Strmel je v jantarno vsebino svojega kozarca in obmiroval v svojem naslanjaču, v gluhi tišini, ki je napolnjevala prostor. Kako fino je bilo imeti celo hišo le zase – mesec ali dva, ki jih je že prebil tukaj, sta se zdela več kot dovolj čudovita in tako se je odločil podaljšati svoje kratko potovanje. Pravzaprav še sam ni točno vedel, kaj ga je prineslo ravno v to majhno mestece, a neprepoznavnost tukaj mu je ugajala; nikakor ne bi prenesel, če bi se okoli njega gnetlo na stotine novinarjev, ki bi od njega zahtevali podrobnosti njegove zasebnosti. Ljudje so namreč še zdaj, po štirih letih, na vsak način hoteli vedeti, kako poteka njegovo življenje zdaj, ko sam stoji v vrsti za krono in kako se spoprijema z očetovim slabim zdravjem. Stresel je z glavo in spil požirek tekočine, ki mu je bila vedno v pomoč, da je svoja čustva potisnil globoko v podzavest in tako izbrisal vse neprijetne spomine, ki so mu prek dneva drseli prek misli. Resda je bil vajen živeti v osami, daleč stran od zvedavih ljudi, a zadnje dni se mu je zdela tišina skoraj preveč moteča in to ga je nekoliko begalo. Morda bi svojo vsakodnevno odsotnost lahko pripisal dejstvu, da je družino vendarle nekoliko pogrešal – pa ne celotne družine, bolj tisto ključno osebo, ki jo je bil prek celega življenja navajen imeti ob sebi. Mikael je bil edini, ki ga je razumel tako kot nihče drug in četudi se je to v njegovi glavi slišalo patetično, ga je zares pogrešal. Pogrešal je njegove korake, njegove nasvete, iz katerih se je sam večino časa delal norca, a so se kljub temu izkazali za uporabne. Od brata se je naučil marsikaj – bil je oseba, ki je iz njega znal izvabiti določena čustva, določene vrednote, za katere nihče ni verjel, da obstajajo. Toda zdaj, ko ga ni bilo več so izginili vsakršni poskusi, da bi mu bil podoben. Zaprl je vrata pred svetom – bilo je lažje kot če bi ostajal v družbi in zgnil v depresiji. Bilo je lažje, če mu ni bilo treba čutiti.

Vajen je bil povsem ignorirati zvonec na vratih, a tokrat ni pozvonilo samo enkrat. Kdorkoli je že stal pred vrati, je bil res silno vztrajen in nazadnje se je moral ločiti od udobja, ki mu ga je ponujal kavč, da bi osebno spodil idiota stran, čeprav je bilo to dejanje proti njegovi volji. Vase je zlil še preostalo vsebino kozarca in odhitel proti vratom, da bi preverel, kdo si ga tako zelo obupno želi videti. Sunkovito je odprl vrata in se že pripravljal, da kretenu zabrusi nekaj opolzkega, a je nazadnje za hip povsem obnemel, ko je s pogledom trčil naravnost v osebo, ki je za nič na svetu ni pričakoval, da se bo pojavila na njegovem pragu. »Kaj.. za vraga,« je osuplo zamežikal in še preden bi jo lahko ustavil, se je že izmuznila mimo njega v hodnik. Hitro se je zbral in zaprl vrata za seboj, potem pa se z afektiranim nasmeškom obrnil proti njej in pri tem mirno prezrl njene besede, da je na željo njegove mame prinesla stvari. »Wannabe Grace Kelly v mojem domovanju? Kakšna čast,« je brez posebnega navdušenja komentiral njen prihod in s tem opustil misel na kakršnokoli pretvarjanje v obliki vljudnega kramljanja. »Grem obvestit novinarje rumenega tiska,« je nekoliko porogljivo pomignil proti dnevni sobi, ji obrnil hrbet in odkorakal stran, ne da bi se zmenil za gostoljubnost, ki bi jo moral po vseh pravilih bontona že izvajati. »Če iščeš izgubljeni diadem, te moram razočarati.. ni ga tukaj,« je zaklical, ko se je ležerno raztegnil na kavču. Vedel je, da mu bo sledila in da se je ne bo mogel kar tako hitro znebiti, a ji kljub njeni želji ni nameraval ponuditi pijače – k vragu z vsemi manirami. »Žal te moram razočarati tudi s tem, da nimam najetega penthousa.. kjerkoli že. Veš, tole mi kar zadošča,« je nadaljeval, ko se je njena glava končno pojavila na vratih dnevne sobe. »Mogoče te moram samo opozoriti, da je tukaj tvoja varnost ogrožena.« Glavo je vrgel proti najbližjemu oknu, nato pa jo znova zasukal proti njej, pričakujoč, da je razumela njegov namig. »Steklo ni neprebojno. Ne bom se vrgel pred tabo, če se kaj zgodi,« jo je zbodel s prisiljenim nasmeškom, potem pa brezbrižno skomignil z rameni, njej v vednost, da je sama odgovorna za svojo varnost.




