wilmington hotel,

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Čet Okt 11, 2012 2:46 am

maddox, smitten 1

i hope it's okay :3

čeprav so njene misli vsakodnevno presnavljale stvari, ki so se ji zgodile v preteklih nekaj letih, se je tokrat temu z vso močjo upirala. čeprav so bile samo govorice in namigovanja, da se je mladenič vrnil v domače mestece, so v njej že samo besede povzročile vihar čustev in poplavo očitkov. vsa ta leta se je trudila, da bi ga spodbujala in mu dajala prosto pot pri njegovi karieri, najpogosteje niti pomislila ni nanj, kar se ji je pač v tistem trenutku zdelo najlažje, potem pa kar iznenada prileti nazaj iz sončnega los angelesa in se prikaže na domačem pragu ali kaj? po pravici povedano niti ni bila prepričana čemu verjeti in čemu ne. nekateri so govorili, da ima novo dekle, nekoga, ki ga trpi kljub njegovi slavi, drugi so čenčali o tem, da ima v los angelesu nezakonskega otroka, ki bo kaj kmalu star dobro leto dni, spet tretji so strogo molčali, čeprav si jih v temnih kotičkih kavarnice lahko slišal šepetati o tem, da je domov prišel samo podpisat ločitvene papirje in se naslednji mesec že vrača nazaj. s katere koli strani je pogledala, nobena izmed novic, ki so se širile po mayberryju, ni bila dobra zanjo. pravzaprav niti ni vedela kaj bi bilo sploh dobro. v nekem trenutku se ji je zazdelo, da bi bilo celo najboljše, če bi se ga poskušala ogniti in se izogniti vnovičnem srečanju z njim. pa če se je še tako trudila, jo je njegovo ime vedno spomnilo na lepe čase, ki sta jih preživela skupaj. in čeprav se je tudi sama dobro zavedala, da bi v teh nekaj letih lahko šla naprej, po njegovih stopinjah o katerih so tako pogosto poročali rumeni mediji, je to odrivala z vsemi štirimi. brez drugih moških in nepotrebnih avantur, ki bi njeno življenje samo še bolj postavile na glavo, sprožile govorice in jo postavile na slab glas. popolnoma brez. z izjemo tistega temnolasega mladeniča s katerim je toliko let nazaj, tičala prav vsak dan. maddox. z prekrižanimi nogami po turškem načinu je sedla na posteljo in obraz zakopala v dlani. glede na to, da so bile govorice o jamesovi vrnitvi vsak dan glasnejše in bi lahko tudi sama prisegla na to, da ga je prejšnjega dne videla v kavarni, je bilo resnično samo še vprašanje časa, kdaj se bo pojavil na vratih njunega stanovanja. in na to srečanje v tem trenutku še ni bila pripravljena. vsaj ne, dokler stvari v svojem življenju sama pri sebi ne postavi na pravo mesto. in v ta predalček je sodilo tudi ime mladega st.clouda. in sovražila je dejstvo, da je zaradi zakona na papirju, bila primorana izgubiti tudi njega. kot prijatelja in kot nekaj več kot le to. z tresočimi rokami je odtipkala njegovo telefonsko številko in z obotavljanje pritisnila tipko kliči. in kot že ničtolikokrat poprej se ji je spet oglasila telefonska tajnica. »maddox,« je začela in globok vzdih je prekinil njene besede, »prosim, res bi te rada videla. o nečem se morava pogovoriti in...tega ne morem sama. wilmington hotel, danes okoli sedmih? prosim.« besede je težje spravila iz ust, kot si jih je zamišljala v glavi in še preden bi se lahko premislila o svojem dejanju, je bilo sporočilo poslano.

oktobrski veter je mršil njene lase, ko je počasi stopala proti vhodu malega hotela na obali. še sama ni vedela od kje je potegnila ravno to mesto, ampak pri njem doma se ni želela naslikati, ravno tako ni želela tvegati, da bosta sedela sredi stanovanja, ko bo skozi vrata nepričakovano vstopil james. najhuje kar pa se lahko v tem primeru zgodi je, da se maddox sploh ne prikaže ali pa jo z rezkim glasom zavrne in odide. blag nasmešek je namenila vratarju, ki ji je prijazno odmaknil vrata in počasi je, oblečena v temne kavbojke, kratko majico in blazer, zakorakala v vežo hotela in se namenila proti manjšem baru, ki je stal ob koncu sprejemnice. ni pričakovala veliko, pravzaprav ni pričakovala nič, želela je samo stvari postaviti na pravo mesto, preden se življenje spet obrne v drugo stran. in glede na to, da je james spet v mestu, drugega sploh ni bilo za pričakovati. pa maddox to sploh ve? z tem vprašanjem na udaru se je lahko srečala iz oči v oči z prej omenjenim temnolascem, ko je slednji zakorakal proti njej. za trenutek se je celo oddahnila, a njeno telo se je vnovič napelo, ko je pomislila kaj je pravzaprav storila z njim. varala je. svojega lastnega moža je prevarala z, sicer prekleto privlačnim temnolascem, ki pa je bil po vrhu vsega možev najboljši prijatelj. »maddox,« je tiho pozdravila, ko je stal dovolj blizu, da jo je lahko slišal in mu namenila rahel nasmešek, medtem, ko je v mislih preklinjala pretekle dogodke. a vseeno ni mogla dolgo zreti vanj z dvomljivim pogledom, ko jo je vnovič premagal nasmešek. res je imel posebno mesto v njenem srcu, res ga je imela rada. ampak sedaj ni bilo časa za to, ne, stvari je bilo potrebno, hm, urediti? »upam, da te nisem zmotila pri čem,« je opravičila svoj telefonski klic in njegovo prisotnost in pomignila na stol poleg njenega. dvignila je kozarec rdečega vina počasi k svojim ustnicam in srknila požirek, nato pa pozornost spet namenila temnolascu. »veš,« je začela in ob živčnosti rahlo stisnila ustnice, »james je nazaj v mestu.«

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Čet Okt 11, 2012 4:41 am

note:

par sivomodrih oči je bil prikovan na njegov telefon, s katerega so se naglas vrstila sporočila na njegovem odzivniku. bilo jih je kar nekaj, zaradi izklopljenega mobilca med sestankom, in verjetno bi se moral osredotočiti na tista pomembnejša povezana s poslom. namesto tega je še vedno ostal z mislimi pri prvem na seznamu in prisegel bi, da je po njegovi pisarni tudi zdaj odzvanjal isti glas. hannin glas. napravil je globok zavzdih in si z dlanmi pomel obraz, kakor da bi ga to morda lahko povrnilo nazaj v realnost po izletu v nek drug svet. a bilo je dejstvo, da je sporočilo pustila ona, četudi se ni predstavila. na pamet mu je padlo tisoč stvari, o katerih bi se ona želela pogovoriti, vendar so bili vse po vrsti čisto nepomembni nesmisli. moralo je biti povezan z jamesom in specifično nočjo, ki se je odvila med njima nekaj let nazaj. ni bil prepričan, če je bilo pametno sprejeti prošnjo za srečanje, ne glede na to, koliko let je minilo od tiste noči, ko se je njuno prijateljstvo sesulo v prah. sprva se je še trudil prezreti dejstvo, da je spal z edino osebo, ki je kadarkoli videla preko njegove arogance in ki je tudi slednjo sprejela kot del njega in ne kot poglavitno napako njegove osebnosti. po vsem tem času je še vedno besnel nase, ker ni imel dovolj moči in kontrole, da bi se takrat ustavil – sebe in njo – preden sta pristala v postelji. ni mogel kriviti niti alkohola, saj se takrat v njegovem sistemu ni nahajala niti kapljica žganja. ni mogel kriviti začasne norosti, ker se je prav dobro zavedal njunega početja. niti ni mogel vse krivde zvaliti na jamesa in trditi, da sta bila njegov najboljši prijatelj in njegova odsotnost krivca, da je ženi postalo dolgčas in je uteho poiskala pri njemu. ker je namreč dobro vedel, da hanna ni bila takšna in morda sprva tudi sam ni mogel dojeti, da je resnično spala z njim. navadil se je, da je celo otroštvo, celo mladost, ves čas, veljala zgolj za nedosegljiv ideal. in potem se je vse spremenilo.

nameraval ji je poslati preprosto sporočilo, da nima časa in ne bo utegnil priti. vendar je sedaj že bil na poti proti wilmingtonu, oziroma bolje rečeno, zdaj je že deset minut sedel v avtu pred hotelom in strmel v vhodna vrata. niti malo ni bil prepričan, da je to srečanje povsem nedolžno. da se je po vsem tem času odločila, da je najbolje pozabiti na preteklost in obrniti nov list, začeti znova. vedel je, da je ne bo mogel pogledati v oči, še manj jamesa, ko se bo ta enkrat vrnil – če se bo. vse do danes ni razumel, kako jo je lahko kar tako pustil za seboj in odšel. sanje gor ali dol. zavoljo ljubezni nisi preprosto odšel na drugo stran države in se pretvarjal, da domače mesto ne obstaja. pač nisi. vendar james ni bil krivec v tej štoriji, to se je moral opominjati. glavni negativec je bil on, ki je spal s prijateljevo ženo. spal in bilo mu je všeč. segel je z dlanjo med temne rjave kodre in zajel še en dih preden se je spravil ven iz avta, podal ključe proti postreščku, ki je z navdušenjem poletel proti srebrnem porscheju in verjetno zraven doživel svojevrsten mini orgazem, ker bo lahko vozil neprecenljiv avto. še vedno je bil oblečen v službeno opravo – elegenatne črne hlače, bela srajica, črn suknjič in safirno modra kravata. ni imel časa, da bi vmes skočil še domov, poleg tega bi si v tem primeru verjetno premislil in se sploh ne bo prikazal. zdaj je bilo že več kot prepozno za pobeg. stopil je skozi avlo hotela in v tamkajšnji lokal ter jo hitro našel s pogledom. slednjega je sklonil, takoj ko ga je opazila, potisnil dlani v žepe hlač in se odpravil proti njej. njegov pozdrav je bilo preprosto prikimavanje, toliko da je lahko vedela, da jo je slišal. ''bil sem na sestanku in se nisem mogel javiti,'' je suhoparno pojasnil s težkim cmokom v grlu in sedel na stol poleg nje, dlani pa sklenil pred seboj na mizici. ni vedel, kako dolgo mu bo uspevala misija ne-nameni-hanni-niti-enega-pogleda. že sedaj mu je pogled avtomatično vleklo naravnost proti njej. in tako je bilo vsakič, kadar sta se slučajno srečala na ulici – zamomljani pozdravi in drvenje v nasprotno smer. njene besede je registriral kak hip prepozno. namrščil se je in odločno odkimal: ''ne.'' ne, njegov najboljši prijatelj ni bil nazaj. vedel bi, če bi bil. mar ne? ''gotovo se motiš. to so samo govorice, kolikokrat so že rekli, da je nazaj. ampak ni. v los angelesu je. ne, ne, ne. motiš se, prepričan sem,'' je z večnim optimizmom hitel zanikati njeno trditev, čeprav je del njega vztrajno prigovarjal, da govori resnico. ''ne more...'' je poskusil še enkrat preden je končno začepil usta in se ozrl proti njej: ''sranje.'' da, naredila sta veliko sranje v času svetlolaščeve odsotnosti in tega ni bilo preprosto moč pomesti pod preprogo. ''kaj zdaj?'' se je glasilo tako preprosto vprašanje, na katerega je bilo nadvse težko odgovoriti, če ne celo nemogoče.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Sob Okt 13, 2012 4:29 am

ni ji ušla njegova zadržana kretnja pogleda in rok, ki jih je zakopal globoko v žepe svojih elegantnih hlač, ki jih je imel na sebi. skomignila je z rameni, ko je sledila njegovi postavi kako je sedla in njegovi strogi postavitvi rok pred seboj, ki je že na daleč nakazovala njegovo resno vedenje in odpor do situacije v kateri se je znašel. ni verjela njegovim besedam in izgovoru na sestanek, vedno je bilo tako. vsakokrat ko ga je poklicala, ko je želela z njim spregovoriti besedico ali dve, se je izgovarjal na sestanek, delo, druge obveznosti. zadnj je bila danes samo še nekakšen trn v peti in preteklost, ki jo je želel očitno na vsak način pozabiti oziroma se ji že na daleč ogniti. »resnično mi nisi dolžan razlagati zakaj se nisi javil,« je zamomljala, »sem že navajena tega.« slednje besede so iz njenih ust izpolzele še prehitro, še preden se je sploh zavedala, da jih je izgovorila. mogoče je bil tudi njen pristop nekoliko preveč direkten, kot bi zahtevala nekaj preveč od njega in želela kaj več kot le prijateljstvo, kakršnega sta imela pred njeno poroko z jamesom in, hm, nočjo, ki se je zgodila nekaj let nazaj. morda je bila tista noč samo posledica njene zgodnje ranljivosti ob dejstvu, da je njen moški odpotoval na drug konec države in misel, da je mogoče prav maddox tisti, na katerega se lahko v vsakem trenutku zanese, morda samo sla, ki sta jo začutila oba, kot nekaj povsem običajnega za odraslega moškega in žensko, z dodatno kapljico izvrstenga vina, katerega steklenico sta pred tem izpraznila. ampak to v tem trenutku niti ni bilo pomembno. bolj jo je žrlo to, da sta to dejansko naredila za hrbtom jamesa in se dobesedno prisilila k temu, da sta obenem tudi vse skupaj hitro pozabila. ali pa se vsaj trudila pozabiti, kar je veljalo v njenem primeru. želela je nazaj trenutke, ki sta si jih delila še v srednješolskih časih. večere, ki sta jih preživela ob banjici sladoleda in njuno najljubšo serijo, popoldneve na vrtu za njihovo hišo ali noči, v katerih jo je maddox zvlekel v kakšen nor nočni klub in ob tem dobesedno prisilil v žuranje do jutranjih ur. a vsem 'slabim' stvarem navkljub ga je oboževala, vedno ga je, vedno ga verjetno bo.

