colton & elsie [picnic spot]

Naslov sporočila: colton & elsie [picnic spot] Tor Okt 23, 2012 4:58 am

tagged; colton smitten 1

Celotno pot ko je hodila do parka se je skušala prepričati da je bila vse skupaj izredno slaba ideja. No, to je nekako vedela – seveda je bila slaba ideja ko si se nameraval pred osebo ki ti je bila noro všeč osramotiti a zdaj ni bilo več poti nazaj. Odločila se je da bo to storila, in vedela je da bo obžalovala do konca svojega življenja če ga ne poišče in mu pove kako čuti, pri tem pa nekako razčisti kaj vse je šlo v preteklosti z njima narobe. Vsak se je lahko strinjal da sta imela obupen tajming, vedno ko sta se srečala so jima bile na poti okoliščine, histerične ženske ali pa spremljevalci ki jih tam sploh nebi smelo biti. A zdaj je bila Elsie odločena da bo šlo vse po tekočem traku. Nekaj dni je utapljala svojo žalost v čokoladi in pocukranih filmih, potem pa še nekaj dni zbirala pogum preden le ni poklicala na gasilsko postajo kjer je delal. Prijazna ženska ji je prek telefona oznanila da imajo prav danes kostanjev piknik, na katerega je seveda lepo vabljena če le res pozna 'njihovega Coltona' kot se je izrazila. Skozi celotno popoldne se je večkrat pregovorila iz tega da bi tja odšla, zamenjala približno tri različne pare oblačil in se na koncu le odločila za preproste modre kavbojke in črno-belo črtasto majico, čez pa si je oblekla lahek črn suknjič. V balerinkah je odločno zakorakala proti parku kjer je bil znan prostor kjer so navadno vsi prirejali piknike in skušala poglobiti svoje dihanje da bi pregnala živce. Ura se je že bližala šesti in namenoma je počakala malce dlje da bi se piknik že končeval in tam nebi več bilo preveč ljudi. Ni vedela zakaj je bila tako prepričana da bo sploh še tam – navsezadnje bi lahko že zdavnaj odšel domov a ko ga je zagledala kako je sedel na eni izmed miz, z nogami ki so mu rahlo počivali na klopi pred njim in se smehljal ženski pred sabo je vedela da je počela pravo stvar. Preden bi si lahko premislila je odkorakala proti njim in gasilcem ki jih je poznala namenila nasmeške in prijazne poglede, potem pa brez da bi se ustavila prišla do njega. Ni vedela kdaj jo je opazil a zdaj so njegove poči vsekakor počivale na njej ko je stala tam in mu namenila živčen nasmešek.

»Zdravo, upam da ne motim?« Je vljudno vprašala in dekletu namenila miren nasmešek potem pa se zazrla nazaj vanj. »Se lahko pogovoriva, prosim? Nekje na samem.« Je malce bolj odločno rekla in ga prijela za roko preden je lahko ugovarjal, naslednjo sekundo pa ga je že vlekla na samo. Mrak se je začel počasi spuščati zato sta že hodila v poltemi, a vseeno so luči ki so obdajale prostor za piknike oddajale dovolj svetlobe da si lahko brez težav videl. Malce zadihana se je ustavila pri mizah v ozadju in ga izpustila potem pa zvila roke pred sabo kot vedno ko je bila v zadregi. »Jaz… torej, hotela sem ti povedati, oziroma se ti opravičiti za prejšnji teden.« Je hitro začela preden bi jo lahko prekinil in se mu malce približala. »Vse skupaj ni bilo kot je bilo videti, tisto je bil samo družinski prijatelj ki ga je mama prosila naj pride z mano, pravzaprav ga sploh ne poznam, mislim kar sem hotela povedati je da sem samska, pa ne da je to pomembno, mislim, ne vem zakaj bi te to sploh zanimalo, ampak za trenutek sem imela občutek kot da…« Globoko je vdihnila da bi pomirila svoj naval besed in še isto sekundo nadaljevala. »Torej kar sem želela reči je, da mi je res žal za vse skupaj, še posebej potem ko si bil tako prijazen z mano in me rešil, nisem hotela kot da bi bilo videti kot da sem bila tam z njim ali kaj podobnega, zato sem poklicala tvojo postajo in so mi povedali da si tu, zato sem prišla da bi ti to povedala. In kar sem hotela reči je, oziroma kar sem ti hotela povedati je…« Skušala je najti prave besede ki so ji seveda izginile iz glave če so sploh kdaj bile tam in impulzivno je stopila naprej, se vzdignila na prste in ga poljubila, samo za nekaj kratkih trenutkov potem pa se popolnoma šokirana nad sama sabo odmaknila nazaj in nekajkrat pomežiknila, kot da bi še sama skušala ugotoviti kaj je storila. »…. to.«

