 kit marshall
Število prispevkov : 74
Reputation : 24
Join date : 06/10/2012
 |  Naslov sporočila: vanderbilt, arizona bethany Ned Dec 02, 2012 10:04 pm | |
|  25 - mayberry, nc - pediatric audiologist - straight - izabel goulart :3 ne bom govorila o svojem otroštvu, kajti pravzaprav vam o tem ne znam povedati nič zanimivega. oče je bil že od nekdaj obseden z zbiranjem starih zlatnikov in je bil zaposlen v prodajalni z avtomobili, med tem ko je moja mama vsak teden zapravljala denar v enem izmed mestnih salonov kruh pa služila s svojo manjšo pekarno v predmestju. tako sem odraščala kot najmlajša od treh otrok in bila deležna čiste ameriške vzgoje, karkoli naj bi to sploh pomenilo. tista prava zgodba se prične pri mojih dvajsetih, ko sem se vendarle zavedla, da bi morda morala iz svojega življenja narediti nekaj več kot le prebirati stare bukve. tako sem se vpisala na študij medicine, smer gluhonemost otrok. še zdaleč ni bilo tako lahko, kot vsi pravijo. moje ocene nikakor niso bile bleščeče, a na koncu četrtega letnika sem v rokah vendarle držala diplomo in še dve leti nadaljevala šolanje, dokler nisem končno le dobila službe v mestni bolnišnici. delo z otroki mi je bilo že od nekdaj v veselje, in morda je k temu pripomogla tudi želja, da bi se nekoč poročila in imela velikansko družino. smešno, kako si takrat niti predstavljati nisem znala, da se otroka ne ustvari zgolj spontano pač pa je za to potrebno nekaj več kot le nekaj truda. masona sem spoznala pri dvaindvajsetem letu starosti, na enem izmed mestnih sejmov. povsem ironično sva se dobro ujela in dve leti hodila predno me je vendarle zaročil. tako se je prvi del moje želje uresničil in le upala sem lahko na to, da je bil tudi on pripravljen z menoj deliti veselje do otroškega joka in previjanja pleničk pozno v noč. brez skrbi, dobro sem se zavedala kaj naju čaka, če postaneva starša. a ker se otroški radosti preprosto nisem mogla odreči sva na vsak način poskušala, da bi zanosila. popolnoma obupano sem potrebovala nekaj mesecev predno se je reč prijela in se je na ultrazvoku prikazal majhen zarodek, ki naj bi v komaj pičlih devetih mesecih postal moj otrok. z masonom sva se nepretrgano trudila izbirati imena in oblačila in moram reči, da je bil vsaj ta del nekoliko bolj zabaven. na drugem ultrazvoku so reči tekle kot po maslu in kljub vsemu, da naj bi bila rizika tja do tretjega meseca, da izgubim otroka, sem nekako upala na najboljše. a sleherna želja po najboljšem me je dotolkla neke noči, ko sem se v bolečinah zbudila v postelji polne krvi. izgubila sem ga. nikakor si nisem mogla dopustiti, da sem izgubila najinega otročička. tiste s katerim naj bi čez nekaj mesecev postali srečna družinica, tako pa je šlo vse po zlu. potrlo me je bolj kot sem si lahko sploh mislila in najhuje pri vsem tem je bilo to, da drug drugemu nisva znala izkazati tistih pravih čustev. nisem mu znala povedati kako zelo mi je žal, da sem izgubila najinega malega otročička. še mesece po tem sem se zbujala v morah in zgodba se je ponavljala po istem kopitu.
tisto žarišče upanja se je prikazalo mesece po tem. to, da sem ponovno zanosila je v meni zagnalo tisto grozovito paniko, da bi otroka ponovno izgubila. a nekako sem verjela v to, da bo tokrat drugače - moralo je biti! o svoji nosečnosti sem masonu zamolčala. najverjetneje se mu nikoli ni niti sanjalo, da bi na mojo slabo voljo lahko vplivali hormoni nosečnosti. a minili so trije meseci in do takrat nisem splavila. vsekakor sem se zavedala kako krivično je bilo moje dejanje, kajti najslabše je bilo to, da sem mu vse skupaj zamolčala. a po treh mesecih sem bila že trdno odločena, da mu povem za svojo nosečnost, pa je moram nujno oditi na neko nujno zadevo in to za celih pet mesecev! nisem imela pojma kaj naj počnem sama s seboj, služba pa mi je bila v tistem času zgolj kot težko delo, ki se je iz dneva v dan bolj vleklo. zatekla sem s h knjigami in čas preživljala s svojimi bližnjimi. razen nekaj pičlih oseb, nihče ni imel pojma, da sem ponovno noseča. nenazadnje se je v meni še vedno porajala ideja, da je bilo že dovolj težko ljudem povedati, da sem otroka izgubila. v osmem mesecu nosečnosti sem nenadoma dobila popadke. prekleto! v meni je tlelo upanje, da bom zbrala pogum in povedala masonu, a vsakokrat ko sem prijela za slušalko telefona in vtipkala njegovo številko, me je v trebuhu zvilo kot nekakšno opozorilo naj še malo počakam. in tako je prišel tisti nenadni porod, ko sem ležala v porodniški sobi z razkrečenimi nogami in kričala kot v kakem slabo posnetem filmu.
ne, niti pomisliti nočem na tisti prekleti dan. povsem zadeta od zdravil s katerimi so me dobesedno nažrli, sem ležala na tistem "stolu" in čakala, da mi otroka položijo v naročje, namesto tega pa ga je sestra odnesla drugam in vsi so v tišini zrli v tla. zavedala sem se, da je nekaj hudo narobe. in potem je prišla tista grozljiva novica o tem, da sem pravzaprav rodila mrtvo punčko. svet se mi je popolnoma sesul. takrat... no, mislila sem, da bom umrla. prekleto, verjela sem v to, da sem zakleta! po nekaj minutah so mi jo povsem umito prinesli v naročje in v solzah sem se zazrla v njen spokojni obraz. nisem še videla tako čudovitega otroka kot je bila brooklyn. čeprav sem se nekaj tednov prepričevala, da bom prebrodila smrt že mojega drugega otroka, sem se strahoma vsak večer zbujala v solzah in čakala na to, da se moj ljubljeni končno le vrne domov. pa je vendarle prišel dan, ko sem ga pričakala na letališču povsem v solzah čeprav niti sama nisem vedela ali sem ga bila resnično vesela, ali pa sem morda zopet jokala zaradi brooklyn. zapadla sem v tisto kruto depresijo in enkrat sem celo pomislila na to, da bi naredila samomor. tokrat mi niti psihiater ni znal pomagati.
pa čeprav se zavedam, da postaja vse bolj očitno. svojemu možu ne nazadnje ne bom mogla večno prikrivati, da sem ubila že svojega drugega otroka. navsezadnje je najin zakon pričel tiho razpadati, ne da bi se tega sploh zavedala. in potem se vprašam, kaj nisem morda jaz tista, ki je kriva za vse to?
eustace - sweet sixteen - three y. - charlotte st. cloud and zachary ward |
|
 sandra
administrator
Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012
| | Naslov sporočila: Re: vanderbilt, arizona bethany Ned Dec 02, 2012 10:33 pm | |
| potrjeno, kje so obrazci in kaj moraš narediti pa že itak veš. :3 |
|