vseeno pa se je v tem trenutku počutila nadvse neprijetno v njegovi družbi. ob njegovem pogledu odmaknjenim v tla in dlaneh, diplomatsko sklenjenih skupaj, na mizici pred njim. tudi sama je za trenutek s pogledom preusmerila svojo pozornost na radoživo skupinico mladih, ki so ob strani že začeli svoj petkov večer z velikimi kozarci koktejlov. grenak nasmešek je šinil preko njenega obraza, ko je maddox očitno le končno, dojel kaj mu je ravnokar zaupala. globoko je požrla slino, ki se ji je nabrala za tesno sklenjenimi ustnicami in nasprotovajoče pokimala proti njemu, »misliš, da ne spoznam več svojega moža?« dvomljiv pogled, ki ga je navrgla v njegovo smer je kaj kmalu izgubil na svoji ostrini in v njenih očeh se je zazrcalil dvom, ali je storila prav, da ga je sploh poklicala. naziv s katerim je poimenovala jamesa je bil tako za lase privlečen. konec koncev je bil njun zakon samo na papirju, dejanskega nikoli nista zares okusila. vsaj ne popolnoma. potegnila je rokave jopice čez dlani in jih spodvila na koncu, kakor je to počela, ko ni vedela kaj storiti sama s seboj, ko ni našla pravih besed za odgovor ali na tišino, ki je vladala v prostoru. vse skupaj je dajalo izgled, kot da je še vedno naivna šolarka, ki pojma nima kaj naj počne s svojim življenjem. »prekleto maddox nazaj je, videla sem ga,« je kratko in rezko zavnila njegove besede in do njegovega spoznanja ji ni bilo treba več dolgo čakati. ob tem je prvič po dolgem času doživela, da se je dejansko obrnil v njeno smer in se zazrl naravnost v njene oči. prikimala je in ob tem je bila ona tista, ki ni prenesla, da sta se njuna pogleda stikala. »se ti zdi, da bi te klicala, če bi vedela kaj storiti?« je z nekoliko sarkastičnim pridihom vprašala in s palcem nežno podrsala po spodnji ustnici, ko se je z obrazom naslonila na podprto dlan. zaprla je oči in v istem trenuktu želela besede vzeti nazaj. ni želela biti osorna, ne sarkastična ali nesramna, želela je biti hanna kakršno je poznal. »oprosti,« je zamrmrala in počasi spet dvignila pogled proti njegovemu, njena ramena pa so ob tem rahlo zatrepetala, »niti najmanjšega pojma nimam kaj naj. ne morem kar tako vsega skupaj pozabiti, ravno tako kot mu ne morem enostavno povedati, da sem spala z njegovim najboljšim prijateljem, medtem, ko je bil on od doma.« čeprav bi bil skoraj lahko sam kriv za to, je nadaljevala v svojih mislih, čeprav se je to slišalo tako zelo egoistično, da je raje potlačila slednje besede.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Ned Okt 14, 2012 9:40 pm

''tokrat se resnično nisem javil, ker sem bil na sestanku. kasneje sem poslušal sporočilo na odzivniku,'' je moral povedati v svojo obrambo. čisto po resnici povedano je bil ujet na dokaj pomembnem sestanku z organizatorji eventov v njegovem klubu in je sporočilo slišal šele, ko je šel skozi vsa preostala. če jih ne bi bilo toliko, potem bi ga verjetno res nalašč spregledal. dovolj bi bilo, da bi samo videl ime klicatelja in klic bi bil izbrisan. ''pred tem pa je bilo nalašč, da. ne bom zanikal, da se te zadnjih nekaj let na vse pretege izogibam, ker to že veš. in veš tudi zakaj, zato sprenevedanje res ni potrebno,'' je samo skomignil z rameni. sam nikakor ni nameraval skrivati resnice. izogibal se ji je in tako je nameraval početi karseda dolgo, verjetno vse do tistega dne, ko ga bo lahko povsem izbrisala iz njegovega spomina in on njo. morda sta imela res skupno preteklost in v slednji skupna poznanstva. morda sta bila nekoč res najboljša prijatelja, vendar je tista noč uničila vse možnosti, da bi to prijateljstvo ohranjala še naprej. in ni mu bilo lahko, da jo je pustil na cedilu v času, ko ga je najbolj potrebovala, ko se je njeno domače mesto obrnilo proti njej in jo obrekovala za in pred njenim hrbtom. ''ne bom se opravičil, ker se nisem nikoli oglasil. res se ne bom. še vedno sem prepričan, da je bila to najboljša možna odločitev – drugače ni šlo, tretje poti tukaj ni,'' je nadaljeval, medtem ko ga je krivda vseeno vztrajno kljuvala nekje v središču njegovih prsih. toda resnično, kaj drugega bi lahko storil? ni se mogel preprosto pretvarjati, da nista spala skupaj po toliko letih poznanstva. ni se mogel pretvarjati, da ni bila poročena z njegovim najboljšim prijateljem. če bi ostal v njeni bližini, bi se tista noč neizogibno ponovila. ''ne vem. minilo je deset let, si prepričana, da ga poznaš?'' je privzdignil obrvi ob povsem logičnem vprašanju. nihče ni vedel, kakšen je james te dni – še vedno ista oseba kot nekdaj ali pa sta ga denar in kariera res povsem spremenila? ''kaj za vraga počne tukaj po desetih letih?'' je sledilo še eno smiselno vprašanje, na katerega jima je odgovora lahko dal le svetlolasec.

vsako razmišljanje o jamesu je posledično pripeljalo na dan spomine. sredi hotelskega bara nikakor ni želel razmišljati o občutku njenega telesa pod svojim in o tisti steklenici caberneta, ki je zameglila njuno presojo. drugega pojasnila ni bilo – kriv je moral biti alkohol, mar ne? ''si že govorila z njim? ali... ve?'' je pogled še naprej pazljivo obračal v mizo in ne proti njej. ni je hotel pogledati in videti njenih temnih las, se avtomatično spomniti na trenutek, ko so se kot slap usuli prek blazine, ko je iz njih potegnil drobno sponko, ki jih je tistega večera za silo krotila. ''v redu je. nisi mi dolžna nobenih opravičil, hanna, komajda se še poznava, vseeno ti mora biti, kaj si mislim,'' je tvegal kisel nasmešek in stresel z glavo, da bi zraven pristavil še občutek čiste brezbrižnosti. vendar ga je poznala prekleto dobro in morala je vedeti, kako težko je bilo sedaj izreči karkoli. sploh ker bi se raje potegnil nazaj v temo in tiščal glavo v pesek v nadaljnem pretvarjanju, da sta samo stara znanca in ne bivša najboljša prijatelja. bivša ljubimca. ''niti slučajno ne bova tega pometla pod preprogo. govoril bom z njim,'' je naglas povzel tok lastnih misli, ko je njen pogled pristal na njegovem v drznem tveganju, da se ozre proti njej. tokrat je prva odnehala ona in še sam se je obrnil vstran, ko je na njena lica pristala bleda rdečica. ''res je zadnji, ki te lahko obsoja, ker si enkrat spala s kom drugim, medtem ko si je sam utiral pot čez polovico hollywooda in je nedvomno še večja moška kurba kot jaz,'' je poskušal najti razumno rešitev in argument. ''govoril bom z njim, vse bo v redu. če se misli že na kako jeziti, potem naj se name in ne nate, ki nisi nič kriva. moja dolžnost je bila, da naju ustavim in... skratka, govoril bom z njim,'' je še dvakrat ponovil to, da bo on tisti, ki bo opravil glavni del soočenje. ni je nameraval potisniti v ta drek še globje, kot jo je že. bil je eden redkih, ki njune zveze in poroke ni gledal postrani in je obsojal na propad. pravzaprav ju je vedno zagovarjal, ob vsaki priložnosti. le da se je na koncu izkazalo, da je bil on v zmoti in ves svet prav, kar so radi poudarjali vse odkar je james odšel. ''in kaj nameravaš storiti ti? ga vzeti nazaj, kakor da ni minilo deset let in te ni pustil na cedilu?'' je malce preveč ostro dvignil pogled nazaj k njej. saj ni resno razmišljala o tem?

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Tor Okt 16, 2012 1:00 am

zamomljala je nekaj nerazumljivega in raje odmaknila pogled z njegovega obličja, glede na to, da je tokrat skoraj povsem direktno priznal, da je nalašč ignoriral njene klice. in to priznanje jo je v resnici prizadelo še bolj kot samo dejstvo, da je to zares počel. nikoli mu ni storila hudega, vse kar pa je na koncu dneva želela vedeti, je bilo kako bosta čez nekaj let, ko se bo james vrnil, to razložila svetlolasemu pearcu. in danes se je zgodil ta dan, onadva pa sta bila, predvsem po njegovi krivdi, še vedno na samem začetku. »če bi vedela zakaj, potem te ne bi tako vstrajno klicala, se ti ne zdi?« je z rahlo priprtimi očmi navrgla vprašanje in s tem z zadostnim odporom zanikala njegovo trditev. lahko si je mislila kar si je hotela, ampak nikoli ni prišla do logičnega zaključka zakaj jo je vsa ta leta še naprej odrival od sebe. »nikoli nisem želela ničesar več od tebe, kot le tisto kar sva imela vsa leta,« je zatrdila s sklonjenim pogledom, »vredu, mogoče sem si pred jamesom še predstavljala, da bo nekoč med nama kaj več kot le prijateljstvo, ampak to sem že prerasla.« ko je bila še naivna, mlada srednješolka, je bila dolgo časa skrivaj zaljubljena v temnolasega mladeniča. potem pa ji je ravno on sam predstavil jamesa in nekako povzročil, da je ta zveza med njima sploh začela obstajati. in za to mu je bila nekaj časa precej hvaležna, obenem pa bi lagala, če ga ni po jamesovem odhodu kar nekajkrat preklela zaradi taistega dogodka. »če pa sem bila v postelji tako slaba, da si me odrezal, potem pa, hej, oprosti,« se sarkastičnega komentarja vseeno ni mogla zadržati, glede na turobnost ozračja, ki je viselo nad njima. za trenutek se je nemo zazrla vanj in njegovo vprašanje je v njej porodilo še milijon drugih. globoko je vzdihnila in po rahlem premisleku počasi odkimala, »vizualno že, karakterno ga očitno nisem nikoli poznala.« s tem je seveda jasno namigovala na njegov odhod in dejstvo, da jo je pustil sredi majhnega mesteca, ki je širilo govorice o njej in njenemu možu hitreje kot rumeni tisk o jamesovih avanturah.

vnovič je odkimala z glavo in maddox bi se lahko zazrl v prestrašen in prebledel obraz, če bi se ozrl proti njej, česar pa vseeno ni storil, »bog ne daj!« resnično ni bila pripravljena na to, da bi jamesu iz prve razlagala o tem, da je spala z njegovim najboljšim prijateljem in mu bila nezvesta. enkrat ali večkrat, kvantiteta tu niti ni bila pomembna, bolj je izpostavljala dejstvo, da je to vseeno naredila. vsaj ena dobra stvar vsega skupaj je bila, da tudi drugi niso širili nobenih govoric o njej in maddoxu, glede na to, da se že nekaj let niti nista družila, čeprav sta bila pred tem skoraj neločljiva dvojica. torej je tudi kakršna koli čenča o ljubezenskem razmerju med njima odpadla in jamesu ni dajala nobenega povoda za sumičavost in ljubosumje. ustice so se ji vnovič stisnile v tanko črto, ko ji je očital skrb za njegove besede. resnično ni pričakovala česa takšnega od njega, niti ni vedela zakaj si je to sploh zaslužila. »prekleto, si res tako zelo neumen?« se ni zadrževala rezkih in ostrih besed, »vedno mi je bilo mar zate, če ne drugega kot za najboljšega prijatelja. in lahko bi že dojel, da me bolj kot tisti večer boli dejstvo, da si mi vsa ta leta obračal hrbet. kot prijatelj.« preden se je zgodilo tisto, je bil njun odnos precej podoben nekakšni bratsko-sestrski navezi. v njem je našla zaupnika in brata, ki ga nikoli ni imela. in ko je to zaradi steklenice alkohola, osamljenosti in neumne telesne privlačnosti izgubila, se je kesala še toliko bolj. »ne maddox, niti pomisli ne na to!« ga je zavrnila in v njenem glasu je lahko slišal strah, ki ga je povzročil z svojimi besedami in sklepom. »niti najmanj nisem pripravljena, da z njim spregovorim o čem takim. in glede na to, da ti prijateljstvo očitno res malo pomeni, no, meni zakon očitno še vseeno nekaj,« je skupaj spravila čuden sklop besed, ki so še njej zvenele nerazumljiva celota. kako ji je bilo lahko mar za zakon in moža, ki ju je v resnici imela samo na papirju, dejansko pa je živela kot stara devica? »in ne obsojaj ga po tračih,« je tokrat stopila na stran svojega moža, čeprav je določenim verjela še sama, »samo on ve kaj se v resnici dogaja. lahko bi vedel, da ljudje živijo od opravljanja. že sam mayberry ti je dober primer tega.« če bi verjela vsemu kar govorijo ljudje, potem bi se ona vsak večer zabavala z drugim, med njenimi knjižnimi policami naj bi se zgodilo več seksa kot v porno filmih in za moža ji niti podrazno ne bi bilo mar. a situacija je bila povsem drugačna. v resnici je do jamesa še vedno čutila tisto malo iskrico ljubezni, ki jo je v njej zanetil še kot mlad srednješolec, ki je tako nujno potreboval inštrukcije matematike. »maddox pojma nimam,« je odgovorila preprosto in predudarno, »se bo mar kaj spremenilo, če prednjega potisnem ločitvene papirje?« povsem se je navadila na zakonsko življenje brez moža in kaj drugačnega si v resnici ni mogla predstavljati. »in ali slišim obsojanje?« ga je vseeno osorno vprašala, četudi se je njegov ton glasu sprva trudila preslišati in se prepričevalal, da on že ne bi mislil tako.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Tor Okt 16, 2012 4:21 am

''sranje, hanna. spala sva skupaj. jaz in ti sva spala skupaj. nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi nikoli. še manj pa za njegovim hrbtom,'' se je nagnil naprej proti njej, ko je pošteno stišal svoj ton, čeprav glas ni izgubil intenzivnosti pisane palete emocij. ni želel, da njun pogovor pritegne nezaželena ušesa in v mayberryju imajo slednja tudi stene, nikjer nisi bil varen pred govoricami. včasih so ljudje bili vajeni njune družbe in po začetnih ugibanjih o varanju, so se sprijaznili z resnico, da sta samo prijatelja. da sta skupaj po toliko letih, bi znalo biti bombastična novice celega tedna. ''se tebi ne zdi, da se je takrat podrlo prav vse? moj odnos z jamesom, tvoja zvestoba, najino prijateljstvo?'' je kar na prste našteval vse stvari, ki so dosegle svoj konec zaradi ene opite noči preživete med njegovimi rjuhami. pri vsem tem je bilo res najhuje zgolj to, da ni mogel krivde zvaliti na kogarkoli drugega, kakor kazalec krivde usmeriti naravnost nase in na podobo v ogledalu. ''oprosti, ampak res si ne predstavljam, kako naj bi tebe ali njega še kdaj pogledal v oči, ko sem položil dlani na tisto osebo, ki je bila daleč najbolj prepovedana,'' je zmajal z glavo ob iskrenem priznanju. če je hotela vedeti, zakaj so vsi njeni klici odšli naravnost v odzivnik, potem je morala razumeti najprej to, kaj se je takrat odvijalo v njegovi glavi – kar se odvija še sedaj, čeprav je prekršil svoje malo pravilo in prišel na srečanje z njo. ''ne morem te gledati več kot prijateljico, res ne,'' je napravil težak zavzdih in umaknil pogled z nje. kadar se je srečal z njenimi očmi ni več videl najboljše prijateljice iz otroških in najstniških dni. ni bila več oseba, ki je stala ob njem v vsem sranju in pretrpela vse njegove številne napake. bila je ženska s katero je spal in s katero je izdal svojega prijatelja. to so bile stvari, ki si jih človek ni mogel preprosto odpustiti.