TAGGED: becca
WORDS: no idea
NOTES: here we goo :3

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Kako žalostno, da ljudje niso dojeli pomena besede 'nisi zaželen' – ne trapasti novinarji, ki so mu sledili za petami vsepovsod in se je tako moral skrivati pred njimi, kakor da bi se z njimi igral skrivalnice, niti Becca. Kaj za vraga je počela pred njegovimi vrati sredi belega dne, ki ga je mimogrede nameraval zapraviti v veliko sproščujočem duhu kot pa klepetati z osebo, ki je s sabo nosila vso preteklost? Ali pa tudi ne, če je bil iskren. Tako ali tako ni imel kaj za početi, odkar je imel vso hišo zase in ga novinarji – bi moral ob tem potrkati na les? – na srečo še niso odkrili. So pa gotovo Becco, ki je bila kot princeska še vedno neznansko popularna. In zdaj si je dovolila narisati pred njegovimi vrati z neko škatlo, za katero je trdila, da so v njem njegove osebne stvari? Saj ni bila resna. »Raje izgledam kot riba na suhem, kot da se oglašam na klice – na liniji so tako ali tako vedno sami idioti, ki od mene zahtevajo intervju,« jo je zavrnil in tako pometel z njenim zmagoslavjem, ki ga je za hip lahko uzrl v njenih očeh. »Tudi mene veseli, da se tudi ti nisi prav dosti spremenila. Prav, morda ti je vsa ta pozornost novinarjev stopila v glavo, ampak sem vesel, da se še nisi spremenila v kravo, ki jo zanimajo zgolj pravila bontona,« je mimogrede namignil na to, da mu ni bilo všeč, kako se je skozi leta spremenila – očitno se je njegova družina odločila, da razigrano najstnico korenito spremeni in iz nje napravi elegantno damo. »Čeprav bomo o tem še videli,« je še neslišno pristavil, ko se je obrnil na petah in jo pustil za seboj, zavedajoč se, da ga je njena prisotnost še vedno nekoliko begala. Toda ni hotel razmišljati o tem, ni se nameraval igrati filozofa in v stvareh iskati globlji pomen – to preprosto ni sodilo v njegovo vsakdanjost, v njegov način življenja.

»Mar res niste še dojeli, da nisem za večurne družinske razprave? Mar vam – vključno s tabo – še ni potegnilo, da sem sit nenehnega poizvedovanja, kako se počutim?« je razdraženo povzdignil glas, ko je počil na kavč in se zazrl v strop, da bi se izmaknil njenemu pogledu, ki ga je čutil na sebi. Potem je zavzdihnil in se mirno obrnil proti njej, kot bi ga flegmatična narava že spravila v red. Opazoval je njene gibe, njeno držo in se namrdnil, ko mu je od vse elegance, s katero se je trudila vložiti v svoja dejanja, postalo že slabo. Res ni hotel, da bi bila takšna; to vsekakor ni bila Becca, ki je pritegnila njegovo pozornost leta nazaj. Medtem ko je govorila nekaj, kar je sam tako ali tako štel pod nesmisle, jo je opazoval še posebej natančno, nazadnje pa odsekano odmaknil pogled in ga usmeril proti oknu. Kar je prej rekel o neprebojnemu steklu, seveda ni držalo oziroma deloma – steklo res ni bilo neprebojno, a če bi bilo njeno življenje res ogroženo, bi gotovo naredil tisto, kar je njegov brat. Vrgel bi se pred njo, umrl bi zanjo – sposoben je bil te požrtvovalnosti, a seveda je nikoli ni iskal. Nihče je v njem ni nikoli iskal. Znova je dvignil pogled proti njej, a ga še isti trenutek umaknil, saj vsekakor ni bil navajen takšnega izliva čustev – ob tem se je počutil nelagodno, nedomače in temu občutku je venomer hotel ubežati. »Lepo te prosim, Becca,« jo je prekinil, ko zdaj zasukal glavo proti njej in s svojimi ledeno modrimi očmi trčil naravnost v njene. »Mikaela ni več,« je nanjo spustil vso težo resnice in poskrbel, da je bil njegov glas povsem hladen in surov – s tem jo je opozarjal, da noče razpravljati o tem in lahko samo upal, da bo dojela njegov namig. »Get over it.« Besede so ga v grlu zapekle, a je bil povsem pripravljen požreti tisti grenak občutek, ki ga je prinašala realnost, da bi zakril svoja prava občutja.




