ni vedela kako dolgo lahko traja tisto njeno stanje, preden se bo morala vrniti v kruto realnost, a o tem sploh ni želela razmišljati. želela je vdihovati tisti občutek, tisti trenutek in se povsem izgubiti v njem. »skoraj sem že pozabila okus tvojih ustnic,« je zasanjano rekla in se mu nasmehnila, njeni prsti pa so mehko sledili njegovim potezam. bil je tako popoln. ni si mogla pomagati, da ne bi njene ustnice vpijale njegovih z nenormalno vnemo, ni si želela da bi se poljub kadarkoli končal. »vedno si tu,« je tiho rekla, bolj sama pri sebi, dober opazovalec pa bi lahko ugotovil, da so se ji v očeh zasvetile solze. v tistem trenutku ni vedela kakšne solze so to bile. morda od olajšanja, ob tisti drobni ugotovitvi, da je bil jimmy res tisti, ki ji je stal ob strani v najhujšem času njenega življenja, bil je edina stvar, ki se je je takrat lahko oklepala in zdaj je bil spet tam, spet pripravljen, da jo izvleče iz globin njenih strahov in problemov. morda pa so bile solze utrujenosti, tako dolgo se je že trudila, ni več vedela koliko časa bo lahko zdržala, brez da pri tem izgubi ves razum. »ne!« naenkrat se je v njenih očeh zrcalil le strah in trdno se je oklenila njegove roke. tista lepa zasanjanost se je naenkrat razblinila z njegovimi besedami, ki so jo spomnile na prostor, kjer so jo iz vseh straneh dušili spomini, smejali so se ji iz slik, se rogali njeni nesreči. tukaj, po drugi strani, pa je bilo vse tako preprosto, tako spokojno. kar je bilo sicer nenavadno, če upoštevamo dejstvo, da sta se nahajala v nabito polnem klubu, vendar je okolico že zdavnaj izklopila. »nočem domov jimmy. samo tukaj bi rada ostala, točno v tem trenutku… za vedno,« mu je proseče rekla, pa se je celo sama zavedala, da so njene besede le blodnja, lepa, a nemogoča blodnja. skozi je dala že dovolj sranja, da je prav dobro vedela, da je tam zunaj svet še vedno enak, da je lahko v njegovem objemu varna le za nekaj minut, medtem ko stvari potekajo naprej, problemi se ne razrešijo sami od sebe in na koncu dneva bo spet ostala sama. in lahko bi se je polotila panika, sploh takrat, ko so bile vsa njena čustva nekako izostrena, a se je lahko ustavila. zaradi njega. zaradi njegovega ukrivljenega nasmeška in oči, ki so ji omogočile izhod iz vsega, lahko bi tavala v njih še dneve. njegove mehke kože, ki jo je spravila v stanje popolne sproščenosti, ko je pogladil njeno lice ali se celo bežno dotaknil njene roke. poznala ga je, poznala je njegovo dušo, ki ni bila takšna, kot je dajal vedeti večini ljudi. kazala se je že v tistem trenutku, ko je ne glede na vse znova poskrbel zanjo, čeprav se je celo sama zavedala kako totalno zjebana je, koliko prtljage prinaša s sabo. ni se ji zdelo, da bi bila vredna te skrbi in morda ji je zaradi tega toliko pomenilo, da nekdo je. zaradi njegovega pogleda se je pogumno nasmehnila, čeprav se ni želela. njegovo telo, ki jo je držalo tesno ob sebi, ji je dajalo občutek varnosti in vsak dotik željo, da nikoli ne odide. bil je nekaj posebnega, bil je on. razlog, da je le počasi popustila svoj trdni prijem in razdaljo med njima povečala za nekaj centimetrov. »prav, šla bom. s teboj,« je tiho rekla, prepričujoč predvsem sama sebe. bolj kot karkoli drugega si je želela, da bi lahko kar ostala tam. vsi ljudje okoli ali hrup, ki se je razlegal naenkrat niso bili pomembni, videla je lahko le njega. lahko bi bila tam in se vrtela, vrtela in vrtela, dokler sveta ne bi pustila za sabo. je pa bila tukaj tista kruta resničnost, ki se je počasi priplazila skozi zavese njenega delirija in jo opomnila na realnost vseh dogodkov, s katerimi se bo morala soočiti slej kot prej. v vsakem primeru bi zjutraj ostala z grenkobo, le da je bilo zdaj prisotno upanje, da morda le ne bo sama. in to je bilo dovolj zanjo. dalo ji je nov zagon, novo iskrico, ki jo je prepričala, da so tam zunaj še vedno stvari za katere se je vredno truditi. res je bila utrujena, veke in udi težki, a tudi odločena, da ji bo uspelo. verjetno se temnolasec pred njo sploh ni zavedal učinka, ki jo je imel na njo in dejstva, da se je počasi zgubljala, ko jo je on ponovno našel.