''kaj?'' se je začudil njenemu do skrajnosti sarkastičnem komentarju in samo pričel odkimavati. je kdaj rekel, da je bila slaba v postelji? je kdaj samo omenil, da mu morda tista noč ni bila všeč? ne, govoril je samo o tem, kako krivega se počuti, ker ju ni ustavil in da dogodek obžaluje. jasno da ga. do takrat jo je lahko gledal z drugimi očmi in zdaj se je vse spremenilo. ''prekleto sranje. to se mora nehati, zakaj sem sploh prišel? kreten,'' je dlani prekrižal zadaj na vratu, ko se je nagnil nazaj v svojem sedežu. hitro se je ozrl naokrog in opazil, da sta vendarle pritegnila nekaj pogledov. fenomenalno res. ''če bi bila slaba v postelji, bi vse skupaj lahko preprosto odmislil, hanna. ali razumeš, kaj ti govorim?'' je previdno poiskal prave besede, četudi je vsaka zvenela neverjetno napačno. toda bistvo je lahko razbrala – je končno doumela, da mu je bilo všeč. ona, seks, cela noč. ni se mogel upreti, da ob njenem ostrem tonu ne bi zavil z očmi. nikoli si ni mislil, da ga bo nadirala prav njegova hanna in mu pokazala njegovo mesto v kotu. ''prosim, reci, da se šališ? niti slučajno mu ne mislim tudi naprej prikrivati vsega tega? zasluži si vedeti,'' je bil tokrat resnično osupel, ko se ni strinjala z njegovim načrtom. kako naj mu sploh pogleda v bodoče v oči, če bo v sebi držal tako veliko skrivnost, kot je na primer seks z njegovo ženo? ''ne morem verjeti, da ga po vsem tem braniš,'' se je šok samo še stopnjeval. ''si pozabila, kako je odšel in sčasoma pozabil celo poklicati? vau, hanna. sploh ne vem, kaj naj rečem. kako si lahko ti tako neumna? če bi mu še bilo kaj do tebe, bi vsaj dvignil jebeno slušalko, se ti ne zdi?'' vedel je, da ga zna kaj hitro zanesti mnogo predaleč, zato je raje stisnil ustnice skupaj in pogled centriral na oddaljen kot bara. ''greva gor. ne bova se prepirala sredi bara, kjer vsi poslušajo,'' je brez kakšnih dodatnih pojasnil ali odgovora na njeno vprašanje o obsojanju vstal in iz denarnice potengil bankovec, ki je pokril njuni pijači. iz žepa potegnil ključ sobe, ki je bila vedno rezervirana ali zanj ali za službene partnerje in se odpravil naravnost proti dvigalu, ne da bi prav dolgo čakal nanjo. tako ali tako mu bo morala slediti, če je hotela poravnati vse račune.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Tor Okt 16, 2012 8:43 am

dejstva, ki ga je ravnoka, dovolj glasno, da ga je lahko slišala samo ona, navrgel prednjo, se je dobro zavedala tudi sama. res je, spala sta skupaj in tako praktično zajebala kakršno koli možnost za normalno nadaljevanje njunega odnosa. sploh pa takšnega, kakršnega sta imela pred tem, pred njeno poroko z njegovim najboljšim prijateljem, pred celotnim šundrom, ki se je pletel okoli njunega življenja. ampak navkljub vsemu kar sta dala skozi in noči, ki sta jo preživela tistega jesenskega dni, so jo njegove besede v tem trenutku bolj bolele, kot pa sama misel na to, kakšno katastrofo sta znala povzročiti. in ni si predstavljala, da bi enostavno za vedno izgubila kontakt z njim, že zaradi sebe ne. potrebovala ga je ob sebi bolj, kot ga je potrebovala deset let nazaj in verjela je, da se nekje v sebi tudi on zaveda tega. le, da je njegov odpor do vsega skupaj povsem odrinil to na stran. »samo še to potrebujem, da rečeš, da sem bila jaz tista, ki je dala povod,« je nekoliko egoistično navrgla naslednje besede in pogled odmaknila iz njegovega lica. dejstvo, da je z njo govoril v trpkem tonu, je prevladalo nad tistim, da ji je bilo pravzaprav mar zanj in je bila vzhičena, da po toliko času vseeno spet sedi poleg nje. globoko je požrla cmok, ki se ji je ob vsem njegovem spoznanju naredil v grlu in le s težavo se je prepričevala, da se vse to res ne dogaja in je samo ujeta nekje v morastih sanjah. če bi šlo tukaj za katerega izmed njenih priljubljenih romanov, potem bi bilo kaj takšnega še mogoče. v resnici pa je res sedela poleg temnolasca, v avli obmorskega hotela in z nekoliko ovinkarjenja poslušala, da je v resnici ne želi več imeti v svojem življenju. pogled je usmerila nekam v tla in začela počasi zmajevati z glavo, »zakaj si potem tu maddox? zakaj prekleto se trudim s teboj, ko mi že na samem začetku poveš, da nočeš imeto nobenega opravka več z menoj?« besede so se zvalile skozi njene priprte ustnice in s pogledom je še vedno vrtala v tla, čeprav je čutila njegovega na svoji pojavi, »resnično, če je tako, potem resnično nočem samo poslušati kako sem zafukala celotno situacijo in kako odveč sem ti. tebi, jamesu, vsem.« mogoče resnično malce ostre besede, ampak ravno tako ji niti on ni prihranil nobenih.

počasi je nagnila kozarec, ki ga je pred tem vrtela med svojimi prsti k ustnicam in ob tem naveličano skomignila z rameni. prekleto, da mu je bilo tako zelo vseeno, da mu je bilo tako odveč. kot bi želela iz njega izvleči nevem kaj in bi v tem trenutku trpel življenske muke. »obnašaš se res tako,« je gladko in povsem brezčustveno dodala njegovemu spoznanju in obraz naslonila na dlani tako, da je gledala stran od njega. brigalo jo je za vse tiste poglede, ki sta si jih prislužila v tem času, ko sta iz vsake minute v minuto bolj stopnjevala glasnost tona, s katerim sta govorila. tako ali tako so jo ves čas vlačili po zobeh, bi bilo kaj drugače, če bi ji pripisali še kakšno avanturo z moževim najboljšim prijateljem. konec koncev ta niti ne bi bila tako zelo daleč od resnice, le prišla bi na dan z nekaj letno zamudo. skomignila je z rameni in se trudila, da se ne bi na njenih licih zarisala nežna sled rdečice, »vse kar razumem je to, da me očitno sovražiš iz dna srca.« besede naj bi izzvenele ostro in samozavestno, pa se je sama dobro zavedala, da je pogrnila na celi črti. torej na koncu vseeno ni bil seks tisti, ki jo je potisnil stran od njega. no v bistvu jo je, a na povsem drug način, kot si je to pred kratkim zamislila sama. odrnila je kozarec, še vedno napol poln z jantrno tekočino, stran od sebe in se po dolgem času spet zazrla v njegov obraz, »niti podrazno se ne šalim. to bom storila sama brez tebe. si dovolj jasno povedal, da me ne želiš v svojem življenju, torej te na koncu lahko prosim, da mi pusti, da si zakon dokončno zajebem sama.« besede so zvenele močno in preudarno, ona pa se je v sebi z vsako minuto bolj klestila. in še sama je bila presenečena nad vulgarnostjo svojega besedišča v navalu jeze, ki se je bohotila v njej. »če te je poklical lani, potem bi mu lahko povedal že takrat se ti ne zdi?« mu je zastavila naslednje vprašanje in ravno toliko zamahnila z roko v kretnji, da je le za nekaj centimetrov zgrešila kozarec, ki ga je prej odrinila stran. hvala bogu za to. »samo še od tebe sem hotela slišati, da sem neumna, da počnem to kar počnem, da bi ga morala že zdavnaj odpikati, mu dati svobodo in življenje, ki si ga zasluži, da, da...« se je konec izgubil nekje v zraku, ko je zakopala obraz v dlani in bila hvaležna za njegov precej hiter sklep, da potrebujeta samoto, ko je odkorakal proti dvigalom, da ni videl motnih oči, s katerimi se je zazrla za njim. globoko je vdihnila, se prisiljeno nasmehnila natakarju, ki je v ozadju spremljal njun pogovor in se počasi napotila za maddoxom. če je hotela stvari priti do dna in mu preprečiti, da ne bi že jutri poslal njenega zakona rakom žvižgat, potem je bila že skoraj prisiljena oditi za njim. »in sedaj ko bova sama, boš lahko vsaj vpil iz srca, kaj?« je z namuznjenim izrazom na obrazu vprašala, ko sta se po dobri minuti tišine v dvigalu, ustavila pred vrati njegove sobe in je vstopila vanjo še predno bi to lahko storil on.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Sre Okt 17, 2012 1:41 am

res ni vedel, od kod je v njeno glavo prišla ideja, da bi krivdo zvalil nanjo? kot da ni bilo očitno, da v celoti krivi sebe in kot da ne vidi, da namerava sedaj popraviti vse skupaj. res ni videl druge rešitve, kot da se pogovori z jamesom, četudi sama tega ni odobravala. na njeno prejšnje vprašanje ji ni znal odgovoriti. tudi sam ni vedel, zakaj se sploh še trudi z njim, niti zakaj se je trudila kadarkoli. v vseh teh letih se ni prav dosti spremenil. tudi sedaj bi raje postavil zabavo pred posel, svobodo pred odgovornost. da, del njega je hrepenel po tem, da bi bil drugačen človek, da bi lahko upravičeno stal vzdržano z visoko dvignjeno glavo. namesto tega se je počutil kot puhloglavi bogataš, ki izkorišča vse po spisku. ''nisi kriva ti, hanna,'' je spregovoril, ko so se vrata dvigala zaprla za njima. pogled je ohranil usmerjen naprej, na odsev njunih podob v kovinastih vratih železne škatle. ''nikoli nisem rekel, da si kriva ti. ti nisi uničla vsega, nisi uničila svojega odnosa z jamesom ali mano in nikoli te nisem krivil za karkoli,'' je ponovil vnovič v podaljšani verziji z nekaj dodatki. vendar ji ni nameraval podajati dodatnih pojasnil glede samega večera in njegove kasnejše odsotnosti. trdila je, da je včasih gledala nanj kot na prijatelja in je v takšni podobi ga je takrat tudi hotela nazaj. ne, ni ji mogel direktno reči, da je od tiste noči ne more videti kot prijateljico, ker je noč zanj imela večjo vrednost kot zanjo. ''in kaj boš storila, ko mu poveš?'' je nadaljeval v tihem vprašanju ter prezrl njen komentar o vpitju. v življenju še ni vpil nanjo in tega vsekakor ni nameraval početi zdaj. izlet v hotelsko sobo je služil le temu, da sta imela na voljo več zasebnosti in sta bila lahko na varnem pred radovednimi pogledi in mestnimi opravljivci.

vrata dvigala so se razprla, ko sta prispela do najvišjega nadstropja, kjer se je nahajal penthouse st. cloudovih. stopil je za njo na hodnik, kjer je nato prevzel vodstvo in se ustavil pred vrati z zlato številko 316. elektronski ključ je podržal ob senzorju, da je slednji zapiskal in vrata so se s klikom odprla. stopil je v notranjost in spustil notri še rjavolasko. kaj točno sledi sedaj, ni vedel. odložil je kartico na malo omarico in takoj odprl kabinet z alkoholom, nujno potreben doze močnega žganja. ''storila boš več slabega kot dobrega, če boš ti govorila z njim. ne bo ti pustil pojasniti ničesar, samo odrvel bo čez vrata in bil v minuti na mojih vratih,'' je odkimal, ko je znova negiral njeno vztrajanje pri tem, da novico razglasi ona. ''če mu povem jaz, bo opravljeno hitreje. znesel se bo nad mano, se pogovoril s tabo, ko bo imel jasno glavo in končano bo. lahko bosta živela srečno do konca svojih dni brez mene. saj to hočemo vsi, kajne?'' je nadaljeval v grenkem tonu in konjak nalil v dva kozarca, v katera je nato pristavil še nekaj kock ledu. podal je enega od kozarcev proti njej, ko je sam sedel na rob ogromne sedežne garniture in strmel v kozarec v dlani. ''nisem hotel uničiti ne najinega prijateljstva in nikakor ne tvojega zakona. tako da oprosti,'' je pogledal proti njej z rahlim opravičujočim nasmeškom. zmajal je z glavo in nagnil žganje k ustnicam ter izpil vsebino kozarca v eni potezi. ''ne bom ti rekel, da upam, da se vse lepo izide, ker ti pač ne morem lagati,'' se je bil primoran zateči k skorajda brutalni odkritosti: ''mislim, da bi se morala ločiti od njega, hanna. že leta nazaj.''

