colton & elsie [flat no.17]

Naslov sporočila: colton & elsie [flat no.17] Pet Nov 09, 2012 3:23 am

for colton, mon amour smitten 1

Še zadnjič si je pogladila pramen las in se pogledala v ogledalu, naposled le zadovoljna s končnim izdelkom. Pa ne da je bila ena izmed tistih res nečimrnih oseb ki bi večino svojega časa, preden so zapustile stanovanje preživela pred ogledalom, a danes je bil pomemben večer, in zato je res želela da bi bila videti kar se da dobro. Na sebi je imela preprosto a čudovito rdečo kratko oblekico, svoje dolge svetle lase pa je pustila da prosto plapolajo okrog razen nekaj pramenov ob straneh ki si jih je spela na sredini. Z globokim vdihom se je končno le odlepila od ogledala in si nataknila črne čevlje z malce pete – svoj čas je oboževala nositi vrtoglavo visoke pete, a potem se jih je malce odvadila, a jo je dejstvo da je bil Colton precej višji od nje ponovno spodbudilo da iz dna omare poišče kakšen par in si ih natakne ob posebnih priložnostih – in to je danes vsekakor bila. Ni vedela zakaj je na ta zmenek polagala toliko pritiska, nenazadnje sta bila to onadva. Coltonu je zlila svoje srce in dušo in bila je stoodstotno prepričana da je bil najboljši in najčudovitejši fant ki ga je kadarkoli spoznala, prav tako pa je bila stoodstotno prepričana da je bila vanj popolnoma zaljubljena. Ni se trudila z avtom in se kar peš sprehodila čez mesto v lahkem plašču, da je zaužila še zadnje kance svetlobe preden je na mesto padel mrak. Iz torbice je potegnila telefon in še enkrat preverila da ima pravilen naslov ko se je ustavila pred stavbo in nekako skušala umiriti svoje živce, ki so ji skakljali sem ter tja.

Potrkala je na vrata in počakala tistih nekaj groznih sekund ko ti po glavi roji vse možno dokler se končno le niso odprla in ga je zagledala pred sabo, ravno tako čudovitega kot se ga je spomnila, njegov miren nasmešek ki mu je počival na obrazu zakovan v njenem srcu vse od trenutka ko ga je prvič zagledala. »Hej…« Je bilo vse kar je zmogla ko je zakorakala v notranjost in se zavedala čudovitega dejstva da lahko mirno stopi v njegov topel objem ki jo je že pričakoval, ovije roke okrog njegovega vratu in mu na ustnice pritisne nežen poljub. Vse to je seveda brez oklevanja tudi storila in se mu malce nasmehnila, s tem da se je brez dvoma zavedala da verjetno zardeva kot kuhan rak. Ni vedela kaj se je zgodilo z njo ko je bila ob njem, a kar naenkrat ji je bilo zaradi vsega nerodno in njena polt je to kaj hitro izdajala. »Super stanovanje.« Je še dodala ko se je malce bolj sprehodila v notranjost in zamišljeno zavzdihnila. »Jaz že več časa razmišljam da bi morala na svoje – ko sem prišla nazaj domov sem vedno mislila da je le začasno, potem pa sem vedno bolj odlašala selitev, saj veš kako je…« Je zmajala z glavo in odpela gumbe na plašču, ga zdrsnila z ram in previdno položila čez naslonjač kavča. Ni mogla verjeti da sta res tu, da jima je končno uspelo da sta se znašla sama v sobi in ne na nekem naključnem dogodku kjer sta naletela drug na drugega. »Nekaj lepo diši?« Je dodala z nasmehom ko je sedla na enega od barskih stolčkov in stegnila vrat da bi bolje videla v kuhinjo, kjer je res, kot je rekla iz loncev ki so še brbotali na štedilniku, omamno dišalo.