Naslov sporočila: Re: colton & elsie [picnic spot] Sob Okt 27, 2012 7:38 pm

Ta dan je bil eden izmed tistih, ko Colton ni točno vedel, kam bi se dal, toliko dela je imel. Gasilci so prirejali neke vrste kostanjev piknik, ki so ga organizirali zaradi obletnice – hm, kaj pa je vedel. Bilo je nekaj pomembnega, vsekakor, ampak dogodek mu je povsem ušel iz glave zaradi kopice stvari, ki jih je imel v glavi. Najbrž je šlo za obletnico rojstva kakšnega še posebej znanega gasilca, morda kakšen gasilki praznik ali pa celo obletnica kakšnega dogodka. Da, vsekakor nekaj od tega, se je sam pri sebi odločil, medtem ko je iz avtomobila nosil vreče s kostanjem ter jih nato zložil na eno izmed miz. Zadolžen je bil za druženje, kot so temu rekli. Vsak gasilec je dobil svojo nalogo in on je tako kot ponavadi pristal s tisto, ki je vključevala komuniciranje z ljudmi. Baje je bil dober pri tem. Sam pri sebi se je nasmehnil, potem pa opazil, da so ljudje že začeli prihajati in proti njemu je že tekla sedemletna punčka, ki ji je pred kakšnim tednom rešil mačko iz drevesa. Ni sicer vedel zakaj, ampak to se je ljudem v tem mestu pogosto dogajalo.

Preostanek popoldneva je minil hitreje, kot bi si mislil. Všeč mu je bilo tisto povsem sproščeno vzdušje, ki je na prostoru za piknike prevladalo in počutil se je prav domače, čeprav se je moral večino časa še vedno močno truditi, da bi si izbil iz glave osebo, ki bi jo bolj kot kogarkoli drugega želel videti na tem dogodku. Počutil se je prav neumno, ko se je zalotil pri tem, da vsakega novega prišleka ošinil s pogledom v upanju, da bo to ona. Njegovo srce se je skoraj ustavilo v hipu, ko mu je nekdo položil roko na ramo, pa se je izkazalo, da je bila samo starejša gospa, ki je iskala svojega sina. Končno se je le prisilil, da je vse skupaj potisnil nekam v ozadje. Navsezadnje ni imelo smisla, kot je vse kazalo, je bila zasedena in ne preveč zainteresirana in on je bil samo gasilec s temačno skrivnostjo. Zapletel se je v pogovor s hčerko svojega nadrejenega, potem pa je nenadoma zagledal Elsie, ki se mu je približevala, kar je povzročilo trenuten zastoj njegovega srca, kljub temu da je to dobro prikril. »Elsie,« je spregovoril s skoraj presenečenim glasom, saj si ni mogel pomagati, da se ne bi spraševal, kaj je počela tam. Ob njenih besedah se je njegovo čelo rahlo namrščilo, a še preden bi se lahko odzval, se je njena dlan znašla v njegovi in korakala sta stran od glavnega dogajanja, ki se je tako ali tako že počasi umirjalo.