TAGGED: becca
WORDS: 657
NOTES: jerk?

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

»Nihče ti ni nikoli rekel, da se spremeni. Ne jaz, ne on,« se bojevito spogledal z njo, ko se preprosto ni mogel strinjati z izrečenim; v zraku med njima se je nenadoma izpostavil nem dialog brez besed, ki je postajal vse bolj napet. Stopil ji je za korak bližje in rahlo privzdignil obrvi, kot da bi hotel slišati, če ima še kaj za pripomniti, potem pa so se mu ustnice ukrivile v spačen nasmešek. »Pustil bom to temo na miru, šele ko boš priznala, da nisi hotela vsega tega,« je z glavo pomenljivo pomignil na njena oblačila, v katerih se je zdela povsem druga oseba. Bolj resna, elegantnejša… neprepoznavna. »Seveda,« je povzdignil glas, nekoliko posmehljivo, kot mu je bilo v navadi, »si morala vse to storiti, če si hotela zadovoljiti mojo družino in doseči svoje sanje. Postala si princesa, hura!« Z lažno živahnostjo vrgel roke v zrak, potem pa dovolj očitno zavil z očmi. »Premalo pomembna?« se je ton njegovega glasu nenadoma spremenil in nenadoma se je zdelo, kot da ga njene besede zabavajo. »Daj no mir. Saj si vendar princesa in še kako zelo pomembna. Samo pomisli,« se je bližje nagnil k njej, da ni imela nikakršne možnosti, da bi njegov obraz izrinila iz svojega vidnega polja. »Vsi te poznajo, vsi so navdušeni nad tabo,« je dramatiziral z zaprtimi očmi, kot da bi nekdo od njega zahteval, naj uprizori pravo malo predstavo. »Skratka, totalna beda,« je grobo zavrnil idilično podobo svojih prejšnjih besed, kot mu je bilo to v navadi. Ljudi je vedno silil k temu, da se soočijo z resnico, ne pa vlival lažnih upanj, da nekje obstaja pravljično življenje. Morda je tudi rjavolasko skozi leta srečala pamet – morda se je šele zdaj zares zavedala, da vsi tisti pravljični elementi, ki se jih je lahko našlo v romanih ali v filmih, v resničnem življenju niso imeli prave podlage. Šele zdaj, ko ji je bila odvzeta vsa pravljica. »Zanimivo,« je ustnice zvil v zabavljoč polovični nasmešek, ki se mu je na eni strani raztegnil prek lic. »Mislim.. praviš, da naj te ignoriram, potem pa mi prideš trkat na vrata. Nekaj te absolutno vleče k meni, mar ne?« Obdržal je smehljal, ne da bi se zares zmenil za svoje besede, ne za njene očitke, ki jih je že trosila proti njemu – očitno je bil to namen njenega prihoda. »Jaz se, za razliko od tebe, ne pustim spreminjati,« jo je lahkotno zavrnil, a so se njegove oči ob tem kljub temu nevarno poblisnile. Resnično mu ni bilo mar, kaj so si o njem mislili drugi – njegov ponos ni dovoljeval, da bi zaradi nekoga ali nečesa spremenil svoj način življenja ali sam pogled na svet. Ljudje pač tega niso razumeli, to pa ni bilo več območje, ki bi se ga je zadevalo. Zakaj bi se potemtakem obremenjeval?