Naslov sporočila: Re: colton & elsie [flat no.17] Ned Nov 11, 2012 12:31 am

Colton je bil že cel dan na trnih. Ni popolnoma vedel, kam naj se da ali kaj naj počne. Že stotič je popravil okvir ene izmed slik, ki so visele v njegovem stanovanju, potem pa je zakorakal nazaj v kuhinjo. Jutro je preživel na delu, kjer je lahko svoje misli nekako usmeril nekam drugam in počel vsaj nekaj koristnega. Potem se je oglasil doma, ker je nameraval mamo na nadvse diskreten način zaslišati o pripravi večerje, ki bi bila sprejemljiva za zmenek, pa se je nato vdal nad to mislijo, ker mama potem ne bi utihnila o zmenku. Saj ni imel kaj proti, ampak nekje vmes se je odločil, da hoče imeti Elsie zaenkrat še samo zase. Počutil se je kot otrok, ki je končno dobil težko pričakovano darilo in ga zdaj kar ni mogel deliti. Sam pri sebi se je nasmehnil, nato pa raje zavil v najbližjo knjigarno in kupil kuharsko knjigo, ki je izgledala relativno razumljiva navadnemu človeku. Doma je z namrščenim čelom pregledal njeno vsebino in se naposled odločil za neko jed, katerega imena niti ni znal izgovoriti, a je izgledala preprosto za pripravo in je bila že zaradi tega razumljiva. Pa ne da Colton ne bi vedel, kaj početi v kuhinji – ponavadi si je obroke pripravljal sam in ker se je hitro naveličal instantno pripravljene hrane, je že zelo zgodaj osvojil tiste drobne kuhinjske skrivnosti, še vedno pa to ni pomenilo, da je bil miren.

Oblečen je bil povsem sproščeno. Kadar je bil doma, je imel na sebi skoraj vedno sprane kavbojke in temno srajco. Skoraj dve uri je preživel v kuhinji, da bi pripravil približek popolnega obroka – navsezadnje ni želel, da bi šlo kaj narobe, poleg tega pa se je počutil kot najstnik, ki gre prvič na zmenek. Sam pri sebi se je namuznil, nato pa prižgal svečo na skrbno pripravljeni mizi in pripravil steklenico rdečega vina. Šele zatem si je dovolil hiter pogled na uro, ki mu je povedal, da je bila njegova časovna organiziranost na višku, saj je skoraj popolnoma naštudiral trenutek, ko naj bi se prikazala Elsie. Brez pravega cilja je postaval po kuhinji med čakanjem, potem pa je zvonec končno zazvonil in zakorakal je proti vratom. »Živijo,« se je nasmehnil ob pogledu na svetlolasko in ji nakazal, naj vstopi. Zaprl je vrata za njo in jo objel ter poljubil. Bilo je skoraj zabavno, kako naravno se je vse skupaj zdelo. »Izgledaš krasno,« je komentiral njen izgled. Bila je popolna, resno, kako si jo je lahko kakorkoli zaslužil?

»Pred kratkim sem se preselil,« je odvrnil na njen komentar in s pogledom ošinil stanovanje. »Hvala,« je rekel in se nato nasmehnil z nasmeškom, ki je izražal njegov ponos in zadovoljstvo s samim seboj. »Povabil sem te na zmenek. Torej to avtomatsko pomeni večerjo, kajne?« je rekel in ji pomignil, naj pride v kuhinjo. »Poleg tega si prišla ravno pravi čas. Prosim, ne sprašuj me, kaj je to, ker imena niti ne znam izgovoriti, ampak deluje okusno,« je priznal in se namuznil, nato pa ji ponudil stol in se ob tem počutil kot pravi gentelman, ko jo je tako namestil ob mizi in v nekaj trenutkih spravil tja tudi pripravljeno hrano, zatem pa se je še sam usedel nasproti njej in jima nalil vino. »Na naju,« je zamrmral in rahlo dvignil svoj kozarec, nato pa pogled uprl naravnost v njene oči. »Bog, kako si čudovita,« je zamrmral in z dlanjo zdrsnil po njenem licu, potem pa jo je preprosto moral ponovno poljubiti.