Samo tiho jo je opazoval, ne da bi karkoli rekel. Čutil je nek nenavaden strah, da če si pusti verjeti preveč, se bo vse skupaj končalo klavrno. Bila je predobra zanj, bila je zasedena, bila je vse, česar ni mogel imeti. In to je bil tudi glavni razlog, da je ostal tiho. Ne glede na vse si ni mogel privoščiti še več bolečine, čeprav se do tega trenutka niti ni zavedal, v kakšni meri ga je prizadel nepričakovan prihod njenega spremljevalca v trenutku, ki bi lahko bil ključen. Njegova negotovost pa se je z vsakim trenutkom umikala, ko je govorila in ko je ugotovil, da je dobil popolnoma napačno predstavo o vsem skupaj. Ampak zakaj – zakaj mu je zdaj to pravila? Odgovor je dobil že v naslednjem hipu, ko ga je povsem nepričakovano poljubila in mu spodnesla tla pod nogami, ko je začutil njene ustnice na svojih. Čutil je skoraj bolečo odsotnost, ko se je umaknila, njegov pogled pa je v hipu ujel njenega. »Elsie, kaj, mislim, zakaj…« je začel, potem pa z roko segel skozi svoje lase v trenutke zbeganosti. »Tole je, ti si…« Kako trapasto, zdaj se bo spremenil v blebetajočega idiota? »Pojma nimaš, kako dolgo sem hotel to,« se je naposled le zbral dovolj za polovičen nasmešek, ko jo je iznenada potegnil nazaj v svoj objem in jo ponovno poljubil, veliko bolj strastno kot prej, medtem ko je ena roka zdrsnila na njen hrbet, da jo je lahko potegnil bližje, z drugo pa je nežno zdrsnil po njenih laseh.

Naslov sporočila: Re: colton & elsie [picnic spot] Sob Okt 27, 2012 11:59 pm

Vsa vprašanja ki jih je še imela o njiju so v trenutku izpuhtela ko so se njune ustnice prvič dotaknile in skoraj prestrašeno se je zazrla nazaj vanj ko se je poljub končal. Verjetno je bila videti kot prava norica, ko je vkorakala na njegovo zabavo, ga odvlekla stran in ga začela poljubljati. Bilo je več kot očitno da je bil presenečen – kdo pa nebi bil – a ni imela časa da bi o vsem naprej razmišljala saj se je ponovno znašla v njegovem objemu. Potrebovala je nekaj trenutkov da je registrirala njegove besede, da je ugotovila da so se njegove močne roke že znašle v njenih laseh in da sta si bila mnogo bližje kot še nekaj sekund nazaj. Kot da bi se zbudila iz nekakšnega transa je končno začela sodelovati pri poljubu in mehko zastokala v odobravanju ko je ovila svoje roke okrog njegovega vratu in privila svoje telo k njegovemu. Ni vedela zakaj je čakala tako dolgo da ga je ponovno poiskala ko pa je vse kar je morala storiti samo to, da ga je poljubila. Ni vedela ali sta tam stala pol minute ali pol stoletja, a ko sta končno prišla do zraka se je z velikimi očmi zazrla nazaj vanj in stopila pol koraka nazaj da bi si ga lahko bolje ogledala. »Colton, to je bilo…« Zmajala je z glavo. »Mislim, ti si…« Ko je ugotovila da je uporabila skoraj iste besede kot on nekaj minut nazaj je prasnila v smeh in v poltemi poiskala njegovo dlan, jo rahlo stisnila in pomignila proti eni izmed klopic. »Pridi.« Kar naenkrat ni bila več živčna, četudi je vedela da poljub ne reši vsega. A zdaj je bila njena dlan v njegovi in to je bila vsa spodbuda ki jo je potrebovala, vsa potrditev ki ji je govorila da je to, to.

