tagged; colton

Elsie je malce utrujeno pogledala po polni učilnici malčkov ki so zadovoljno barvali po snežno belih listih z voščenkami. Mnogi so imeli čela namrščena v polni koncentraciji, drugi so stiskali jezik med zobki in napeto strmeli v nastale slike. »Gospodična Hocking, gospodična Hocking! Vam je všeč?« Mala Rebecca jo je pocukala za krilo in pokazala v svojo sliko. Kot vedno ko je bila okrog njih je Elsie kar čutila kako se ji leden oklep ki je držal njeno srce taja, kako postaja skoraj človeška. Podobno se ji je zgodilo ko je bila okrog družine, vsi ostali pa so videli hladno kraljico, kakršna je bila tudi znana. Odrinila je stran misli in pogladila dekletce po glavi in njeno sliko namestila na tablo poleg ostalih. 'Kaj počnejo gasilci' je bilo z velikimi črkami napisano v sredini, saj so že cel mesec spoznavali različne poklice, in danes je bil dan prav za njih. Po celotni tabli so bile nalepljene risbice ki so prikazovale hecne možičke z rdečimi čeladami kako iz drevesa rešujejo mačke ali pa z dolgimi cevkami gasijo ogenj. Malce zaskrbljeno je pogledala na svojo uro ki je kazala nekaj do enajstih – gasilci niso še ravno zamujali, a bila je ena izmed tistih ljudi ki si je želela da stvari grejo po urniku.
»Okej, dobro. Kdo bi malico?« Je plosknila z rokami in slišala glasne vzklike odobravanja. S polnimi želodčki so bili veliko bolj olikani kot lačni. Vsem je razdelila čokoladna mleka in piškote potem pa z glavo pokukala na hodnik kjer je že videla gasilce na drugem koncu. Skrila je hudomušen nasmešek saj so bili vsi v polni opravi, kot so obljubili in vedela je da bodo otroci nadvse uživali. Z zadovoljnim nasmeškom je preverila prvega in ugotovila da mogoče otroci ne bodo edini ki bodo uživali. Malce se je odkašljala in skušala skriti rdečico ob svojih mislih potem pa iztegnila dlan v dobrodošlico prvemu ki jo je dosegel. »Hvala da ste prišli.«

Na široko je odprla vrata in jih spustila noter – vseh skupaj je bilo pet – potem pa se vrnila nazaj v razred kjer je seveda vladal pravi kaos. Kljub temu da je bila z njimi samo dober mesec so se otroci nanjo hitro navezali in jo načeloma ubogali – še posebej zdaj ko so bili siti in zadovoljni. »Dobro razred, malo miru.« Malčki so na srečo utihnili in se z zanimanjem ogledovali moške v uniformah, nekateri so se med sabo hihitali in se mrmraje posedli na svoja mesta na blazinah. Elsie je svoje oči varno držala na njih in se ogibala zelo mamljivim fantom v uniformah. Še enkrat se je odkašljala in jim pokazala hrbet. »Tako. Danes se nam bodo predstavili prav posebni možje. Koga smo do zdaj že spoznali?« Z skoraj materinskim nasmeškom je poslušala ko so otroci eden čez drugega naštevali koga vse so že spoznali, od pekov pa do policistov in jih čez nekaj trenutkov spet utišala z dvignjeno roko. »Tako je, no danes kot že veste saj ste jim narisali vse te prelepe risbice, pa se nam bodo predstavili gasilci.« Pridružila se je aplavzu potem pa se obrnila nazaj k fantom z nasmeškom. »Take it away, boys.« S sklonjeno glavo je zakorakala je proti oknu da bi se kot vedno naslonila na okensko polico med temi predstavitvami – pravzaprav se jih je prav veselila saj so ji malce olajšale delo, ko je ugotovila da ji par nog ovira pot. »Oh, oprostit-« Je prijazno zamrmrala in dvignila pogled da bi se soočila z gasilcem ki ji je zaviral pot ko ji je ves kisik ki ga je imela v telesu preprosto izpuhtel. Bil je on. Res da njegovega obraza ni videla že več let, nazadnje ko ga je videla so ga reševalci dvigovali v rešilec, in želela je da tako tudi ostane. A zdaj je bil tu, v njenem razredu? In bil je gasilec? Vedela je da najverjetneje vsi gledajo vanjo a v tem trenutku je bila popolnoma vkopana v tla in se ni mogla premakniti niti za centimeter.

