji. Dečko je bil vsekakor več kot čeden, celo za svoja leta, kar je gotovo podedoval po starših. Ob očeh in nasmešku, ki si jih je lastil dečko s slike, je vsak dvom o očetu izginil. Očitno bo res morala držati pridigo, a to bo še prišlo na vrsto. »Kako pa ne bi bil, ko pa ima tebe za mamo?« je na vprašanje odgovorila s vprašanjem in temnolaski veselo pomežiknila. »Ta dečko bo tako zelo čeden, da bodo, ko bo odrasel, za njim vzdihovale še vse tvoje prijateljice,« jo je z največjim veseljem podražila. »Razen mene, ki sem tako ali tako skoraj njegova teta.« Že sama misel jo je navdala s ponosom in ob tem je lahko samo nevoščljivo razmišljala, kako se mora počutiti šele Teresa. Občutek je bil zagotovo fantastičen. »Dobro, sedaj pa k resnim stvarem. Kako mu je ime? Kdaj ima rojstni dan? Kaj ima najraje? In, saj si ga naučila angleščine, kajne?«

Naslov sporočila: lexie & teresa [starbucks] Pet Nov 09, 2012 4:10 am

tagged is miss lexie smitten 3

morala je priznati, da je za trenutek pozabila, da je ryan v sorodu s svetlolasko pred njo in je njegovo ime izgovorila kakor, da ga lexie sploh ne bi poznala. » tvoj bratranec ja, « je samo potrdila sedaj, ko drugega niti ni imela in se kislo nasmehnila. » lexie dovolj dobro te poznam, da mu zagotovo hočeš kakšno pridigo držati toda…« je začela in pogled dvignila proti njej iz katerega je bilo jasno razvidno, da jo to res prosi in da ji bo neskončno hvaležna, če bo to storila zanjo. če ne zaradi terese sedaj pa zaradi tiste nekoč, ki je bila dobra prijateljica in vedno ob njej ali pa na telefonu z njo po celotne dneve. » ne povej mu ničesar, « ter ukrivila ustnice v še eden kisel nasmešek, ko je pogled usmerila sedaj drugam. » ryan ne ve. vse, kar ve je to da sem splavila in da sem nazaj v mestu brez da bi imel kakšne dolžnosti do mene, « ji je še pojasnila in resnično upala, da bo razumela in držala jezik za zobmi ne glede na to koliko bi to znalo seveda zanjo težko. navsezadnje je bilo tudi za njo, da ni potrkala na njegova vrata in mu vrgla sliko pod nos in mu zabičala, da je to njegov otrok pa naj narediti še toliko testov vsi bodo govorili v njeno prid. » preprosto ne morem samo zakorakati pred njega in mu reči za otroka, ter dobiti z njegove strani še en hladen tuš, « vse se pa je končalo tukaj. mogoče se je del nje hotel maščevati, toda za kaj ? ker je deloval kot bi večina ne zaljubljenih osemnajstletnikov ? ne, dejansko se ni mogla. samo želela je prvi trenutek, da mu pove da je dobil otroka z žensko do katere zagotovo nič več ne čuti, ker tudi pred leti ni. otrok je bil le žrtev dveh neumnih mladih ljudi in morala je to spremeniti tako, da je od tega dobil vsaj sedaj starša in popolno podporo z njune strani. sama je odraščala v ljubeči družini in okoli nje je vedno bilo glasno in veselo ter ljubeče. to je hotela nuditi tudi majhnemu fantku, ki je bil zanjo vse na tem svetu in mu nuditi to toplino katero je sama imela in je včasih ni znala ceniti, najbolje kakor je znala.

» oh to ni nič, « je zamahnila z roko in se nasmehnila, » to delo opravljam le, ker drugega nimam. nekaj slikanic tu pa tam ravno toliko, da sem prišla sem. vendar imam v planu zagotovo nekaj večjega in močnejšega, « je dejala v pozitivno naravnanem tonu. » seveda boš prva v vrsti za posvetilo in avtogram, kaj sploh sprašuješ! « bila je tako zelo vesela, da je imela svetlolasko ponovno ob sebi in da ji je odpustila vsako zadnjo napako malo ljudi bi naredilo kaj takega, na prvem mest je bila seveda ona sama. » naj pomislim…ta stolp pa bi obletaval strašen in ogromen zmaj, « je segla po svoji domišljiji in se ob tem res iz srca zasmejala. nekako je vsaka skrb izginila in bili sta le oni dve v tistem trenutku, kot najboljši prijateljici, sestri. » tudi nekaj je očetovih genov, « je dejala v vzdihu kajti po sliki sodeč nisi mogel prestreči, da bo nekoč še toliko bolj podoben njemu. to je seveda niti ni tako zelo motilo, kajti očeta ni mogla spremeniti pa tudi če ga je hotela. samo sprijazniti se je morala. » no samo upam, da ne bo kakšen žongler z ženskimi srci, « je še sama v smehu dodala, kajti tudi do tega trenutka premišljevanja je že prišla, ko je gledala kako teka naokoli in se igra s svojimi igračami. » pravzaprav si v sorodu z njim tako, da te bo zagotovo veselo obletaval, ko te bo spoznal, « in pogledala proti njej, vesela da jo je imela in da jo je sedaj imel tudi adrian.

» ime mu je adrian, rojstni dan ima marca, obožuje nogomet očitno ima to po očetu in pa špinačo, torej je čudežni otrok. in obvlada angleščino in italijanščino, « ji je odgovorila z navdušenjem na vsa vprašanja. » in dovolj sedaj o meni, adrianu, ryanu. povej mi kako je s tabo ? kaj se je dogajalo, kje je sedaj tvoje življenje ?«

» starbucks
» starbucks,
» chelsea & jax [starbucks]
» matteo & sarina [starbucks]
» bethany & teresa

lexie & teresa [starbucks]

lexie & teresa [starbucks]

Similar topics

Similar topics