»Khm, torej. Najprej, še enkrat oprosti za zadnjič.« Je rekla, tokrat malce bolj umirjeno z rahlim nasmeškom na obrazu. »Mislim da sva res imela smolo do zdaj, nikakor ne moreva najti primernega trenutka da se pogovoriva brez da naju vmes motijo petletni otroci ali pa histerične ženske.« Ob omembi incidenta v knjižnici se je malce zresnila in požrla slino, kljub temu da so bila njena usta skoraj popolnoma suha. »In če smo že pri tem, hvala za vse takrat. Res mi veliko pomeni da… me nisi obsojal za vse kar je rekla. Mogoče sem res nekoč bila takšna ampak… res se trudim da bi se spremenila.« Je iskreno rekla, saj bi težko zatrdila da ni bila prav nič več takšna kot takrat. Še vedno je bila ona, še vedno je bila isto dekle, čeprav je od takrat odrasla, se soočila s svojimi težavami in obvladovala svoje destruktivno obnašanje. Imela je službo ki jo je oboževala, družino ki jo je imela rada in.. zdaj je bil tu še on. »Odkar sem te prvič zagledala v vrtcu ne morem nehati razmišljati o tebi in o vsem kar se je zgodilo.« Je nadaljevala in se ponovno zazrla vanj s prosečimi očmi. »Nebi rada pogrevala preteklosti ker mislim da sva oba lahko srečna da tisto Elsie in Coltona pustiva v miru počivati, ampak vseeno mislim da ti dolgujem pojasnilo zakaj sem tako izginila takrat in te nisem nikoli poiskala.« Spustila je pogled in počasi izvila svojo roko iz njegove in se ugriznila v spodnjo ustnico.

To je bila še zadnja stvar ki mu jo je mogla priznati, zadnja stvar ki jo je žrla vedno ko se je znašla v njegovi prisotnosti. Ni vedela zakaj mu ni mogla pogledati v oči ko mu je to povedala, verjetno jo je bilo preveč sram. »Moraš razumeti kako zelo zmešana sem bila takrat. Ni me bilo moč obvladovati. Ne morem ti niti povedati kaj vse sem vzela tisti večer. Kot sem že rekla, spomnim se… delcev noči, tvojih oči, ko sva ležala v postelji, tvojega smeha… In spomnim se groze ko sem… morala poklicati rešilce, vožnje v bolnišnico in potem…« Še enkrat je globoko požrla in z globokim vzdihom nadaljevala. »In potem policistov ki so me spraševali vsega boga, in jaz… nisem vedela ničesar, oh Colton. Tudi tvojega imena se nisem spomnila. In potem je prišla tvoja mama jaz… ni se mi zdelo prav da ostanem, bila sem prepričana da se tudi ti ne spomniš mene. Večkrat sem preklinjala sama sebe zakaj takrat nisem ostala, mogoče bi se vse skupaj lahko obrnilo zelo drugače.« Končno je tvegala pogled navzgor in se malce s strahom zazrla vanj. »Oprosti, me zdaj sovražiš? Vem da je to grozna stvar da ti povem, da nisem vedela niti kako ti je ime, in res nevem kako sem vse lahko pozabila ampak… Res mi je žal, in razumem če… če ti je zdaj žal za vse skupaj.« Je še zamrmrala in skoraj olajšano zavzdihnila. Tako. Zdaj pa je bilo res vse na planem.

Naslov sporočila: Re: colton & elsie [picnic spot] Ned Okt 28, 2012 7:34 am

this is um, quite a lot of words, but i just couldn't stop myself and they are so goddamn perfect! :3

Morda se mu je bledlo. Ta misel ga je prešinila v trenutku, ko je začutil odsotnost njenih ustnih in ko se je počutil kot majhen otrok, ki mu je nekdo vzel njegovo najljubšo igračo, potem pa se je zbral. Ko je odprl oči, je pred seboj zagledal tisti znani obraz, ki ga je poznal iz svojih sanj. Nasmešek na njenem obrazu mu je povedal, da se mu ni bledlo in da je bila to resničnost, v kateri se je tako nepričakovano znašel. Včasih je mislil, da bi ga nekdo moral opozoriti pred tem, kakšno je bilo življenje, ampak tokrat – tokrat je življenje preprosto oboževal. Morda pa je bila to ona – ne, najbrž je bila to ona. V hipu mu je znala pospešiti srčni utrip veliko bolje, kot bi to znal kdorkoli drug in njegov resnoben izraz na obrazu je pokvaril nasmešek, ki ga Colton ni nikoli uporabljal – tisti droben premik ustnic, ki je izražal iskreno zadovoljstvo nad vsem, kar se je dogajalo. Vrnil ji je nežen stisk dlani, nato pa ji dovolil, da ga je ponovno odvedla nekam drugam – navsezadnje se je počutil skoraj omamljenega, ko so se nenadoma uresničile vse njegove tako dolgo skrite želje in je lahko bil tam z dekletom, ki mu je pomenilo več, kot bi si sploh lahko predstavljal.