Razbijanje njenega srca ki ga je čutila prav v grlu in šumenje v ušesih je preglasilo vse ostale zvoke v učilnici tako da ni slišala niti besede gasilca ki je navdušenim otrokom že razlagal vse čudovite aspekte tega da si bil gasilec in kot največja trapa nemo strmela vanj. Bil je tu. Pred njo. Živ in zdrav. Seveda je vedela da je preživel, toliko časa je še ostala v bolnišnici a ni se mogla soočiti z njim, ko pa se je vendar počutila odgovorno. Ni vedela kako je imela dovolj pameti da je sploh poklicala rešilce in vsak večer preden je šla spat se je zahvalila neki višji sili ki ji je takrat potisnila telefon v roke. Brez da bi se zavedala kaj se dogaja je začutila njegovo roko na njeni in čutila val mravljincev ki jo je zalil ko sta odkorakala iz učilnice ki so se s treskom vrat zaprla. »Tikava… jaz… kaj?« Je popolnoma zmedeno izdavila. V učilnici je sklepala da ji res skuša pomagati saj je bila bleda kot stena in da o njuni zgodovini ni želel razglabljati pred polno sobo otrok in njegovih sodelavcev ampak… se je mogoče zmotila in je bil to samo nek prijazen gasilec ki mu je bil neverjetno podoben? Z roko je segla proti vratu in skušala prepričati svoje grlo naj pogoltne slino pri tem pa se oprla na umivalnik ki je bil postavljen v hodniku. Dvignila je pogled in se srečala z njegovimi očmi pri tem pa jo je spet spreletela elektrika, kot prvo noč ko sta se spoznala, kot prej v razredu. Ne. Ne. Ni bila nora, ni se ji popolnoma skegljalo, to je bil on. Oprijela se je umivalnika in globoko zajela tresočo sapo in se skušala nekako zbrati. Kako je lahko ona tu komaj da hlastala za zrakom on pa je stal tam kot da se ni zgodilo nič? V tisti sekundi jo je spreletela grozna misel in nekaj trenutkov je samo nemo strmela vanj. Je bilo možno da… da se je res sploh ne spomni? Da je celoten spomin o tisti noči blokiral iz svojih možganov in je bila samo neko dekle ki jo je bežno poznal za nekaj minut?

Končno se je vzravnala in se šele takrat zavedla da se obnaša kot popolnoma nora oseba ki skoraj pade skupaj pred, tako rekoč popolnim neznancem in si podzavestno poravnala krilo preden se je odkašljala. »Se me… torej, se me ne spomniš?« Ni vedela zakaj ga je vprašala tako direktno a bila je prepričana da ve kdo je, mogoče samo zaradi dejstva ker je ona imela tako jasen spomin njega. Kako je bil videti njegov obraz v temi nad njo, ko sta celo noč ležala drug ob drugem, spomnila se je izseke njunih pogovorov ki pa so bili zamegljeni zaradi drog ki so bile vpletene. Še enkrat se je odkašljala in potem stopila nekaj korakov proti njemu. »Jaz, res mi je žal če se me ne spomniš, moje ime je Elsie, midva sva… spoznala sva se… V hotelu, mislim…« Ni vedela kako naj nadaljuje, kaj je bila pravilna pot. Je sploh imela pravico da z njim govori o tem? Vsekakor ni bila več ista oseba kot takrat in on, če je sodila po vseh medaljah ki so mu visele s prsi vsekakor ni bil isti fant ki ga je tisto usodno noč spoznala. A vseeno je čutila kako ji je nekaj v trebuhu padlo, grenko razočaranje ki se je širilo po njenem telesu. Nikoli ga ni aktivno iskala, a nekje je vedno obstajala opcija da obstaja nekje, se vsake toliko časa spomni nanjo, in zdaj ko ga je končno našla, ugotovi da se je niti ne spomni. Vse skupaj je bilo res preveč. »Ehm torej, zelo me spominjaš na nekoga ki sem ga včasih poznala. Se opravičujem, res se nesramno obnašam, nisem te niti vprašala za tvoje ime?« Je zamrmrala in mu ponudila svojo roko. Če se je res ni spomnil potem ni imelo nobenega pomena da ga na vse skupaj spominja, še posebej če si je tako obrnil življenje naokrog.

