artie & colton [lombardi's house]

Naslov sporočila: artie & colton [lombardi's house] Ned Okt 07, 2012 7:51 am

for: colton, the cat saviour smitten 3

odkar se je pri petnajstih začasno preselila v new york, je bil njen dom povsod drugje, kakor v dejanskem domu. imela je manjše stanovanje v velikem jabolku, sicer pa je njena agencija poskrbela, da je imela ob vsaki priložnosti streho nad glavo. tedni, ko se je vrnila v mayberry so bili redki in nekaj nadvse dragocenega. v tem času je poskušala nadoknaditi vse zamujeno do te stopnje, da so domači začeli grdo gledati, ker je pretiravala z deljenjem objemov, poljubov in je hotela biti vsako sekundo dneva nekje v njihovi bližini. sedaj so se ji že pričeli uspešno izogibati in tako je prišel dan, ko je ostala sama v njihovi sicer vedno glasni in polni hiši. v času potovanj in dela je pogrešala prav to – smeh njene mame, vpitje enega otroka prek drugega. tišina je prinesla osamljenost in to je bil občutek, ki se ga je bala bolj kot česarkoli drugega. pet let je dolga doba. očitno je tekom tega časa njen maček pozabil, kdo je. ko je pred pol ure poskušala pobožati phoenixa po glavi in za ušesi, se je vse uperilo proti njej. neumen mačkon je pokazal svoje kremplje in jo popraskal po podlahteh. pravzaprav je bil vedno nekoliko sovražno naperjen, a nikdar proti njej. grizel je vse člane družine, le njej je prizanesel – rada je verjela, da je bilo to zaradi občutka pripadnosti, da je v njej res videl gospodarico in jo je ubogal. dokler ni ugotovila, da mu je bil takrat všeč le njen parfum. takoj ko ga je zamenjala, se je pričelo praskanje in grizenje. zdaj je postalo samo še huje, ker je očitno res ni prepoznal. skočil je s postelje na okensko polico in skozi odprto okno ven. nekaj trenutkov je samo strmela v prazen zrak, nesposobna registrirati zakaj ima njen maček željo po samomoru. ''phoenix!'' je takrat zavpila za njim in še sama skočila proti oknu.

to je bilo dogajanje izpred pol ure. zdaj je po turško sedela na zelenici pod visokim drevesom pod hišo in bolščala navzgor med veje, kjer se je skrival phoenix. in čakala. čakala gasilce. po telefonu je verjetno zvenela kot utrgana in verjetno je niso jemali resno. poskušala je spraviti mačka dol na vse možne načine – briketi, prazne obljube, grožnje o kastraciji, poskusila je vse. potem je njena načeta pamet izmotala na dan neko idejo, da v filmih kličejo gasilce na pomoč in je sama storila enako. tip na drugi strani slušalke se ji je skorajda začel smejati v telefon, le da ga je hitro utišala s kratkim paničnim izpadom, medtem ko je maček mijavkal in se drl vrh drevesa. končno je izza vogala ulice pripeljal povsem običajen avto in skorajda si je že privoščila razočaran zavzdih, če ne bi ustavil pred njeno hišo. ni se premaknila iz svojega piknik položaja pod drevesom, temveč dogajanje samo spremljala s pogledom. vrata so se odprla in skoznja je stopil visok temnolas moški, ki ni izgledal pretirano dobre volje. ''gasilec?'' je spregovorila namesto pozdrava in ga premerila s pogledom – bil je oblečen v civilna oblačila, še en dokaz, da je izpadla kot trapa in je nihče ni jemal resno. ''verjetno ne dobite veliko takšnih klicov...'' je previdno začela in se bila povsem pripravljena opravičiti, če ne bi v tistem phoenix skorajda zarjul vrh drevesa, da je pozabila na ves bonton. ''da, bedasta sem, ker kličem gasilce zaradi tega. ali kdorkoli že ste, si... ste. skratka maček je skušal napraviti samomor in je pristal na drevesu. poletel je skozi okno in zdaj je obtičal tam zgoraj,'' se je spravila pokonci in se napotila proti temnolascu, zraven pa naokrog opletala z rokami. ''grozila sem mu, da ga bomo dali kastrirati, kar bi bilo verjetno res še najbolje... število oranžnih mačkov v naši soseski je drastično naraslo odkar smo ga kupili,'' je zavzdihnila in se ustavila ob njem, njena dlan pa je kazala na visoke veje, kjer se je skrivala ogromna debela oranžna kepa dlake.