Naslov sporočila: Re: colton & elsie [flat no.17] Čet Nov 15, 2012 1:07 am

Vedela je da jo bo naslednji dan verjetno bolel celoten obraz zaradi konstantnega nasmeha ki ji je počival na obrazu vse od trenutka ko je zakorakala v njegovo stanovanje. »Hvala.« Je zamrmrala ob komplimentu in ga premerila z očmi. Brez dvoma, bil je najlepši moški kar ga je kdaj ugledala, vse od svojih čudovitih modrih oči in temnih las pa do nasmeška ki ji je pospešil srčni utrip. »Tudi ti nisi videti tako zelo slabo.« Je pohvalila in skrila svoj nasmešek ko je spustila glavo proti tlom, pri tem pa nekako skušala ignorirati tesno temno srajco ki jo je imel na sebi in kavbojke ki so mu visele z bokov, in prav jasno razkrivale njegovo izoblikovano telo. Nasmejano mu je sledila po stanovanju in sedla na ponujen stol in privzidgnila obrvi. »Ali to pomeni da ko bom naslednjič jaz na vrsti da te povabim na zmenek bo moja naloga da kuham?« Tokrat je iz sebe le izpustila smeh in vrgla glavo nazaj ob misli na to. »Potem te moram opozoriti da bova verjetno jedla pico ali pa kitajsko hrano ki jo dostavijo na dom.« Zmajala je z glavo. »Pa ne da sem najbolj obupna kuharica na svetu, če se spravim na to mislim da bi celo še kaj znala. Ampak to se zgodi res na vsake dvesto leto. Čeprav, mislim, da bi se zate potrudila.«

Sprejela je kozarec vina in rahlo trčila ob njegovega in zamrmrala iste besede kot on. »Na naju…« V trenutku ko jih je izrekla se je šele zavedala kako zelo neverjetno se slišijo, kako neverjetno je bilo da je bila ona, Elsie Hocking tukaj v svoji mali pravljici o kateri je lahko včasih samo sanjala. Dih ji je zastal v grlu ob njegovem komplimentu in rahlo je odprla usta od presenečenju, kar niti ni bilo tako slabo glede na to da jo je še v istem trenutku Colton poljubil. Verjetno bi ga lahko poljubljala svoje celotno življenje in se tega nikoli nebi naveličala in Elsie je rahlo zamrmrala v odobravanju, potem pa slepo odložila kozarec na mizo in roke ovila okrog njegovega vrat. S svojim telesom je bila nagnjena proti njemu in pravzaprav že skoraj vstala iz svojega stola, ko se je končno le zbrala in počasi končala poljub. Vedela je da je imela lica popolnoma rdeča a ni ji bilo mar. Preprosto oboževala ga je in vsakič ko sta se poljubila je imela občutek da bi lahko poskakovala naokrog in vriskala od sreče, fenomen ki jo je vsakič posebej presenetil. »Ups.« Je zamrmrala in se počasi posedla nazaj na svoj stol in skušala svojo pozornost preusmeriti nazaj na hrano.

»Ne veš točno kaj je to torej? Bi me moralo skrbeti?« Je napol v šali napol zares rekla in ga pogledala z privzdignjenimi obrvmi in se previdno zazrla v svojo hrano na krožniku potem pa malce spustila svoj obraz bližje in globoko vdihnila čudovito aromo. »Mmmm. Mislim da diši res božansko. Tako kot ti.« Je dodala potem pa pohitela naprej. »Mislim, ne da dišiš kot hrana, nisem mislila tega. Hotela sem reči da tudi ti dišiš božansko.« Nesrečno je zavzdihnila in odložila pribor potem pa zložila dlani v svojem naročju. »Colton, mislim da ti moram nekaj povedati,« obrnila se je rahlo proti njemu in se mu nasmehnila. »Če boš kogarkoli v tem mestu vprašal o meni, boš dobil najrazličnejše informacije – a to da sem sramežljivo in nerodno dekle ki iz svojih ust trosi same neumnosti vsekakor ni ena izmed njih.« Je v smehu zmajala z glavo in si z dlanjo odmaknila lase z obraza. »Pravzaprav bi ti mnogi rekli da sem pravo nasprotje, spogledljiva, polna samozavesti…« Zmanjkalo ji je besed, in nekajkrat je odprla usta preden je lahko nadaljevala. »Ampak to samo zato ker nisem še nikoli spoznala nikogar kot si ti, in ob nikomer se še nisem počutila kot se s tabo.« Naredila je dolg požirek vina in se previdno zastrmela vanj. »Oprosti, je bilo to preveč naenkrat?

