matteo & sarina [starbucks]

Naslov sporočila: matteo & sarina [starbucks] Tor Okt 30, 2012 8:29 am

tagged is amazing matteo smitten 3

and here is around 624 words and i'm listening to the kooks for my inspiration. here we go, finally! <3

če bi dejala, da je bila blazno navdušena nad tem, ker je prišla sem, bi lagala. v bistvu je hotela le svoje življenje nazaj, to je bilo vse. zadevo z zaporom bi prevrtela nazaj, njen zakon z nathanielom in nato… nato bi se ustavila. čisto na začetku zakona. čeprav je starega moža prekleto cenila, najbrž bolj kot bilo kogar drugega v svojem življenju, pa je vseeno imela občutek, da mu je dala premalo. saj res, da je dosegla tisto kar je hotela- njegovo družino pustila brez pribite pare in vse, kar je bilo njegovega je bilo sedaj njeno, tako kot si je on želel. vendar vseeno jo je tu in tam grizla krivda, kakor da bi vse skupaj lahko še boljše izpeljala kakor je, da bi mu lahko naklonila še lepše zadnje dneve, kakšne mu v bistvu je. seveda, če bi se vprašalo njega, bi dejal, da je bilo ta čas, ki ga je preživel z njo, nekaj najlepšega, kar se je zgodilo, vendar hkrati je imela občutek, da bi bilo lahko nekaj še boljše, da bi lahko bilo njegovo življenje še lepše. naveličano je zavzdihnila ter naredila požirek kave in se zopet zazrla po kavarni. bila je tako… tuja, nedomača, ljudje so ji bili kakor lutke, ki so se sprehajali okoli, brez zgodbe v ozadju. odkar je pristala v zaporu, je imela občutek, da je preveč odporna proti čustvom, do nobene stvari ni več čutila ničesar- še za kavo v njenih rokah, čeprav je bila starbucksova ni mogla reči, da je dobra, čeprav je to definitivno bila. preprosto je bilo vse sivo. in ne le od zapora, od nathanielove smrti, od takrat, ko je pristala, da mu bo pomagala na drug svet. od takrat naprej je imela občutek, da so ji bile iz življenja odnesene vse barve- edino kar je ostalo je bila siva.

obrnila je list v časopisu, katerega je zjutraj našla v nabiralniku ter se zazrla v naslednjo stran. zopet živ dolgčas, preprosto nič pametnega se ni dogajalo. naredila je nov požirek kave ter jo odložila na mizo, njene oči pa so še vedno preletavale list papirja. neka nepomembna novica o tem, kaj se je dogajalo v vladi je za trenutek pritegnila njeno pozornost- tako kot so se oni kregali med seboj, je sama nameravala marsikoga skregati med seboj, v prvi vrsti svojo družino, katera jo je pustila samo v tem sranju. ob misli na to, je roke stisnila v pesti. dejstva, da je nikoli niso obiskali v zaporu, jim ni nameravala nikoli odpustiti, zares nikoli. le nameravala je vrniti milo za drago, z dvojno mero. prav vsakem posebej, da bodo občutili tisto, kar je ona v zaporu, ko so ji vsi- sorodniki, prijatelji, znanci obrnili hrbet. bila je maščevalna, oh prekleto, da je bila, sploh v teh primerih. če prej niso videli nasmeha na njenem obrazu, je bila sedaj odločena, da ga sedaj sploh ne bo pričarala tam- preprosto je nameravala vsakemu vrniti to, kar so oni njej naredili slabega. in ko si je sarina nekaj zapičila v glavo, je to obveljalo, tako ali drugače. še vedno z mislimi pri tem, je zaslišala, kako je nekdo premaknil stol nasproti nje ter presenečeno je dvignila pogled. potrebovala je trenutek ali dva, da se je zavedala, kdo je sploh pred njo ter ob tem nekajkrat zamežikala. »matteo?« je dejala, z odkritim presenečenjem, še vedno šokirana nad tem, koga ima pred sabo. »kaj pa ti počneš tu?« je dejala ter ob tem zaprla časopis, ne da bi mu namenila kakšen poseben nasmešek ali pa se vsaj vstala ter ga objela v pozdrav, kot bi se spodobilo. ne, preprosto je obsedela na mestu, vzela kavo v roke ter zrla direktno v njegove oči. »kolikor jaz vem, se me tudi ti izogibaš v širokih lokih.«