Colton ni mogel zanikati preprostega dejstva, da je oboževal svojo službo. Pri tem je vedno vztrajno ignoriral tiste dvome, ki so ga vedno znova in znova najedali in da ni bil popolnoma prepričan, če je bilo to, kar je čutil do svoje službe, res popolna predanost ali nekaj drugega – način, s pomočjo katerega je lahko pobegnil pred temačnimi mislimi, ki so ga vsake toliko časa popolnoma potegnile v nek čisto tretji svet in ki jih je, milo rečeno, popolnoma sovražil. Tako je bilo veliko lažje vso svojo energijo posvetiti službi, telovadbi in pomoči drugim – bilo je tudi boljše, vsekakor pa je dajalo boljše rezultate. Sicer ni nikoli pričakoval, da ga bodo ljudje zaradi tega imeli za junaka, ampak njegovih ugovorov ni nihče resno jemal. Se je pa zaradi tega potrudil, da je sam veliko bolj resno jemal vse, kar se je dogajalo okrog njega. Navsezadnje je bila to njegova dolžnost, vsaj po njegovem prepričanju. In ko je tega dne na sredo telovadnice zakorakal telefonist in naznanil, da je neka zmešana ženska imela 'problem z mačko', kot so to imenovali, se je povsem samodejno javil za sicer precej nehvaležno nalogo. Tako ali tako ni imel drugega, pametnejšega početja, hkrati pa je morda spadal med peščico gasilcev, ki jim je uspelo ob situacijah mačke na drevesu zadržati smeh. Tako se je na hitro stuširal, se preoblekel v svoja oblačila in se usedel v avto ter se odpeljal na kraj zločina.

Na njegovem obrazu se je poigraval nasmešek, medtem ko je s pogledom preučeval okoliške hiše in skušal najti tisto, h kateri je bil usmerjen. Dobro, tega niti ne bi rabil početi, saj je praktično že vso svoje življenje prebil v mestu in je ulice ter hiše poznal do potankosti, ampak svoje delo je Colton jemal resno, poleg tega pa so včasih ljudje počeli zares nemogoče stvari s hišami in se ni mogel vedno popolnoma zanesti na lasten spomin. Namuznil se je sam pri sebi, potem pa le opazil iskano hišo, ustavil ter zakorakal iz avtomobila. V svojih spranih in na določenih mestih strganih kavbojkah in temni majici brez rokavov, čez katero je imel ogrnjeno svojo usnjeno jakno, najbrž res ni deloval kot tipičen gasilec, ampak saj ženska ni mogla pričakovati, da se bo k njeni hiši vsula celotna armada gasilcev, kajne? Znebil se je nasmeška, ki bi samo dokazal, kako zelo ga je situacija zabavala, potem pa stopil proti temnolaski in pokimal ob njenih besedah. »Tebi na uslugo,« je odvrnil na njene besede, nato pa si ni mogel pomagati, da se ne bi zasmejal. »Mislim, da bi bila presenečena,« ji je pomežiknil. Ljudje so se po njegovem mnenju čisto preveč ozirali na filme in vsak dan so dobili kopico klicev od ljudi, ki so od gasilcev pričakovali kar najbolj bizarne stvari. »Sicer pa živijo, moje ime je Colton,« se je predstavil in se rahlo namrščil. »In sem rahlo zaskrbljen, kaj pa si storila ubogemu mucu?« si ni mogel pomagati, da je ne bi zbodel – mačke navsezadnje niso ravno pogosto skakale iz oken, ampak to niti ni bila njegova stvar.

»Oh, ču-do-vi-to,« je zavzdihnil sam pri sebi, ko je s pogledom sledil njeni dlani ter nekje visoko v krošnji opazil oranžno kepo. Če bi bili mački kastrirani, bi bilo veliko manj možnosti zanj in ostale gasilce, da bi opravljali tako patetične opravke, kot je bilo reševanje mačk. Dejansko, resno? Mačke so mu bile všeč, ampak vsekakor samo in izrecno takrat, ko so bile lepo nameščene na tleh. Ne pa na vrhu dreves, kjer so pomenile zgolj veliko dela in smešno veliko nevarnosti. »Prav, pa dajva,« si je pomel roke in si slekel usnjeno jakno ter jo podal temnolaski, sam pa se je približal drevesu. »Sklepam, da tipičen muc muc način ne deluje? Trmast mačkon,« je zamrmral in se ozrl po deblu drevesa navzgor, potem pa skomignil z rameni. »Imaš lestev ali kaj podobnega?« se je pozanimal, čeprav mu je občutek pravil, da mu lestev ne bo prav nič koristila. Navadni ljudje niso imeli dovolj velikih lestev za takšne podvige in očitno se bo pač moral znajti tako, kot se je vedel in znal. Krasno.