Naslov sporočila: Re: colton & elsie [flat no.17] Pet Nov 16, 2012 2:19 am

so okay, this is my try to make the whole eating process go away fast. XD also, they are so perf together. :33

»Resno?« je rekel in se rahlo namrščil, ko je s pogledom na hitro zdrsnil po svojih oblačilih. Moral bi se lepo obleči, ampak mu je za kaj takšnega nekako zmanjkalo časa. In čeprav ponavadi Colton ni bil tip človeka, ki bi se skrbno napravil in izvedel celotno spremembo garderobe, je bilo tokrat drugače, navsezadnje je šlo za blazno pomemben dogodek in ni si mogel pomagati, da se ne bi počutil nekoliko nenavadno, ko je začutil njen pogled na sebi. Namuznil se je in stresel z glavo ob njenih besedah. »Ne zares. In hej, kaj je narobe s pico ali kitajsko hrano?« se je moral zasmejati, čeprav se je že v naslednjem trenutku zresnil, ko je uprl pogled vanjo. »Ampak… Samo zares sem hotel, da bi bil ta večer nekaj posebnega,« je priznal, ne da bi to načrtoval. To je bila njegova mala skrivnost, ki jo je zdaj zaradi kdo ve česa preprosto izdal Elsie. Navsezadnje si je zaslužila nekaj boljšega kot pa na hitro pripravljeno večerjo ali naročeno hrano na dom – ali pa je bil samo Colton človek s tistim staromodnim pogledom, ki je bil še vedno trdno prepričan v to, da je bilo treba dekle razvajati na vse možne načine.

Sploh pa dekle, kot je bila ona. Zalotil se je, da očarano strmi vanjo, zato je oči ob požirku vina za trenutek zaprl, da bi se zbral. Ampak kako za vraga bi lahko ostal zbran, ko pa so bile njene ustnice na njegovih tako popolne in bi lahko preživel ves čas zgolj tako, da bi jo poljubljal, ker je dejansko užival v vsakem trenutku posebej. Začutil je komaj zaznaven premik njenega telesa in ko je končala poljub, je občutil neko praznino, čeprav se je moral toplo nasmehniti, ko je opazil, da je že skoraj vstala. »Nič nimam proti,« se je nasmehnil in z dlanjo zdrsnil po njeni mehki koži, potem pa je sledil njenemu pogledu in se še sam osredotočil na hrano. »Ne, mislim, da skrb ni potrebna,« se je nasmehnil. »Kot vidiš, sem jaz še vedno cel, čeprav sem hrano večkrat poskusil, da bi se prepričal o okusu,« je komentiral njene besede s popolnoma resnim obrazom. »Vsekakor pa upam, da ti bo teknilo,« je skomignil z rameni. Za štedilnikom je preživel preveč časa, zato ne bi bil najbolj zadovoljen, če bi se izkazalo, da je bila hrana povsem neužitna ali še huje – da ji ne bi bila všeč. Čeprav Colton sam te logike ni najbolj razumel, pa to trenutno ni bil njegov problem.