Mehko se je nasmehnil ob njenih besedah, kot da bi izrekla popoln absurd. »Ne znam obsojati ljudi zaradi njihove preteklosti. Ne morem,« je skomignil z rameni in se za trenutek zresnil, njegov pogled pa je odtaval nekam v preteklost. »Navsezadnje oba prav dobro veva, da je bila moja preteklost vse prej kot briljantna. Prav, nek del, morda, ampak po tem, ko sem skoraj uničil svoje celotno življenje,« je izrekel tisto kruto resničnost, ki ji je vedno skušal ubežati in s katero je bil nenadoma povsem v redu, ker je zaradi nje spoznal dekle, ki je sedelo ob njem. Dekle, ki se mu je zdelo tako popolno, da si pač ni mogel pomagati, da ne bi ves čas zrl naravnost v njene oči in skušal razvozlati misli, ki so se podile po njeni glavi. »Preteklost ni pomembna,« se je poltiho strinjal z njenimi besedami, čeprav je moral priznati, da je bilo še vedno nekaj vprašanj, ki so ga mučila in mu preprosto niso dala miru. A potem je spregovorila in pritegnila njegovo popolno pozornost, ko se je dotaknila teme, ki se je znašla v njegovih mislih in je kar kričala po odgovorih.

Tiho jo je poslušal in ji dovolil govoriti, da je dala iz sebe vse, kar je hotela, obenem pa premislil vsako njeno besedo posebej. Spomnil se je drobcev tiste noči, ki so – skoraj ironično – vsebovali samo njo, njen smeh in njene oči. In seveda, njen smeh, ki je v tem času postal skoraj melodija njegovih sanj. Razumel je, kakšen paničen strah jo je moral pograbiti in kako zelo jo je moralo biti strah, hkrati pa je še vedno čutil tisto globoko hvaležnost, da je sploh bila dovolj prisebna in je poklicala rešilca, ker je preživel samo zaradi tega. Ne glede na vse in ne glede na to kako so se stvari obrnile je bila ravno Elsie tista, ki mu je rešila življenje in nenadoma se je zavedel, da se je zaradi svojega odhoda sekirala bolj, kot bi se morala. »Hej,« je tiho spregovoril, njegova dlan pa je ponovno poiskala njeno, da bi jo pomiril s svojim dotikom. »Moralo je biti strašno zate,« je zamrmral in se ozrl naravnost v njene oči. »Ne krivim te. Ne morem te obsojati ali karkoli podobnega, nikoli te nisem. Dejansko sem bil vedno samo neizmerno hvaležen, ker si mi rešila življenje. In po tistem...« se je ustavil in zajel sapo, za trenutek zaprl oči in se pripravil do tega, da ji je povedal vse – navsezadnje je bila tudi ona dovolj poštena do njega, da mu je zaupala, kajne? »Po tistem me je tvoja podoba preganjala povsod. Pa ne na slab način, sploh ne. Na odvajanju sem bil dva meseca, v katerih sem povsem spremenil svoje življenje. Lagal bi, če bi rekel, da je pomagalo. Vse skupaj je bilo povsem brez pomena, tega sem našel sam v športu in pozneje v poklicu, čeprav je imelo veliko vlogo tudi dejstvo, da sem preživel – po tvoji zaslugi, še ena stvar, ki me je dejansko gnala naprej. Hotel sem te spoznati, v drugih trenutkih pa sem upal, da te ne bom več kdaj videl, ker ne bi vedel, kaj bi storil. Ampak videl sem te, vsako noč znova sem v sanjah vsaj za nekaj trenutkov ozrl tvoj obraz. Bila si popolna neznanka, ampak hkrati bolj resnična kot kdorkoli drug,« je že ton njegovega glasu nakazoval na to, da ni bil navajen govoriti o teh stvareh. »Da nisi vedela mojega imena, me je najbrž prizadelo bolj, kot bi si bil pripravljen priznati. To sem vedno potiskal v ozadje in se pretvarjal, da ti morda ni bilo vseeno. Zvedel sem za tvoje ime, veš?« je priznal. »V enem izmed časopisov. Sklepal sem, da je morda celo bolje, da te ni več v mestu, da te ne morem doseči. In potem si bila v vrtcu, povsem nepričakovano in zadelo me je veliko bolj, kot bi si bil pripravljen priznati. Zajela me je panika in obnašal sem se kot popoln kreten, prepričan, da bo tako bolje za oba.« Za nekaj dolgih trenutkov je utihnil in nekoliko zbral svoje misli. »Ne morem ti povedati, kako zelo sem si želel tega,« je nenadoma povsem zanemaril časovni tok spominov in se ji nasmehnil. »Ni mi žal,« je počasi zmajal z glavo. »Ne bi mi moglo biti,« je zamrmral in jo potegnil v svoj objem ter ji potisnil nežen poljub na teme.