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Sre Okt 17, 2012 3:16 am

note: sorry that one kinda sucks.

z vsako besedo, ki je odplavala med njima, je bolj dvomila v to, da je bilo srečanje pravilna odločitev. mogoče bi bilo res bolje, da bi samo še enkrat več enostavno spregledal njeno sporočilo in se preprosto ne prikazal. odmahnila je z roko pred njegovim obrazom kot bi ga skušala na ta način utišati, »maddox, odnehaj prosim.« v tej godlji sta bila oba in na koncu bosta morala oba prevzeti krivdo na svoja ramena, ne kot v tem trentku, ko sta samo izpodbijala in opravičevala drug drugega. »ne govori, da nisem kriva, če vem, da sem. ravno toliko kot ti. saj ni bilo, da nisem sodelovala in si me silil v kaj,« je skušala svoje besede nekoliko omiliti in jim dodati lepši prizvok, kot mu ga je namenjala nedolgo nazaj. enostavno v resnici ni želela bitijezna, četudi bi mu v taistem trenutku najraje vrgla kozarec v glavo in ga s tem prisila, da utihne. ampak vse skupaj so bile le misli, ki so se podile skozi njeno glavo, ko je ob tem razmišljala o njegovem zadnjem vprašanju. rahlo je skomignila z rameni in s tem nakazala svojo neodločenost, »pojma nimam maddox. vem samo, da hočem to storiti sama. in ne v prvem trenutku, ko ga bom zagledala na ulici.« tega pač ni imela v načrtu. četudi je zagrešila eno največjih napak v svojem življenju s tem, ko ga jeprevarala in je v resnici želela samo nekako pozabiti na dejstvo, da ga dejansko ni ob njej, ni želela, da kdo drug prevzame tudi njen del krivde. še najmanj pa je to privoščila maddoxu.

tisočkrat se je zahvalila, da je vsaj pot, ki sta jo preživela v dvigalu minila kolikor toliko mirno, brez odvečnega blebetanja in privijanja pogledov nanju. že tako je situacija izgledala neljuba, ko je stala v napol polnem dvigalu poleg bivšega prijatelja, ljubimca, ljudje pa so začudeno strmeli vanjo vsakokrat, ko se jim je zdelo, da ne gledata v njihovo smer. a v zadnjih nekaj nadstropjih sta ostala sama, glede na to, da so si st. cloudovi lahko privoščili mansardni apartma v najvišjem nadstropju. »kot jastrebi so, prisežem,« je zamrmrala bolj sebi kot komur koli drugemu, ko sta vrata dvigala pustila za seboj in se je par srednjih let z precej izbuljenimi očmi obrnil za njima, ko sta izginila za vrati sobe. postavila se je ob manjšo steno, ki je ločevala kuhinjo in dnevni prostor in se z hrbtom naslonila nanjo, ko je iz pljuč izpustila glasen vzdih. ji je resnično imel namen pojesti vse živce nocoj? »ne strinjam se s teboj,« ga je gladko zavrnila še enkrat več in pogled odmaknila z njegove postave, ko se je spravil nalivati žganje v kozarce. »zakaj se ti zdi, da bi poslušal prijatelja in ne lastne žene?« mu je sama navrgla naslednje vprašanje, čeprav je znala že v naslednjem trenutku odgovoriti sama nanj. ker je mogoče njega vsaj poklical v zadnjih treh letih, medtem ko je njej namenil le borno čestiko za rojstni dan. še na njuno obletnico je pozabil...vsakokrat. sprejela je kozarec z jantrno tekočino iz njegovih rok, a si že v naslednjem trenutku premislila, ko ga je spustila iz rok in se je ta razmazal po tleh. »prekleto,« je zaklela in z nekaj koraki stopila preko umazanije do krpe in jo položila čez madež na tleh. »maddox dojemi že enkrat za vselej, da si nikoli nisem želela, da odideš iz mojega življenja. to si storil sam,« je zašepetala medtem, ko si je dala opraviti z nastalo katastrofo izpod svojih rok. vstala je in odvrgla krpo po tleh, ko je stopila proti njemu in se ustavila toliko stran od njega, kot se je njej zdela zadostna 'varnostna' razdalja. »ničesar nisi uničil ti,« je odkimala, ko je s pogledom zrla v njegovega, »če sva, sva uničila skupaj. začela pa sem jaz, ko sem jamesu takrat dejala, da se popolnom strinjam s tem, da gre on v LA, jaz pa ostanem tu.« ker mi v resnici niti najmanj ni bilo prav, je nadaljevala v mislih in sklonila pogled. in navkljub nežnim besedam, ki mu jih je namenila, ji je on vrnil z bolečim udarcem, »in kaj bo drugače, če se ločim? bom kar iznenada srečna, bom na novo zaživela mladostno zaljubljena in ljubljena?« še sama ni vedela kje pobira besede, a enostavno metala mu jih je v obraz brez zadržkov, »edini moški za katerega sem bila prepričana, da sem vanj zaljubljena, poleg jamesa, si bil ti. ampak očitno tega nisi nikoli dojel.« vse skupaj je izzvenelo kot neko globoko priznanje, ko pa je bila v resnici samo stvar, ki so jo toliko let nazaj videli vsi, samo onadva ne. ja, ji je bil pač pri srcu. je bila pač kot neumna najstnica zaljubljena vanj. a kaj, ko je vse skupaj izpuhtelo z dnem, ko ji je predstavil jamesa. mar danes to kaj spremeni?

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Sre Okt 17, 2012 5:49 am

kaj je sploh želel od nje? da ne lepem podpre vsako njegovo odločitev, kakor da se sama ne zna odločati, in mu prepusti vse vajeti? seveda se je čutil dolžnega nekaj narediti. ni mogel samo čepeti v svojem stanovanju in strmeti v vhodna vrata z nestrpno napetostjo pričakovanja. ni mogel samo čakati, da bo naenkrat po vratih pobutala pest v nič preveč nežnem oznanilu prihoda in bo na drugi strani stal razjarjen james ter zahteval njegovo glavo. resnično je verjel, da so njune možnosti boljše, če spregovori on. vedel je, da bi svetlolasec hanni odpustil karkoli. in ne samo to – dolžan ji je bil odpustiti karkoli bi morebiti že zagrešila v času njegove odsotnosti. ni ji mogel reči, da je zanesljivo vedel iz prve roke, da jo je njen mož prevaral ob več kot eni priložnosti. ena noč z njegovim najboljšim prijateljem je bila najverjetneje popolno maščevanje za jamesov odhod in skakanje čez plot. a ostal je tiho vse do vrha hotela. vse do odpiranja vrat hotelske sobe, kjer ju je naposled zaobjela težko pričakovana tišina samote in miru. niti zdrznil se ni, ko je kozarec zdrsel iz njenih rok in pristal na tleh. odbil se je od mehke preproge in se prevrnil naokrog, da se je rjavkasti konjak razlil po preprogi. ''pusti,'' je bila ena sama beseda njegova celotna reakcija, ko je spremljal njeno pospravljanje. kako daleč sta prišla – bila sta si kot tujca, ki sta skupaj opazovala katastrofo. ''hanna, zakaj ne moreš razumeti, da mi drugega ni preostalo?'' je nadaljeval v istem ravnodušnem tonu in svoj kozarec vrtel med prsti, da se je tekočina vztrajno vrtinčila skupaj z njegovimi mislimi. ''če bi ostal pri tebi... bi dočakal grozen konec. bilo bi nerodno in neprijetno. ne bi si mogla več zaupati in prijateljstvo bi v vsakem primeru z leti razpadlo,'' je izpil še drugi kozarec in ga odložil na kabinet s pijačo. kratka pavza in nalil bo naslednjega.

''ne vem, ne vem, ne vem. ne morem videti v prihodnost. ampak ali bi res bilo tako slabše kot je zdaj?'' je najprej vztrajno ponavljal in stresel z glavo, ko je s prosto dlanjo segel med temne lase in jih izmučeno razmršil v obupani gesti. res je hotel samo, da se postavi na lastne noge in obrne nov list. prekleto, deset let jo celo mesto gleda, kako počasi propada in kako sameva v stanovanju, medtem ko za njenim možem medli polovica svetovnega ženskega prebivalstva. že samo časopisi dnevno pišejo o njegovih podvigih in morda je vmes nekaj izmišljenih govoric, a bilo je tudi nekaj resnice. ''zakaj se še vedno oklepaš upanja, da si bo na lepem premislil in se vrnil k tebi? sranje, hanna, odnehaj že,'' je posegel po ostrejšem tonu, ki je bil edini način, da mu resnično prisluhne in se neha sprenevedati. dvomil je, da bi jo v enem večeru lahko preusmeril v povsem drugo smer. preveč je bila zakoreninjena v prijetne spomine iz preteklosti. verjetno je res verjela, da je james še vedno ista oseba, s katero se je poročila. ''ni še prepozno. stara si 27 let – lahko si ustvariš novo družino, greš nazaj na faks in študija ne prilagodiš njemu, najdeš... najdeš nekoga novega in se zaljubiš,'' je povsem resno odgovoril na njeno sarkastično zastavljeno vprašanje. sam se je že umaknil iz njenega življenja, ne bo ga znova bodlo, ko bo gledal, kako se zaljublja v drugega. prvič nikakor ni bilo prijetno, a zdaj ju ni vezalo nič in imela je povsem svobodno pot, samo do odvetnika je morala stopiti in stvar bo rešena. ''boš vztrajala novih deset let? prekleto, ne bodi trapasta. nihče te ne bo obsojal, če obupaš. nihče ne bo mislil, kaj manj o tebi,'' je zavzdihnil med nalivanjem tretjega kozarca. potreboval je karseda močno dozo, samo to bo situacijo lahko naredilo malo bolj znosno. ''hanna...'' je počasi odložil steklenico, ko je bil s hrbtom obrnjenm proti njej, in se z zaprtimi očmi zasukal naokrog proti njej. v mislih je preštel do pet in se znova prepričal, da je slišal res prav, preden je pogledal njo in ji stopil nasproti. ''nisem bil zate, ne takrat. bil sem povsod, z vsemi, in bil sem globoko v raznoraznem sranju in res res res nisem bil zate,'' je izbral besede, ki so še najbolje opisovale takratno situacijo. kdaj je dvignil dlani in zaobjel njen obraz ni vedel, morda nekje vmes, ko se je izgubil v paru toplih rjavih oči, ki so mu bile nekdaj najbolj domač pogled na svetu. ''nisem pričakoval, da boš končala z jamesom. preden sem se zavedel, kaj se dogaja, si že bila oblečena v belo in hodila po cerkveni ladji proti oltarju,'' je že lahko čutil, kako v njegovem grlu nastaja debela zanka: ''samo... samo loči se.''

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Sre Okt 17, 2012 6:34 am

»vsakič isto,« je zamrmrala nekam predse in zmajala s pogledom, »se resnično ne moreš spomniti drugačne vrstice? občutek imam, da je to edina stvar, ki sem jo ves ta čas slišala od tebe.« vsakič znova ji je ponavljal, da se je odločil prav, da mu drugega ni preosalo, da je bilo tako najbolje. ampak na koncu je prišla do enostavnega spoznanja, da je bilo tako najbolje zanj, ona pa se je lahko obračala v lastni bedi, pa za to nikomur ni bilo mar. pa ne, da bi se ji tako zelo slabo godilo v življenju, ampak vseeno je imela na koncu dneva občutek, da so jo vsi tisti, ki jih je najbolj potrebovala ob sebi, pustili na cedilu. in na prvih dveh mestih sta bila vsekakor james in maddox. »dobro zate potem,« se ni ogibala sarkastičnemu zvonu svojih besed, »samo, da si dočakal lep konec, upam, da ti gre. ker sedaj pa res nisva v nerodni situaciji, kaj?« dejstva, da bi njuno prijateljstvo razpadlo v vsakem primeru, se je želela ogniti na daleč. konec koncev je poznala ljudi, ki so celo življenje bili prijatelji, ob tem pa občasno skočili med rjuhe. sebe si sicer v temu podobni vlogi niti najmanj ni znala predstavljati, ampak sanjarjenje je bilo še vseeno dovoljeno. vsaj dokler ji ne bi bilo treba v podobni situaciji stati nekaj metrov stran od njega, da se je počutila vsaj približno sproščeno. »sem pa vesela, da ti lahko zaupam sedaj,« se je z namuznjenim izrazom na obrazu obrnila proti ogromnem oknu, ki je zasedal skoraj celotno steno in se zazrla proti obali, da ji ne bi bilo treba gledati temnolasca.

»ne vem, je lahko?« mu je na vprašanje odgovorila z vprašanjem in globoko zavzdihnila ob njegovih dlaneh, ki so v tistem trenutku spolzele skozi njegove kratko pristrižene temne lase. »in ne, nočem ti odgovoriti na to vprašanje,« je odkimala, »oprosti ampak drugačnega življenja si niti več ne predstavljam. da bi šla ven, brez skrbi pogledala za drugim moškim, zlila vase kozarec ali dva kakor si me učil in uživala večer in jutro, ki bi sledilo. oprosti, ampak to nisem jaz.« bilo je čisto res. takšnega življenja si ni predstavljala in verjetno bi bilo kljub ločitvi precej enako temu, ki ga je živela danes. večeri odeti v toplo deko pred televizijskim sprejemnikom, z veliko skodelico črnega čaja in krožnikom sadja, dnevi, ki bi jih preživela na delu in jutra, ki bi jih prespala v mrzli postelji. da bi se lahko zaljubila na novo – zdelo se je kot misija nemogoče. »mogoče zato ker ga še vedno...« je tiho, a nič kaj mirno spregovorila in oba sta vedela kaj naj bi bila zadnja beseda. ljubim. bil je še vedno njen princ na belem konju pa naj je bilo to slišati še tako osladno, vedno je bil, četudi jo je tolikokrat razočaral in se je še sama zapirala pred tem dejstvom. ampak te besede ni mogla izgovoriti. ne po toliko času, ne ob dvomu, ki so ga vsi sejali v njej. odkimala je, nekoliko prestrašena nad njegovim ostrim tonom, s katerim jo je naslavljal, »in dam potem čez nekaj let skozi še enkrat isto? ko se me bo naveličal, našel drugo, mlajšo in videl, da nisem tista prava zanj? hvala lepa, to si bom prihranila.« tudi če bi se dejansko ločila od jamesa, se ni imela niti najmanjšega namena še kdaj poročiti. dovolje je bilo, da je enkrat nosila tisto belo obleko, z dolgim pajčolanom in nasmšekom na obrazu, ki je bil nekakšno upanje za lepo prihodnost. verjetno se tako ni več znala nasmehniti, kakor se je jamesu takrat nasmehnila pred oltarjem. »ne maddox,« ga je zavrnila, ko je nekoliko skrušeno izrekel njeno ime. šla je predaleč s svojim priznanjem, tega se je sedaj zavedala, »ne otežuj situacije, prosim.« skušala se je odmakniti, obrniti proč, ko je uvidela njegovo postavo stopati proti njej, a še preden bi to lahko storila, so njegove dlan objele njen obraz in enostavno jo je paraliziral. ni se mogla, niti se ni želela premakniti. »ti si bil tisti, ki naju je predstavil, za božjo voljo. ali pa si mislil, da se moški kakršen je on, enostavno nikoli ne bi mogel zaljubiti v nekoga kot sem jaz?« je iztisnila iz sebe besedice, še vedno vzhičena nad dejstvom, da čuti dotik njegove kože na svoji, toploto njegove sape na svojem obrazu. tiho ječanje se je izvilo iz njenega grla ob zadnjih besedah, ki jih je namenil, »prekleto maddox, privlečem na dan priznanje še iz srednješolskih dni in ti še vedno misliš na mojo ločitev?« lahko je videl kako so se njene ustnice napele in stisnile v tanko črto dvoma, »nič drugače ne bo. ti boš še vedno mimo mene hodil kot mimo duha...torej ne pridobim s tem ničesar. ponos pa sem izgubila že nekaj let nazaj.« njene besede so bile nelogične in v tem trenutku ni vedela kaj sploh želi od njega, kaj pričakuje. bil ji je zopet tako blizu, a vseeno je bil z besedami tako daleč. jo je res tako z veseljem odrival od sebe.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Čet Okt 18, 2012 3:02 am