Stisk njegove roke jo je dokončno zbudil iz transa v katerem se je znašla odkar je nekaj minut nazaj spet zagledala njegov obraz. »Colton…« Je ponovila še sama in preizkusila ime na svojih ustnicah, pri tem pa imela čuden občutek kot da ima deja vu. Ni vedela ali je bilo to samo v njeni glavi ker si je to pač želela, a prav gotovo je bilo tako videti ko sta se spoznala na zabavi. Fant vidi dekle, dekle se mu nasmehne, fant iztegne roko in se ji predstavi. Colton, Colton, Colton… Ni vedela kako ji je lahko kadarkoli uteklo iz spomina, zdaj ji je odzvanjalo po glavi kot da je vžgano v njeno podzavest. In verjetno je tudi bilo – če ga do zdaj ni mogla pozabiti pa ni vedela niti njegovega imena, bo to zdaj še težje storila. Še posebej ker ga je videla v njegovi uniformi. O Bog. Spomnil se ni ničesar, čeprav je začutila mravljince vsakič ko je izrekel njeno ime. Res je bila trapa. Dobro, še je bila rešitev iz te situacije, popolno pretvarjanje da se je zmotila. Vsaj enega v tem pogovoru lahko reši zadrege in groznih spominov. Vzravnala se je in na obraz prisilila miren nasmešek. »Res se opravičujem Colton, morda sem te res zamenjala z nekom. Mislim da zdaj lahko greva nazaj.« Je dodala in globoko izdihnila tresoč zrak ki se ji je nabral v pljučih. Kdo bi si mislil da bo njuno ponovno srečanje nanjo imelo tako velik vpliv? Navsezadnje ga je poznala samo nekaj ur in še to več let nazaj. Ja, res je bilo bolj da vse skupaj pomete za sabo. Odločno je odkorakala proti vratom in prijela za kljuko, ko jo je nekaj v njej ustavilo. Njeno telo je spet delalo proti njej, tista grozna stvar za katero je vedela da živi v njej se je začela prebujati. Ni si mogla pomagati, ni bila te vrste dekle. Bila je sebična in grozna in morala mu je povedati, morala ga je spomniti.

