5th avenue,

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Pet Dec 28, 2012 9:25 pm

ryan,

i`m so excited for this :3

doma v tem času res ni želela biti. dobro je vedela kaj lahko pričakuje od svoje družine in nekako ni bila ravno prepričana, če res potrebuje neko preveč natrpano preživljanje teh praznikov. res, da se je nekako navadila na ponovno življenje v mayberryju. vseeno pa je bilo to prvo praznovanje brez družbe njenega sina in njej kot mami ni bilo ravno najlažje sprejeti odločitve, da se ne bo usedla na letalo in odletela v italijo. namesto tega je raje odpotovala v new york, se nastanila v hotel in sedaj že veselo opazovala praznično okrašeno mesto, ko se je sprehajala po peti aveniji. tako se je edino izognila vprašanjem zakaj ni pripeljala malega in s tem se je tudi izognila tveganju, da bi otrok veselo ugledal mestece in pričakoval božič in novo leto s svojo družino- ne samo z njo, ampak tudi z očetom in ryan še vedno ni vedel. ni ji šlo z jezika kajti vedno je v njegovi družbi preprosto otrdela in raje je sledila toku tem in ni vsiljevala svoje, sicer precej pomembne. imel je pravico vedeti tega se je zavedala samo ni vedela kako bo reagiral in kaj bo njegova naslednja poteza. ne bi prinesla, če bi se odločil otroka vzeti in ni se ji dalo vsega prelagati na sodišče. ne zaradi nje, njej je bilo vseeno, ampak zaradi sina, ki si tega ni zaslužil samo zato, ker je bila pri sedemnajstih njegova mama precej neumna najstnica. sicer pa tudi sedaj ni bilo drugače. namesto, da bi z njim spila neka kozarčkov mu mogoče pijana bleknila, da ima otroka je raje spet padla na iste čare in spala z njim. ob tej misli je samo globoko zajela svež zrak in se še bolj ovila v svoj plašč, ko je veselo pohajkovala po neznanih ulicah. tukaj je bila prvič, sama in njena orientacija nikoli ni bila na višku.

njen pogled pa je ujel ryanovo postavo in za trenutek se je samo ustavila in se spraševala ali naj stopi do njega ali naj se samo obrne in prezre dejstvo, da je tudi on tukaj. predno bi pa naredila eno ali drugo je bilo prepozno, kajti sam je sprejel odločitev namesto nje, ko jo je opazil in stopil do nje. » ryan, « ga je pozdravila in se kislo nasmehnila, ko je roke vtaknila v žepe svojega plašča. » nisem te pričakovala v new yorku. « jasno in glasno, res ga ni pričakovala tukaj. ali bolje rečeno- upala je, da ga ne bo srečala tukaj. vendar mu je morala povedati, a kako ?

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Pet Dec 28, 2012 10:51 pm

@ teresa smitten 1

let's do this! ;]

pobeg iz resničnosti mayberrya je bil v teh zadnjih dneh pred koncem starega leta tisto, kar si je ryan želel. njegova mati ga je sicer na vsak način želela prepričati, da bi lahko po dolgih letih končno spet preživel te praznike v domači hiši, a ni ji uspelo. ryan jo je le toliko razveselil, da je na predbožični večer prišel na kratek obisk, sicer pa se je držal ustaljenih poti. a novega leta ni želel preživeti v tem dolgočasnem mestecu, ki si je verjetno lahko obetal le kakšno drsališče in koncert lokalnega benda. in ko se je nekaj dni po božiču sprehajal po mestu, tako ni mogel spregledati vabila, ki je domačine vabil v pravljično zasnežen new york. moral je sicer priznati, da new york ni bil med njegovimi najljubšimi lokacijami, trenutno bi recimo raje odšel v topel los angeles, ampak vsekakor je bilo bolje to, kot pa novo leto v mayberryu. tako ni dolgo odlašal s svojo prijavo in je zasedel še enega od zadnjih mest na avtobusu, ki jih je peljal do new yorka.