''in še naprej bo vsakič isto, dokler ne boš končno enkrat razumela mojega stališča,'' je znova vztrajal pri trmastem ponavljanju. ''ne, slišala si marsikaj. vendar si se določene stvari odločila prezreti – na primer tisto malenkost s konkretnim pojasnilom, zakaj te ne morem pogledati v oči,'' ji je nemudoma butnil nazaj. če je sama prezrla najpomembnejši del, besede, celotnega pogovora, potem za to ni bil kriv on, temveč ona. bo še vedno po vseh teh letih vztrajala pri nevidnem stanju v ozadju dogajanja in se poskušala distancirati od vsega? kakor da komplimenti ne bi mogli biti namenjeni njej, kakor da pozornost ni bila samo in izključno zanjo. ''ti bom moral povedati še enkrat? črkovati? v-š-e-č mi je bilo hanna. bilo je neverjetno. in zato oprosti, res prekleto oprosti, če te tudi zdajle ne vidim več kot prijateljice ampak kot žensko s katero sem spal in s katero bi brez pomislekov spal še enkrat, če... če ne bi bila to ti,'' je tako silovito pričel mali monolog ob obširni verziji prej samo zamrmrani besed. pričakoval je, da se bo vanj naselilo olajšanje, ko bo končno vse spravil iz sebe naravnost v njen obraz. namesto tega pa je ni mogel niti pogledati, ker je bil preveč zaposlen z opazovanjem madeža konjaka, ki se je širil po svetli preprogi in jo preplavaljal s svojo gnilo rjavo barvo. ''in če ne bi bila z jamesom,'' je z znatno tišim glasom dodal še en razlog, veliko pomembnejši. s prvim bi se znal soočiti, znal bi ga zaobiti, problem rešiti. preko jamesa ni mogel iti še enkrat. ''je to dovolj drugačno pojasnilo za tvoj okus ali naj nadaljujem?'' se je samo bežno ozrl proti njej, toliko da je preveril, da ga je zdaj končno slišala – njega in povsem sesuto priznanje. ''seveda, blazno dobro mi gre. fenomenalno. fantastično,'' je brezbarvno prikimal na njene besede, njegove so bile daleč od resnice, povsem prepojene s sarkazmom. ''bravo hanna, kar obrni mi hrbet in se skrivaj pred pogovorom. hotela si govoriti z mano, klicala si me enkrat na uro – zdaj sem tukaj in povsem pripravljen na to, da opraviva s tem enkrat za vselej. ti pa raje gledaš skozi okno,'' je zmajal z glavo, ko se je obrnila stran od njega proti ogromnemu oknu, ki je gledalo na obalo in svet, na katerega je počasi legala tema.

ob njenem odgovoru se je kot strela zasukal proti njej, napol ogorčen in predvsem razočaran. ''kakor sem te učil, resno?'' jo je vprašal z dvomečim tonom, ne povsem prepričan, kam je ciljala. ''si to zdaj navedla opis mojega življenja? ker je res tako preprosto gledati naokrog za drugimi in se nalivati z alkoholom ter samo uživati. se ti zdi, da to počnem? uživam?'' je nadaljeval s trmastim preverjanjem, čemur je sledilo tudi, v njeni družbi značilno, zmajevanje z glavo. ni vedel niti, kaj naj ji reče v odgovor. naj ji pove o vseh trenutkih, ko se je ustavil sredi dela in pomislil nanjo. kako je z vsako mislijo nanjo prišla še misel na tisto moč in nespregledljivo dejstvo, da jo neverjetno močno pogreša in da ga hladna boleča razdalja med njima počasi ubija. naj ji pove, da se je včasih moral ustaviti sredi biločesa in jo fizično forsirati iz njegove glave. da je včasih želel dvigniti slušalko in jo poklicati, vendar se je zadržal in to samo za njeno dobro. toda potem bi bila spet na isti točki – da ponavlja svoje nesmiselne razloge. kozarec bi mu skorajda zdrsel iz rok, ko je prekinila stavek pred koncem. veke so se mu samodejno zaprle v poskusu, da ohrani mirno kri in predvsem, da ohrani čustva zase – en sam pogled proti njemu bi zanjo bil dovolj, da bi vedela, kako zelo so njene besede bolele: ''...ljubiš. seveda.'' odložil je že zdavnaj prazni kozarec na vrh malega kabineta z alkoholom, ko se je napotil proti njej. ''in jaz sem mislil, da bi... fuck, kakšen kreten,'' so bile besede samo zašepetane v brado in ni bil njegov namen, da jih naglas deli z njo. samo utrinek njegovih misli, ki so se nehote izvile na plan. ''jaz otežujem situacijo? nisem jaz tisti, ki je minuto nazaj privlekel na dan najine dni... prekleto, najina leta, leta pred jamesom,'' je tokrat jeza prevzela njegov ton. kako si je drznila to reči? poskusil je ostati tiho, a njegove dlani so prisilile njen pogled samo nanj. kratek preblisk spomina je šinil skozenj, njuna koža v nežnem dotiku. ''nekoga kot si ti?'' je ponovil zanjo, samo še bolj razjarjen, ker je čisto narobe dojemala vse, kar je rekel. povedal ji je, nekaj minut nazaj, da takrat ni bil pravi zanjo. da bi jo uničil in bila je preveč čudovita, da bi v tistem obdobju lahko prenesla tako strohnelega in propadlega človeka, kot je bil on. ni poznal meja, ni poznal morale. takrat ne. zdaj je bilo vse drugače – seveda, zdaj je bila poročena z njegovim najboljšim prijateljem. naredila je napako, ko je stisnila ustnice skupaj in je bil primoran pogledati naravnost v tenko rožnato linijo frustracij. ''hočem te,'' je popustil svoj oprijem in se osredotočil na njene oči, raje kot na ustnice. ''hočem te, vendar ne, če pride james v paketu. in če obstaja verjetnost, da ga nikoli ne boš mogla pozabiti,'' je nadaljeval, ko se je namrščil v notranjem spraševanju, koliko naj reče, koliko sebe naj izda, ''zato prosim, reci da razumeš, kaj ti govorim, ko te moledujem, da se loči.''

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Pet Okt 19, 2012 2:46 am

pomenljiv pogled, ki ga je obrnila v njegovo smer je kaj hitro izgubil na pomenu, ko je tudi sam posegel po nekoliko ostrejšem tonu besed, ki ji jih je namenil. vzihčenje nad dejstvom, da je zopet v nejgovi bližini in da zopet lahko vsaj v dokaj normalnem kontekstu govori z njim, je počasi tonilo, ko je bila vedno bližje spoznanju, da z njim resnično ne bo mogla pogovora zaključiti na način, kot si ga je želela sama. na način, da bosta potem čez deset dni lahko drug drugega pozdravila na cesti z nasmeškom na obrazu, brez čemernega pogleda, ki sta ga pred tem nosila na obrazu. »torej praviš, da se moram enostavno sprijazniti z dejstvom, da sem te izgubila zaradi ene preklete noči, zaradi dejstva, da sva pač naredila napako?« je živčno grizla ustnico ob izrečenem spoznanju in se ob tem trudila, da ne bi pogleda nemočno obrnila stran od njega. s tem se tako enostavno ni mogla sprijazniti, bilo je dejstvo. bil je človek, ki mu je v mayberryju kot mlado dekle najbolj zaupala, ga imela za najbližjega, potem pa tako. enostavno pretežko je bilo, da bi kar tako popustila pritisku, preveč je bilo za izgubiti. »če ne bi bila jaz,« je tiho ponovila njegove besede, ko je sama pri sebi še vedno premlevala stvari, ki ji jih je nepotrpežljivo zmetal v obraz, kot bi bile tako enostavne. občutila je čudno bolečino na ustnicah, ko je spoznala, da jih je od živčnosti že tako stiskala skupaj, da so verjetno ostale skoraj brez barve. popustila je stisk in sledila njegovemu pogledu na madež, ki ga je nekaj trenutkov nazaj povzročila ona. »prosim ne glej stran,« ga je milo prosila, ko je uvidela njegov sklonjen pogled. mogoče to res ni bilo pojasnilo, ki ga je iskala od njega, enostavno bilo je skoraj preveč osebno in globoko. in ob njegovem izrazu na obrazu bi ga skoraj lahko označila za brutalno direktnega. »oprosti, ne bi smela govoriti tako,« je dodala in upala, da bo pogled končno uperil proti njej, »tega si nisi zaslužil po vsem tem.« čutila je prepojenost njegovih besed s sarkazmom in nestrpnost, ki se je kopičila v vsaki besedi, ki ji jo je namenil naslednjo. »in kaj naj?« se je sedaj ona polastila sarkazma, »naj gledam tebe kako strmiš v tla, kot bi te bilo strah, da bom storila kaj napačnega, če me boš pogledal v oči?«

opravičujoče je skomignila z rameni, »narobe si razlagaš.« v mislih ni imela besed, ki ji jih je ravnokar položil na pladnju pred nos, pač pa dejstvo, ki ga je prakticiral na njej kot na svoji najboljši prijateljici še pred časom jamesa. »bolj sem imela v mislih tvojo otroško razposajenost izpred desetih let. ko si skušal vame vliti nekaj življenja, narediti iz mene dekle, ki bi bilo vredno tvojega prijateljstva in družbe. in ne razumi me napak, oboževala sem tiste dni,« je skušala vsaj približno objasniti svoje misli, ki so se vrtinčnile v njeni glavi. njegovega življenja zadnja leta sploh ni poznala več. mogoče se je zresnil, postal odgovoren in spodoben moški, ki bi si ga za moža želelo vsak dekle. mogoče je v klub zahajal samo še takrat, ko je opravljal svoje posle kot lastnik le tega. lahko pa je imel v svojih žilah še vedno priokus mladega maddoxa, ki je znal uživati, večeru vliti tisto čarobnost in ga narediti nepozabnega. »vse kar vem o tebi je to, da si še živ, vse ostalo je očitno preveč, da bi delil z menoj, ne obsojaj me torej, ker mogoče narobe sklepam kako živiš svoje življenje,« pa še to je vedela samo zato, ker je od časa do časa srečala njegovo sestro ali kogarkoli, ki je svoje življenje delil z njim, ter vse skupaj izvedela nekoliko po ovinkih. res ji je bilo več kot mar zanj, samo, da jima očitno ni šlo skupaj na noben način. tih zvokec se je izvil iz njenih ust, ko je on spregovoril tisto besedico namesto nje. nemočno je zmajala z glavo in glavo izvila toliko nazaj, da se je lahko naslonila na steno poleg sebe, »da bi imela jaz toliko moči, da bi to povedala na glas.« in lahko je čutila nekaj v njegovem glasu, bilo je skoraj nemogoče spregledati. jeza? obup? nesoglasnost? »maddox,« je besedice zašepetala še sama, stegnila dlan proti njemu in se v vnovičnem poskusu, tokrat vseeno dotaknila njegovega lica, ko je svojo dlan položila nanj, »govori z mano, prosim.« želela si je njegovih besed, čeprav so jo te ob ostrem tonu, ki ga je uporabljal, rezale kakor mehko meso. iz enega trenutka, ko je bil ves skrušen, do drugega, ko je kar naenkrat proti njej uporabil ves možen prezir, ki ga je lahko zaobjel. medel jo je še bolj, kot je bila predno sta se dobila, v njeni glavi je povzročal kaos na katerega ni našla odgovora. kakor ga ni našla na naslednje besede, ki jih je izrekel v njeno smer, ko so dlani na njenih licih postale nežnejše. ustnice so ji zatrepetale in telo se je zvilo od bolečine. »ne, ne moreš,« je zašepetala obupano, bolj kot odgovor sebi kot njemu, kot bi se prepričevala, da se to zares ne dogaja. vsa ta leta, potem pa privleče na dan besede, ki jih je tako zelo želela slišati toliko let. »ne veš kaj me prosiš maddox,« je zamrmrala, omotična od spoznanja, ko se je skušala odmakniti od njega, a je vse kar je lahko naredila, svojo glavo naslonila na njegove prsi in za trenutek zaprla oči. »obljubljaš mi nemogoče...maddox nebi,...ne morem upati, da se boš spremenil zame, ne morem zahtevati tega od tebe,« je tiho spregovorila, ko je dvignila pogled proti njegovemu, njen obraz le nekaj centimetrov oddaljen od njegovega. v glavi se ji je vrtelo. ali od besed, ki sta jih namenjala drug drugemu in situacije v kateri sta se znašla, ali od tega, da se je v njegovem objemu rok počutila tako domače, o tem ni bila prepričana, a vedela je česa si bolj želi.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Sob Okt 27, 2012 2:49 am

note: firstly, sorry for being late. secondly, i hope it doesn't suck too much. "/

ne, ni dojela. nikakor ji ni mogel vcepiti v glavo, da je bolel že samo en pogled nanjo in vedenje, da se je ne sme niti dotakniti. ni razumela, da gledanje v tla in stanje na miru zahteva od njega nepredstavljivo moč. narobe je tolmačila vse, kar je prišlo iz njegovih ust. je kdaj rekel, da ni vredna njegove družbe? je kdaj samo namignil na to, da je bila pod nivojem njegove običajne družbe? ''skušal sem vate vliti življenje iz povsem drugih razlogov,'' je ostro odkimal, ko se je namrščil ob misli, da si sploh drzne pomisliti, da je bila zanj kdaj karkoli manj kot najpomembnejša oseba na svetu. imel je družino in razumel se je z vsemi po vrsti. a po koncu šolskega dne je visel v njeni hiši. vikende je preživljal z njo in ne skupaj s preostalimi st. cloudovi. nekje vmes je postala praktično del njihove družine. nekje vmes je sledilo spoznanje, da je nepopisno čudovita in neverjetna oseba, ki si zasluži gledati svet z rožnatimi očali in čutiti samo srečo. ''v redu mi gre. pravijo, da precej dobro. odpri časopis in si preberi, kaj lepega o meni – kako sem prejšnji del podrl victorijinega angelčka ali kaj podobnega. najbolje da verjameš vsemu, kajne?'' je odvrnil, a ton ni nosil jeze ali razdraženosti. kvečenjmu svojevrstno vdanost v usodo. bil je vajen, da so ljudje hitro prihajali do sklepov, ko se je šlo zanj, njegovo osebnost in njegovo zasebno življenje. nedvomno so k temu pripomogle tudi rumene strani tabloidov, kjer se je pojavljal skupaj s svojim razduzdanim življenjskim stilom. in vse to samo zato, da bi pustili sestre in brata pri miru.

