 hope parker
model
Število prispevkov : 23
Reputation : 6
Join date : 07/10/2012
 |  Naslov sporočila: ivanova, sarina oksana Čet Okt 11, 2012 12:17 am | |
|  26 - kijev, ukraina - nurse - heterosexual - jaimie alexander veste, kako je živeti v družni, ko vsi vedo, kaj si naredil, pa si še vedno zatiskajo oči in se pred drugim obnašajo, kakor da smo popolni? kako je, ko te ignorirajo, kakor da si senca na steni, s katero se ne upajo ukvarjati, preprosto ne upajo, ker vedo da je odsev njihove podobe? tako je bilo z mano, skoraj že od samega začetka. ne zatiskajmo si oči, nisem bila kot ostali člani moje družine. kot otrok nisem bila tista, ki bi tekala po stanovanju ter težila vsem po vrsti. ne, igrala sem se sama, nisem rada sprejemala otrok v družbo in ko mi je kdo nagajal sem to ignorirala ali pa ga prestrelila s pogledom. na kratko, ne mečimo si peska v oči- sarina ivanova, nikoli ni bila angel od otroka. prav tako je bilo tudi, ko sem odraščala. vedno sem se držala sama zase, ko pa sem se že vključila v družbo, pa je bilo jasno, da ne bom dovolila, da me zmerjajo s čudakinjo. dejstvo- imela sem nadpovprečen iq. mogoče staršem nisem bila všeč po karakterju, vendar dokler sem nosila same petke, se niso imeli za kaj pritoževati in tudi dejstvo, da se nisem z nobenem najbolje razumela, so morali prezreti. kakor sem omenila prej- nikoli nisem dovolila nikomur, da pometa z menoj, da se kakorkoli norčuje iz mene. samozavest na vrhuncu? nekaj takšnega. bila sem sicer nadvse vase zaprt otrok, kasneje tudi najstnica, vendar s časoma sem se začela družiti. sprijaznili so se, z mano v besednem dvoboju ne morejo zmagati ter se vanj niti ni pametno spuščati. vendar čez čas. bila sem nekako ledena kraljica za vse skupaj, vendar čez čas sem se sprostila. na mojem obrazu je celo bil nasmeh tu in tam, začela sem se zabavati, nad čem je bil marsikdo šokiran ter preprosto prepričan, da sem se res spremenila. tisto, kar mi je bilo predvsem všeč so bile zabave ter pozornost moških- in iskreno, glede na moj videz, tega ni bilo malo. takšno življenje sem živela do konca srednje šole, nato sem se pa vpisala na faks medicine. z visokim iqjuem, nadpovprečno inteligentnostjo sem tam prišla brez težav. in res je bilo vse lepo in prav, do drugega letnika, do mojih dvajsetih let. ne vem niti kako se je zgodilo, vendar spoznala sem moškega, prekleto starejšega, zares, starejšega. dejstvo, da je imel nekaj čez sedemdeset let, vam pove veliko? in ne sprašujte kako je prišlo do vsega skupaj, še sama ne vem. imel je denar in vpliv, to je bilo dejstvo. in kaj imam jaz veze s tem? hja, dejstvo, da je bil moj prvi mož, pove veliko? oh ja, sedaj to deluje definitivno tako, kakor da sem bila lovka na denar, kajne? vendar ne, zadeva z nathanielom je bila drugačna. nisva bila kot mož in žena, ne zares. bilo je le dejstvo, da je sovražil svojo družino in glede na to, da je imel pod palcem več, kot bilo kater zemljan, so seveda le čakali, da ga zemlja pokoplje. vendar stari je bil pameten, našel si je ženo- mene, dekle, ki je imelo nadpovprečne učne sposobnosti, ambicije in kot britev oster jezik- nekdo, ki bi se lahko uprl njegovi družini. in najbrž, če vam povem, da najin zakon še zdajle ni bil zakon, pač pa sem bila le njegova… hm, družba, pomoč? vse kar si je želel, je bilo to, da sem pila zjutraj kavo z njim, mu pomagala pri opravilih ter mu zagotovila, da njegovo bogastvo ne bo pobrala družina. in vse skupaj je potekalo lepo in prav, celo nekaj let- dve, tri, dokler se zadeva ni obrnila, nathaniel je hudo zbolel in seveda, družina je bila že