Z novo odločnostjo se je zavrtela nazaj in se ponovno soočila z njim. »Colton, jaz… oprosti, vem da bo to težko slišati, ampak res sva se spoznala, nekaj let nazaj.« Zaprla je oči in skušala pregnati kričanje pametnega dela njene podzavesti naj takoj preneha. Ni vedela komu je skušala pomagati s tem – vsekakor ne sebi, saj je stala nekaj metrov stran od svojih učencev, in vse to bi ji lahko v trenutku uničilo ugled, ki se ga je tako dolgo trudila graditi. Ko je odšla je okrog svoje zgodovine spretno napletla vato laži ki so jih držale v varnem objemu, in zdaj je tu tvegala vse za moškega ki se je ni niti spomnil. »Bilo je na zabavi, v hotelu?« Je še enkrat poskusila in živčno zvila roke. »Ti si… torej, vpleten je bil alhokol in dro-mislim, druge prepovedane substnce.« Kljub vsemu se ni mogla pripraviti da bi rekla besedo droge. Sploh pa ne njemu. »Morali so te odpeljati v bolnico in šla sem s tabo, se spomniš?« Je skoraj obupano že rekla in brez da bi razmišljala stopila korak naprej in se ga dotaknila. Čutila je bitje njegovega srca ki je zrcalilo njeno in divje zmajala z glavo. »Oprosti ker nisem ostala v bolnišnici a ko so mi rekli da bo s tabo vse dobro me je bilo preveč sram da bi ostala, sploh pa niti nisem vedela ali si tega želiš, in potem so prišli policisti…« Besede so se iz nje usuvale z svetlobno hitrostjo in tvegala je pogled navzgor, na njegov čudovit a popolnoma brezizrazen obraz. Kot da bi jo speklo je stopila nazaj in nejeverno je zmajala z glavo. Je bilo možno da je bilo vse skupaj je plod njene domišljije, in je enkrat v sobi neke hotelske sobe spoznala neznanca o katerem je zdaj nenehno razmišljala in ga je zdaj zamenjala z nekim popolno nedolžnim gasilcem ki se mu o vsej zadevi ni niti sanjalo? Verjetno je ubogi fant že razmišljal o klicu norišnice. Zaprla je oči in težko požrla slino. Niti razmišljati ni upala o tem da je popolnemu neznancu pravkar zaupala da se je nekoč drogirala, medtem ko sta stala v vrtcu kjer je delala. »Colton?« Je še enkrat poskusila in skoraj vdano izdihnila.

Nikoli ni razumela obupanih ljudi ki so se držali svojih prepričanj tudi ko so vedeli da nekaj ni res. Ni jih razumela vse do zdaj, ko se ji je v tem hodniku praktično sesul svet in vse v kar je verjela o svoji preteklosti. Dejstvo da je bila tako prepričana da je bil Colton res moški iz tiste hotelske sobe in potem spoznanje da se je tako zelo motila jo je res pretreslo, a vseeno si kar ni in ni mogla priznati da je bila to resnica. Ker ko si bo enkrat priznala bo to postalo res, in ni vedela kaj vse se bo zgodilo ko se to naredi. »Je že dobro, se opravičujem.« Je mirno zamrmrala saj je vedela da je zdaj čas za popravilo škode ki jo je pravkar naredila svojemu ugledu. Bog ve kaj si je da dostojen in prijazen moški zdaj mislil o njej, da napada popolne neznance v vrtcih ali jim je nekoč rešila življenje, a vedela je da bo tokrat potrebovala več kot samo svoj očarljiv nasmešek, kar je ponavadi naredilo trik. Odkašljala se je in odprla usta da bi mu še enkrat zagotovila da je res dobro, ko jo je zadel polni pomen njegovih besed in iz izraza šoka na njegovem obrazu je lahko sklepala da se je tega zavedel tudi on. »O moj bog.« Je tiho izdahnila in se opotekla proti steni saj so jo noge komajda še držale na nogah. Res je bil on, ni bila nora, ni si vsega samo domišljala. Del nje je imel nenavadno željo po tem da se začne divje in histerično smejati, poplesovati po hodnikih in skakati v zrak. Našla ga je, res je bil tu, živ zdrav in… lagal se ji je. To razkritje ji je v trenutku izbiralo vse vesele misli in nekajkrat je pomežiknila da bi se opomogla od šoka. Od vsega začetka je vedel kdo je, in medtem ko mu je ona razlivala svoje srce in tvegala vse kar je imela je on… samo stal tam in se ji lagal?

