jane & zachary [house no. 22]

Gost

tag: zachary ward. :3
note: približno 700 besed and yey, let's start this! smitten2

Zadnje čase se ji je zdelo, da ni imela samo slabega meseca, temveč kar celo življenje. Evropa je bila iz tega seveda izvzeta, leta preživeta tam so bila nekaj resnično posebnega. Verjetno je bilo to tudi edino obdobje, ko je bila srečna in si je lahko privoščila popolno brezskrbnost. Njena starša sta bila daleč na drugi strani oceana, zadovoljna s klicem ali dvema na mesec, zaradi česar si je lahko privoščila vse, kar je hotela. Zabave, neprimerno obnašanje, vse, kar ni bilo dobro za njeno srce, a je to kljub temu z največjim veseljem počela. In ji za to ni bilo niti najmanj mar, kot staršema ni bilo za njeno redno pojavljanje v tabloidih. Vse dokler ni sredi promocije svojega albuma, oziroma še ene v vrsti divjih zabav, ostala brez sape zaradi nedoumljive bolečine v prsnem košu. Naslednja stvar, ki se je je zavedla je bil beli strop bolnišnice, kjer se je zbudila po treh dneh, ter očetov neizprosni obraz, ko ji je povedal, da je, če ima vsaj malo zdrave pameti, njenega življenja v Evropi konec. Na koncu jezika je imela besede, da očitno nima zdrave pameti, ko ji je povsem mirno, kot bi šlo za najobičajnejši pogovor, postavil ultimat: življenje v Evropi brez prebite pare ali selitev nazaj v Mayberry ter poroka. Slednje se je vsekakor slišalo veliko mikavneje kot prosjačenje po prestolnicah stare celine, zato je že nekaj dni kasneje sedela na letalu ter se prepričevala, da poroka še ne pomeni konec življenja. Bo že našla koga takega, ki je pri njenem življenju ne bo preveč omejeval. Ob spominu na to je sedaj, ko je vrgla ključe v temu namenjeno skledo v predsobi, prezirljivo prhnila. Kako je vendar lahko bila tako naivna? Takoj, ko so njene noge znova stopile na ameriška tla in se je znašla v avtomobilu, ji je oče navdušeno razodel, da mu je uspelo najti primernega ženina zanjo. Janino srce, ki si še ni docela opomoglo, je grozilo, da jo bo poslalo na še en dopust med bele stene, ko je ledeno tišino presekalo ime, za katerega je upala, da ji ga ne bo potrebno nikdar več slišati. Zachary Ward. Slekla je plašč in ga obesila v garderobno omaro, nato pa se napotila proti kuhinji. Obdajala jo je blažena tišina, ki je v domači hiši vsekakor ne bi bila deležna in vsaj to ji je na obraz prineslo sled nasmeška. Ne glede na to, kako zelo je bilo njeno življenje v tem trenutku zajebano, se je rešila vsaj matere. Če bi imela ob vsem tem na grbi še njo bi verjetno vsemu navkljub odšla nazaj v Evropo.

Na pult je položila vrečko, iz katere je zložila špecerijo in nakupljeno pospravila na pravo mesto. Vse razen velike čokolade, ki jo je sedaj odprla in uživala v njenem omamnem okusu. Po dolgem času se je znova počutila varno in zaželela si je, da bi trenutek lahko zamrznila, da bi trajal večno. Kar seveda ni bilo mogoče. V dokaz so se ne hodniku zaslišale stopinje, ob katerih je temnolasko zajel pravi mali napad panike. Je bil v hiši vlomilec? Ampak, saj je vendar vključila alarm? To in še sto podobnih misli ji je steklo skozi glavo, preden je naposled le skočila po konci in pograbila prvo stvar, ki ji je prišla pod roke – veliko, težko ponev. Glede na dejstvo, da je nosila visoke pete, se ji je uspelo neverjetno tiho približati vratom v kuhinjo, skozi katera bi naj po njenih pričakovanjih vstopil vlomilec. Stopila je ob steno in ponev dvignila nad glavo, da bi lahko z njo zamahnila po nepovabljenem gostu, ko je zaradi zvoka iz ozadja skoraj dobila srčni napad. Sunkovito se je obrnila in pri drugih vratih zagledala rjavolasca, ki jo je gledal z mešanico porogljivosti in zaničevalnosti. Kar nekaj trenutkov globokega dihanja je bilo potrebnih, da je le prišla k sebi in po dolgem strmenju naposled le ugotovila, kdo je stal pred njo – njen preljubi bodoči mož. V njeni kuhinji. Kako za vraga je bilo to mogoče? »Prekleto, srce bi mi skoraj počilo zaradi tebe!« so psovke zapustile njena usta takoj, ko je lahko normalno zadihala. »Kaj za vraga vendar počneš tu? V primeru, da ti to še ni jasno – to je moja hiša. Kar pomeni, da imaš približno minuto, da se pobereš.«

