Sonce je bilo kot slepeča bela krogla, ki se je bleščeče upirala v okno in v njegovo spalnico so prodrli močni žarki, ki so mu osvetlili obraz in ga prisilili k temu, da je na široko odprl oči. Zagodrnjal je nekaj povsem nerazumljivega in se prevalil na bok, pri tem pa povsem ignoriral sporočila, ki so se zvrstila na njegovem telefonskem odzivniku. Nikoli ni čutil posebne energije, da bi se oglašal na kakršnekoli klice, zato je imel na svojem mobilniku skoraj neprestano nastavljeno glasovno pošto. Zavil je z očmi, ko je že stotič poslušal glas mame, ki ga je rotila, naj se vrne domov. Saj ni bila resna. Stresel je z glavo, kakor da bi pričakoval, da se bodo tako vse neprijetne misli, ki so se mu podile po glavi, razbežale, nazadnje pa se komaj skobacal s postelje in rahlo odrgnil zavese, da bi preveril stanje na ulicah. Bil je še en prelep oktobrski dan; belo prepleskane hiše v soseski in tlakovane ulice pod njegovim oknom so se lesketale v siju sonca, po njih pa se kljub popoldanski uri ni sprehajal nihče. To dejstvo mu je na ustnice narisalo lahen nasmešek; vsekakor mu je ustrezalo, da njegova hiša stala v nekoliko bolj odročnem delu mesta, kjer je vedno prevladoval občutek, da mesto venomer leži v polsnu – nikjer nobenih tečnih paparacev, ki bi tekali za njim kot ponoreli in od njega zahtevali vsako podrobnost njegovega zasebnega življenja. Za zdaj. Hitro je odrinil misli, preden bi te zatavale v nevarne vode – zares ni hotel razmišljati o njej, vsaj en ljubi dan. A še isti hip se je vdal, ko se je soočil z realnostjo, da mu to tako ali tako mu ne bo uspelo – navsezadnje mu še nikoli ni.

Da bi preusmeril tok svojih misli, se je nemudoma zazrl skozi okno in pričel opazovati stvari, ki jih ponavadi ni. Veliko lažje si je bilo namreč urejati misli, če si se fokusiral samo in izključno samo na eno zadevo; tako je svoj pogled usmeril proti pristanišču, kjer so se stiskale lesene barke, na drugi strani pa je v obliki podkve vzdolž zelenih gričev samevala obala. Za trenutek se je zaposlil z mislijo na peneče valove, ki so se zvijali kot masleni kodri in udarjali ob obalo daleč stran, da ga je že skoraj premamilo, da bi se sprehodil naravnost do tja. Toda nazadnje ga je zaustavilo nekaj, kar še sam ni točno vedel kaj, a nenadoma je prhnil nad svojo idejo, ki se mu je zdela prav smešno kretenska. Čepenje ob morju in sanjarjenje pri belem dnevu pač ni sodilo v njegovo življenje – nekoč morda že, toda ne več. Ni bil več tista oseba, ki bi po cele dneve preživljal v naravi in v vsaki stvari skušal najti nek globlji pomen kot je morda še v svojih najstniških letih. Zdaj je odrastel; ni bil več tisti naivni mulec, ki je zaupal vsem in bil z vsemi neomajno prijazen. Zdaj je bil temu popolno nasprotje.

Noge so ga zato namesto proti obali zanesle nekam proti mestu, ne da bi imel v glavi izrisan nek točno določeni cilj. Saj ga tako ali tako ni potreboval – če je iskal deje za svoje kolumne, se je bilo potrebno preprosto samo sprehoditi skozi mesto in dobro opazovati. Dobra stran njegovega dela je bila vsekakor v tem, da mu ni bilo potrebno viseti v pisarnah po cele dneve in početi nekaj povsem dolgočasnega in ne preveč koristnega. Namuznil se je sam pri sebi, ko se s počasnimi koraki namenil proti trafiki, da bi si kupil časopis, kar mu je zaradi poklica prišlo povsem v navado; tega je ponavadi na hitro preletel skozi in ga čez par korakov vrgel v smeti. Sicer povsem odvisno od vsebine samih novic in člankov, ampak ponavadi v časopisih ni bilo nekaj preveč interesantnega, da bi pritegnilo njegovo pozornost celo do te mere, da bi imel doma pravi arhiv starih številk.


Ni imel navade, da bi pretirano posvečal pozornosti idiotom, ki so se zadrževali ob trafiki, ampak tokat je očitno imel res srečo – kot da bi naključje hotelo, da se še malce pozabava in si s tem popestri svoj dan. Na njegovi desni je namreč stala rjavolaska, ki je ravnokar kupovala neke revije in ustnice so mu ob tem kar samodejno ukrivile v zabavljoč nasmešek; ne samo zaradi tega, ker bi se muzal njeni matematični spretnosti oziroma nespretnosti, ampak ker jo je dejansko poznal. Seveda, kdo bi lahko pozabil na Lois Anderson? Zdelo se je, da jo je povsem presenetil s svojo prisotnostjo, sicer ne bi neumno strmela v njega, kakor da bi pravkar prejela sporočilo od inteligentnih bitij na Marsu. »Pozdravljena, ljubica,« so se mu kotički ustnic zvili v predrzen nasmešek, ko se je namenoma postavil tako, da ji je zaprl pot. Če ne bi, bi verjetno že zbežala stran od čistega sramu – mimogrede, zakaj so njena lica obarvala zaradi njej očitno nerodnega položaja in ne od prikipevajoče jeze? Če je sodil po tem, kako se je njuna zveza končala, je bila njena reakcija precej nenavadna. »Kam pa kam?«