»Spomniš se me.« Tokrat to ni bilo vprašanje, ni bila obupana rotitev ampak preprost stavek, trditev ki je samo potrdila to kar je že sam izdal. Od vsega začetka je vedel kdo je. »O moj bog, spomniš se me.« Poln pomen njenih besed jo je končno zadel ko ga je tako opazovala čez majhen hodnik. Čustva so se v njej menjavala vsako sekundo, od veselja do ogorčenja, od usmiljenja pa do jeze. Lahko bi bila tista boljša, večja oseba za katero se je trudila biti in odkorakala stran a ni mogla. Prevevala jo je jeza in… razočaranje. »Kako si drzneš…« Je končno je izdavila in zakorakala proti njemu z iztegnjenim kazalcem. »Veš skozi kaj sem morala iti zadnjih nekaj minut, kaj sem potrebovala da sem ti povedala mojo zgodbo in ti me ves ta čas gledaš naravnost v obraz, se mi lažeš na koncu imaš pa še pogum da mi rečeš da 'ne moreš'?« Jezno je vrgla roke v zrak in zakorakala stran potem pa se po nekaj korakih obrila na petah in se spet soočila z njim. »Toliko o vseh tvojih medaljah poguma.« Jezno se je zazrla v medalje ki so mu visele s prsi, vedela je da je moral zanje izkazati neverjeten pogum, a zdaj si jih je želela samo iztrgati z njegovih prsi in jih zalučati v steno. »Mislim da si globoko v sebi strahopetec. Pustil si me da se tu sama trpinčim in mislim da se mi meša, medtem ko ti si ti ves čas vedel!« Njen glas se je povzdignil na neprijetne višave in stopila je korak nazaj ter vzela nekaj dolgih vdihov da bi se pomirila. Če si je še nekaj trenutkov nazaj želela samo to da bi se jo spomnil, si ni zdaj želela nič drugega kot to da bi prevrtela čas nazaj in do časa odkorakala v učilnico, preden ga je slišala in preden je vedela.

»Si mislil da bom odkorakala v učilnico in vsem tvojim sodelavcem naznanila kaj si včasih bil?« Je vprašala s tresočim glasom in potem pokazala na vrata. »Ker imam nekaj novic zate, tudi jaz nisem več dekle ki sem včasih bila, Colton.« Zdaj ko je vedela njegovo ime ji je tako zlahka zdrselo z ustnic da si ni mogla pomagati. Ugotovila je da je še najbolj od vsega prizadeta. Ranjena, ker ji ni zaupal toliko da bi ji vsaj povedal resnico. Zmajala je z glavo in še enkrat zavzdihnila – nekaj je vedela, njeno življenje od danes naprej ne bo nikoli več isto.

Pravzaprav sploh ni vedela na koga je bolj jezna – nanj ali nase. Ni vedela zakaj je tako močno odreagirala nanj, zakaj je imel tako močen vpliv nanjo in zakaj mu je tako zelo zamerila da se ji je zlagal. Racionalno gledano je razumela zakaj ni hotel pogrevati preteklosti, kot ona je tudi sam obrnil nov list, postal drug človek, in nikoli ni bilo lahko ko si se soočil s starimi grehi. A najbolj od vsega jo je jezil topel občutek ki se je razširil po njenem telesu v trenutku ko je slišala njegove besede. Seveda se te spomnim, kako se te ne bi? Mogoče, samo mogoče je njuna skupna noč tudi njemu pomenila nekaj več kot samo grozno napako ki sta jo storila v slabi presoji. »Ne, Colton, nisem pričakovala da začneš pred vsemi razlagati kdo sem in kaj se je zgodilo.