kakorkoli je pogledal na samo življenje, mu je vedno nekaj malega manjkalo. že res, da je odraščal v veliki in bogati družini, ter je imel zato posledično vsega na pretek, toda odkar je zapustil univerzo in se dejansko zaposlil kot doktor kardiologije, so se stvari za odtenek spremenile. še vedno je bil isti človek, tisti stari patrick, ki je na življenje skušal gledati čimbolj pozitivno, kjub vsemu pa je stres žal postal del vsakdana. ne le, da se je začel srečevati z resnimi primeri, ki so čustvenemu človeku trgali srce in dušo, po težkih operacijah so sledili še pogovori z nadležnimi sorodniki, ki jih je navadno skušal razumeti, včasih pa si preprosto ni bil sposoben vzeti še dodatne ure za razlaganje vsakega strokovnega izraza, ki so ga slišali ob pogovarjanju z različnimi doktorji. kot kardiologu mu definitivno ni bilo lahko, samo zadevo pa so pred leti zapletle še tisto tečne novosti, s katerimi so določeni zdravniki postali tudi nadzorniki mladih študentov, ki so v bolnišnicah opravljali praktični del študija. precej skrajšana verzija tega gre nekako takole; sam je komajda zaključil univerzo, ko so mu na hrbet naprtali tri študente in svetlolaso študentko, ki ga je že od dne številka ena gledala s posebno iskrico v očeh. lahko bi se trudil in umikal pogled, pa včasih preprosto ni bilo tako lahko, in lahko bi priznal, da mu je čez čas postalo celo malce všeč. visokoraslo dekle je bilo pravzaprav vse kar bi si človek lahko želel, glede na to, da ji je uspelo priti med tistih nekaj srečnežev, ki študij lahko nadaljujejo na eni izmed boljših univerz, je morala biti definitivno nadpovprečno inteligentna, pogled nanjo pa mu je po hrbtu pošiljal nedvomno precej prijetne mravljince. ker je od zadnjega srečanja z njo minilo že kar nekaj časa, je milo rečeno na njen obstoj skorajda že pozabil; tu in tam se je sicer še vedno vprašal kam za vraga je izginila, toda ob natrpanem urniku mu za to prav veliko časa ni ravno ostalo.

ko mu je tistega dne nato nepričakovano prekrižala pot, mu je dobesedno vzelo tla pod nogama. njen nasmešek mu jih je nato še dodatno zmehčal in imel je občutek, kot da bo ga zdaj zdaj zmanjkalo. če bi v tistem trenutku slišala njegove misli, bi se verjetno privoščljivo zahihitala, saj je pred leti bil on tisti hladnokrvnež, ki se je je kar malce izogibal, sedaj pa se ob pogledu na njo ne more niti zbrati. »kaj? ja, ja, to sem jaz,« je skorajda zajecljal, podobno kot pred leti na zagovoru diplomske. shit si je mislil. tridesetletni zdravnik, jaz pa tule dobesedno zgubljam bitko z dekletom, ki bi verjetno lahko bila moja hči. v tistem trenutku je seveda pretiraval, toda kaj preveč daleč od samega dejstva niti ni bil. »zanimivo, pred leti si se mi zdela kar zagnana. resnično sem pričakoval, da te bom najprej srečal na kakšnem izmed doktorskih simpozijev, ampak tudi tole ni slabo. torej, umetnica praviš, da si.« je stavek nekako le spravil skupaj, prav tako pa tudi svoje misli. po prvotnem šoku je počasi le prišel k sebi, zato mu niti ni bilo težko, ko je vsa zagreta predlagala, da jo v pozdrav objame. »seveda si ga zaslužiš, navsezadnje si se kot praktikantka kar dobro izkazala. že takrat se mi je zdelo, da ni prav dosti manjkalo pa bi mi sredi operacijske skočila v objem, ha?« ji je počasi začel vračati milo za drago. »vsekakor, mlada dama,« je še zaključil in si jo z eno roko nekako privil v objem, ki pa ni trajal predolgo, kajti že v naslednjem trenutku mu je postregla še z eno pikro na njegov račun. »kakšnih izgovorov?« je začudeno izdavil, čeprav je brez dvoma vedel o čem teče beseda. izgovori so bili takrat popolnoma smiselni. kot doktor se seveda ni smel zapletati s praktikanti, in niti na misel mu ni prišlo, da bi manj kot leto dni po tem, ko se je znebil naziva internist, letel. »kakorkoli že, mislim, da ti ne glede na vse, dolgujem vsaj kavo,« je nato še dodal. priložnost za kaj več kot pogovor je enkrat že izpustil iz rok, tokrat pa tega pač ni smel dopustiti.