ko je izgovorila njegovo ime, je zmogel samo sunkovito odkimati, le da ga je ustavila na mestu še njena topla dlan, ki je segla proti licu. ''hanna, samo nehaj. nehajva s tem cirkusom in pretvarjanjem, da imava še kaj skupnega. res se raje vrniva nekaj dni nazaj, ko sem bil brezsrčni prasec, ki ti ne vrača klicev,'' je dejal, a besedam je primanjkovalo temeljite odločnosti, ki bi prepričala v njihovo verodostojnost. ''in kaj naj ti še rečem? naj ti pojasnim na dolgo in široko, zakaj sem včasih verjel, da bo james zate boljša opcija?'' se je namrščil in dlani ovil okrog njenih zapestji, da jih je lahko odmaknil nekoliko stran od sebe. vsaj toliko, da je lahko prisebno razmišljal. ''nisem mislil, da bo trajalo, v redu? in potem sem se prekleto trudil, da sem bil srečen za vaju in da se podpiral vajino zvezo, tudi ko so jo vsi obsodili na propad. res se je dobro izšlo kajne? deset let kasneje in sem glavni krivec za to, da je tvoje življenje v razsulu,'' je izpustil njene dlani, ko je spustil pogled k njej in se soočil s trepetajočimi ustnicami in pogledom, ki bi mu zlahka strl srce. ''pravzaprav dobro vem,'' je odvrnil skozi stisnjene ustnice, ko se je nagnila naprej proti njimu in se naslonila na njegov prsni koš, kjer je nedvomno imela priložnost slišati vneto razbijanje njegovega srca. ''hanna...'' je pričel, ko jo je hotel odmakniti stran od sebe, a nazadnje previdno ovil roke okrog nje in jo privil k sebi.

lahko je samo napeto čakal na njen odziv, ki bi lahko spremenil vse – njega in njegovo življenje. sranje, šele zdaj se je zavedal, da bi se bil zavoljo nje resnično pripravljen odpovedati vsemu ostalemu. toda odgovor ni bil takšen, kot bi si ga želel. ravno nasprotno. ''prav. v redu. kot želiš,'' je hitro prikimal in se sredi poti srečal z njenim pogledom. kaj ga je vodilo v naslednji korak ni prav dobro vedel, saj je njeno odklonitev in zavrnitev slišal povsem jasno ter razločno. ni ga želela. a vendar je na njene ustnice pritisnil rahel poljub, ki je na prvi dotik res deloval samo prijateljsko. toda v trenutku, ko se je umaknil, je vedel. bežen dotik ustnic mu nikoli ne bo mogel biti dovolj in zato jo je izpustil iz oprijema ter napravil nekaj dolgih korakov nazaj, samo da bi čimprej prišel stran od nje. ''torej, napravila si odločitev. v redu,'' je še enkrat prikimal, kot da bi se skušal prepričati o tem, da je te zgodbe enkrat za vselej konec. ''nočem te več videti, hanna. mislim... ne morem te več videti,'' je nadaljeval, ko je potisnil dlani v žepe črnih kostimskih hlač in se potrudil, da je pogled ohranil na njej. ''ko bo james na mojih vratih, mu bom poskusil pojasniti in res... res upam, da se izide. vendar moje mnenje poznaš. zaslužiš si mnogo več kot deset let prazno in osamljeno stanovanje,'' je dodal in se na koncu ozrl proti vratom hotelske sobe: ''zdaj pa odidi, prosim.''

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Pon Okt 29, 2012 3:31 am

njene ustnice so ostale zaprte v mirno in tiho črto, ki ni imela nobenega namena komunicirati z temnolasim mladeničem nasproti. izgledalo je, da je z vsako besedo, ki jo je navrgla v njegovo smer, celotno situacijo samo še poslabšala in naredila izraz na njegovem obrazu še bolj mrk kot prej. in če ga je že dobila na samo, na besedo, ki jo je toliko časa želela spregovoriti z njim, potem ga ni želela tako na hitro odgnati. ne, pomenil ji je preveč, da bi ga želela na vsak način izriniti iz svojega življenja, kar pa ji je očitno v tem trenutku ekstremno dobro uspevalo. »takrat si mi vsaj posvečal nekaj pozornosti,« se še vedno ni pustila utišati kar se tiče njunega trenutnega odnosa. sovražila je dejstvo, da sta pristala tam kjer sta bila, četudi na nek način ni obžalovala tiste noči. daleč od tega. tistega večera je od maddoxa dobila več ljubezni kot od jamesa leta. ali pa je bilo samo krivo dejstvo, da je bila tako zelo potrebna toplega dotika in nekaj pozornosti, da se ji je temnolasec takrat tako vtisnil v spomin in zlezel pod njeno kožo še bolj, kot je do tedaj že bil. odkimala je in mrk pogled je sedel na njen obraz, »daj nehaj s pomilovanjem. če bi želel bi lahko imel katero koli maddox, ne slepi se. lahko bi bil srečno poročen, z majhnim temnolasim dečkom, ki bi ti bil na las podoben, zvesto in lepo ženo in uspešnim očetovim podjetjem.« nikoli mu ne bi pustila, da bi se vdal v usodo, ki so mu jo zapisali drugi. problem je bil le v tem, da v njegovem življenju ni bilo prostora zanjo, da bi mu to lahko povedala, »imaš vse možnosti za lepo življenje, samo poglej okoli sebe.« konec koncev si ga je zaslužil...ali ne?

vrnila mu je odkmimavanje in globoko požrla ves trpek okus, ki so ga v njenem telesu povrzočile njegove besede. takšnega maddoxa si ni želela poznati, niti ga nebi želela imeti ob sebi. a vedela je, da je vse skupaj zgolj nekakšen obrambni mehanizem, ki ga je zapiral pred svetom, pred njo. zopet james in njegovo samopomilovanje, krivljenje samega sebe, da je on kriv za njeno trenutno situacijo. »utihni že!« je posegla po trpkemu tonu glasu, ki se je izvil iz njenega grla kakor ječanje. »nikoli te nisem krivila za to kar sem doživela z jamesom. sama sem odgovorila na tisto vprašanje takrat, sama sem se odločila za to, da pred njega še nisem potisnila tistih papirjev, kar bi naredili namesto mene najraje vsi,« je zavrnila vsako njegovo besedo in ob tem jezno odkimavala. a če se je skoraj tresla od vznemirjenja, jo je toplina njegovega telesa pomirila. povrnila zopet v čase, ko je bil njegov dotik na njeni koži nekaj povsem običajnega, ko je bila zmožna v njegovem objemu ležati cel večer, zaspati in se zjutraj zbuditi v enakem položaju. prekleto, bil je njen najboljši prijatelj, kako ne. sedaj pa je bila situacija nemogoča. in tako neznosno si ga je želela nazaj, navkljub vsemu kar sta preživela. ampak ni bila pripravljena na kaj takšnega, kar je v tistem trenutku postavil prednjo. ne še.

»maddox prosim, ne delaj tega,« ga je prosila in njen glas se je zlomil. vedela je, da odgovor ni bil takšen, kakršnega bi mu morala dati, glede na to, kaj ji je ponudil v tem trenutku. njega, njega kot celoto. to, kar si je želela toliko let nazaj, pa nikoli ni dobila. vedno je bila samo prijateljica, ki ga je gledala vsak teden, mesec, z drugo. sedaj pa je imela možnost, da ga ima. samo zase, brez priveskov kakor bi jih verjetno dobila, če bi se v kaj takšnega spustila takrat. »maddox jaz te...,« je zamrmrala, a še predno bi bila zmožna nadaljevati, so se njegove ustnice spustile k njenimi in jih združile v rahel poljub. poljub, ki bi bil brez težav na ravni prijateljskega, a je imel, vsaj zanjo, globji pomen. veliko globji. njena dlan je spolzela iz njegove, ko se je odmaknil korak nazaj in se proti nje obrnil s temno senco hladu na obrazu. odkimala je ob njegovih besedah, še vedno presunjena nad trenutkom, ki sta si ga delila prej. »ne, nemoreš,« je zašepetala, v prepričevanju same sebe, da teh besed v resnici ni izgovoril. hotela je nadaljevati, hotela se mu je upreti, ampak bolečina, ki jo je prizadejal pogled na njegov hladen obraz je bila prevelika, da bi kaj takšnega zmogla. zadejal ji je poslednji udarec, ko ji je pokazal na vrata in jo prosil naj odide. v tem trenutku bi se morala obrniti in oditi. spoštovati njegovo željo in ga za vedno izbrisati iz svojega spomina. ampak tega enostavno ni mogla. »rada te imam,« je tokrat besede dokončala in obvisele so v zraku, poleg zoprne tišine, ki je legla nanju, »zares.« govorila je resnico in ob tem so se ji tresle dlani, ustnice so bile popolnoma suhe. stegnila je roko proti njegovi, a njegov odpor jo je prepričal, da je boljše, če tega ne stori. »želim ti vse najboljše,« je še zašepetala, ko se je trudila, da bi ostala močna in zbrana, a ji je solza vseeno spolzela po licu. ni želela oditi, sploh ne. želela mu je dati drugačen odgovor, želela mu je dati sebe, kakor je on prej ponudil sebe njej. ampak tega se je zavedla šele, ko se za njo zaprla vrata in je obstala na hodniku. »prekleto,« je zamrmrala preden si je pokrila ustnice z dlanjo in se obrnila, da je z prosto roko narahlo potrkala po vratih. za vse ne more biti prepozno. ne sme biti...

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Sob Nov 03, 2012 8:21 pm

ne, njene besede mu niso prav nič pomagale in njena dobronamerna želja za prihodnost je bila kot prazna novoletna zaobljuba. nadaljnih nekaj tednov se bo vztrajno prepričeval, da je njegova dejanja tega večera narekovala sebičnost. da ji je namenil nežen poljub samo zato, ker ji je hotel dokazati, da se lahko še nekaj tako majhnega, miniaturnega, prelevi v divji plamen. ni mogel pogledati proti njej, ko je stopila skozi na široko odprta vrata. vedel je, da misli iskreno in da mu resnično želi najboljše. toda v njegovih očeh je definicijo najboljšega predstavljala ona in sedaj mu je praktično vrgla vse nazaj. priznanje, ki je našlo pot na dan po več kot desetih letih je bilo razlomljeno na pol kot suha palica. še huje. razblinilo se je v prah in pomesti ga je moral pod predpražnik. v nasprotnem primeru bi se lahko kaj hitro izgubil v samopomilovanju in občutku nepojmljive zavrnitve. moral se je sprijazniti s tem, da je izbrala njega. je pač tako naneslo. krivda je bila v celoti njegova – on ju je predstavil, ju spodbujal, da sta pristala skupaj. jima stal ob strani, bil na njuni poroki, bil ob njej vse dni po jamesovem odhodu. brisal njene solze, ko je razdalja postala preveč. bil je tam in ni bilo dovolj. včasih niti vse ni dovolj. zaprl je vrata za njo in se s čelom naslonil na hladen les, ki bi moral imeti zdravilen učinek. potreboval je ledeno prho in steklenico viskija. potreboval je takojšnje razvedrilo in nekoga, ki mu bo omogočil pozabiti hanno pearce. skozi vrata je zaslišal rahlo mrmranje in po slednjem sklepal, da je stala na drugi strani. odmaknil se je od vrat istočasno s trkanjem, ki je sledilo.