« Je zamrmrala potem pa si z dlanmi razčesala lase in v jezi glasno izdihnila. »Ampak, ali mogoče nisi opazil da se mi je skoraj zmešalo tu na hodniku? Že tako je vse v mojem življenju obrnjeno na glavo in ti si bil edina stvar o kateri sem bila res prepričana, in potem…« Saj sploh ni vedela več kaj govori. Tisti filter ki ga je navadno imela pred usti in ji je pomagal da ni bleknila vse kar je hotela je magično izginil in besede so kar same frčale iz nje. Šele ko so bile enkrat na planem se je zavedala kako so bile pravzaprav resnične, kako močno vero je imela vanj, v temnolasca ki ga je spoznala, s katerim je preživela nekaj ur in je bila prepričana da je bil edina resnična oseba ki jo je spoznala s svojem življenju. Šele njegove besede so jo končno postavile na realna tla. Imel je prav. O bog, kako je imel prav. Nista se poznala. Seveda ni mogel pričakovati da ne bo izdala njegovih skrivnosti, saj do nekaj minut nazaj še njegovega imena ni vedela. Iz ust se ji je končno le izvil tisti histeričen smeh ki ga je do zdaj zmogla obvladati. Prijela se je za trebuh in se še kar naprej smejala, pri tem se je morala nasloniti na steno saj se je naenkrat počutila tako šibko da so jo skoraj izdale noge. Moj bog kakšna trapa je bila, cel ta čas. »Oprosti, oprosti…« Je končno le zamrmrala in si z koncu dlani obrisala solze ki so se ji nabrale v očeh zaradi smeha. »Seveda imaš prav. Vse skupaj je bila… grozna napaka.« Je ponovila njegove besede in skušala ignorirati ostro bolečino v svojih prsih. »In ja, res nisi mogel vedeti kdo sem, in kako bom na vse skupaj odreagirala. Mislim da si od naju ti edini prav reagiral že od začetka ko si se pretvarjal da celotna zadeva ni obstajala.« Malce se je zresnila in vzravnala in zajela nekaj globokih dihov da bi se dokončno pomirila. To je potrebovala, to je nenehno počela. Ko jo je nekdo popolnoma sesul se je sama postavila nazaj na noge, obrnila nov list in preteklost pustila daleč, daleč za sabo. In točno to je potrebovala storiti tudi z njim, morala ga je dati v čisto majhno škatlico nekam v skrit kotiček njenega srca in se ga popolnoma izogibati. »Kot si rekel, sem si prišel da opraviš svoje delo tako da predlagam da to tudi storiš, mislim da mi je zdaj bolje.« Sklepala je da je mislil da se ji je res dokončno utrgalo ali pa da ima razcepljeno osebnost ko je tako stala pred njim, popolnoma mirno in hladno. A to je bila pač Elsie ko je nase nadela svoj oklep, ki jo je varoval pred celim svetom. »In mislim da je bolje če se vrneva nazaj na formalnosti, kaj pravite? Gospod...« Poškilila je na ime na njegovi uniformi in mu namenila nasmešek. »Gospod Armentrout. Na koncu koncev boste še dobili svojo željo.« Ponudila mu je svojo roko in mu jo rahlo stisnila v pozdrav potem pa odmaknila vse lase na eno stran, gib ki ga je počela že skoraj podzavestno. »Od zdaj naprej se bova pretvarjala kot da se ne poznava. Pravzaprav zame še niste slišali, in kar se mene tiče niste nič več kot samo nek gasilec ki je prišel na poklicni dan v moj vrtec, in mi pomagal na hodniku ko se mi je zvrtelo.« Takrat je le sledil njen očarljiv nasmešek o katerem so vsi govorili in preden bi ji lahko odgovoril se je zasukala na petah in odkorakala nazaj v učilnico. Pozdravil jo je smeh in navdušeno čebljanje otrok ki so navdušeno spraševali gasilce pred katedrom o vsem mogočem. Uniformirani možje so ji namenili zaskrbljen nasmešek in ko je le vsem zagotovila da je vse dobro, da je danes le pozabila zajtrkovati so jo z veliko skrbjo posedli na stol ob oknu in za celotno nadaljevanje ure je skrbno držala oči stran od temnolasca ki je bil odgovoren za tiho lomljenje srca in blag nasmešek na njenem obrazu.