ob odgovoru temnolasega gasilca je pogledala nekoliko sumničavo – torej je bilo reševanje podvijanih mačk v njegovem delovnem opusu? ali pa je po telefonu zvenela res skrajno histerično in se je gasilska enota odločila, da bi bilo najbolje priti in obenem preveriti še njeno mentalno zdravje. vendar resno, maček je bil že skorajda nor, praskal in prhal je na vsakogar z izjemo njene mame. a ta odnos je bil poln podkupovanja v obliki tune in drugih mačjih sladkarij in ni temeljil na dejanski phoenixovi ljubezni. ''torej, uslugo bi mi naredil, če bi mačka spravil z drevesa,'' je zavzdihnila in se nemočno zavrtela naokrog proti drevesni krošnji, kjer je čepel phoenix in ni izgledalo, da namerava priti dol v kratkem. čudež je bil, da se mu je sploh uspelo ujeti na drevo. verjetno si prav zdaj želi, da bi raje padel na tla in izkoristi eno od tistih zloglasnih mačjih devetih življenj. ''me veseli, colton. tole je phoenix, katerega se raje ne dotikaj, ker ti bo sicer odgriznil roko. in ne hecam se. je precej krvoločen za kepo dlake,'' je predstavila mačka in poslala grd temen pogled proti omenjeni dlaki, ki ji je povzročila tak velik problem. ''nič mu nisem storila. pet let nazaj je bil povsem krotek in je spal v moji postelji. potem je postal depresiven, ko me ni bilo več pri hiši, in zdaj je precej podoben jacku razparaču. v spanju bo enkrat nekomu izrezal jetra,'' je brez kančka obotavljanja zdrdrala zgodovino muca in se ni menila za morbidno predstavo s človeškimi organi, ki jo je pravkar narisala. ''saj bi ga jemala seboj, vendar letala niso kraj za mačke,'' je zavzdihnila in segla z roko med dolge temne lase, ki so še najbolj spominjali na divjo grivo. zakaj ni mogel biti dan bolj preprost in phoenix enkrat za spremembo ubogljiv?

''ah, in jaz sem artie,'' se je trenutek kasneje spomnila na oliko ter da se ji je gasilec predstavil. pomolila je proti njemu dlan, segla v njegovo s kratkim stikom in pozornost spet preusmerila na pojavo dneva – mačka. sprejela je njegovo jakno, ko jo je slekel, in jo odložila na belo ograjico, ki je obdajala vrt in hišo ter stopila za njem proti drevesu, odločena da pomaga kar se le da. ''hm, morda bi bilo dobro, da gre eden na okno in drugi spleza gor ter mu ga poda?'' je predlagala in s pogledom zaobjemala vse veje, da bi ugotovila, katera pot do mačka bi bila najlažja. ''ne, muc muc ni nikoli pomagalo. nekaj časa smo ga klicali nix, dokler ni začel renčati ob tem vzdevku,'' je povsem resno odkimala, pozornost usmerjena na oranžno dlako, ki je kot nalašč zdaj na ves glas zatulila. marsikomu bi se ob tem živalskem joku začelo parati srce, a njena popraskana roka je bila dovoljšen dokaz o divji naravi muca, da v njej ni vzbudil niti trohice sočutja. ''lestev ali kaj podobnega? ali sploh obstaja kaj podobnega lestvi? te s škripcem dvignem tja gor? ti dam red bull?'' je zavzdihnila in zmajala z glavo ob nikalnem odgovoru, nima lestve, in bila že vidno utrujena od skakanja za butastim mačkom. ''oprosti. nimam. glej... pojdi skozi vhodna vrata po stopnišč navzgor, prva vrata na hodniku levo je moja spalnica in tole okno tamle. jaz bom splezala na drevo in ti ga podala,'' je pomignila proti vhodu in dlani uperila na njegove lopatice na hrbtu ter ga rahlo potisnila v nakazani smeri. ''in preden rečeš, da je plezanje zame nevarno. enkrat sem morala splezati na konico eifflovega stolpa, v visokih petah. resda za masten denar ampak še vseeno. v redu bom, samo šušu pojdi gor, ker ga sama ne morem nesti dol,'' je še zatrdila in že napravila nekaj korakov proti deblu, povsem pripravljena na izziv.

Colton niti ni vedel, kako točno bi lahko reagiral na njene besede ali na karkoli, kar je prišlo od temnolaske. Prav, saj je že imel nekaj izkušenj z mačkami in njihovimi lastnicami, ampak to pa vsekakor ni pomenilo, da je bil nad tem navdušen. Prej nasprotno – to je bila nočna mora vsakega gasilca, ki je svoje pravo poslanstvo jemal količkaj resno. Reševanje mačk? Ne preveč resno, v večini primerov mešanica mačje trme in lastnikove nesposobnosti, da bi obdržal svojo mačko nekje, kjer bi bila varna. A kljub temu je zavzdihnil, skomignil z rameni in se vdal. »To uslugo ti zdaj moram narediti, se ti nezdi?« je dejal, ampak ob tem ohranil tisti prizanesljivi glas. Sam ni nikoli imel mačke, se je pa njegova sestra nad njimi precej navdušila v nekem obdobju svojega življenja in te živali so mu bile po svoje res všeč – a dokler jih je lahko opazoval iz varne distance ali pa so se udobno zvile v njegovem naročju, kot so to ponavadi počele iz njemu povsem neznanega razloga. »Phoenix, kaj? Zveni kot prava mrcina,« se je moral namuzniti, nato pa je s pogledom ponovno ošinil kepo dlak na drevesu. Krvoločna mrcina, če je prav sklepal, a navsezadnje je bila vsaka uboga žival, ki se je nekam ujela, povsem zmedena in neprepričana v to, kdo je sovražnik in kdo prijatelj.