tako se je le nekaj dni po tistem sprehajal po zasneženih ulicah pete avenije. to mesto je v svojem kratkem življenju obiskal že kar nekajkrat, in čeprav se mu je zdelo, da pozna že vse, kar mu lahko mesto ponudi, je vedno znova odkrival skrivnostne kotičke, nove trgovine in zabavne prodajalce hrane in pijače, ki so svoje natovorjene vozičke porivali po zaledenelih pločnikih. pri enem od njih je tako kupil kavo in medtem, ko je plačeval prodajalcu, je njegovo oko zaznalo znano postavo. na njegovem obrazu se je avtomatsko zarisal nasmešek, potem pa je prodajalca prosil še za eno kavo, pospravil preostanek drobiža in se namenil proti teresi. moral je priznati, da je bilo rahlo nenavadno, glede na to, da sta ob zadnjem srečanju pristala v postelji in tisto prvo srečanje po tem je bilo ponavadi vedno najbolj neprijetno. »zdravo,« je pozdravil rjavolasko in se ji rahlo nasmehnil, potem pa proti njej stegnil roko z nedotaknjeno pijačo. »kava?« ji je ponudil in ob njenem vprašanju skomignil z rameni. »saj tudi jaz nisem vedel, da me bo zaneslo sem. le nekaj dni pred tem sem se odločil, kje bom preživel novo leto. vedel sem le, da v mayberryu nočem biti,« je odvrnil. »sem pa bil siguren, da tebe tu ne bo. nenazadnje je verjetno to tvoje prvo novo leto po kar nekaj letih, ko si spet v mayberryu in sem sklepal, da ga boš verjetno preživela z družino. ampak seveda nimam nič proti, da te ponovno vidim,« se je rahlo nasmehnil in ji pomignil vzdolž hodnika, češ, bi se sprehodila z mano. »kako si?« je vprašal, ko sta tako stopala drug poleg drugega, oba preveč zatopljena v vsebino svojega lončka kave, da bi si lahko pogledala v oči.

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Pet Dec 28, 2012 11:50 pm

ryan,

nasmehnila se je, ko ji je ponudil kavo in jo je vljudno sprejela, ter pogled takoj raje preusmerila na lonček kot pa na njega. zaradi vsega kar se je dogajalo je res težko sploh gledala proti njemu. morala bi mu povedati že tistega večera, jasno in glasno na začetku, ter preprečiti dogajanje katero je sledilo. nekako je dvomila, da bi se razpletlo popolnoma enako, če bi mu priznala, da nikoli ni splavila in da je v teh sedmih letih vzgajala njunega otroka popolnoma sama sredi italije. » hvala, « se je zahvalila, da bi vsaj nekaj spravila iz sebe, toda dlje kot hvala ni šla. njene besede so bile kratke in jedrnate medtem, ko se ji je v glavi pojavljalo vprašanje kako na najlažji način pove da je oče njenemu otroku. » bi bilo za pričakovati, toda preveč sem se navadila na mirno novo leto z enim kozarčkom šampanjca in nato direktno v posteljo, da bi bila pripravljena na pestro dogajanje doma, « je dejala in stresla z glavo predno je še nadaljevala : » sploh pa je bil že en teden dovolj, da sem pregnala tisto domotožnost in sem spet na začetku, ko velja – manj jih vidiš, raje jih imaš, « ter se nasmehnila, čeprav roko na srce svojo družino je oboževala točno takšno kot je bila. samo včasih je bila preveč, da bi en človek lahko preživel vse na kupu medtem, ko so posamezno precej dobro shajali v velikem svetu. stopila je z njim in ogledovala praznično okrašene trgovine in se ukvarjala s svojim lončkom kave, ko jo je prestreglo njegovo vprašanje in je svoj pogled vsaj malo namenila v njegovo smer. » dobro, predvidevam, « ter rahlo skomignila z rameni, čeprav bi bil pravi odgovor precej drugačen glede na to, da je bila v resnični precej živčna in nemirna in jo je zvijalo v želodcu ob sami misli, da se mora soočiti z njim po vseh teh letih. » upam, da med nama ni zdaj čudno po tistem kar se je zgodilo…zadnjič, « je zmedeno dejala in se rahlo namuznila, ko je omenila njun zadnji večer. » mislim naj bi bil prijateljski večer, končal pa se ni ravno tako, kaj ? « veliko raje je temo preusmerila na tisti večer kot dejansko povedala, kar je morala oziroma kar bo morala. ustavila se je in za trenutek in stopila pred njega, ter se zazrla naravnost v njegove oči. » nekaj ti moram povedati. «