»Ne. Becca,« jo je še sam popravil, kot je to počela sama včasih, če si jo poklical v polnem imenu. »Ne trudi se. Ime te ne bo spremenilo,« jo je spomnil, ko je svoje hladno modre oči ponovno zapičil naravnost v njene – moč resnice. »Vedno boš tista Becca, ki potrebuje slinček, da se ne popaca s sladkorno peno,« je nenadoma hotel v njej vzbuditi spomine, jo pripraviti do nostalgije. Če je to pomenilo za edini način, da bi staro Becco pripeljal nazaj, se bo te možnosti oklenil kot rešilne bilke – sredstva pri doseganju ciljev mu nikoli niso bila pomembna. Niso ga ovirala. »Tako se dela,« jo je pohvalil kot majhnega kužka, ko je z enim samim, lenim nagibom glave opazil, da si sezuva čevlje z visokimi petami. Nevidno je pogoltnil slino in medtem ko je v tišini poslušal njen mali govor, je njegov obraz otrdel od vseh zadržanih čustev. Ni je pogledal – z negibnim izrazom se je osredotočal na njene besede, pri tem pa poskušal od sebe odriniti vse, kar je v njem zbudila s svojimi besedami. Presneto. »Becca, zakaj ravno od vseh ljudi, ki jih poznaš, sprašuješ za pomoč ravno mene?« Zavzdihnil je in se obrnil proti njej; zdelo se je, da se je v njegovih očeh svetilo nekaj več od samo gole radovednosti. »Nisem oseba, ki jo iščeš. Nisem Mikael.« Ker res ni bil in tega se je še kako dobro zavedala. »Ampak,« so se resne poteze njegovega obraza nenadoma preuredile, ko se je z nasmeškom pomenljivo zazrl vanjo, »lahko spiš pri meni oziroma, če sem prav razumel tvojo željo.. lahko spiš z mano, ja.«




TAGGED: becca
WORDS: 732
NOTES: sorry i'm late!

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Ustni kotički so mu samodejno skočili v nasmešek in zmagoslavje je počasi osvetlilo njegov obraz, ko je bilo videti, da je princeska ni imela v rokavu nobenega protiargumenta njegovim besedam. Seveda je imel prav – vedno je imel prav, le ljudje niso bili pripravljeni tega priznati. Pravzaprav tudi sam ni bil pripravljen priznati marsičesa, na primer tega, da je staro Becco resnično pogrešal. Da je pogrešal tiste čase, ko so se vsi tri, z Mikaelom vred, družili in čeprav jima je bil običajno v napoto, je bilo vseeno vredno njegovega časa. Zdaj je bilo vse to daleč za njim; spomini na brezskrbno življenje so počasi tonili v meglo preteklosti, prihodnost pa je bila tako ali tako zavita v skrivnostno kopreno in vsakemu povsem neznana. »Ne bodi no smešna,« jo je zavrnil in svoj obraz priredil tako, da je bil povsem neprepusten za njegova resnična občutja. V tem se je skozi leta še kako dobro izuril in okoli sebe spletel varno mrežo, s katerim se je obvaroval, da se mu bo kaj tako uničujočega, kot je bila izdaja prvega dekleta, ki ga je resnično ljubil, ne bo več nikoli ponovilo. Njegova obramba je postalo življenje, prepojeno s cinizmom, zadržanostjo, preračunljivostjo in to se je izkazalo za skrajno učinkovito preventivo pred bolečino. Prizadel je, preden bi ga lahko prizadel kdo drug. Zavračal je, preden bi ga lahko kdo oškodoval. Obstajala je možnost, da se mu je z leti srce spremenilo v kepo bednega, pekočega cinizma, toda dokler se je v tem počutil varno, ne bo opustil tega življenjskega sloga. Sam Bog ga ne bo prepričal v to, čeprav ni vedel, zakaj je zdaj razmišljal o tem – verovanje v nekega vsemogočnega starca, ki živi v nebesih, so bila tako ali tako sama jajca.