Naslov sporočila: Re: matteo & sarina [starbucks] Pon Nov 05, 2012 5:24 am

tagged is the beautiful sarina smitten 1

this post is 700 words long and i am listening to massive attack for inspiration.
yaaaay i'm looking forward to these two! srcek

bil je že skrajni čas, da se loti razpisanega projekta, na katerega se je pripravljala mayberryjska občina. dodeljen mu je bil predel okrog novega kompleksa blokov, ki naj bi s svojo zunanjostjo v ljudeh vzbujal občutek novega, občutek nečesa močnega in večnega. ni se imel namena izneveriti nalogi, ki mu je bila dodeljena, res pa je bilo, da se mu zadnje čase delo ni zdelo prioriteta. toliko reči mu je skakljalo po mislih, da se je težko zresnil in četudi se je ves čas tolažil, da je do pomladi še daleč, se je leto 2013 vztrajno približevalo, sam pa razen nekih bednih futurističnih skic ni naredil kaj dosti. njegov prijatelj in sodelavec mu je že predložil končno skico fantastične velike skulpture, ki naj bi stala v manjšem parku v samem središču novega blokovskega naselja. in tako se je odločil, da bi bil morda zares skrajni čas, da se zadeve loti. zgodaj se je zbudil, se stuširal z mlačno vodo, da bi ga čimprej in čimbolj učinkovito zbudila, oblekel srajco in jo zatlačil v ozke hlače, nato pa sedel za delovno mizo, ki je že dva meseca mirovala in samovala v kabinetu njegovega stanovanja. dolgo je čečkal to in ono in skušal čimuspešneje obratovati z merami, ki so mu bile dodeljene, a bolj, kot se je trudil, manj produktiven je postajal. vse ga je znova in znova vodilo k 'že videnemu', k 'neoriginalnemu' in k 'premalo razgibanemu', dokler se ni končno odločil, da potrebuje nekaj svežega zraka, ki bi mu lahko zbistril misli. potreboval je kavo in potreboval je kakšno zanič hrano, da bi jo prigriznil - potreboval je življenjske osnove, preden se zares posveti delu. s tem izgovorom se je kmalu znašel na mayberryjskih ulicah s cigaretom v roki in z odločno začrtano potjo, ki je vodila proti starbucksu na vogalu lexingtonove ulice. ko se je ustavil pred majhno kavarno, se je enkrat ali dvakrat zazibal na nogah, toliko, da je naredil tisti dim ali dva, ki sta mu dovoljevala, da cigareto ugasne brez slabe vesti in brez občutka, da je pravkar zavrgel težko prigarani denar, ker to svojo majhno razvado ugaša, še preden je pregorela do polovice. odpravil se je naravnost do blagajne, kjer je naročil kavo z mlekom in tukaj postal nekaj trenutkov, dokler je precej obilna natakarica pripravljala njegov napitek. ob tem mu je pogled ušel po prostoru in še preden je lahko prečesal celotno vidno polje, so njegove oči ujele osebo, s katero se je dolgo nazaj poznal. s sarino se je - lahko bi rekel - družil, ko sta bila oba še veliko mlajša. zdelo se mu je, da je minilo sto let, a v resnici jih je moralo miniti približno deset - vseeno precej velika cifra. o njej ni slišal ničesar, odkar je takole na vrat na nos zapustil svoje rojstno mesto in se za dve leti odpravil v evropo. ni bil človek, ki bi se veliko posvečal vaškim čenčam - če bi se, bi imel v tistem trenutku o njej cel kup podatkov, a tega seveda ni mogel vedeti. široko se je nasmehnil, prodajalki pustil napitnino in se kar hitro odpravil proti mizi, za katero je sedela in mirno listala svoj jutranji časopis. ko je premaknil stol, je v trenutku ujel njeno pozornost. brez težav ga je prepoznala. "sarina," je tudi on izgovoril njeno ime, dovolj daleč odmaknil stol in brez povpraševanja po odobravanju zasedel mesto pri mizi nasproti nje. "oh, saj veš," se je nežno nasmehnil in ob tem pomignil na kozarec kave, ki ga je prej odložil na mizo predse. "očitno potrebujem svojo jutranjo dozo kofeina, kot tudi ti." kar ni se mogel nehati hahljati - zdelo se mu je čudovito, da je naletel nanjo, predvsem zato, ker je enostavno predvideval, da se je odselila - kot vsi ostali, o katerih ni slišal že od svojih najstniških let. nenadoma pa je bila tukaj, sedela je nasproti njega.. in ni se zdela najbolj zadovoljna. "kako to misliš?" se je namrščil. "nič se te ne ogibam, zakaj bi se te? kdo ti je to natvezil?" očitno je bilo, da mu ni najbolj jasno, o čem je govora in vsekakor je hotel obraniti svoje dobro ime, ki se je pri njej iz neznanega razloga.. umazalo.