TAGGED: ah-mazing lois
WORDS: 835
NOTES: this is soo lame and i'm sorry for that. lack of inspiration, i guess. ><

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Vračal ji je sladke, izumetničene nasmeške, v njih pa je bilo mogoče zapaziti tudi sled čiste porogljivosti, ko je tako smešno strmela vanj, kakor da bi mu pravkar zrasli še dve glavi. Kako zabavno, ko je dobival ravno nasprotno reakcijo od pričakovane – mislil je namreč, da bo njeno prvo dejanje, ko ga bo zagledala z vso to predrznostjo, ki jo je vlagal v nasmeške, to, da mu bo prisolila klofuto na obe lici. Toda namesto od jeze iskrivih pogledov namenjenih direktno v njegove oči, ni od nje dobil niti enega in pravzaprav je bila videti tako zelo smešno, da je samo še čakal, kdaj bo omedlela pred njim kakor ena izmed viktorijanskih dam iz broadwayske predstave. Ah, saj res – pozabil je, da se je pravzaprav ukvarjala z igralstvom in bi bilo prav verjetno, da bi se za vse skupaj le pretvarjala. Ampak zakaj, za vraga? Zakaj si ne bi pustila te satisfakcije in ga okluftala, namesto da bi se kar naprej pretvarjala, da ga ne pozna? »Daj no, Lois,« je zavil z očmi ob njenem neumnem odgovoru in jo pogledal, kakor da bi z besedami pravkar spustila na nižji nivo njene inteligence. Kolikor je pomnil, se mu ob zadnjem srečanju ni zdela tako neustvarjalna, da ne bi znala iz sebe iztisniti pametnejšega odgovora. »Na pot?« je prhnil v posmehu in zmajal z glavo ob njenem sprenevedanju – ga je pravkar označila za neznanca? Res si ni bila pri pravi – verjetno so se ji vseh teh letih pošteno skisali možgani. »Veš, človek bi od igralke pričakoval boljši odgovor, vsaj glede na situacijo in postavljeno vprašanje,« jo je zbodel in skomignil, ko se mu je nenadoma zdelo vse skupaj popolnoma nesmiselno. Zakaj bi jo hotel pripraviti do tega, da bi ga klofnila, ko pa očitno ni imela nobene želje po tem? Namuznil se je sam pri sebi, potem pa iz svojega repertoarja povlekel najbolj impresivni spogledljivi nasmešek. Navsezadnje se mu je bilo tudi njemu ljubše pretvarjati, da se med njima v preteklosti ni zgodilo ničesar. Sploh pa, če mu je že očitno ponujala drugo priložnost, zakaj je ne bi sprejel z odprtimi rokami?

»Hej, pa kaj če bi spustila ta del, kjer se ti trudiš pretvarjati, da me ne poznaš?« jo je prekinil in privzdignil obrvi, ko je s pogledom radovedno ošinil njen nenavaden, zbegan izrazu na obrazu. Kot da ji ne bi bilo čisto jasno, kdo je. Je bila vse to le igra? Če je bila, bi ji še sam moral čestitati za uspešno opravljeno vlogo, a zdaj ga je celotna zadeva preprosto preveč nervirala, da bi se lahko spustil na ta nivo. »Daj noo,« je zategnil in se ponovno poslužil tiste teatralnosti, ki je bila, kljub temu, da ni bil igralec, del njegove vsakdanjosti. Pretiravanje je vedno imelo zanimiv učinek na ljudi, na primer to, da jih je spravljalo ob živce. »To ni zabavno,« se je kujal, potem pa se zasukal, ko je nenadoma spoznal, da odhaja. Resno? Saj se zabava še ni niti pričela, karkoli si je pač že predstavljal ob tem. Ampak res bi bilo škoda, če bi takšno lepotico znova pustil, da bi odkorakala stran, preden bi dobil svoje. »Lois?« jo je poklical, ko je opazil, da se je nedaleč stran ustavila in stopil iz vrste, ne da bi si prej nabavil tisto, po kar je že prišel. Saj ni bilo več važno. »Že odhajaš?« so se mu ustnice zvile v droben, zabavljoč nasmešek, ko se je s počasnimi koraki približal in obstal tik pred njo. »Škoda. Sem mislil, da bova še malce poklepetala,« je poskrbel, da se je v njegovem glasu znašlo dovolj nežnosti in očarljivosti. »Ali,« je nadaljeval s poudarkom in se ji približal še za en korak, ne ozirajoč se na to, da je pravzaprav s tem pravkar vstopil v njen intimni krog. »Počela kaj bolj.. zabavnega.« Moč očarljivega nasmeška in učinek njegovih oči – dobitna kombinacija. Vsaj je vedno bila in še vedno je upal, da bo tudi tokrat. »Kaj praviš.. ljubica?«