»Oh,« ni preveč dobro skril svoje nejevolje ob opisu mačkovih navad. Presneto, še najbolj krotke kepice so se na drevesu spremenile v divje živali in za trenutek je podvomil, da je sploh hotel vedeti, v kaj so se spremenile že tako ali tako krvoločne mrcine. Ampak prav, bil je tukaj in moral je upravičiti sloves gasilcev, kot mu je privoščljivo dejal eden izmed kolegov. Resno? Kako prijazni ljudje so ga obdajali. »Mačke se močno navežejo na ljudi, da. Čeprav tega večino časa ne bodo pokazale, ampak sem pa že večkrat slišal o drastičnih spremembah obnašanja, ko je ljubljena oseba kar nenadoma izginila,« je prikimal, nekoliko bolj resen. Morda so njegove besede zvenele obsojajoče, ampak to ni bil njegov namen. Dejansko jo je hotel samo potolažiti in ji pokazati, da so mačke pač bile takšne živali in da proti temu ni mogla prav nič. Nekoliko raztreseno je pokimal ob njenemu imenu. »Prav, Artie. Sklepam da je to okrajšava za nekaj, ampak ja, me veseli. S svojim klicem si mi polepšala dan,« se pač ni mogel upreti sarkazmu, potem pa se je zarežal, se nekoliko udobneje postavil pod drevo in se odločil, da je bilo dovolj klepeta.

Colton je zavil z očmi ob njenimi besedami, iz sebe spravil vnovičen nejevoljen vzdih in odkimal z glavo. »Ne, ne pričakujem da imaš škripec. Red Bull ne pomaga, tako da se bom pač moral znajti,« je rekel, čeprav se mu je že tako ali tako ob prihodu dozdevalo, da se bo scenarij odvil po teh pričakovanjih in da bo preprosto obtičal s svojo iznajdljivostjo. A še preden bi prišel do pametne rešitve, ga je temnolaska že potiskala proti vhodu, očitno povsem zatopljena v svoj načrt in prepričana v to, da je bil pameten. »Ni šans,« se je v hipu odzval na njene besede in njegova dlan je bila v trenutku ovita okrog njene, ko jo je potegnil nazaj in obe svoji roki položil na njena ramena ter se s pogledom resno zavrtal naravnost v njene temne oči. »Poglej, Artie. Nič osebnega, ampak v trenutku ko si me poklicala, si sprejela dejstvo, da boš tole nalogo prepustila meni. Nobenega plezanja ne bo, z ali brez petk. Lahko se poškoduješ ali kaj podobnega in potem bom kriv jaz. Ne, nikakor ne,« je bil njegov glas dovolj oster, da ni prepuščal ugovarjanja. »Zdaj pa grem ponj,« se je odločil, se odpravil do drevesa in s spretnostjo, ki jo je lahko premogel le gasilec s podobnimi izkušnjami, splezal po deblu navzgor. Rahlo se je namrščil, je pa relativno hitro napredoval in že čez nekaj trenutkov je bil z očmi v oči z oranžno kepo dlak. »Glej, kolega,« je mehko spregovoril, ker je ta ton vedno pomirjal mačke iz njegovih predhodnih izkušenj in so mu malo bolj zaupale. »Saj vem da je tu zgoraj super, ampak tvoja lastnica je zatežila gasilcem in moram te spraviti dol. Nič osebnega, ja?« se je nasmehnil in pogladil mačko po glavi, kar mu je na njegovo veliko presenečenje tudi dopustila. Potem jo je nežno potegnil k sebi in jo prijel tako, da se je maček jezno oklenil njegove roke. Ob tem je sicer stisnil zobe, ampak to je bil edini način. Končno se je le lahko premaknil navzdol, čeprav je s pogledom previdno spremljal mačka, da mu ne bi na pamet padlo kaj neumnega. In ravno zaradi tega je prezrl eno izmed vej bolj nizko pri tleh, ki je nenadoma zapokala in Colton je jezno zaklel sam pri sebi, ko je zletel po zraku naravnost na hrbet. Pobralo mu je dih iz pljuč, je pa vsaj maček mehko pristal na njegovem trebuhu in Colton si ni mogel pomagati, da ne bi ponovno zaklel, ko je takole obležal na tleh.