»jah, bolje je tako. tudi jaz sem se precej distanciral od moje, enostavno mi požerejo preveč živcev, ki pa jih zaenkrat še potrebujem, drugače se lahko mirne vesti poslovim od službe. saj veš kako je, od tebe pričakujejo, da se boš stoodstotno posvetil službi, starši bi radi, da jih vsak dan počastiš s kakšnim obiskom, v nasprotnem primeru pa te nadlegujejo po telefonu, vsaj to počne naša mati. res ni prijetno, ko se vrnem z nočne, doma pa milijon sporočil kako me boli patak za familijo, pa če bi vsi pocrkali v prometni,« se je precej razjezil, ko je prišlo do pogovora o družinah. seveda je ljubil in cenil svojo, toda kot tridesetletnik je imel (očitno) na neko zdravo družinsko vez povsem drug pogled kot njegova stara. »ampak ja, mislim, da je čas, da zaključiva tole morečo debato, drugače se lahko kar na hitro vržem s tistega pomola tam,« je pomignil proti obali, kamor ga za enkrat niti malce ni vleklo. bili so sredi oktobra in vreme jim je že presneto ponagajalo, svoje zdravje pa je vendarle cenil do te mere, da se je mrzli vodi kar se da na široko izogibal. bila bi presneta ironija, če zdravnik ne bi vedel kako poskrbeti sam zase, toda če prav dobro razmisli, bi v življenju definitivno lahko naredil prostor za še kakšno drugo bitje, in s tem ni ciljal na psa ali kaj temu podobnega. »zakaj pa ne,« je skomignil z rameni. erin je bila vendarle tista nasmejana, pozitivna deklica (okej, ženska, se je nekako popravil v mislih, ko je vse skupaj že nevarno vleklo na pedofilijo), ki bi mu utegnila polepšati kakšen dan ali dva samo z krajšim obiskom, in da, brez dvoma bi ji z največjim veseljem odprl vrata v njegovo življenje. »zadnje čase imam pravzaprav kar dosti prostih dni, kar je izredno zanimivo, glede na to da srčnih bolnikov nikoli ne primanjkuje, ampak hvala bogu,« se je nasmehnil in prvič občutil tisto resno olajšanje ob malce večji količini prostega časa. sedaj ga bo mogoče lahko celo efektivno porabil.

»no, pa naša mala erin le odrašča,« jo je okrasil z imenom, po katerem so jo klicali prav na tisti slavni praksi, ki jo je začela in pred leti tudi predčasno končala. »ampak se resno čudim tvojim staršem, kakšni tirani pa morajo biti, da niso zadovoljni s takšno lepotičko, ki očitno zna skrbeti sama zase in se je tako zelo mlada osamosvojila? kaj naj rečem, res upam, da bodo moji otroci nekoč, po možnosti čez milijon let, tako zavzeti, kajti niti slučajno jim ne nameravam podpirati lenobe.« kako za vraga je pogovor spet nanesel na družinsko življenje mu ni bilo prav dobro jasno, ampak očitno se je njegovo razmišljanje v vseh teh letih nekoliko spremenilo, in nezadovoljno se je strinjal, da se poslavlja od tistih najlepših let. »niti ne začenjaj z mačkami, ne prenesem jih. zadnjič mi je sestrina domala odgriznila pol prsta, potem pa mi reče, da sem si sam kriv. jaz kriv, my ass, njen maček resno potrebuje lekcijo ali pa brco v tazadnjo,« je bil zgrožen nad njeno idejo o postaranem patricku s tropom mačk, ki jih je dobesedno sovražil. »sicer pa veš, da nisem ravno občutljiv, prav tako mislim, da si nikoli na glavo ne bom nakopal velike zelenice ali vrta, tako da upam, da se mi s kakšnimi paglavci ne bo potrebno na veliko ukvarjati.« obžaloval je dejstvo, da je z leti postal tako zelo resen, in mogoče mu je življenje na to odgovorilo prav z njo. z dobro staro erin, ki ga bo spravila nazaj v pogon in poskrbela za malce zabave ob vsej tej rutini, ki ga je počasi že načenjala. »mislim, da že dolgo ne,« je bil iskren odgovor, poln razočaranja, toda vedel je, da bo danes temu primoran narediti konec. od svetlolaske pač ni bilo za pričakovati česa dolgočasnega in vsakdanjega. »kaj imaš v mislih?«