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Sob Dec 29, 2012 12:24 am

»hmm, imam občutek, da tudi v new yorku ne boš dobila mirnega novega leta. iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da te mesto preveč posrka v svoje razburljivo dogajanje, da bi lahko po polnoči odšla naravnost v posteljo,« ji je v smehu odvrnil in potem skomignil. »no, če ne drugega je pa to vsaj idealno skrivališče pred norimi družinami. enako velja zame. čeprav ni več tako zelo pestro, odkar se je skoraj polovica sorodstva odselila iz mayberrya,« je dejal in se ob tem spomnil na brata in sestrično, ki sta pobrala kufre in odšla brez pravega slovesa. zasmejal se je njenim besedam in prikimal. »ni treba veliko, da se navadiš na godrnjanje in jezikavost družine, kajne?« je zmajal z glavo in zavzdihnil. prav nenavadno se je počutil, ko se je s tereso pogovarjal o tako zelo vsakdanjih temah. vedel je, da se izogibata pogovoru o pomembnejših stvareh – kot recimo kaj je zares pomenil zaključek njunega zadnjega večera. pravzaprav še sam ni vedel, ali bi za to krivil izključno alkohol, ali pa je pomenilo kaj povsem drugega. in nekako ni bil prepričan, da bi se spustil v pogovor o tem, ampak teresa je bila očitno drugačnega mnenja. njegov korak je za trenutek izgubil tisto poskočnost, a se je kmalu spet zbral ter jo z nasmeškom ošinil. »verjetno bi bilo nenavadno, če nama sedaj ne bi bilo čudno, ne? mislim… če sem povsem iskren, nisem pričakoval, da se bo večer tako končal. seveda s tem ne mislim, da obžalujem vse skupaj, čeprav… ne vem, kaj naj bi to sedaj pomenilo,« je skomignil z rameni, ne povsem prepričan v to, kaj ji je hotel zares povedati.

»zaradi mene lahko tudi pozabiva na to, da se je karkoli zgodilo. in ostaneva prijatelja. ali pa se vsaj potrudiva, da ostaneva prijatelja,« je skomignil z rameni. »ne vem. kaj je po tvojem pomenilo? da sva preprosto spila preveč alkohola? ali kaj drugega?« se je rahlo namrščil, saj si s čustvi že dolgo ni bil na jasnem. ob takih situacijah se je še vedno počutil kot nezrel najstnik, ki je odločitve raje prepustil drugemu, kot da bi sam karkoli tvegal. med temi mislimi se je kmalu zaletel v tereso, ki se mu je nenadoma postavila na pot. radovedno je dvignil obrv in skomignil z rameni. »ja?« je radovedno vprašal in se z nasmeškom zazrl vanjo, čeprav ni imel najmanjše ideje, s čim ga bo sedaj presenetila. njegove oči so radovedno raziskovale vsako potezo njenega obraza, kot bi želel iz njene mimike razbrati, kaj se ji podi po glavi.

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Sob Dec 29, 2012 4:59 am

ryan,

» dokler ni moje mame s svojimi testeninami na tisoč in en način v bližini mislim, da je moje novo leto na vrhuncu. božič je eno, toda novo leto popolnoma drugo, « je komentirala na njegove besede, čeprav je nekako dvomila, da bo preveč sama rinila v množico ljudi in gledala spuščanje krogle ali pa se zibala v ritmih glasbe. samemu ti hitro postane dolgčas in ni potrebovala takšnega začetka novega leta, ko pa je lahko prav isti občutek samo preprosto prespala, ko bi si v svoji razkošni hotelski sobi najprej privoščila manjše razvajanje pa kasneje še šampanjec in omamno večerjo. » pri meni pa se nekako vsi bolj kot ne vračajo. artemis je pustila modo, potem sem tukaj jaz…« in mu pustila, da si je vse ostalo razlagal sam, čeprav nad spremembo artemis ni bila zadovoljna samo z delom, ko je pričela živeti z njenim bivšim fantom- samo to. » prav imaš. ne glede na vse rad jih imaš, « je dejala in se nasmehnila. in če je to dojela ona je nekako upala, da bo tako tudi z njenim sinom in bo imel rad ryana in njo ne glede na to da mu več kot očitno nista mogla nuditi tistega kar je samo potreboval. » torej si na istem kot jaz, « mu je samo dala vedeti in rahlo prikimala z glavo ob njegovem odgovoru. toda ni mu mogla zares povedati kaj naj bi vse skupaj pomenilo oziroma njuna noč skupaj. njo so mogoče prevzeli spomini na dogajanje, ko je bila najstnica in nekako je imela prav njega posebno zapisanega v svoje življenje glede na to da je oče njunega otroka. ne glede na vse ni hotela biti zlobna mama, ki bi ga ločevala od edinega očeta katerega bo imel. lahko mu je ponudila očima, toda nikoli ne bo zamenjal ryana. prav zato se mu je morala postaviti na pot, ko je trmasto vztrajala s pogledom proti njemu. » hotela ali ne mislim, da bova morala ostati v dobrih odnosih, « je začela in pogledala vseeno k tlom za trenutek preden je pogledala k njemu : » ne zaradi mene, ne zaradi sebe ampak zaradi…« besede so se ji zatikale in naenkrat je spoznala kako težko je nekomu povedati, da je oče. » lagala sem ti. lagala sem ti o določeni stvari, ki se naju tiče, « se je njen glas trudil biti miren toda morala je samo vreči ven iz sebe: » nisem splavila, ampak ti v italiji rodila sina. «