napravila je utrujen zavzdih in v rahli osramočenosti stresla z glavo. ''glej, ne bi klicala gasilcev, če se ne bi pred tem eno uro že sama ukvarjala z njim in ga poskusila spraviti na trdna tla. vem, da imate veliko bolj pomembnih in nujnih opravkov, zato sem vam res hvaležna, ker ste sploh prišli,'' je spravila iz sebe v enem dahu ter hotela na katerikoli način dokazati, da sicer ni bila zmešana dvajsetletnica, ki se podi naokrog za mački ali tako nesposobna, da ne zna ukrotiti niti enega. če bi v družbi njenega mačka preživel trideset minut, bi z lahkoto tudi sam ugotovil, kako resna je situacija povezana z menjavanjem oranžnodlačevih razpoloženj. ''in da – prava mrcina je nadvse mil izraz za opis phoenixa,'' se je kislo nasmehnila in poslala proti žverci nostalgičen pogled. kje so bili časi, ko je bil še majhna ljubka kepica, s katero se je igrala gor v svoji sobi in ji metala kepe volne, da se je podil za njimi? ''saj nisem ravno načrtovala selitve v drugo državo,'' se je namrščila ob njegovih besedah, čeprav besede niso zvenele kot neposredna obtožba, jih je preprosto morala tako dojeti. vse preveč ljudi je zadnje čase omenjalo svoje frustracije nad njenim pomankanjem časa ali nad njenim stalnim potovanjem naokrog, ko je ni bilo nič doma. ''poleg tega bi si v hiši z več kot šestimi ljudmi lahko hitro našel novega ljubljenca. ne, ne. preveč je trmast in rad povzroča probleme,'' je napravila globok vdih, da ne bi rekla še preveč in temnolascu dokazala, da res ni pri pravi. naredil je napako, ko je segel po sarkazmu, saj se je nemudoma zasukala proti njemu z grozečim pogledom. ''oprosti,'' je najprej skozi stisnejne ustnice izrekla eno samo besedo, a je ton govoril povsem drugo zgodbo, da ji ni bilo resnično žal. ''poskusila sem ga spraviti dol in ni šlo. verjamem, da ste se lepo nasmejali moji paniki in si zdajle misliš, kako nesposobna sem in kako zabita, da kličem tebe, namesto koga drugega. vendar ugani kaj – veliko bližje mi je neznan gasilec kot katerikoli od mojih prijateljev. opa, pardon. saj jih nimam – vsi so spremenili svoje obnašanje, ko sem na lepem izginila,'' se je na koncu raje ugreznila v jezik in samo zmajala z glavo brez dodatnih pojasnil. nikakor se mu ni nameravala opravičiti, ne zares.

''ni šans?'' je dlani kljubovalno uprla v boke in bila napol že pripravljena, da zdrvi proti deblu in mu dokaže, kako dobro zna v resnici plezati. kot otrok je prav na to drevo plezala ob več kot eni priložnosti in glede na to, da je fizično gledano še vedno spominjala na bogomoljko, stvar ne bi smela biti tako težja kakšnih pet kasneje. otresla je njegovo dlan iz svoje, a se ustavila ob njegovem svarilnem tonu in pogled morda malce otročje in užaljeno obrnila nekam stran. ''je to zato ker sem ženska? vlada med vami gasilci nek moški šovinizem?'' je zamrmrala predse in ni pričakovala resničnega odgovora, ker ga je morala pošteno spraviti v obup že samo s svojim klicem na pomoč. ''rada bi tebe videla, kako v miu miu-jevih dvajset centimetrskih petkah plezaš po tisti kovini nad celo francijo, medtem ko ti objektiv sveti v rit,'' je nadaljevala v istem jeznem tonu, a vendarle stopila na stran in mu tako omogočila prosto pot do njenega mačka, ki je ves čas vztrajno grulil sredi ogromne krošnje. bolščala je vanj s pogledom, ko je pričel s plezanjem in s težkim srcem morala priznati, sama pri sebi in za nobeno ceno ne naglas, da mu gre neverjetno dobro od rok. kmalu se je nahajal ob oranžni kepi in ga vlekel k sebi ter čohal mrcino po glavi. ''izdajalec,'' je zamomljala predse zaradi potuhnjenega mačka, ki je temnolascu izkazoval več ljubezni kot njej v petih letih.

potem se je vse odvilo tako hitro. artemis je stopila nekaj korakov naprej, da bi iz njegovih rok vzela mačka, ko bo dovolj nizko. a sledil je glasen pok ene izmed vej, ki je na tleh pristala prva in nato se ji je iznenada pridružil še temnolasi gasilec skupaj z njenim mačkom. ''porkaflek!'' je sama zavpila od presenečenja in najprej samo z odprtimi usti opazovala sceno pred seboj. mora zdaj poklicati še reševalce in jim pojasniti, da je ubila gasilca, ki je reševal njenega mačka? končno je usposobila svoje noge in odhitela k temnolascu ter sedla na kolena tik ob njej. mačku je pomahala, naj odide stran s temnolaščevega trebuha, sama pa že iskala prve znake ogromne povodnje krvi. ''um, colton si, kajne?'' je upala, da si je pravilno zapomnila njegovo ime in v naslednjem trenutku povsem samodejno z dlanmi tipala naokrog po njegovem širokem prsnem košu in iskala morebitne poškodbe. saj ne da bi vedela, kako odkriti ali ima zlomljeno kakšno rebro. prve pomoči ni imela opravljene, ker še ni imela vozniškega izpita. njeno poznavanje biologije pa se je zaključilo v osnovni šoli, ker na gimnazijo nikoli ni odšla – kar je še posebno obžalovala sedaj, ko se je počutila tako nesposobno. ''ne morem verjeti, da si tako neroden,'' je zavzdihnila in dlani ustavila na njegovih nadlahteh in glavo nagnila vstran, ko je skušala prebrati ali je njegov pogled morebiti zamegljen in omotičen. ''te kaj boli? mislim, si.... padel si. ne drzni si umreti na moji trati, jasno!'' je prst zapičila v sredino njegovih prsi, ko je povsem pozabila, da je morda v hudi agoniji. ''hitro mi povej, kaj moram narediti, ker sicer bom znova zagnala paniko in res me nočeš videti še bolj panične, ker ni zabavno. ali te moram sleči in obviti ali kaj podobnega?'' je zmedeno poskušala najti rešitev.