Naslov sporočila: Re: colton & elsie [picnic spot] Sre Okt 31, 2012 10:48 pm

uhm, yeah. sorry mine's not but they'r still perfection personified!

»Kako si lahko sploh resničen«? Je z malce nejevere in smehom v glasu vprašala ko ga je tako opazovala ko je sedel nasproti njej, s svojim popolnim obrazom ki je spadal tja nekam na naslovnice revij, a vseeno ni bil eden izmed tistih kretenov o katerih si slišal. Ne, Colton Armentrout je bil celoten paket – bil je popoln tudi znotraj, bil je ne samo prijazen in sočuten, zabaven in neverjetno pogumen… in Elsie je bila zdaj stoodstotno prepričana da je zaljubljena vanj. Če si je še prej lahko tajila in si govorila da je bila to samo neka stvar v preteklosti, samo nekaj kar mora pustiti za sabo, da dobi njegovo odpuščenje, je zdaj vedela da bo vedno mislila nanj. »Preteklost ni pomembna.« Je tiho ponovila njegove besede potem pa se je iz njenih ust izvil nepričakovan smeh ko je ugotovila da res ni pomembna. Bilo je popolnoma vseeno kakšna je bila včasih, njene napake so jo naredile v takšno osebo kot je bila zdaj, in tudi če se je svoje preteklosti sramovala je zdaj vedela da bo storila vse da bo njena prihodnost lepša. V trenutku ko se je njegova dlan dotaknila njene je vedela da bo vse še dobro. Nikoli se ji še ni zgodilo da bi jo samo dotik nekoga tako hitro pomiril, a njen srčni utrip se je ponovno vrnil nazaj na normalno ko se je zazrla v njegove oči. »Saj je bilo. Grozno mislim, ampak je od tam naprej vse nekako zavito v meglo. Spomnim se siren in utripanja luči, potem pa tistega vonja po bolnišnicah…« Malce se je namrgodila ob spominu saj je od takrat naprej le redko lahko prestopila prag bolnišnic, saj jo je vse odpeljalo nazaj na tisto usodno noč.

»Verjemi da sem tudi jaz hvaležna za to. Mislim, ne predstavljam si da te danes nebi bilo tu, da midva nebi sedela tu in…« Stresla se je ob misli, kaj bi se lahko zgodilo če nebi zavrtela tiste telefonske številke, a so jo njegove naslednje besede pustile čisto brez besed. Kolikokrat odkar ga je ponovno zagledala v svoji učilnici je upala, da bo rekel to, da bi ji povedal da je tudi sam razmišljal o njej kot je ona o njem. »Colton, jaz… ne veš kako dolgo sem čakala da boš rekel to.« Je zamrmrala z nasmeškom na obrazu. »Tudi jaz sem nenehno razmišljala o tebi, si predstavljala kje si in kakšen si, upala da si si uredil življenje a mislim da ti nobena od mojih fantazij ne seže do kolen.« Z vzdihom je prikimala in ponovno povesila pogled. »Ja, vem da ime Elsie Hocking na dan privleče kar nekaj neprijetnih zgodb in resnično ti ne znam pojasniti kaj se je dogajalo z mano da sem bila takšna. Vedno sem izbirala najslabše možne kandidate, včasih namerno, drugič popolnoma naključno… Če sem iskrena še zdaj čakam da se pokaže neka grozna napaka ki jo imaš saj bi bilo to čisto po mojem okusu.« Zasmejala se je da bi mu dala vedeti da je bila vse skupaj le šala in se za občutek tesneje oprijela njegove roke. »Vem da sem se prej šalila ampak, resno mislim ko rečem da si ti najboljša stvar kar se mi je kdaj naredila, da je bil verjetno moj najsrečnejši dan ko si vkorakal v mojo učilnico.« Rahlo se je nasmehnila ob spominu popolnega šoka ko ga je zagledala sloneti tam na njenem katedru in razbijanje svojega srca ko se ji je ves varen svet ki ga je zgradila okrog sebe sesul v prah. »Vzel si mi dih.« Je zmajala z glavo potem pa ponovno dvignila pogled in nasmeh ki je tam počival vse odkar je vzel njene roke v svoje, se je za trenutek izbrisal iz njenih potez. »Še vedno mi ga.« Je tiho dodala in se z zadovoljnim vzdihom naslonila nanj ko so se znašla v njegovem objemu in nekaj trenutkov sam uživala v bližini, v toploti njegovega telesa in čudovitem vonju ki se ji je zapisal v možgane in bo tam ostal dokler bo dihala. Po nekaj čudovitih trenutkih se je le ponovno odmaknila stran da se je lahko zazrla vanj in se malce nerodno odkašljala.