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Sob Dec 29, 2012 8:46 am

»oh, tukaj pa vidim da se razlikujeva. obožujem domačo kuhinjo. če se le da, izmaknem kakšno mamino kosilo, da se lahko potem mastim s tem še kakšen dan ali dva. verjetno bi sicer umrl pri štiridesetih, ker bi večino mojega jedilnika sestavljal fast food in zamrznjena hrana,« je namuznjeno dodal in skomignil, ljudje so si bili nenazadnje različni. a novo leto je bilo seveda drugačno, na prvo mesto je raje postavil dobro zabavo, novo kulinarično doživetje v kateri od newyorških restavracij in predvsem super začetek novega leta. sam je nekako verjel, da se prav tisti prvi občutki prvih nekaj minut novega leta obdržijo tudi v prihodnjih mesecih in tako se je vedno potrudil, da ni silvestrovanje zabil popolnoma nesrečen in slabe volje. sedaj, ko pa je bil v new yorku, je moral le še dobiti idealno zabavo za novo leto. vedel je, da bo imel na voljo več kot dovolj zanimivh lokacij, le še izbrati bo treba najboljšo. »no, pa saj vi italijani tako ali tako slovite po svoji številčnosti. in verjetno marsikdo ne bi opazil, če bi en ali pa dva člana manjkala,« se je zasmejal. pri njemu, ki je imel le enega brata, pa si še kako hitro opazil, ko si dejansko ostal brez njega. pa še mama se je tako zdaj toliko bolj njega oklepala, kot se je prej, kot da bi se bala, da bo tudi on pobegnil.

»torej bova morala skupaj ugotoviti, kaj je vse skupaj pomenilo,« je dodal. nekako je upal, da bo ona imela pripravljen nekoliko bolj specifičen odgovor. tako bi vsaj vedel pri čem sta in se ne bi toliko bolj obremenjeval, kaj se dogaja. ženske so ga tako ali tako vedno popolnoma zmedle. »no, saj tako ali tako nisem nameraval te zasovražiti ali kaj podobnega...« se je zasmejal in skomignil z rameni. sedaj, ko sta končno razčistila vse, kar ju je težilo, ni bilo nobenega razloga za slabo voljo. ali vsaj tako je mislil... rahlo zmedeno je opazoval njen obraz in se namrščil, saj za trenutek ni vedel, kaj je tisto, kar mu mora povedati. a ob teresinih zadnjih besedah se je vklopil njegov obrambni mehanizem. »okej, nisem vedel, da je prvi april,« se je zasmejal in zmajal z glavo. »o takih stvareh se pa res ne moreš...« še preden je dokončal stavek, je ob njenem resnem izrazu dojel, da se ne šali. njegov nasmešek je v hipu zbledel iz njegovega obraza in se avtomatsko za pol koraka odmaknil od nje. za trenutek se mu je zdelo, da mu je zmanjkal ves dih v pljučih in nekaj sekund je potreboval, da je prišel k sebi. »čakaj malo... kaj hočeš točno povedati s tem?« je še vedno zmedeno vprašal, ko se je vprašujoče zazrl vanjo. »hočeš reči, da imam sina, za katerega do tega trenutka sploh nisem vedel, da obstaja?«

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Sob Dec 29, 2012 6:46 pm

ryan,

» tukaj ti potem pride prav, da odideš pri sedemnajstih k teti, ki nima niti malo v misli ti celo življenje kuhati in poprimeš sam za kuhinjo in se naučiš delati skoraj enako dobro hrano kot tvoja mama,« se je posmehnila, čeprav ji je dejstva da sta bila različna bilo precej dobro znano in se je tega zavedala. srečo je imela le v tem, da v tem času odkar je bila tukaj in je on bil na svoj način spet del njenega življenja te razlike niso prihajale v veliki meri na plano in niso sledili nepotrebni prepiri, čeprav roko na srce je čutila da bo ta nedolžen sprehod kmalu vse prej kot pa to. » definitivno prej opaziš, če je kakšna glava več, to je res, « se je mirno strinjala z njim in nekako ji je postalo toplo pri srcu, ko je tako razglabljala z njim o najbolj vsakdanjih stvareh in se sprehajala po ulicah new yorka s svojim lončkom kave ob njegovi strani, toda vedela je da mu dolgo ne bo mogla lagati pa četudi se nista venomer pogovarjala o njuni preteklosti in o zanj nerojenem otroku. preprosto je njen razlog, da je bila tu tudi ta, da mu pove vso resnico in s tem tudi pripravi njega na možen prihod adriana v mesto. zaslužila sta si oba ne samo poznati imena in delne slike ampak tudi si stopiti iz oči v oči in to je morala narediti ne kot teresa lombardi, ampak kot mama.