»Hm, hvala?« je rekel ob njenih besedah in se namuznil. »Prav, ti bom verjel na besedo. Vsekakor pa upal, da me ne boš skušala pojesti ali kaj podobnega,« si ni mogel pomagati, da ne bi dodal še slednjih besed. Svojo pozornost je posvetil hrani in jo s pogledom prosil za dovoljenje, nato pa ji na krožnik z neko nenavadno previdnostjo, ki je ni bil vajen, naložil porcijo hrane ter storil isto še zase. Ob njenih besedah je dvignil pogled ter rahlo nagnil svojo glavo, medtem ko se je namrščil. »Elsie,« je nežno spregovoril in rahlo zmajal z glavo. »Mar ni očitno? Povsem vseeno mi je, kar ima kdorkoli za povedati o tebi. Zame si… Zame si popolna,« je rekel tisto, kar se je pletlo po njegovi glavi – spet povsem brez zadržkov, preprosto zato, ker je čutil potrebo po tem, da je moral. »Prav tako pa ne, ni bilo preveč. Resno, upam da veš, da mi lahko poveš karkoli hočeš. Ampak načeloma mi je povsem vseeno za preteklost in za vse, kar bi lahko izvedel o tebi. Navsezadnje veš, da v moji zgodovini ni bilo ravno bleščečih stvari, ampak to je čudovita stvar glede vsega skupaj – ljudje se spreminjamo,« je mehko rekel in ji namenil droben nasmešek. »In ni bilo preveč naenkrat,« ji je zagotovil ter pomignil na hrano. »Zdaj pa izvoli. Dober tek, Elsie,« je rekel, ne da bi si mogel pomagati, da ne bi izgovoril njenega imena – ker je lahko. In ker je v tem užival.

Naslov sporočila: Re: colton & elsie [flat no.17] Pet Nov 16, 2012 3:24 am

tut jst sm mal pohtela, sej zej bo bolš ko ne bosta več za mizo sedela. also lol, z napačnim likom sm ti odpisala najprej. silly me!

»Mislim da se ti za to nebi bilo potrebno posebej truditi. Že tako ali tako je ta večer nekaj posebnega.« Je toplo zamrmrala in stisnila njegovo dlan, ko se je zazrla v njegove oči. Ni vedela kdaj je postala ena izmed tistih deklet, ki iz svojih ust izpuščajo pocukrane stavke – vedno je o sebi mislila kot nekomu ki je na to gledal zviška in se jim smejal, a zdaj je bila tu z njim in ni si mogla pomagati. Po celotnem telesu jo je ogrelo ko je samo pomislila nanj, kaj šele zdaj ko je sedela v njegovi neposredni bližini in jedla skrbno pripravljeno okusno hrano. Ni se več trudila šteti kolikokrat je zardela odkar je vstopila v njegovo stanovanje, verjetno je bila iste barve kot svoja obleka, in malce se je namuznila. »Okej se bom poskušala potruditi da ne končaš na mojem krožniku.« Je v smehu dodala in potem opazovala kako je na njen krožnik romala hrana. V želodcu ji je prav prijetno krulilo saj je preskočila kosilo da bi bila res lačna za večerjo, skrbelo jo je namreč da zaradi živcev sploh nebo lačna. Previdno je napičila hrano na vilice in jo ponesla k ustom potem pa skoraj olajšano zavzdihnila in zaprla oči od užitka.

»Dobro, zdaj pa resno. Ali je sploh kaj v čemer nisi popoln?« Je v narejeni jezi vzkliknila in ga opazovala s priprtimi očmi. »Kuhaš kot da bi že več let imel svojo gostilno, rešuješ mačke s treh in tečeš v goreče stavbe, nedvomno enkrat na dan pokličeš mamo in pomagaš starim ženam čez prehod za pešce, imam prav?« Naslonila se je na svojo dlan, in se zaljubljeno zazrla vanj čez mizo. Bilo je res skoraj neverjetno da je izbral prav njo, in vsakič ko ji je rekel da je popolna, da je čudovita so jo preleteli mravljinci. »Nisem…« Je začela in se skoraj ugriznila v jezik preden je lahko končala stavek. Nisem popolna, so bile besede ki jih je hotela reči, a se je še zadnji trenutek ustavila. Zakaj bi uničila popolno čudovit trenutek ko pa lahko preprosto sprejme kompliment. S svojo dlanjo se je sprehodila po njegovi in mu namenila nasmešek. »Mislim da nihče na svetu ni popoln, dokler ne sreča nekoga posebnega, in skupaj postanega nekaj popolnega.« Je malce tišje pripomnila, saj se je več kot le zavedala da nihče od njiju ni bil svetnik, kaj šele popoln – a skupaj sta bila lahko nekaj več, nekaj boljšega.