Naslov sporočila: Re: jane & zachary [house no. 22] Pet Dec 07, 2012 8:08 am

ni bil ravno navdušen nad tem, da se mu bo v dobrem mesecu in pol življenje do potankosti spremenilo. biti poročen je pomenilo kar nekaj omejitev, česar pa v svojih najlepših letih zagotovo ni želel. upal je le na to, da s poroko ne bo vnesel v svoje življenje preveč težav, katere so se v danem trenutku kar kopičile. za vso kramo je porabil prekleto veliko denarja in čeprav naj bi sedaj njegov novi tast ugodil njegovi želji in sam plačal večino, je vseeno udaril po svoji denarnici in izpraznil tisočaka. vse za svojo sanjsko poroko, kaj? ne, niti približno. v tem trenutku si je želel samo to, da bi lahko pozabil na vse skupaj in šel rakom žvižgati. kar nekako ni mogel dejansko razumeti, da bo moral pet let trpeti razgrajača kot je bila jane. seveda, privlačna, ljubka, a za njegov okus vse preveč glasna in jezikava. preprosto ni bila njegov tip, a kaj ko je bila trenutno njegovo kariera vseeno preveč pomembna in zato ni želel storiti kakršne koli napake. kakorkoli že, sedel je na velikem belem naslonjaču, katerega si je prilastil z velikanskimi škatlami. pravzaprav je šele tistega jutra začel z razpakiranjem svojih stvari in sedaj ni bil niti na polovici vsega tega, kar je raztovoril v novo hišo. nikakor mu ni bilo po godu, da se je moral seliti, a isaac je bil pač take vrste očeta, ki je nekako znal poskrbeti za govorice someščanov in tako tudi tokrat upal, da se bo kaj hitro naokoli razglasilo, da zaročenca že živita skupaj.

soba je bila odeta v belo in škrlatno rdečo barvo, povsem po jane-inem stilu. na nočni omarici je stala majhna plastična lučka, poleg nje pa budilka in slika na kateri je bila ona in še kup njenih prijateljic. slika je bila pravzaprav ljubka, in način kako so njeni lasje padali na njen tilnik... zdelo se mu je fascinantno, da je v tistem trenutku v njej lahko videl toliko vrednega potenciala, v živo pa se mu je zdelo, kot bi ga nekdo spravil na križeva pota. postelja je bila rahlo ovalna in police majhne, kot bi v njej imela komaj nekaj oblačil. nikoli ni zares razumel zakaj je bila navdušena nad tako modernim pohištvom in tako ekstra barvitimi barvami, a v tistem trenutku si je zabičal, da pozabi na to. nenazadnje ju je čakalo še pet skupnih let in barva njune spalnice je bila še najmanjši problem. segel je po gori škatel in izbral tisto z napisom shirts. škatlo z rdečim napisom je postavil ob omaro in majice zložil na polico. sovražil je to, da so bile njene obleke razpotegnjene čez celo omaro in to, da je bilo vse nekako površno zloženo kot bi ji bilo malo mar za nered. nato je tisto z modrim napisom prestavil pred vrata kopalnice z namenom, da z njo opravi kasneje. po kaki uri raztovorjena svojih reči, se je vendarle odločil za počitek in se povsem izmučeno pomaknil proti stopnicam. pričakoval je, da se bo v takem času jane že znašla doma, a nenazadnje je bila ura komaj pet popoldne in upal je na to, da si bo lahko vzel še nekaj časa in se psihično pripravil na to kar je sledilo. v mislih je imel sočno limonado, ki naj bi si jo pripravil iz svežih limon v kuhinji. ko je tako v mislih že sestavljal tisto sestavljanko kje naj bi se nahajali pripomočki, ki jih je potreboval za pripravo, se je v tistem trenutku izza vogala nekaj sunkovito premaknilo in iz nikoder se je vzela rjavolaska. "kaj za vraga!" je kriknil in naredil velikanski korak nazaj. srce je nenadoma ponorelo in hormoni so divjali sem ter tja, ko bi videl duha. "hej tudi tebi, ljubica." je dejal, nato pa ji namenil enega svoji trapastih nasmehov in skomignil z rameni. ob tem je zakrilil z rokami, češ da ni sam kriv, da je pristal v zakonu z njo. "tvoj oče je vztrajal, da je že čas," se je še milo namrdnil in privzdignil obrv.

» ashley & zachary [phillips place cinemas]
» pearce, miranda jane
» fitzgerald, jane christina
» eliot & jane [apartment no. 5]
» ward, zachary thibalt

jane & zachary [house no. 22]

jane & zachary [house no. 22]

Similar topics

Similar topics