 jordan baker
receptionist
Število prispevkov : 94
Reputation : 66
Join date : 18/10/2012
 |  Naslov sporočila: jewell, nolan samuel Ned Okt 21, 2012 5:14 am | |
|  30 - mayberry, nc - ex-marine / policeman - heterosexual - jensen ackles oktober, 2001 ko se odprejo vrata sprejemne pisarne, sunkovito vstanem in pohitim proti svetlolasi ženski, ki kliče moje ime. zavedam se, da se bo cel svet spremenil, ko bom enkrat stopil skozi taista vrata, ko bom izpolnil list papirja in pristal na to, da svoje življenje položim v roke drugih. pri devetnajstih bi moral sanjariti o svetli prihodnosti. moral bi delati načrte, kako bom preživel divja študentska leta v igranju beer ponga, popivanju, avanturah. namesto tega nameravam podpisati pogodbo z državo. pet let v afganistanu. obesil sem študij na klin in se pridružil mnogim drugim, ki so po napadu na dvojčka stopili v vojaške vrste. ne, nikakor nisem prepričan, da delam pravo stvar. še manj vere imam v to, da bom čez pet let res stopil nazaj na ameriška tla. lahko bi rekel, da je oče ponosen name, ker sem se odločil za nekaj tako... pogumnega. sam ne vidim v tem dejanju nobenega poguma, temveč zgolj nepremišljenost. zakaj torej počnem to? ker nekaj moram. ker sem prepričan, da se mi bo zmešalo, če ostanem samo še en dan dlje v mestu, kjer je moj oče župan in kjer se vsi tako čudovito smehljajo. zato stopim skozi vrata, sedem na usnjen fotelj in zrecitiram obljubo domovini. v roko poprimem modro nalivno pero in na obrazec napišem svoje ime. nolan jewell, marinec.
februar, 2002 prispeli smo v bližino jalalabada v afganistanu. ob moji strani stoji nathan. mesto je razsuto, letališče sestreljeno v ruševine. vojna se je pričela šele oktobra, a vsak dan tukaj se zdi kakor leto dni.
september, 2006 prejšnji mesec smo imeli tako imenovani dopust. večina vojakov je odšla nazaj domov v ameriko na obiske k družinam, ženam, otrokom. usedel sem se na letalo za španijo in preživel teden dni nalit v barceloni. vsi naj bi tekom dopusta obiskali psihoterapevte ter se z njimi pogovorili, opravili nekaj testov. tega nisem storil. namesto tega mi levo lopatico sedaj krasi nov tatu z letnico nathanove smrti. ne morem verjeti, da je minilo šele nekaj mesecev. sedaj sedim v zaprašenem strelnem jarku in v ušesih mi bučijo oddaljeni streli – morda pa niso tako zelo oddaljeni. morda prav nekaj metrov za mojim hrbtom na tleh stoji eden od talibanov in čaka, da splezam ven. včasih se mi zdi, da bi bilo veliko bolj preprosto, če bi samo obsedel in pustil, da se zgodi kar se more. prekleto naporno je.
oktober, 2006 obljubil sem mu, da ji bom v primeru njegove smrti jaz sporočil novico. in tako sedaj stojim na pragu družine brighton in noge se mi tresejo, ker sem prepričan, da bo odprl pastor wilson ter mi povedal, da je cela cerkev molila za nas. verjetno bi bruhal. toda odpre ona. in potem sledi najhujših nekaj minut mojega življenja, ko ji povem, da je hotel, da ji jaz sporočim njegovo smrt. nimam nobene taktnosti. ''nathan je padel.'' lahko bi besede ovil v lep celofan in jih poskusil narediti manj boleče. vendar pri takšnih novicah manj boleča opcija ne obstaja. preprosto jih moraš servirati naravnost naprej. ne vem, kaj točno se dogaja, ko pade proti meni in se njene roke ovijejo okrog mojega vratu v tesnem objemu. nerodno jo potrepljam po hrbtu in preživim naslednjih 24 ur v družbi tiane brighton.
september, 2009 zdi se, da se je življenje končno postavilo na stabilne temelje. zbujanje sredi noči, ni več stalnica. nič več ne pogledujem naokrog ob vsakem koraku in ne zdrznem se več ob glasnih pokih na ulici. zahvaliti bi se moral njej, a verjetno ve, da sem ji hvaležen. po vrnitvi iz afganistana sem se prijavil na policijsko akademijo in sedaj delam kot policist na lokalnem uradu. roko na srce, v tako majhnem mestecu je dela bolj malo. a vseeno imam občutek, da se znam postaviti za ljudi okrog mene, če je to potrebno. in to je najvažneje. počasi se pobiram in nasmejem se najmanj enkrat na dan, kar je svojevrsten dosežek. oče še naprej podira vse meje in je bil pred kratkim izvoljen v senat. brat maršira po svojem bobnu. za sestro upam, da nikoli ne odraste.
april, 2011 ni še vse zaceljeno. poskušam se zamotiti z ženskami in poceni viskijem. ne deluje.
oktober, 2012 marsikdo bi rekel, da sem na dobri poti k samo-destrukciji. obstaja verjetnost, da bi se jim začel smejati v obraz ali bi napravil kakšno cinično opazko. nihče si ne bi mislil, da sem pred desetimi leti visel sredi krvavega afganistana in streljal na sovražnika, se boril za domovino. nihče ne bi mislil, da sem nekdaj celo imel cilje. danes se samo prebijam iz dneva v dan in čakam na konec. precej podobno vojni. le da te sredi afganistana nihče ne opravlja. da, ženske menjam hitreje kot je običajno. da, rad pogledam globoko v kozarec. da, obžalujem, da se je tako izcimilo. smešno, vsi vedo, da bi brez nje že zdavnaj propadel. : |
|