Dvignil je roki v zrak v znak predaje, ko se je temnolaska zagnala v govorjenje o vseh načinih in metodah, ki jih je uporabila pri prepričevanju mačkona, da bi se spravil dol iz drevesa. Smešno, očitno je bilo vse skupaj neuspešno in dejansko bi temnolasca vse skupaj še zabavalo, če se ne bi zavedal, da bo moral biti on tisti, ki bo situacijo rešil. »Verjemi ali ne, tukaj sem povsem prostovoljno,« se je nasmehnil in skomignil z rameni, kot da bi hotel reči, da glede tega ne more prav nič. »Gasilci imamo veliko pomembnejšega dela in takšne stvari so ponavadi postranskega pomena, ker se je v praksi že izkazalo, da mačke naposled le pridejo iz drevesa in to celo prostovoljno, ko preteče določen čas, seveda,« ji je pojasnil in pogled od oranžne kepe v krošnji uprl v njene tople oči. »Ampak zvenela si dokaj panično,« je dodal kratko pojasnilo iz izpustil del, v katerem se je celotna postaja smejala njenimi hitro zdrdranimi besedami o besni mački na drevesu, ki je brezupno ujeta. Mačke so bile navsezadnje pametne žverce in vedno so znale najti pot nazaj, a lastniki si tega ponavadi niso dali dopovedati. A zdaj ko je že prišel tja, je bil Colton nadvse odločen, da bo opravil svoje delo. Samo ošinil jo je s pogledom ob njenih besedah o prijateljih, potem pa se je le odločil, da bo nekoliko manj oster do nje. Ne zato, ker bi se mu smilila ali karkoli podobnega – a navsezadnje ni mogla pomagati, če jo je zagrabila panika ob misli na izgubljeno mačko nekje tam zgoraj.

Iskreno se je moral zasmejati ob njenih sumničavih besedah, potem pa je stresel z glavo. »Ne, tvoj spol nima prav nobene veze pri moji popolnoma objektivni odločitvi, da ti prepovem kakršnokoli plezanje. Ampak resno, poklicala si me, zato mi vsaj pusti, da opravim svoje delo, prav?« je rekel, nezmožen tega, da bi se znebil širokega nasmeška na obrazu. »To je zato, ker si civilist. Konec debate,« ni uporabil preveč ostrega tona, ker ni mislil popolnoma resno, ampak je pa vsekakor bil smrtno resen glede tega, kam bo lahko plezala in kam ne. Samo skomignil je z rameni ob njenem postavljenem izzivu. »Upam, da mi tega ne bo kdaj potrebno početi. Sklepam pa, da se je izplačalo,« je rekel s hudomušnim izrazom na obrazu, saj si jo je kar nekako predstavljal pri tem početju. Ni točno vedel zakaj, ampak Artie mu je bila po svoje všeč, čeprav je bilo prav možno, da je bil glavni razlog za to v tem, da je ponavadi mačke reševal iz dreves starih, sitnih gospa, ki so mu priredile prav ostro pridigo o tem, kako mora vse skupaj izvesti.