»Upam da nama ne misliš vedno tako odlično kuhati, verjetno bom kmalu imela sto kil.« Se je zasmejala ko se je potrepljala po trebuhu in mu predstavila svoj popolnoma prazen krožnik kot majhen otrok ki pričakuje pohvalo ker je pojedel vso zelenjavo. »Hvala za večerjo Colton, res je bila neverjetna.« Še enkrat se mu je nasmehnila potem pa izpila preostanek svojega vina ki ga je imela v kozarcu. »Kaj pa si imel v planu za preostanek večera?« Je blago vprašala čeprav so njene misli že skakale na vse konce in z pogledom je ošvignila kavč ki je nedolžno stal v dnevni sobi. »Lahko bi pogledala film, tvoj kavč je videti neverjetno udobno.« Je zamrmrala in se z konicami prstov sprehodila po njegovi roki in ga pogledala z privzdignjenimi obrvmi. Ustnice so se ji ukrivile v malce samozavestnejši nasmešek ko se je privzdignila iz stola in pobrala njuno vino, z drugo roko pa ga prijela za dlan in potegnila za sabo. »Pridi.« Malo je manjkalo da se nebi začela hihitati ko je hodila do dnevne sobe, vse skupaj je imelo pridih srednje šole, in morda je bilo ravno zato tako popolno. Sedla je na kavč in odložila vino na mizico, potem pa se zazrla vanj. »Lahko pa mi prej še kaj poveš, mislim… včasih se mi zdi da te poznam že od nekdaj, in da ti mene poznaš bolje kot kdorkoli, ampak… Hočem vedeti vse. Od najljubšega sladoleda pa do… najljubšega filma.« Je navdušeno rekla in se premaknila malce bližje.

Naslov sporočila: Re: colton & elsie [flat no.17] Ned Nov 18, 2012 10:44 pm

Mehko se je nasmehnil ob njenih besedah, ker je navsezadnje imela tako zelo prav, da mu je že samo premišljevanje o tem po telesu pognalo mehke mravljince. Še vedno dejansko ni mogel verjeti, da se je vse skupaj dogajalo – da je bila tukaj, da sta se dejansko našla in se povezala bolj, kot bi si Colton kadarkoli sploh lahko predstavljal, da se bosta. In to so bili šele njuni začetki, tisti prvi dnevi, ki naj bi bili napolnjeni z negotovostjo in vsemi podobnimi občutki, a on je bil preprosto srečen. Celo več kot to, ampak o tem niti ni imel časa premišljevati, ker je vse njegove misli v tistem trenutku zaposlovala ona. Nasmehnil se je ob njenem vzkliku. »Pretiravaš,« je ocenil njene besede o lastni popolnosti in se nekoliko zaskrbljeno namrščil, ko je vse skupaj premislil. »Presneto, večino stvari imaš prav. Ampak ne morem si pomagati, tako sem pač navajen in zaradi tega res nisem popoln, daj no,« se je moral zasmejati.

Zamišljeno jo je ošinil s pogledom in nekaj trenutkov premleval izrečeno, potem pa je skoraj slovesno prikimal. »Najbrž imaš prav. Če sem povsem iskren s tabo, nikoli nisem premišljeval o tem. Imel sem to podobo v glavi in…« je začel, potem pa nenadoma utihnil, ko se je zavedel, da je začel govoriti o stvareh, ki bi morda morale ostati njegove – zasebne, tiste drobne skrivnosti, ki jih je imel, ampak ni si mogel pomagati. »Ti povem skrivnost?« Nasmehnil se je, čeprav se je počutil nekoliko nenavadno, ko je govoril o tem. »Bila je tvoja podoba, Elsie. Od tiste noči in mnogih noči po tem, ko si se pojavljala v mojih sanjah. Vedno si bila tam, tvoj obraz sem lahko videl, ko sem zaprl oči…« so se njegove besede počasi izgubile v tihem šepetu, ko se je prisilil k temu, da se je zbral in uprl pogled vanjo. »In še vedno je tako. Ampak zdaj si tukaj, zdaj si resnična in to je stokrat boljše od česarkoli, kar bi si lahko kadarkoli predstavljal,« se je mehko nasmehnil, ko je le spravil to iz sebe. Morala je vedeti – to ji je dolgoval in bil je srečen, ker se je le pripravil do tega, da ji je vse skupaj povedal na tako preprost način.