''hanna...'' je spregovoril skozi les s svarilnim tonom, ki je pričal o tem, da namerava vztrajati pri svojih prejšnjih besedah in dejanjih. zanjo je bilo bolje, da je bila čimdlje stran od njega, kakor je ugotovila tudi sama. ''prosim, ne otežuj vsega tega, samo odidi,'' je nadaljevalj z manj prepričanja in se odmaknil od vrat. slednja so bila tako ali tako odklenjena. če bo res hotela vstopiti, bo morala samo potisniti kljuko navzdol in problem bo rešen. moral bi zakleniti. stegniti dlan proti ključavnici in obrniti ključ na desno, da bi bila pregrada med njima večja. namesto tega je samo strmel v kljuko in čakal, da se bo pomaknila navzdol. ''povedala sva vse in bila si povsem jasna glede naju. nobene potrebe ni, da podaljšuješ to agonijo. pojdi domov in... samo pojdi,'' je nadaljeval s pogledom prikovanim na vrata, ki so se že pričenjala počasi odpirati, da je lahko samo globoko zavzdihnil in zmajal z glavo. verjetno bi bilo preveč otročje, če bi se zaklenil v spalnico, kajne? vsekakor pa je bila opcija nadvse mamljiva. odločila se je za james, storiti ni mogel ničesar. ''zakaj to delaš?'' je privzdignil obrvi, ko se je srečal z njenim pogledom skozi napol odprta vrata. ''zakaj me še naprej mučiš? prekleto, hanna. dojel sem. izbrala si njega in nameravaš vztrajati v bednem zakonu, ki nikoli ni bil resničen zakon. vem, da te nimam pravice prositi za karkoli, a zdajle te prosim, da me pustiš pri miru, ker res ne morem več,'' je nadaljeval in se vztrajno pomikal čimdlje stran od nje, kakor da ji bo lahko pobegnil.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Tor Nov 13, 2012 10:43 pm

Stvar je bila v tem, da v resnici ni želela oditi, ni želela izpustiti priložnosti, da bi imela maddoxa v svojem življenju iz svojih rok. Toliko ji je vseeno pomenil, toliko ga je imela rada, da si življenja brez njega ni želela predstavljati. In po vsem tem kar sta dala skozi v vseh teh letih, kako ji je stal ob strani, ko ga je tam najbolj potrebovala, mu ni mogla kar tako enostavno obrniti hrbta in zakorakati iz njegovega življenja. A vseeno ni stopila naprej, ampak je samo stala pred zaprtimi vrati in njena dlan je ležala na višini vrat, kjer je verjetno on imel obraz. Konec koncev je bil poleg nje veliko več kot james in pred nekaj minutami ji je ponudil sebe celega. Ona pa ga je zavrnila zaradi moža, ki ga je zadnjih deset let imela tako ali tako samo na papirju, večere pa je preživljala sama doma, v objemu odeje in udobnega naslanjača ob radiatorju, ki jo je grel in televiziji, ki jo je zabavala. Drugačnega življenja očitno sploh ni več poznala. Ampak sedaj je pred njo zaprl vrata in ločevala ju je še večja pregrada kot prej…če bi le imela voljo, da potisne tisto kljuko navzdol in se enkrat za spremembo v svojem življenju odloči pravilno, za svoje dobro, ne glede na to, kako bi stvar vplivala na ljudi okoli nje. »ne, maddox, ne prosi me tega,« je zopet ponovila besede, ki jih je temnolascu namenila že nekoliko prej, ko ji je ponudil svoje srce in njega samega. Ni želela oditi in ni želela, da jo to prosi. Njena dlan se je premaknila nekoliko nižje, da se je s prsti počasi oklenila kljuke, a je vseeno še počakala s tem, da bi jo potisnila navzdol. Do te faze pač še ni prišla. »nočem oditi…samo prosim razumi me, potrebujem…čas,« je vedno bolj omahovala z besedami, kakor bi se bala resnice, ki jo je tiščala v sebi, stvari, ki si jih je v resnici želela, a zanje ni upala poprositi. A vseeno je v tistem trenutku nekje našla moč, da je dlan potisnila navzdol in so se vrata počasi začela odpirati. Kot bi jo bilo strah pred tistim kar stoji na drugi strani, se je podzavestno umaknila korak od vrat stran in samo tiho čakala, da bo znova uzrla temnolaščev obraz, njegov pogled in ustnice, ki jih je nocoj že okusila.

Odkimala je, ko je končno uzrla obličje njegovega obraza in sklonila pogled. »daleč od tega, da bi si povedala vse maddox,« ga je tiho zavrnila in še vedno bežala pred njegovim prodornim pogledom, ki jo je vsakokrat znal prebrati kakor odprto knjigo. In zakaj ni mogel še v tem trenutku razbrati kaj se v resnici dogaja v njej, kaj v resnici čuti. Želela je, da jo posluša, da ji prisluhne, čeprav tega od njega ni mogla zahtevati. In njegove besede, da ga muči so jo zadele bolj, kot tiste, ko ji je očital, da ostaja v bednem zakonu v katerem v resnici nima ničesar. Ne ljubezni, ne topline, niti moža, ki je bil poglavitni člen. »oprosti…lagala sem,« je stopila korak v notranjost in pustila, da so zaradi prepiha za njo vrata zaloputnila s truščem. Upala je, da bo toliko, da bo znal nadaljevati njene besede, ampak samo stal je tam in čakala na to, kaj mu ima za povedati, njej pa oteževal stvar in jo dobesedno silil k temu, da si končno prizna, da prizna tudi njemu. »v resnici,« je z dlanmi segla proti svojemu obrazu in si pomela utrujene oči, v katerih je bilo še vedno moč uvideti sledi solza, ki so ji silile po licih navzdol, »v resnici sem jamesa želela samo zato, ker je bil edino on tisto, kar sem v resnici poznala. V kar sem zaupala in verjela, za kogar sem mislila, da bo ob meni ostal do konca.« glas se ji je v vsakem trenutku bolj lomil in kljub temu se je zavedala, da je končno iskrena in blizu resnice. A on je stopal korak in korak bolj stran od nje in se oddaljeval. »oprosti maddox,« je zaječala in proseč pogled, poln iskrenosti se je obrnil v njegovo smer in se povezal z njegovim, »v resnici si želim tebe.« počasi je stopila še naslednji korak naprej in razlika med njima se je očitno zmanjšala, »in sploh ne veš kako zelo.« njena dlan je nežno oplazila njegovo, ki mu je visela ob telesu, »pozabi jamesa, tako ali tako ga čez en mesec ne bo več. Ali še prej. Tako ali tako nama nikoli ne bo uspelo…ti pa…« in besede so obvisele v zraku.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Pet Nov 16, 2012 1:35 am

Kako je sploh lahko definirala stvari, za katere jo lahko prosi? Niti sedaj je ni krivil. Lahko je pričakoval tovrsten izid in sam je bil kriv, da si je za patetičen drobcen trenutek drznil pomisliti, da bi izbrala njemu podobnega moškega namesto Jamesa. Oba sta imela svojevrsten sloves – Maddox v Mayberryju, James zunaj v svetu. Pa venda je bilo moč verjeti, da je svetlolasec premogel več odgovornosti kot on, da je bil sposoben iskrene zvestobe, če bi le bil ob njeni strani. Mar vendar ni štelo prav to? Razdalja in bližina. Čimdlje stran od vrat je sedaj opazoval kljuko, ki je tiho zaškripala pod njenim pritiskom in so se vrata boleče počasi pričela odpirati, razkrivati vedno več njene podobe. ''Ne, glej... tega ne morem razumeti. Prav tega – da potrebuješ čas. Nisi imela časa dovolj? Tako recimo vsaj deset let, morda malo manj, ker smo na začetku vsi mislili, da se bo vrnil?'' je odkimal na njene besede. Morda se je obnašal nerazumljivo in je pretiraval, toda pri tovrsntih čustvih človek ni mogel odlašati. Preprosto si moral igrati na prvo žogo, početi vse nemudoma iz prvega instinkta, sicer je nastala ogromna zmešnjava laži in lažnega upanja. Dlje kot si odlašal, bolj se je mreža spletala, čvrstejša je postajala. In tako ni mogel razumeti, da potrebuje čas. Takšna odločitev bi takoj morala imeti odgovor. ''Če ga tako zelo ljubiš in se tako zelo nočeš ločiti od njega... zakaj si potem sploh spala z mano, Hanna?'' se je namrščil ob zanj nadvse pametnim vprašanjem. Če si nekoga ljubil, ga nisi prevaral. Bilo je tako preprosto. Nisi ga. Alkohol ni bil zadosten izgovor, zmeda ni bila zadostno opravičilo. Nič ni moglo opravičiti tega dejanja in obstajala je jasna razlaga – nisi ga ljubil dovolj. ''In kaj mi imaš še za povedati? Dodati še kakšen bedast izgovor?'' je zmajal z glavo in tudi sam pogledal stran.

Že po tem, da sta se oba ozirala povsod drugje le v lastne oči ne, bi lahko sklepal, da sta se izogibala samemu bistvu. Imela je deloma prav, vsekakor sta bila daleč stran od solucije, daleš stran od strtega oreha in jasnega dne brez skrbi. ''Mhm,'' je prikimal na njeno opravičilo in besede o laži. Po resnici povedano se mu ni sanjalo, o čem sedaj govori in zmeda ter dvom sta se kaj hitro naselila v njegov pogled. Vrata so tresknila ob podboje za njenim hrbtom in zopet sta bila del identičnega scenarija kakor prej. Sama v hotelski sobi s kupom neizrečenih besed, neizpolnjenih želja. ''Hanna, nehaj, prosim,'' je zamrmral in se z dlanmi oprijel naslonjala kavča za njim, ko se je ozrla proti njemu in je v očeh še vedno videl sledi preteklih solza. Jih je danes zaradi njega pretočila več kakor v desetih letih zaradi Jamesa? Stala je že skoraj ob njem in umakniti se ni mogel nikamor več. Komaj vidno se je zdrznil, ko je oplazila njegovo dlan, in levica se je avtomatično prepletla z njeno, brez njegovega zaukaza. ''Ne,'' je spregovoril po krajši tišini, ko je teža njenih besed končno legla na njegova pleča, v njegovo zavest. ''Ne bova imela tega pogovora in pretvarjal se bom, da tega pravkar nisem slišal,'' je izrekel skorajda jezno, ker ji njen govor ni bil pisan na kožo. ''Ne morem kar pozabiti nanj, tako kot si prejle rekla, da ne moreš tudi ti. Dokler si z njim – dokler sta poročena, dokler nimam pred očmi podpisanih ločitvenih papirjev... do takrat ni nobenega jaz in ti, Hanna. Ne,'' je trmasto nadaljeval in nemudoma izpustil njeno dlan, kakor da bi se ob stiku z njeno kožo vroče opekel. ''In zvoniti po toči je prepozno. Deset minut prej bi rekla, da, in bilo bi drugače. Odločila si se in ne moreš si na lepem premisliti samo zato, ker sem za teboj zaprl vrata in si se začela zavedati, da si dokončno izgubila še mene.''

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Pet Nov 16, 2012 3:15 am

ni zvenelo ravno fer, da ji je očital njena leta, ki jih je preživela sama, ko se je smilila nad svojo usodo. ni bilo kot, da bi ji bil ravno v pomoč pri tem, da bi le prebolela svojega moža, ki je izginil v svetu slave, ko niti na njene telefonske klice ni odgovarjal. in ja, verjetno je bila edina trapa v celem mestu, ki je resnično še pletla upanje, da se bo james nekega dne vrnil in mogoče ostal tu. ali pa ji ponudil, da odide z njim, za njim, ji ponudil življenje in sebe, kakor ji je to obljubil na njunem poročnem slavju. »me obsojaš ker sem upala, da bom vseeno lahko zaživela svojo pravljico?« je pogoltnila cmok, ki se ji je naredil v grlu in čakala, da so se vrata toliko odprla, da se je lahko zazrla v obličje njegovega obraza. in šele sedaj se je zavedala kako neumno je bilo v resnici vse tisto čakanje, da se vrne nazaj njen princ na belem konju. kako patetično so ljudje gledali nanjo vseh teh deset let in kako resnična so bila obrekovanja, da si dekle vseeno zasluži nekaj boljšega, nekoga boljšega. »dobro vprašanje ja, zakaj?« jo ob njegovih besedah čutila neprijetno ščemenje v trebuhu, ko jo je samo še enkrat več sam opomnil na to, kaj je v resnici prizadejala svojemu možu, njegovemu najboljšemu prijatelju. »bil si tam...enostavno. takrat se je zdelo prav. kot bi končno doživljala trenutke o katerih sem nekoč sanjala,« je končno prišla do pravih besed, čeprav si je na koncu želela, da jih ne bi slišal. enostavno bile so očitno preveč iskrene, da bi bile pisane na njegovo kožo. kaj hitro se je zbrala in na ustnicah se ji je izrisal kisel nasmešek, obdan z sledjo cinizma, »ampak na koncu je bil tako ali tako samo seks kajne?« njegove potrditve ni potrebovala, vedel je, da laže sama sebi, a vse skupaj je bilo najboljše obrambno orožje. laž.

»res si isti kreten kot si bil,« je zamrmrala bolj sebi v vednost, kot njemu v poduk in zmajala z glavo nad svojim spoznanjem. kje so bili tisti trenutki nazaj, ko ji je ponujal svoje srce na planju in ji dajal upanje za sanje o skupni prihodnosti? vse kar je sedaj slišala v njegovem glasu je bil prezir in gnus. prekleto, da ga je še vedno poznala, še vedno je znal občutke spremeniti v istem trenutku in včasih se je spraševala zakaj je igralec james in ne on. žilico je vsekakor imel. »nočem...zdi se kakor, da prvič govorim tisto kar želim, počnem tisto kar se mi zdi prav,« je odvrnila in lahko je čutila nežen stisk njegove dlani, ob katero je prej podrsala s svojo. njuni prsti so se zvili v ples in lahko je čutila toplino, ki jo je ob tem oddajal. bilo je kakor bi znova podoživljala tisti večer, ko je lahko čutila toplino njegovega telesa ob svoji, njegovo sapo na svojem obrazu in nežnost njegovih ustnic, ki so se ljubile z njenimi. »ampak si,« je zaječala ob njegovih besedah in ob tem svoje telo potegnila nazaj, ker sta bila že izjemno blizu tega, da se vnovič nasloni na njegova prsa. ob ločitvi njunih dlani, je potegnila svojo trdno k sebi, nato pa jo pustila, da ji je obvisela ob telesu. ni mu bila zmožna ugovarjati, zavračati njegove besede in ga prepričevati k temu, da si premisli. »prav imaš,« je stopila korak nazaj, »ne vem kje sem imela pamet, da sem mislila, da bi to šlo.« vse to. ona in on. ljubezen, njegovi dotiki na njeni koži, poljub. vse skupaj je bila samo lepa vizija o čudoviti prihodnosti, ki bi si jo lahko delila. »oprosit ker sem mislila, da...nima veze,« je pokimala z glavo, ko je stopila korak nazaj, da se je z zadnjim delom stegen butnila ob stol in se sesedla nanj. hitro je vstala in si pogladila srajico, ki jo je imela na sebi, z pogledom pa poiskala njegovega, »nisem te izgubila, ker te nikoli nisem imela.« njene ustnice so se stisnile v tanko črto, ko je hotela pred njim ostati močna in diskretna, ko ni želela pokazati, da jo njegovo slovo boli bolj, kot pa slovo njenega lastnega moža. da je bilo izgubiti njega huje kot karkoli prej. »mogoče bi morala podleči tvojim igricam preden je prišel james, ko si bil le fant, ki je lomil dekliška srca, ne moj najboljši prijatelj. potem bi te imela vsaj košček.«

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Pet Nov 16, 2012 5:43 pm

''Nikoli te nisem obsojal. Samo poskušam ti predstaviti situacijo z vidika prič tvojemu zakonu,'' je zavzdihnil. Kako je preziral ta večer, celoten potek dogajanja, njun celoten pogovor – njuno nesmiselno prepiranje. Kaj vse bi dal, da bi se lahko preprosto vrnila nazaj v tiste enostavne dni brez težkih problemov na njunih prsih. Ni ciljal samo na srednješolske dni, ko se ni hotel premakniti stran od nje, ko je sedela v šolski knjižnici med učenjem. Z veseljem bi sprejel tudi njene dni z Jamesom, samo da bi se vrnila v čas, ko sta bila Maddox in Hanna. Hanna brez njegovega priimka. ''To ni nobena pravljica. Sama si, cele dni. Ne hodiš na zmenke, ker nočeš tvegati še več govoric. Ugovarjaš, ko ga vlačijo po zobeh, ker naivno verjameš, da obstaja upanja,'' je izrekel tisto, kar sta vedela oba, le da je z njegovih ust zvenelo toliko bolj kruto, ker je izgledalo, kakor da jo skuša samo vedno bolj prizadeti. Vendar je bilo zanj pomembno samo to, da odpre oči in uvidi resnico – da se mora enkrat za vselej ločiti od moškega, ki ji že deset let ni prinesel ne dotika, ne ljubezni in nobenega veselja. ''Napačen odgovor, Hanna. Vidiš – tudi zdaj ne razumeš, kaj hočem od tebe,'' so se njegove ustnice ukrivile v nasmešek, ki je vendarle zastal v njenem nadaljevanju. ''Nočem slišati, da sem bil pač tam. Da si spala z mano, ker sem ravno bil tam. Vem, da je nadvse ironično, da jaz od vseh ljudi zahtevam neke vrste izpoved in priznanje, ker oba veva, da mi pojem ljubezni ni ravno preveč blizu,'' je pristavil, nato pa začel ob njeni trditvi nemudoma odkimavati znova in znova. Bolj se ne bi mogla motiti, bolj v temo ne bi mogla udariti. ''Ne. Ni bil samo seks,'' je zatrdil, ''S tabo nikoli ne bi mogel biti seks. Ali samo poljub. Ali samo dotik. Vedno je nekaj več.''