Vsekakor pa ni pričakoval svojega padca na tla, ob katerem je začutil prav vsako kost v svojem hrbtu – če je bilo kaj takšnega sploh možno. Slišal je rjavolaskino ne preveč tipično kletvico, potem pa je že bila pri njemu. Tipala je po njegovem prsnem košu, ampak Colton je bil preveč zaposlen s tem, da je skušal dihati, da bi ji lahko dopovedal, da ga lahko lepo pusti pri miru. »Resno?« je nekako le spravil iz sebe, ne da bi se premaknil, potem pa prav ostro zajel sapo, da se to ni slišalo prav nič prijetno. »Prišel sem, da bi ti rešil mačka z drevesa…« je začel, potem pa počakal da je bil spet pri močeh za govorjenje, preden je nadaljeval, »ti pa si še mojega imena ne zapomniš?« Zahropel je za zrakom, potem pa je zastokal ob njenih besedah. »Oh, moj bog. Prosim, reci mi da se šališ,« je z dolgimi presledki med govorjenjem spravil iz sebe in nato zaprl oči. »Neroden?!« je ponovil in se oprl na svoja komolca, da se je lahko spravil vsaj nekoliko pokonci, nato pa ponovno zastokal ob tem, ko mu je zabila prst v sredo prsnega koša. »Si lahko malo bolj nežna, prosim?« je suho zakašljal, potem pa počasi zadihal in se navajal na bolečino. »Krasno sem!« je hitro naznanil, ko je opazil njeno vnemo za to, da bi ga ohranila pri življenju, potem pa se je nemudoma usedel ob njenih naslednjih besedah. »Umiri se! Jaz sem padel iz drevesa, ampak diham. V redu bom. In hej, naslednjič ko hočeš koga sleči, bi lahko poskusila bolj posreden pristop,« ji je pomežiknil, potem pa se je namuznil in se počasi pobral s tal, čeprav je moral oči za nekaj trenutkov obdržati zaprte, ker se mu je zvrtelo.

ohmygod you are so goddamn funny. I laughed so much when I read that post of yours, thank you for making my day. chuckle

note: as long as you like it, hh. smitten 3

but this one sucks.

verjetno bo trajalo kar lep čas, preden se bo njena jeza nad temnolascem razblinila v nič. vendar zaenkrat je morala pač požreti vse, kar je gasilec vrgel proti njej, saj je bil očitno odločen, da bo on rešil butastega mačka, da si ona ne bo zlomila niti nohta. ''kot da ti verjamem. gasilci nasploh delujete kot nadvse mačistična bitja. mačistično povezano z mačoti in ne z mački. grem stavit, da je moja hiša premajhna za tvoj ego,'' se ni bila pripravljena ukloniti njegovemu pojasnjevanju in tisti širok nasmešek na njegovem obrazu jo je samo še izdatneje razdražil, da se je prisilila pogledati stran in svojo jezo s pogledom usmerjala na neznano točko čimbolj oddaljeno od njene družinske hiše. ''civilistka! ženskega spola,'' je skorajda zarenčala, ne da bi se ozrla nazaj proti njemu in zdaj samo čakala, da bo opravil svoje velepomembno delo in rešil mačka. ''da, vredno je bilo celih 10.000 evrov. tako da se je izplačalo. ampak veter tam zgoraj je res neusmiljen,'' se je namrščila in malce zaplavala v spominih nazaj v tisto spomlad vrh francije, ko ji je skorajda zmrznila rit in so potrebovali trideset minut, da je nehalo pihati in raztresati njeno krilo navzgor.

vendar ni imela dovolj časa, da bi še naprej v mislih podpihovala svojo jezo in razmišljala o vseh načinih, s katerimi bi lahko temnolascu dokazala svoje plezalske sposobnosti. zdaj je bila tako ali tako preveč zaposlena s tem, da ga spravi nazaj k življenju, če si je slučajno drznil oditi na drugi svet, medtem ko je reševal mačka. kaj bi napisali v časopisu pod osmrtnico? v črni kroniki? gasilec umrl zaradi oranžne zveri? ''živ si,'' je olajšano izdahnila, ko je odprl usta in spregovoril, da si je kamen prav zares odvalil od srca in je lažje zadihala. očitno ji ne bo potrebno klicati reševalcev in čakati, da odpeljejo njegovo truplo, medtem ko bo celo mesto za umor heroja krivilo njo in jasno da ne phoenixa. ''nisem dobra z imeni. z obrazi že, imeni pa ne preveč,'' je odsotno mrmrala in skušala najti vidne poškodbe, a zdelo se je, da je na prvi pogled z njim vse v redu. ''ali lahko dihaš? ker ne znam dajati umetnega dihanja...'' je zaskrbljeno z njegovega obraza odmaknila nekaj pramenov temnih las, ki so bili v napoto in napeto gledala v par oči pod sabo, kot je videla v filmih – ni vedela točno, kaj naj bi morala videti, nekaj s spremembo zenic, ampak če je imela srečo, potem je bilo z njem vse bolj ali manj v redu. ''oprosti, oprosti, oprosti,'' je hitela in ga poskusila zadržati, ko se je začel spravljati pokonci, vendar so bili njeni poskusu bolj ali manj neuspešni.