Naslov sporočila: Re: matteo & sarina [starbucks] Pon Nov 05, 2012 9:01 am

tagged is amazing matteo smitten 3

and here is around 727 words and i'm listening to the kooks for my inspiration. this is actually fun, fun, but poor matteo, srsly."/

bila je v tistem elementu, ko je bila pripravljena se vstati od mize, kavo zabrisati v steno ter preprosto odkorakati ven. zares ni imela volje po tem pogovoru, ko so se pretvarjali, da se njim ne sanja, zakaj in kako je nazaj, da niso slišal govoric, ki so krožile o njej- in najbrž precej grda resnica, vendar večina jih je bila resničnih, če pa že to ne, pa je znala biti resnica še stokrat hujša, vsaj ona je o tem vztrajno tako govorila. in vse je ponavadi povsem mirno pustila skozi, razen tiste o njenem pokojnem možu- to pa so bile tiste, katere res ni mogla prenašati z mirno krvjo, nikakor. v bistvu, kakorkoli je že bilo- vsaka govorica o njem jo je znala pošteno prizadeti, sploh tiste, da se je z njim poročila le zaradi denarja. smešno, ponavadi ni pustila stvarem, da bi ji prišle do dna in tudi njej je bilo jasno, da moža ni ravno… ljubila. vendar kljub temu- ni prenašala, da so tako govorili o človeku, za katerega se je praktično zavedala, da je bil edini, za katerega ji je bilo očitno kdaj koli mar. no, kdaj koli odkrito mar, da si je za to drznila priznati. odgnala je misli ter se potrudila vrniti k temi pogovora in ni se mogla upreti enemu prisiljenemu nasmešku ob njegovem odgovoru. čeprav je deloval tako iskren, da se ji je za trenutek celo zasmilil, glede na to, da do njega ni imela namena biti prav nič posebej prijazna, vendar že trenutek kasneje so vsi pomisleki izginili. »stvar s katero v bistvu ne morem začeti dneva,« je pokimala ter ob tem naredila požirek kave in zopet namenila pogled proti njemu. zakaj prekleto, ji je bilo naenkrat mar zanj? zares je morala izklopiti ta del in to dokaj hitro. vendar hkrati pa je vedela, da je le v njeni glavi in iz nje niti ne bo prišel- toplo besedo je bilo po vsem tem kar se ji je zgodilo od nje škoda pričakovati.

