ELIZABETH REBECCA JAMES

-

26 • NURSE • CRYSTAL REED

O meni? Vedeti želite nekaj o meni? Ja … Uh, kje naj začnem. Biti rojen materi, ki velja za mestno kurbo je razlog dovolj, da je bilo moje otroštvo vse prej kot normalno, a če bi bila to edina črna pika, bi verjetno zrasla v izjemno srečno in zadovoljno žensko. In kaj je razlog, da nisem? No, pa začnimo od začetka. Jenna je bila v svojih rosnih letih vse kar si lahko katerakoli dekle zaželi, a takoj, ko je zapustila varne stene srednje šole in s sabo odnesla krono s šolskega plesa, je življenje zamahnilo proti nje s polno močjo. Tako je dobila mene in mojega brata. Ta je nekoliko prevzel vlogo matere in očeta, ker nobeden od naju ni vedel kdo je imel v rokah vajeti tega konja. Zato sem poskušala biti vedno boljša, bolj prijazna in pridna, saj sem vedela, da nisem bratova edina težava. Ob enem, pa sem hotela pridobiti pozornost svoje matere, ki me ni ob dobrih ocenah niti pogledala, kar me je pripeljalo do tega, da sem zanemarila svojo 'nadarjenost' ali kako bi temu rekli in naredila vse, da sem dobila vsaj pol od žarometa, ki je svetil na Graham-a. Pa naj bodo to zabave, pitje, vandalizem, ali karkoli drugega zaradi česar je dobila pridigo iz ust svoje matere.
Kljub temu, pa je na obrazu puščala nasmešek, po svetu hodila z visoko dvignjeno glavo in nikoli jokala – v javnosti. Nikoli ni pustila, da bi kdo videl, kako slabo se ji godi; kako sovraži dejstvo, da je njena mama slabša kot navadna prostitutka; kako si želi, da bi bila dovolj močna, da bi se sama postavila zase in tega ne bi bilo potrebno početi njenemu bratu; kako grozno je, da ima na svetu samo eno osebo, ki trzne, ko se ti zgodi nekaj slabega; kako osamljeno in nepomembno se počuti. Raje se je zjutraj zjokala v kopalnici, s odprto pipo, da se ni slišalo njenega stokanja, nato pa zavihala kotičke svojih ustnic, pokazala snežno bele zobe in bila vesela, vsaj navzven.
V osnovni in srednji šoli je bila zmeraj v družbi 'popularnežev'. Njen nasmeh in prihodi na zabave, skupaj z dejstvom, da je po materi podedovala vse, zaradi česar je dobila kar nekaj zavidljivih pogledov – no, razen svetlih las.
Še vedno pa je bil njen brat tisti, ki je na svoja peča sprejel večino slabih stvari, ki jih je naredila ali ji je bilo storjenih. O njenem življenju je vedel skoraj vse. Skoraj.
Dejstvo, da ima dva otroka, Jenne ni ustavilo, da bi domov vozila neznance, ki so zadovoljili njene 'posteljne potrebe' ali kakorkoli želite temu reči.  No, en bom dolgovezila, že iz samega razloga, da je tole eden od spominov, ki jih želim zakopati globoko, v dno tistega predala, kjer naj bi zadrževal spomine. Povsem na dno, tako globoko, da ga nič več ne more  izkopati. Eden od teh, 'maminih neznancev' je nekoliko predaleč stegnil prste. Običajno jih je brat odgnal, ampak tisto noč sem bila sama doma in tek brez ovir je veliko lažji kot tek čez ovire. Kakorkoli, tista noč je nekaj zaradi česar je bil moj jutranji jok še hujši in moj nasmeh še bolj zaigran.
Po koncu srednje šole pa je prišlo pa je prišlo do velikega BUM-a – morala sem se odločiti kaj študirati… Moje ocene so bile nekoliko povprečne, včasih sem se zares potrudila, potem pa sem spet hotela spomniti mamo, da ima hčerko – vseeno pa mi je uspelo priti na univerzitetno za medicino. No, končala sem kot medicinska sestra, če vam to kaj pove.
Moje življenje se je vmes obrnilo na boljše. Službo sem dobila kar hitro in dejansko uživala v delu, moji dnevi pa so postajali vedno bolj normalni. Kmalu pa sem dobila izjemno priložnost. Delo v Južni Afriki, za eno leto svojo trikratno plačo – kot, da je bilo sploh vprašljivo, če bom šla. Luisiano sem zapustila brez kakršnegakoli poslavljanje, še bratu sem samo napisala sporočilo. In odšla. Kaj vse se mi je tam zgodilo sploh ni vredno omembe ( pa sami ugotovite ali mislim to v dobrem ali slabem smislu).
But, now I'm back!

NINA • A LOT • PM