»Ustreči? Resno?« Ustnice so se mu zvile v nasmešek, ki je odseval nejevero in porogljivost obenem, ko si je z nedoločenim izrazom na obrazu ponovno dovolil spogledati z njo. »V tem je problem, Becca. Vedno hočeš ustreči nekomu,« je prhnil, kakor da tega ne bi odobraval. V bistvu res ni – nikomur se ni nameraval podrejati. »Si pa že kdaj pomislila, kaj hočeš ti? Si kdaj ustregla sami sebi?« Stresel je z glavo ob besedah, ki so izzvenele kakor življenjski poduk. Kakor kakšni patetični nasveti iz priročnikov 'Kako živeti boljše' ali kakšne še bolj obupne literature za ljudi, ki niso znali razmišljati s svojo glavo. »Nisem te obsojal,« se je branil z glasom, ki vendarle ni zvenel tako odločno kot je upal, da bo. Prav, mogoče je res venomer kritiziral njen način življenja, a takšen je pač bil – seveda njen prav ni priznal na glas. Ni mogel. »Poglej, zaradi mene lahko počneš kar ti srce poželi. Nikoli ti nisem prepovedal.. kaj pa jaz vem, da se ne baši več s sladkorno peno. Da ne paradiraj naokoli z ogromnim plišastim slonom. Da ne skakaj po lužah v največjem dežju, ne da bi te skrbelo, kdo te opazuje in kdo si kaj o tem misli.« Ob podobi stare Becce, ki se mu je ob tem ustvarila v mislih, se je mogel še kako dobro potruditi, da je zatrl iskreni nasmešek. Resnično mu je bila všeč takšna kot je bila – otročja, nepremišljena.. romantična. K vragu z vsem skupaj. »Kakorkoli, saj ni važno,« je odločno nakazal, da se oddaljuje od teme, preden bi postala še bolj nevarna za njegovo občutljivost kot je že bila. Ni vedela, da je pravzaprav že spoznal nekoga, ki mu je dal vedeti, da na svetu ni sam – in ta oseba je zdaj stala pred njim, točno v tem trenutku je strmel v njene oči, preveč zbegan, da bi lahko ugotovil, kaj se vse plete po njeni glavi. Ni mu bilo vseeno zanj – smešno, kako so ga te besede dotaknile, a obenem ga tudi strašile do te mere, da je mogel odvrniti pogled, da se je lahko nazaj zbral. Ni mogel dopustiti, da bi mu zdaj pošla koncentracija in mu tako skrbno nadzorovana maska popokala kot del cenenega kostuma.


Toda vzdrževati koncentracijo je bilo še bolj zahtevno, kot je pričakoval, sploh ko se je iz njenih ust usula prava ploha besed, ki jih ni mogel nobeden od njiju ustaviti. Vse izrečeno ga je zabolelo kot močan udarec v trebuh – pa ne zaradi tega, ker ga je ravnokar oklicala za kretena, idiota in še marsikaj drugega. Tega je bil vajen. Bolelo ga je dejstvo, da je imela prav – popolnoma prav. In čeprav se je sam še vedno poskušal pretvarjati, da mu je vseeno in ohranjati tisto naučeno mirnost, notranjo ravnovesje, se je vse v njem pričelo rušiti. Čutil je, kako se je njegova brezbrižna maska počasi pričela luščiti, pa čeprav resnično počasi – ni si dovolil, da bi ji pokazal svojo ranljivost, a vendar ni mogel preprečiti otoplitve ledu v njegovih hladnih, običajno neizprosnih očeh. »In kaj torej hočeš od mene, Becca? Kaj si do tedaj vedno hotela od mene? Da te bom tolažil, ko se boš takole cmerila kot zdajle?« je zavzel obrambni položaj veliko bolj ostro kot je nameraval – očitno so mu res popuščale zavore. »Če od mene pričakuješ, da bom iz žepa potegnil liziko, takoj ko ti bo po licu stekla solza, se lahko kar obrišeš pod nosom. Ne morem biti tisto, kar hočeš, da sem – preprosto sem to jaz in če ti kaj ni všeč, se obrni na petah in odidi.« V njegove oči je znova zlezel hlad, ko se zasrepel vanjo, tokrat res nevarno, brez kančka usmiljenja. »Resno, odidi.«



TAGGED: becca
WORDS: 900
NOTES:

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

»Prave tire,« je prhnil v posmehu, nato pa zavil z očmi. Vse skupaj je bilo resnično preveč – njeno vztrajanje ga je begalo, toda z enako mero tudi spravljalo ob živce. Lahko je samo upal, da ni nameravala na njem preizkušati najrazličnejše metode, da bi ga spremenila v boljšega človeka, kajti večna prijaznost ni spadala na njegov spisek vsakdanjega življenja – ne več. Zakaj bi se torej nekdo trudil iz njega izvleči nekaj, kar ni več obstajalo oziroma je bilo izgubljeno globoko v njegovi notranjosti? Tega bi bila sposobna samo oseba, ki bi ga resnično ljubila – pa še v to je zadnje čase dvomil, navsezadnje ni več mogel zaupati ljubezni. Prevečkrat ga je že pustila na cedilu. »In zakaj bi se spreminjal? Komu na čast? Komu v korist?« je privzdignil obrvi, medtem ko jo je pogledal, kot bi bila malce neumna – kot bi bila tokrat ona tista, ki ne bi mogla dojeti. Saj ni mogel vedeti, kaj je hotela od njega, niti zakaj. Smešno, kako je vedno ponavljala, da bo vztrajala pri tem, da ga bo 'spravila na prave tire', a nikoli ni posebej omenila, zakaj bi to storila. V osnovi pa je bilo ravno to tisto, kar mu je šlo vse od Mikealove smrti najbolj na živce in ga resnično že spravljalo ob pamet – da ni vedel točnega razloga, zakaj se je sploh še zadrževala v njegovi družbi. »Mogoče pa res,« se je strinjal z njeno ugotovitvijo, da je neumna v smislu, da se sploh še druži z njim. Nihče se namreč ni – vsakdo je prej ali slej zgubil živce nad njegovim obnašanjem, nihče ni vztrajal dlje kot ona. Mogoče bi bilo bolje, če bi tudi ona odnehala in morda je bil ravno to razlog, da je še vedno ni spustil k sebi. Ni hotel, da bi postal odvisen od nje, ni hotel se preveč navezati nanjo, prav zaradi tega, ker se ni znova hotel srečati s tistim, kar se je že v preteklosti – da je dekletu dal vse, kar je imel, ji ponudil vso svojo ljubezen, nazadnje pa vseeno končal odvržen na odpadu kot nepomembna smet. Ni hotel doživeti ponovne izgube. Ampak kljub temu ga je rjavolaska na nek smešen, nenavaden način še vedno privlačila – drugače privlačila kot je bil vajen definirati ta pojem.

»V trdne odnose, kamor spadata tudi prijateljstvo in ljubezen, ne verjamem, žal,« jo je zavrnil, mogoče v tem dnevu že stotič, a se na to niti ni kaj preveč oziral. »Prej ali slej te kdo pusti na cedilu,« je podkrepil svoje stališče z argumentom, ki ga je zaključil s preprostim skomigom. Ni se nameraval spuščal v debato o tem, po eni strani zaradi tega, ker tega ni počel, po drugi strani pa zaradi tega, ker je pričakoval, da ga je poznala dovolj, da je vedela, da se je zanašal izključno nase in to prav zaradi tega, ker ga tako nihče ni mogel pustiti na cedilu. Pogledal je stran, ko je omenila hišico na drevesu in obenem začutil neko neprijetno ščemenje v želodcu kot vsakič, ko se je spomnil na tiste čase, ko je bil Mikael dejansko.. živ. Pogoltnil je slino in lahko samo upal, da njegov odziv ni spremljala z budnim očesom, čeprav je bilo le malo verjetno – poznal jo je dovolj, da je vedel, da ga bo na vsak način skušala spraviti v kot, kot je to sama poimenovala. No, nekoč ji je to res uspevalo in mogoče se je temu približevala tudi zdaj, česar se je ustrašil in se hotel čim bolj oddaljiti od nje. Morda jo je prav zaradi tega tudi ignoriral vse to sedaj.

Na vse pretege je skušal ignorirati tisto solzo, ki ji je drsela po licu, a bolj ko se jo je trudil označevati za nepomembno, bolj se mu je zdelo, da mu ne najbolj uspeva. Tako se je ponovno izognil njenemu pogledu in se zastrmel proti oknu, pri tem pa z navidez povsem brezbrižnim izrazom sprejemal njene besede, a hkrati čutil, da se v njem nekaj premika. Saj ni vedel točno kaj je to bilo – razumevanje, morda celo empatija, ko mu je pripovedovala o poteku njenega življenja ali preprosta naklonjenost. Morda šok, ko je omenila nekaj, kar res ni hotel slišati, a je po tihem že ves pričakoval, da bo prej ali slej izvedel kaj podobnega – torej je bila noseča. Kako krasno, da je izvedel šele sedaj.

Dvignil je desnico in počasi odstranil njen iztegnjen kazalec s svojih prsi, veliko bolj nežno kot je nameraval, potem pa ji obrnil hrbet. Ni ji mogel strmeti v oči - ne zdaj, ko je čutil, da je njegova nepropustna maska spuščala in se je na njegovem obrazu izmenjala prava poplava čustev, ki jih je lahko spremljal v odsevu okna. Za kratek hip je zatisnil oči, kot bi se poskušal zbrati, potem pa z globokim izdihom popolnoma obmiroval. »Ne, Becca. Pojdi stran,« jo je ponovno odslovil, a tokrat z občutno manj prepričljivim glasom kot prvič – tokrat je bilo bolj slišati kot prošnja kot zares ukaz.





TAGGED: becca
WORDS: 822
NOTES: sorry i'm late and i hope it's okay.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0