pripravljena zdravnikom reči, da naj obupajo nad njim, da možnost za življenje ni več. vendar, če so oni nameravali obupati, jaz nisem. v bistvu sem šla tako daleč, da sem iz bolnišnice, kjer smo imeli prakso, kradla zdravila zanj, samo da sem ga držala po konci. njegova družina mi je nič kolikokrat rekla, da ga držim pokonci najbrž počnem le za to, ker mislim, da bo vse prepisal name, vendar se to ne bo zgodilo- njihova napaka, to je že storil. bili so prepričani, da bo brez pomoči zdravnikov umrl. vendar ne, vztrajal je dolgo. do mojih triindvajsetih let, ko pa me je prosil tisto, kar si želim, da me nikoli ne bi- naj mu pomagam oditi na drugi svet, da tu ne more več zdržati, da je vsak njegov korak, že premik mučenje. rekel mi je, da sem bila nekaj najlepšega v njegovem življenju ter hoče oditi tako, da bo moj obraz zadnje, kar je videl. s težkim, vendar zares težkim srcem, sem sprejela ter ga odklopila od aparatur, mu dala preveliko dozo zdravil, ki ga je poslala na drug svet. in tako se je moj prvi zakon, ki najbrž to niti ni bil, končal. sprašujete, kje je šlo narobe? ravno tu. ugotovili so, kaj sem počela in kaj se je zgodilo z nathanielom. prvo dejstvo, vrgli so me iz fakultete in kot drugo- hja, pristala sem v zaporu, za tri leta, dokler se zadeva ni pomirila. še vedno se spominjam, kako so mi z veseljem povedali, da bom dobila milo za drago za to, kar sem storila njemu ter me odpeljali za rešetke. zapor te spremeni? prekleto da ja, še kako spremeni. tukaj ni šlo več za to, kdo več zna, tu je šlo za to, kdo zna prevladati. in morala sem dati vse od sebe, da nisem bila vsak dan mučena od tistih žensk, za katere se vprašaš, če to sploh so. bile so morilke, kaj pa jaz? jaz pa sem le pomagala možu in sem si zaslužila biti tam notri z živalmi? ne, nisem. in vsak, ki me je spravil notri, bo dobil milo za drago, to sem prisegla. ko sem na koncu dobila tisto, kar mi je zapustil nathaniel, sem dosegla, da sem odšla s tistega groznega kraja. kako? ni vaša stvar. mogoče sem celo podkupila sodnika, vendar ni vaša stvar. dobila sem pogojni izpust in sedaj, ko sem prišla ven, ni bilo nič več kot prej. družina mi je obrnila hrbet in vsi ljudje, ki so me prej poznali. iskreno, kolikokrat so me sploh obiskali v zaporu? niti enkrat. vsi so mislili, da sem vzela nathaniela zaradi denarja in ga za to celo umorila. vendar očitno le midva veva, da to ni res. in kaj sedaj? maščevala se bom, vsem bom vrnila milo za drago. nekako sem sprejela bratovo ponudbo, da odidem z njim v mayberry- prepričana sem, da me je vzel le zato, da ne uničim statusa družine oziroma so me starši pustili z njim, samo zato, da se prah poleže in preprosto pozabijo na to, da je hčerka morilka, zapornica in bog ve še za kaj me imajo. tako sem pristala v mayberryju. še vedno sem pogojno vzunaj, vendar me to ne moti in me tudi ne bo zmotilo pri tem, da bom vrnila vsem milo za drago, ki so mi kdajkoli prizadejali slabo. ivanovi smo skrivnostna družina? pa še kako, če imajo zločinca med sabo, vendar si vsi zatiskajo oči. jaz pa ostajam takšna kot nekoč- zaprta vase, skrivnostna, z jezikom ostrim kot britev in tista, ki lahko gre do svojega cilja preko vsega. na nobenega in na nič se nočem navezati, za to nimam prostora, pomemben je le cilj. uspela sem dobiti službo v bolnišnici, le z nekaj let faksa na medicini ter z nekaj denarja, da so prezrli tisto, kar sem naredila- tako sem pristala kot medicinska sestra. ni popolno, vendar je približek tistemu, kar si želim. in kaj je moj cilj? oko za oko, zob za zob. klavdija - 8teen - 6+ - sabriel lombardi :3 |
|