»oh, lepo te prosim matteo. boš rekel, da nisi slišal govoric o meni, da njim nisi nasedel? ni potrebno igrati pred mano, navajena sem, da obrnete šila in kopita ko me vidite in se pretvarjate, kakor da me niste zares opazili. čudi me, da ti še tega nisi storil« je v naslednjem trenutku stisnila roke v pesti. le na pravo točko je bilo potrebno pritisniti in že ni bilo več ne sluha ne duha, o njenem dvomu, pravzaprav je bilo, kakor da bi nekaj v njej naenkrat eksplodiralo in izbrisalo vsa tista mala čustva- vedela je, da je slišal kaj se dogaja o njej in bila je povsem prepričana, da je nasedel. tako da ravno to, da je bil sedaj posledično še tu, je bilo tisto, kar jo je tako prekleto jezilo. zakaj ni odšel, kot vsi ostali? »kar povej, kaj vse si slišal, daj. nikar ne reci, da ničesar, ker ti ne bom verjela« je vztrajala dalje ter se ob tem nagnila naprej čez mizo, da se je lahko zazrla direktno v njegove oči. zares je hotela odgovore- vendar smešno, ne katere koli, vendar tiste, katere je ona želela slišati. prekleto, kdaj je res postala taka? oh, pa saj je vedela, odgovor je imela na dlani- odkar se niti eden, nihče, ki ga je imela prej za prijatelja, niti lastna družina, ni odločila obiskati v zaporu, vsi so jo avtomatsko imeli za krivo. in tega ni nameravala odpustiti, prav nobenemu od njih. »kdaj si slišal, da sem nazaj v mestu? nisi se odločil, da bi me vsaj na telefon poskusil dobiti. priznam, malce je zabolelo, ker se prav nihče ni spomnil name, vendar bom preživela, marsikaj drugega sem tudi že. vendar sedaj to… da prideš do mene, kakor da se ni nič zgodilo, je prekleto huje. daj priznaj- kaj si slišal? o zaporu, o mojem pokojnem možu? veš, mogoče je resnica še slabša, vsi pravijo, kako zelo sem se pokvarila, kako zelo nečloveška sem, marsikdo bi me poslal direktno dva metra pod zemljo, zraven mojega moža« se še zavedala ni kdaj je povzdignila glas ter skoraj že stala, vendar ni ji bilo mar. ko se je ustavila, se je le preprosto sedla nazaj, poskusila igrati, kakor da ji ni mar, vzela kavo v roke ter se naslonila nazaj in še vedno gledala vanj- dejstvo, da so se ji v očeh nabirale solze, je ignorirala.

Naslov sporočila: Re: matteo & sarina [starbucks] Pet Nov 09, 2012 1:08 am

tagged is the beautiful sarina smitten 1

this post is 765 words long and i am listening to belle & sebastian for inspiration.
oh, hah, poor matteo indeed. but i'm having so much fin with these two! chuckle