Ignoriral je dejstvo, da bi moral po vseh pravilih zdaj pospraviti mizo, ker je za to imel še veliko časa in je bila v tistem trenutku najpomembnejša ona. »Nič posebnega ni bilo,« je ugovarjal njenim besedam o neverjetni večerji, čeprav je njegov obraz kar zasijal zaradi nasmeška, ki so ga tja zarisale njene besede. »Preostanek večera je prilagodljiv,« se je nasmehnil. »In hej, nisem tako popoln, veš? Sladico mi je uspelo nekako, khm, zažgati in zato se bojim, da jo bova morala preskočiti. Imam pa sladoled, če želiš?« ji je ponudil nekaj, kar je sam preprosto oboževal. Sledil ji je do dnevne sobe in se udobno namestil na kavč poleg nje ter se s celotnim telesom obrnil proti njej, medtem ko jo je poslušal. »Najljubši sladoled? Vsak sladoled, obožujem sladoled,« je priznal ter se zasmejal. »Glede filma nisem tako prepričan, morda Matrica ali pa Boter. Čeprav niti nimam toliko časa za filme, če že kaj gledam, so to ponavadi serije,« je rekel in skomignil z rameni. »Rad imam pse in vedno sem si ga želel, nikoli pa dejansko nisem imel časa za ljubljenčke. Ne maram preteklosti in za nasprotje od večine ljudi ne tako rad potujem, ker sem človek navad, čeprav znam včasih biti nepredvidljiv. Veliko časa preživim tako, da telovadim ali pa sem s svojo družino. Rad imam knjige in moja mama je vedno trdila, da sem romantičen,« je na hitro naštel nekaj stvari o sebi ter se namuznil. »Okej, je bilo to preveč? V bistvu nisem tako zanimiva oseba, raje mi ti povej kaj o sebi,« je pogled uprl v njene oči in potisnil vstran pramen njenih las, nato pa se sklonil do nje in jo poljubil. Ko se je le umaknil, se je na njegovih ustnicah pojavil polovičen nasmešek. »Ne morem si pomagati, Elsie, ti si tako…« mu je zmanjkalo besed, potem pa je le našel tisto pravo, »osupljiva.«

Naslov sporočila: Re: colton & elsie [flat no.17] Pon Nov 26, 2012 12:18 am

»Seveda imam prav, kar navadi se.« Je v smehu izjavila in mu namenila ljubeč nasmešek. Saj to je bilo pa tako ali tako splošna resnica, da si o osebi ki si jo imel rad vedno mislil le najboljše, še posebej Elsie o njem saj je bila prepričana da je najboljši in najlepši moški ki je kadarkoli hodil po tem svetu. Kot vedno, ko ji je rekel nekaj tako lepega se ji je dih ustavil v grlu in nekaj trenutkov je samo nejeverno strmela vanj in z nasmeškom zmajala z glavo. »Res moraš nehati govoriti tako lepe stvari, tega se bom navadila in potem…« Ustnice so se ji zakrivile v še en nasmešek in pomaknila se je bližje. »In potem se bom tega navadila in zahtevala da si vedno tako romantičen in da mi vsak dan pripoveduješ tako lepe zgodbe.« Z roko je segla za njegov tilnik in ga povlekla bližje ter ga poljubila. Imela je občutek kot da to nista počela že celo večnost – vsakič ko so se njune ustnice ločile ga je že pogrešala in sladko je zavzdihnila ko se je odmaknila nazaj, da bi ga poslušala naprej. Seveda je hotela o njem izvedeti vse kar je preprosto lahko, hotela ga je poznati in vedeti vse kar mu je bilo všeč, kaj je sovražil in njegove skrivnosti ki si jih bosta nedvomno zaupala ko bo čas mineval.