»Kaj bova pa zdaj? Mislim, torej..« Je malce zardela in se s prosto roko popraskala po lasišču. »Mislila sem, če bi šla kdaj ven. Mogoče na večerjo ali pa, v kino, če boš želel.« Skušala je ne zaviti s svojimi očmi. Ni vedela kam je odšla tista spogledljiva Elsie ki jo je poznala včasih, zdaj ko jo je potrebovala, a kar naenkrat je imela jezik zavezan in slišati je bila kot da je v četrtem razredu in fanta prvič vabi na zmenek. »Mislim da bi s tem povzročila pravo senzacijo v mestu.« Je dodala in zmajala z glavo ob misli na val govoric ki bi jih sprožila, če bi se v javnosti pojavila skupaj. Medtem ko sta oba imela temačno preteklost je bila njegova varno spravljena in skrita, njena pa se je zadnje čase vedno bolj pojavljala v javnosti, četudi na plan še niso pricurljale vse podrobnosti. A vedela je da je imela kot dekle ugled kot precej divja žurerka, ki je domov rada pripeljala različne fante – a tiste najslajše govorice o starosti in uglednosti njenih spremljevalcev so zaenkrat ostali pod preprogo. Elsie se je zavedala da če bo stvar s Coltonom šla dlje, da mu bo slej ko prej morala priznati vse podrobnosti, a bila je mnenja da je bilo za en večer dovolj priznanj. »Oprosti, to povabilo je bilo kot da sva v četrtem razredu.« Je zamrmrala in stresla s svojimi svetlimi kodri potem pa se mu še enkrat hudomušno nasmehnila. »Kar hočem reči je, da bi mi bilo zelo všeč, če bi se kdaj videla namerno, in brez prekinitev.« Je dodala in komaj zadrževala smeh, a sploh si ni mogla pomagati. Bila je pač neizmerno srečna, srečna, srečna.

Naslov sporočila: Re: colton & elsie [picnic spot] Čet Nov 08, 2012 9:10 pm

okay, this is dooone.^^

Rahlo se je namrščil ob njenih besedah, ne povsem prepričan, kaj je hotela povedati. »Hm, tako, preprosto?« je spregovoril in se sam pri sebi nasmehnil. Jasno da je bil resničen, tega vprašanja v resnici niti ni dovolj dobro razumel, ampak ga je pa spravilo v še nekoliko boljšo voljo – v kolikor je bilo to sploh še možno, ker je tako ali tako že plaval nekje nad oblaki zaradi vseh dobrih občutkov in misli, ki jih ni imel že v dolgem času. Ostal je tiho in jo pozorno motril s pogledom, ko se je izgubila v svojih mislih. Bila je tako popolna – tega se je zdaj zavedel bolj kot kadarkoli prej. Bila je vse, kar je kadarkoli hotel. Morda se nista ravno spoznala v idealnih okoliščinah, ampak še vedno se mu je njen obraz vtisnil v spomin veliko bolj kot obraz kogarkoli drugega. Preganjala ga je v sanjah, ne da bi niti sama za to vedela, obenem pa mu je predstavljala nek popolnoma drug svet, kjer je obstajalo nešteto možnosti, ki jih je moral samo izkoristiti. In zdaj, ko sta bila končno tam, skupaj, je to tudi nameraval narediti. »Šššh,« je tiho zamrmral ob njenih besedah o bolnišnici. »To spada v preteklost. In midva obstajava zdaj,« ji je tiho zagotovil ter se nežno nasmehnil.