ko je sarino spoznal pred - kaj - gotovo več kot desetimi leti, se mu je zdela izredno ljubka, skozi čas pa je postajala samo toliko lepša. a vseeno so bila leta, ki so minila brez kakršnegakoli srečanja, dovolj dolga, da ni imel niti najmanjšega pojma, kaj se z njo dogaja - želel pa si je vsekakor izvedeti. navsezadnje sta bila nekaj let dobra prijatelja, veliko sta klepetala o tem in onem in dozdevalo se mu je, da ju je morda skupaj vlekla obojestranska atrakcija, a tej težavi nikoli ni prišel do dna. morda je bilo tako ali tako bolje tako, navsezadnje je imel takrat dekle, ona pa.. oh, že to, da je bila veliko mlajša, je lahko bil odličen indikator. "kakšne govorice?" je strogo povzdignil obrvi. ni mu bilo všeč, da si ga je drznila takole obtoževati. ni bil jezen - samo neprijetno mu je bilo in zdelo se mu je nekoliko zlobno od nje, ker si je dovolila takole obsojati. saj vendar ni naredil ničesar - govoricam je zelo redko sledil, in če jih je že slišal, so šle skozi njegova ušesa. njegova mama je ljubila opravljanje in prav rada mu je zaupala kakšne pikre skrivnosti, toda on jih je prav tako rade volje preslišal. za razliko od nje je on obrekovanje naravnost sovražil.. sarina pa se je očitno odločila, da bo on tisti, na katerega bo stresla svojo jezo - iz kakršnegakoli razloga že. "sarina, pojma nimam, o čem govoriš," je z isto strogostjo v glasu dodal, a očitno si črnolaska še ni povsem dala duška, zato je nadaljevala z lažnimi obtožbami. bil je izredno miren človek, a v tistem trenutku mu je pritisk nekoliko narastel. prvih nekaj trenutkov je bil še pripravljen premisliti, ali je res storil kaj tako groznega, a po nekaj sekundah mu je bilo popolnoma jasno, da ni zagrešil ničesar - in da, iskreno, proti njej tudi nikdar ne bi zagrešil ničesar. saj jo je imel vendar rad; pa čeprav sta se za nekaj časa, ko se nista videla, nekoliko pozabila. "prekleto, ničesar nisem slišal, samo želel sem te pozdraviti, ker se tako dolgo nisva videla!" je dejal v še ostrejšem tonu, da bi vendar pokazal, kako resno misli. je mar res deloval kot tip osebe, ki bi lahko takole ravnodušno lagal v njen obraz? toda njene oči so bile jezne in kazala je, da mu nima namena odpustiti. pa čeprav ni naredil prav ničesar. ko se je torej takole razjarila, je v neprijetnem počutju nekoliko pogledal okrog sebe; nekaj radovednih obrazov se je obrnilo proti njima in z zanimanjem poslušalo njeno osebno izpoved, toda prav vsi so na obrazu nosili tisti izraz obtoževanja; tisti trenutek mu še ni bilo jasno, da to njihovo obsojanje ni bilo namenjeno njemu, temveč njej. samo njej. vedeli so veliko več, kot je vedel on, in nesramni jeziki so jih privedli do napačnih zaključkov. on pa jo je lahko samo začudeno opazoval in premleval, kar je govorila. in nenadoma je pridobila vso njegovo pozornost. "ka..?" je blesavo želel vskočiti, ko je pričela govoriti o pokojnem možu, o zaporu, o stvareh, ki niso imele popolnoma nobenega smisla. ni vedel, od kod je vse skupaj potegnila, zares si ni znal razlagati njenih besed in za nekaj trenutkov sta preprosto obsedela v tišini, ona z besnim, on s popolnoma zmedenim pogledom. in potem je nenadoma v kotičkih njenih oči zagledal solze; naj se je še tako obnašala, da ji ni bilo mar - videl je lahko, da temu ni tako. tako globoko jo je žrlo nekaj, nekaj iz preteklosti, česar ni znal razumeti. "kaj bom moral narediti, da mi boš verjela, sarina?" se je pozanimal s skoraj neslišnim glasom, z glasom majhnega dečka, ki preprosto ne ve, kaj bi bilo v situaciji primerno storiti. preprosto sedel je lahko tam in se ji skušal oddolžiti za zločin, ki ga ni storil. preko mize je segel proti njenim dlanem, ki so objemale kavo. morda je bil res kriv, preprosto ker je pozabil nanjo. a bil je v parizu in po tistem se je njegovo življenje preprosto postavilo na glavo; kaj naj bi bil storil, ko pa je bil razpet med osebnim življenjem, družino in delom? "oprosti, ker te nisem poklical," je nazadnje zamomljal, a pri tem ni mogel mimo tega, da bi tudi ona lahko poklicala njega. "oprosti, da me ni bilo, ko si nekoga potrebovala.." zavzdihnil je in jo nežno pobožal s prsti po hrbtni strani dlani, ki so se kot rešilne bilke oprijemale tiste kave. "ampak moraš mi verjeti da.. saj me poznaš, sarina. še vedno sem isti matteo. ne bi te zavrgel zaradi bednih govoric."