''malce si pa že neroden. še jaz sem od tukaj videla, da je tista veja napol polomljena,'' je odvrnila na njegov rahlo užaljen ton. nedvomno se to njej ne bi zgodilo, če bi ji prepustil opraviti glavno delo. ''nežna? am. ne vem, verjetno sem lahko,'' se je namrščila in odmaknila dlani stran od njegovega telesa, kakor da se je opekla in je šele zdaj ugotovila, kako šari naokrog po ognju. ''oprosti. samo skrbi me,'' je zavzdihnila in počepnila na noge, ko je nadaljeval z vztrajnim vstajanjem in je motovilila z rokami okrog njega za vsak slučaj, če bi izgubil ravnotežje in padel. ''očitno si v redu,'' je samo odvrnila na njegov komentar glede slačenja. je pač bila zaskrbljena, mar je bil to tak greh? vstala je poleg njega in strmela vanj s široko razprtimi očmi, ko je napravil prve roke, nato pa prhnila in zmajala z glavo: ''moški, pridi, pomagala ti bom priti v hišo. nekje moram imeti kakšne obkladke za tvoj gasilski hrbet. zraven dobiš še nekaj za prigrizniti in popiti v zahvalo za reševanje mačka phoenixa,'' je smuknila roko okrog njegovega pasu, čeprav ni bila ravno najboljša opora. resda je bila ženskega spola, a njena višina je bila ena od njenih glavnih značilnosti, ker je bila večja od večina moških okrog sebe. s petami ali brez. ''lahko se nasloniš name in če se ti začne vrteti zažvigaj v opozorilo. oziroma napravi katerikoli zvok,'' je nadaljevala s previdnimi koraki naprej poleg njega, vse do hišne verande in vhodnih vrat.

and this sucks, but it is done and finished. :3

Celotno telo ga je bolelo. Sicer je bil Colton kot gasilec več kot navajen na takšne ali drugačne udarcev in telesne napore, ampak dejansko si tokrat ni mogel pomagati, da se ne bi nejevoljno namrščil, ko se je vzdignil. Počutil se je kot popoln bedak in hkrati kot največja neroda na svetu, ko je tako prav nič elegantno zletel iz drevesa kot največji trol na svetu. Dejansko bi znalo to biti celo zabavno, če ne bi bil ravno on tisti, ki je padel. Pa saj ne da bi se obremenjeval s tem, res ni bil tiste vrste človek, ampak pravzaprav še sam ni vedel, zakaj je bil kar iznenada tako vznejevoljen. Se je pa potrudil, da je to pred drobno temnolasko prikril. »Seveda sem živ,« se je zaradi tega nasmehnil in zmajal z glavo, kot da bi hotel reči, kako za vraga bi lahko bil kaj drugega. »Nihče še ni zares umrl zaradi padca iz drevesa. Razen če imaš smolo in…« je utihnil, saj tako ali tako ni bilo smisla v prikazovanju najtemnejših scenarijev, ko pa je bilo očitno vse v redu. »Dobro sem. Resno, nič ni narobe z mano in samo tako, mimogrede, ime mi je Colton,« se je moral nasmehniti ob njeni paniki, pomešani z zbeganostjo, ko ji je iz glave povsem ušlo njegovo ime, čeprav se je – resnici na ljubo – predstavil v trenutku, ko je zakorakal v njeno bližino. Hipoma se je vzravnal ob njenih besedah in stresel z glavo. »Ne. Mislim, ja, resno, saj sem že povedal, da sem dobro. In zato ne rabim umetnega dihanja, res ne,« je odločno podkrepil svoje besede s tem, da je naredil nekaj korakov sem ter tja samo v dokaz, da je to zmogel in seveda za preventivo, preden bi poskušala karkoli z umetnim dihanjem.

»Malo neroden, ja,« je ponovil njene besede in se potem zasmejal. »Okej, ne vem zakaj se zdaj obremenjujeva s tem. Nič mi ne manjka, maček je na tleh in vse je v redu, kajne?« je izpostavil nekaj dejstev v svoji večni navadi, da je pač vedno moral povedati tiste očitne stvari, ker so vedno nekoliko pomirile ljudi – čeprav Artie ni potrebovala pomirjanja, delovala je dokaj mirna in rahlo kljubovalno uperjena, ko je tako izpostavila svojo ugotovitev, ki bi jo lahko z njim delila že prej. Nenadoma je bila njena roka okrog njegovega pasu, ko se je odločila, da ga bo spravila v hišo. Odprl je usta, da bi nekaj rekel, ko je nenadoma zapiskal njegov prenosni telefon. Obstal je, ne da bi se oziral na njen trud, ker je bila navsezadnje tudi preveč drobna, da bi ga lahko premaknila brez njegovega sodelovanja, potem pa je preveril zaslon in se namrščil. »Hvala za ponudbo in mislim, da se bom še kdaj oglasil in te bom držal za besedo. Ampak zdaj pa resno moram iti; dolžnost kliče,« je pojasnil in se spretno osvobodil njenega prijema ter s pogledom zavrtal v njene oči. »In pazi na mačkona, prav?« ji je pomežiknil, potem pa se obrnil in se odpravil proti svojemu avtomobilu, da bi se odpeljal nazaj na postajo.

» artie & harry [italian restaurant]
» artie & valentin [telephone booth]
» artie & benjamin [peachtree's park]
» artie & lucrezia [beach cave]
» artie & asher [dance studio]

artie & colton [lombardi's house]

artie & colton [lombardi's house]

Similar topics

Similar topics