»Hmmm zanimivo.« Je zamišljeno prikimala na njegove besede. Njun večer je bil brez večjih načrtov, a dobro je vedela da imata, sodeč po njunih nasmeških, oba podobne ideje kako bi se lahko zavrtel. Navdušeno je zaploskala z rokami in malce poskočila po kavču. »Obožujem sladoled, res! Kako si vedel?« Je v smehu dodala saj je bila to daleč naokrog njena najljubša sladica. »Vem da je najbolj dolgočasno ampak obožujem vanilijo. Vedno ko grem kam na novo najprej naročim vanilijo, ker jo najlažje primerjam. Tako vem ali imajo dober sladoled ali pa slab. Sploh pa gre vanilija preprosto z vsem, s torto, v banana split, ledeno kavo…« Je začela naštevati na roko in malce zardela. »Ja vem, sladoledni fanatik, ampak mislim da me razumeš.« Rahlo je namrdnila svoj obraz in ga pogledala izpod čela. »To je pa tako moški odgovor, Boter.« Ugriznila se je v spodnjo ustnico in ga v narejenem strahu pogledala. »Boš zelo jezen če ti povem da ga še nikoli nisem videla? Lahko ga kdaj pogledava skupaj. Ti boš pa trpel skozi moje Notebooke, in P.S. I love you filme, prav?« Je v smehu dodala saj je bila resnično ena izmed tistih deklet ki je v svojih filmih rada uživala, pogledala kakšnega simpatičnega fanta in se zaljubila v njuno zgodbo. »Pravzaprav tudi sama ne gledam toliko filmov, kakšna serija sem pa tja… Drugače sem pa bolj knjižni molj. No, vsaj postajam,« je dodala in skomignila. »Ne vem kaj se je zgodilo ampak zadnje čase ne morem nehati brati ali pa nehati kupovati knjig…« Z nasmeškom ga je poslušala in kimala ob vsem kar je pripomnil, saj si ga je predstavljala natančno tako. »Vse se sliši zelo res in prav, ko si te predstavljam…«

»Hm, o meni? No saj nekaj sem ti že povedala..« Je zamrmrala, kar naenkrat neverjetno sramežljiva. »Kot sem že rekla, rada berem, rada imam otroke – čeprav mislim da bom morala sama na njih še malce počakati, nisem ravno še pripravljena, mogoče res raje prej psa. Tudi jaz jih obožujem,« je priznala in skomignila. »Mislim da bi rada imela dva. Enega manjšega, mogoče westija in enega večjega, border collija. Ali pa zlatega prinašalca.« Odkar je bila majhna si je želela psa, ki pa ga seveda nikoli ni dobila. »Veš da tudi sama nikoli nisem kaj preveč potovala? Preveč rada imam svojo udobno posteljo in razgled iz balkona.« Se je namuznila in se ponovno zazrla v njegove čudovite oči ter se mu nasmehnila. Ni vedela ali je bilo krivo to ali pa njegove besede, mogoče dejstvo da jo je poljubil, a naslednji trenutek se je že znašla v njegovem naročju z eno nogo na vsaki strani, dlani pa je imela zarite v njegove čudovite lase. Poljubila ga je, enkrat, dvakrat, stokrat – pravzaprav sploh ni hotela nehati in njene dlani so začele raziskovati vse kotičke o katerih je ponoči sanjarila – njegov obraz, vrat, ramena in prsni koš. Po nekaj trenutkih ki so lahko trajali tudi celo večnost se je malce oprla na njegov prsni koš in se odmaknila, rahla rdečica na njenih licih, a tokrat je ni bilo sram. »Oprosti, ampak… Cel večer sem že želela storiti to. Vem da sva rekla da bova šla bolj počasi z vsem skupaj ampak…« Zmajala je z glavo in se mu še enkrat nasmehnila. »Res moraš nehati govoriti tako čudovite stvari.« Je rekla z ogromnim nasmeškom na obrazu, v njeni glavi pa je še vedno odmeval njegov glas ki ji je govoril samo eno: osupljiva, osupljiva, osupljiva….

» colton & elsie [picnic spot]
» elsie & colton [sunshine kindergarten]
» elsie & colton [city library]
» maddox and elsie
» colton & rebecca [toilets]

colton & elsie [flat no.17]

colton & elsie [flat no.17]

Similar topics

Similar topics