Colton se je preprosto moral zasmejati. »Nobena od tvojih fantazij? Resno, enkrat mi boš morala povedati vse o tem,« se je namuznil in z roko segel svoje lase, zgolj zaradi tega, ker je bil iz nekega razloga pač navajen vsake toliko časa to storiti. Njene fantazije o njem? Nikoli si ni predstavljal, da ji je pomenil kaj več kot pa samo nek neznanec, s katerim je preživela del noči in ki bi skoraj umrl, zaradi česar je preprosto izginila. Zdaj pa je bila tu in stvari so se drastično spreminjale, tako da Colton še vedno ni bil povsem prepričan, če je to resničnost. Začutil je tiste tople, prijetne mravljince ob njenih besedah. Nikoli si ni predstavljal, da bi lahko komu – sploh pa njej – pomenil toliko. Bila je tako čudovita, da bi se najraje vsake nekaj trenutkov uščipnil, samo da bi se prepričal, če je bila to še resničnost ali je sanjal. »Nisem popoln, tako da boš najbrž slej kot prej odkrila kakšno napako,« se je pošalil, čeprav si ni mogel pomagati, da se mu ne bi na obrazu istočasno pojavil širok nasmešek. »Vedno sem si skušal predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi se še kdaj srečala. Prav, nek del mene je bil prepričan, da bi bilo bolje, če se ne bi, ampak še vedno me to ni ustavilo,« se je mehko nasmehnil in jo ponovno poljubil. »Zdaj pa se kar ne morem nasititi tvojih ustnic,« je zamrmral v njeno uho in potisnil vstran njene lase, da ji je lahko pritisnil nežen poljub na vrat.

Zamišljeno je pokimal ob njenih besedah. »Jasno,« se ni niti malo obotavljal, preden je odgovoril. Navsezadnje bi najraje kar preživel ves čas z njo, ampak tega ni mogel zahtevati, ker se mu ni zdelo prav. Zato je nekaj trenutkov premleval stvari v svojih mislih in se nato ponovno zazrl v njene oči. »Veš kaj? Povabim te na večerjo. Nisem ravno prepričan o svojih kuharskih sposobnostih, ampak baje so dobre. Pripravil bom nekaj. Za začetek bi bilo to povsem spremenljivo, kajne? Poleg tega bi nama dalo priložnost, da se v miru še bolje spoznava. Saj vem, da se nekako že poznava, a še vedno obstaja toliko stvari, ki bi jih rad vedel o tebi,« se je moral nasmehniti, ko se je slišal in se zavedal, kako zelo pocukrano je zvenel – ampak ne bi mu moglo biti bolj vseeno. Iz žepa je izbrskal listek in nanj napisal svoj naslov ter ji ga podal. »Jutri ob osmih, prav?« je rekel in se ozrl proti prizorišču dogajanja, kjer bi se moral nahajati. »Oprosti, ampak moram jim pomagati,« je pomignil proti njim in se nagnil proti njej po vnovičen poljub. »Se vidiva,« je še šepnil, potem pa odkorakal, pri čemer si ni mogel pomagati, da se ne bi vsake toliko časa ozrl nazaj k njej, na njegovem obrazu pa se je še dolgo zatem nahajal širok nasmešek, ki se ga kar ni mogel znebiti.

» picnic spot,
» alexandra & ella [picnic spot]
» colton & elsie [flat no.17]
» elsie & colton [city library]
» elsie & colton [sunshine kindergarten]

colton & elsie [picnic spot]

colton & elsie [picnic spot]

Similar topics

Similar topics