Njene besede so bolele, čeprav jih je v glavi izrekel tudi sam. Da, bil je kreten, obnašal se je kot kreten, reagiral je kot kreten. ''V redu, Hanna. Potem stori tisto, kar se ti zdi, da je prav,'' je skomignil z rameni. Je zdaj ciljala na njeno priznanje o srednješolski simpatiji? Kako bi izbrala njega, če on ne bi postavil Jamesa na njeno pot? Ali je govorila o čem povsem drugem. Kje je bilo dekle, katere misli je znal prebrati v pičli sekundi in kateri so se vsa čustva zrcalila v očeh? Njena dlan je zapustila njegovo in rjavolaska se je odmaknila nekoliko stran, da je sam zajel ostro sapo v trenutku, ko je ni bilo več v njegovi bližini – nevede jo je zadrževal celotno trajanje drobnega kontakta. ''Mislim, da je bolje, da zaključiva enkrat za vselej s tem. Rešiva kar se rešiti še da, preden pristaneva do grla globoko v zamerah,'' je spregovoril z grenkim glasom, ko je sedla na stol, in zaprl oči ob njenih netočnih besedah. ''Vedno si me imela, samo vedela nisi,'' jo je mirno popravil in z dlanjo segel med temne lase, kot tolikokrat poprej, v jasnem znaku frustracije. ''Ne...'' je začel z ugovorom in ni vedel, kako naj nadaljuje. Nenazadnje, le kako naj človek brez vsakega odlajšanja sebe razkrije na dlani, se povsem razgali? ''Vem, kdaj imam v rokah nekaj vrednega. Vem, kdaj ob meni stoji nekdo, ki je vreden... celega sveta. Od prvega trenutka, ko sem te spoznal Hanna, sem vedel, da si dekle za poroko. Dekle, ki jo moraš ljubiti, ker drugače ne gre. In če bi pristala z mano in ne z Jamesom, potem ti ne bi nikoli zlomil srca. Verjetno bi bil zaposlen v očetovi firmi, poročen s tabo in imela bi kup ljubkih otrok. Ampak je prepozno. Zato prosim, še zadnjič...'' je napravil naposled prvi vdih in ni vedel, kdaj je pokleknil pred njeno sedečo podobo na stolu in kdaj so njegove dlani prekrile njene v naročju. ''Poljubi me.'' Ne, ni nameraval reči prav tega. Nikoli ni nameraval reči tega, a na njen odgovor ni niti počakal - le ovil je dlan okrog njenega tilnika in jo potegnil bližje k sebi po težko pričakovan prepovedan poljub,

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Čet Nov 29, 2012 3:59 am

note: sorry for being late and awh, heartbreaking again and again smitten 1

slišati je bilo, kakor, da je njegove besede slišala že tolikokrat poprej in ji nikoli ni bilo zares mar, kaj si maddox misli. tolikokrat ga je imela samo za akterja, ki je bil pač del njenega življenja, čeprav je vedno nosil vidnejšo vlogo, pa si tega na nek način ni želela priznati. verjetno bi ga morala poslušati takrat, ko je za to še imela časa in ji sedaj ne bi bilo treba objokovati dejstva, da je končno dojela česa in koga si želi, ta pa si je ob tem že premislil. »poskušati je pač malce težje, kot dejansko doživljati,« je mrko pripomnila in njene ustnice so se zazibale v namrščeno črto. v tem mestu je vedno izgledalo, da vsi drugi vedo veliko več kot ti sam in z njenim zakonom nikoli ni bilo nič drugače. s to razliko, da so vsi spoznali toliko prej, da je pravzaprav že obsojen na propad, ko si je sama pred tem še zatiskala oči. je bila resnično tako zelo slepa, slepo zaljubljena v moškega, ki mu je bila kariera očitneje pomembnejša od zakona in družine? ustnice so se ji osušile, ko je molče poslušala njegove besede, ki so ji z vsakim trenutkom segle bližje srca. zakaj prekleto ga resnično ni poslušala že prej in se pustila voditi za nos vsa ta leta? sklonila je pogled in zmajala z glavo, »bil je pač moj...bil je pač james, kaj naj rečem drugega.« mencanje odgovora je dovolj jasno namigovalo na to, da se z njegovimi besedami, končno, po vsem tem času vseeno strinja. »težko je, če imaš nekoga tako rad in ne dojameš, da stvar ni tako zelo obojestranska kot upaš.« ob vsem skupaj je bilo težko dojeti ali govori o jamesu ali, v tem trenutku, o njemu. in z vsako besedo, ki ji jo je namenil jo je bolj in bolj medel, jo pehal v meglo. »nikoli nisem vedela...da sploh karkoli želiš od mene...karkoli več od prijateljstva,« je suho pristavila svoj odgovor in se zazrla globoko v njegove oči, »vedno si imel oči samo za vsa ostala dekleta, jaz pa sem se postavila v vlogo tiste prijateljice, ki vedno stoji na tvoji strani, ko te vse ostale ženske obrekujejo in označujejo za največjega debila.« mogoče je bilo tu tudi nekaj njene krivde, glede na to, da očitno nikoli ni dovolj jasno pokazala, da tudi njena čustva do njega niso ravno ravnodušna. ampak bi sploh lahko pričakovala kdaj kaj več? njena samozavest pač nikoli ni bila ravno visokoleteča.

»ljubezen maddox?« je vprašljiv pogled zataval v njegovo smer. njega nikoli ni imela možnosti slišati govoriti v takšni temi, o tako globokih stvareh. vedno je bil pogovor samo o seksu, telesni privlačnosti in tipičnem maddoxu, kakršnega so dojemala ostala dekleta. žigola, ki jim je pač namenil noč svojega življenja. in sedaj je omenil tisto besedico na l, resnično? požrla je cmok, ki se je nabral v njenem grlu ob besedah, ki so se je očitno dotaknile bolj, kot bi si morala dopustiti, »ampak nikoli več kot samo tisto...tista noč.« ga je resnično lahko obsojala, da ji ni dal priložnosti za kaj več? na koncu koncev nikoli nista bila v situaciji v kateri bi bilo kaj takšnega dejansko izvedljivega. odkimala je in sklonila pogled, »ne morem, ti tega nočeš.« besede so bile kratke in boleče in čutila jih je kako so zaplavale skozi zrak, ki je polnil prostor. »torej predlagaš, da je to...slovo?« teh besed si ni želela slišati, niti jih ni želela okusiti na način, na kakršnega jih je, ko jih je tiho zašepetala. tega se je najbolj bala. da bo nekega dne prišel dan, ko mu bo morala dokončno reči adijo, izgubiti še tistega najpomembnejšega, ki ji je še ostal – na nek način. in ni čisto dojela kdaj je njegova silueta poklenila prednjo, kdaj so se njegove dlani nežno položile čez njene, kajti bila je preveč vzhičena nad besedami, ki ji jih je mrmral. ki jih je govoril kakor, da zanj obstaja samo ona, da ni preostalega sveta okoli njiju. besede, ki so zvenele kot nekaj takšnega, kar si je želela slišati, le konec je bil drugačen od tistega začrtanega. umaknila je svojo dlan izpod njegove, ko si je z hrbtiščem le te obrisala solze, ki so ji stekle po licu in odkimala, »ne maddox, prosim te, ne delaj tega...« misel na konec je bila preveč boleča, a jo je vseeno toliko ohromila, da se mu ni upirala, ko je njen obraz potegnil bližje svojemu, »zakaj sedaj? zakaj nisi teh besed našel prej?« vse skupaj so bila le gola vprašanja na katere nihče izmed njiju ni imel odgovorov. »zveni kot eno izmed tistih lepih poglavij v knjigi z bednim koncem...« je čutila njegovo sapo na svojem obrazu, ko so ju ločevali le še milimetri. njene dlani so pokrile njegove, ki so objemale njen obraz s katerim se je pomaknila le še toliko naprej, da se je dotaknila njegovega. in zopet jo je preplavil tisti blaženi občutek, ko so njene ustnice ljubile njene in je po tolikšnem času okušala čisto ljubezen in srečo. »maddox,« je skoraj zajokala nekje sredi poljuba in pokleknila poleg njega na tla ob bojazni, da se bo trenutek končal, da bo lahko samo še zrla za njim, ko se bo odmikal od nje in jo puščal samo.

Naslov sporočila: Re: wilmington hotel, Pon Dec 03, 2012 2:43 am

Njegovo čelo se je rahlo namrščila v novem neodobravanju. ko se gre za jamesa, se ne bosta nikoli nahajala na isti strani. Vedno bo moč najti neko malenkost, v kateri se ne bosta strinjala. je bilo tako težko razumeti, da ji je resnično želel zgolj srečo? Samo hotel je, da se ne zbuja sama. Da ne odhaja spat sama. in ne glede na to, kako zelo si je želel, da bi bil lahko tam poleg nje on, je vedel, da je ta želja praktično neizpolnjiva. prevzel ga je čuden občutek, ko je spregovorila o obojestranskih čustvih. Je govorila o njemu? Za hip se je drznil poigrati z mislijo, da je morebiti res tako. Da so bile besede namenjene njemu. Njima. ''Nikoli nisem namignil na to, da želim kaj več,'' je skomignil z rameni in si res želel, da bi ji lahko dal več. morda boljše pojasnilo, morda celo opravičilo. nekaj kar bi opravičilo njegov prejšnji izbruh ljubosumja nad njenim možim, ki je bil za nameček še njegov najboljši prijatelj. ''Hanna...'' se je zalotil izrekati njeno ime znova in znova tega večera, ko je venomer z besedami dregnila na bolečo točko njegovega ega. da, bil je največji debil. da, oči je imel za vsa ostala dekleta in se obenem trudil, da bi si iz glave izbil njo. Kar mu je nekako uspelo z Elsie in kasneje še s kakšno drugo, a takrat se je že navadil, da se bo sčasoma imenovala Hanna Pearce in postala Jamesova žena. ''Kaj?'' je nemudoma dvignil pogled ob omembi ljubezni, da se je zmedenost za nekaj dolgih trenutkov zarisala v njegovih očeh. ''Ne vem, Hanna, kaj je to. Ne vem ali je ljubezen ali... kaj drugega. Vem samo, da ni bil zgolj seks,'' je nemočno skomignil z rameni. Znova. Znova v slepi ulici brez odgovorov. ''Poročena si. Bi se res spustila z mano v karkoli, če bi te to prosil? Prejle sem to samo omenil in takoj si me zavrnila,'' je nadaljeval in ujel njen sklonjen pogled.

Hotel je vnovič zamrmrati ne vem. Ker se je vse res zdelo kot slovo, njegove besede, njegov ton. Vse je peljalo naravnost h koncu in potrebno bi bilo izreči samo zadnjo besedo in njiju dveh ne bi bilo več. Vendar je stekla vse prej kot zadnja beseda in klečala je ob njegovi podobi v počepi s prekritimi dlanmi. ''Česa?'' je vprašanje na koncu spravil iz sebe. Naj ne dela česa? Končno govori resnice? Vendar je raje upoštevala njegovo prošnjo in brez oklevanja pripomogel k zapolniti razdalje med njunimi ustnicami, ko so se njegove roke sklenile okrog nje, da jo je potegnil bližje k sebi in z njo tesno ob sebi vstal pokonci. ''Hanna,'' je znova zašepetal njeno ime in za trenutek prekinil poljub. Da. Pomikal se je nazaj, ne da bi točno vedel, kje hodi. Preveč je bil ujet v tistem drobcu časa, ko se je svet ustavil in se je zgodilo tisto, česar se ne bi smel nadejati. Hanna Pearce, njene ustnice in njeno telo. Na slepo je izbral pot in napol pričakoval, da bosta zdaj zdaj butnila ob rob kosa pohištva, a nekako mu je uspelo najti podboje vrat in se znajti v temi hotelske spalnice. ''Hanna, samo ta noč,'' se je njegov dih ujel ob razgreto golo kožo njenega vratu, kamor je pritisnil boleče rahel poljub. ''In potem... bova videla. Kako naprej. Bova videla,'' je prikimal, da bi prepričal v svoje besede še samega sebe. Njegova dlan je zdrsela prek razporka njenega krila navzdol, okrog boka na srednji polovično razgaljenega hrbta in našla drobno zadrgo skrito v blagu. Potisnil jo je navzdol in obleka, ki jo je nosila, se je zadaj razprla, spredaj postala ohlapnejša in moral je samo potisniti prednje naramnice navzdol, da je padla na tla. ''Nimam pojma, kaj delava,'' so se njegove ustnice za hip izoblikovale v pritajenem nasmešku.

» benjamin & cassandra [wilmington hotel]
» mariott hotel
» peachtree street hotel,
» donna & nikolai [peachtree street hotel]
» lexie & maddox [peachtree street hotel]

wilmington hotel,

wilmington hotel,

Similar topics

Similar topics