TAGGED: ah-mazing lois
WORDS: 657
NOTES: i know riiight - they are ah-mazing! <3 i luv how she has no idea that he is just asshole that broke her heart last time. and ur reply is awesome, really. :33 sorry i'm late, tho.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Obnašanje rjavolaske ga je čedalje bolj spravljalo ob živce in ni mogel več trditi, da ga njeno sprenevedanje zabava. Pravzaprav bi bilo celo bolje, če bi ga obsula z najrazličnejšimi psovkami ali mu prisolila krepko zaušnico, vse pa začinila z že neštetokrat slišanimi besedami, da je idiot – bolje zaradi tega, ker je bil takšnega odziva vajen. Raje bi videl, da bi ga sovražila zaradi stvari, ki jih je naredil, kakor pa da se je še naprej pretvarjala, da se ni nič zgodilo, ker - po pravici povedano – mu še vedno ni bilo jasno, kako ji je to uspevalo. Je pa celotna njena igra delovala precej pristno, da bi ji celo nasedel, če ne bi vedel, da se za to nedolžno masko skriva igralka, ki je bila očitno več kot odlična, vsaj če je sodil po trenutni situaciji. »Verjemi, resnično mi ni do tega, da bi me okluftala,« ji je vrnil z nasmeškom, ki je izginil v sami sekundi in je bilo tako dovolj očitno, da se je na njegovih ustnicah pojavil zgolj na silo. Nenadoma se ni več muzal, ni se niti trudil na obraz narisati kakršnegakoli nasmeška, temveč se je resnobno zazrl v oči rjavolaske, ki ga je še vedno opazovala kot bi bil nova vrsta hobotnice. »Dovolj igric,« so se mu zasvetile oči, iz globin njegove modrine pa je vzklilo nekakšno svarilo, naj ne hodi čez to navidezno začrtano mejo. Poznal je namreč to metodo, saj si jo je tudi sam večkrat prislužil, ko je hotel določene ljudi spraviti ob živce s svojim sprenevedanjem. Zabavno je bilo, če seveda nisi bil ti tista žrtev, kakor v natančno tem primeru. »Lois, mislim, da se prav dobro zavedaš kdo sem in zdaj, ko je jasno, da ne bom nasedel tvoji izvrstno dovršeni igrici, je bolje zate, da se nehaš pretvarjati.« Je vse skupaj zvenelo kot grožnja? Ni mu bilo mar. Preprosto zdaj, ko jo je imel ponovno pred sabo, ni mogel odriniti njune skupne preteklosti, čeprav je bilo iz neke perspektive njegovo početje popolnoma noro. Kaj je sploh iskal pri njej, ko pa je bil on tisti, ki jo je pred leti dal na čevelj? Morda se iz njenega vidnega polja še vedno ni odstranil samo zaradi nevšečnega občutka, da je bil zanjo popolnoma neviden. Bil je duh, bil je nekdo, ki ni bil vreden omembe. Bil je nekdo, ki ga ni bilo vredno hraniti v spominu in nenazadnje, bil je nekdo, ki si več kot očitno ni zaslužil ne ljubezni, ne pozornosti. Bil je obsojen na to, da bo vse življenje živel v osami – ali nekaj podobnega. Vse skupaj se je slišalo kot del njegovih najhujših nočnih mor in tako je te misli odrinil, še preden bi ga povsem prevzele. Tega si ni mogel dovoliti.

Zavzdihnil je, ko je bilo videti, da kljub vsej njegovi sili, da bi od nje iztržil razlog za njeno pretvarjanje, še vedno ni nameravala odnehati. Njegove poteze obraza so se preuredile, ko je prišel do zaključka, da bo očitno moral spremeniti taktiko; na ustnice se mu je ponovno zarisal nasmešek, ki sicer ni imel niti ene skupnosti z iskrenostjo, a kaj takega pravzaprav od njega niti ni bilo za pričakovati. Lois bi to še kako morala vedeti, navsezadnje je bila celo nekoč njegovo dekle. »Poslušaj, ljubica,« je zapredel, »zdi se mi naravnost kretensko razlagati kdo sem, ko pa se pojavljam v vseh medijih. Morda sem celo nekje tam notri.« Pomignil je proti časopisu, ki ga je rjavolaska kupovala ravno v trenutku, ko jo je zmotil s svojo prisotnostjo. »Sicer pa ni važno,« je zavil z očmi in mirno ignoriral vse radovedne mimoidoče, ki so ga prav nadležno skrenirali s svojim pogledom, kot bi se spraševali, kateremu slavnemu igralcu je podoben. »Vsekakor pa bi se lahko že nehala pretvarjati, da si izgubila spomin,« je skomignil, ne da bi odmaknil svojega intenzivnega pogleda proč od nje.




TAGGED: ah-mazing lois
WORDS: 640
NOTES: damn, he is rude. + sorry for being so late. again. ><

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0