razumela je njegovo reakcijo,a njen resen izraz na obrazu je jasno kazal da ni šlo za šalo in da ne gre za prvi april. sklonila je pogled, ko je naredil manjši korak nazaj in se ugriznila v ustnico. zdaj besed ni mogla vzeti nazaj prav tako ni mogla teči stran kot kakšen prestrašen kužek, ampak je morala nadaljevati. počasi je ponovno dvignila pogled in prikimala z glavo ob njegovih naslednjih besedah. » adrian mu je ime, « je dejala ter naredila globoko vzdih olajšana,da je vseeno to spravila iz sebe, predno je ponovno nadaljevala : » nisem mogla splaviti. najprej sem mislila, da bom otroka rodila in ga oddala v posvojitev, v italiji je bilo veliko družin, ki so si želele otroka…« čudno je bilo govoriti o tem sedaj z njim, toda vedela je da bo spraševal in edino prav je bilo, da mu je vsaj sedaj govorila resnico. » potem pa sem ga videla in niti tega nisem bila zmožna.«

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Ned Jan 06, 2013 6:24 am

»moram ti priznati, da se mi je od vedno zdelo zelo pogumno od tebe, da si tako mlada odšla iz mayberrya. vem, da nisi šla po svoji dobri volji in da si bila v to nekako prisiljena, pa vseeno… vem, da se sliši čudno, ampak prav zavidal sem ti, da si se vsaj ti rešila tega zahojenega majhnega mesteca. ko te pozna vsak meščan in se o tebi govori v vseh vaških gostilnah,« se je ryan kislo nasmehnil. »zato me je verjetno tudi tako zelo presenetilo, ko sem te tistih nekaj tednov nazaj spet videl v mestu. na obali,« jo je spomnil na njuno prvo srečanje in skomignil z rameni. »nekako sem si mislil, da te ne bo več nazaj. no, vsaj jaz vem da me na tvojem mestu ne bi bilo več sem,« je dejal. na trenutke se mu je zdelo, da je sam obsojen na mayberry. sicer je svojo nogometno kariero iz mayberrya pred leti nadaljeval po številnih mestih, med drugim tudi v new yorku, toda ne glede na to, kje je bil, ga je nekaj potegnilo nazaj v domači kraj. mogoče le ni bil dovolj odločen in dokončno oditi iz njega.

nekaj trenutkov je trajalo, da je dejansko doumel njene besede. njun pogovor se je namreč tako hitro zasukal iz povsem sproščenega pogovora v nekaj, kar ni nikoli pričakoval. dejstvo, da teresa ni nikoli storila splava, se mu sprva sploh ni zdelo logično. nenazadnje sta se o tem pogovarjala le nekaj tednov nazaj in takrat ni z ničemer namignila, da imata otroka. njene besede, ki so sledile, so do ryana prihajale kot v sanjah. vsaj tako se mu je zdelo. za trenutek je vse okoli njega dobilo čuden prizvok, ko je svoje razmišljanje poskusil uskladiti z besedami, ki so prihajale iz temnolaskinih ust. čez sekundo je opazil, da se je tako močno oklepal svojega lončka kave, da je v odebeljeni plastiki naredil majhne vdolbine. sprostil je svoj prijel in s tem nekoliko lažje zadihal. »ne razumem. ko sva se prvič srečala, sva se skoraj cel čas pogovarjala le o tem, da si naredila splav. torej hočeš reči, da si mi ta cel čas lagala? prekleto, celo spala sva spet skupaj. in niti enkrat v tem času nisi mogla omeniti – hej, a veš da imaš na drugem koncu sveta otroka?« je zaprepadeno vprašal. njegovi občutki so bili kot na vrtiljaku in za trenutek ni vedel, kje se ga drži glava. »toliko je bilo govora o tem, da sam nisem mogel prevzeti odgovornosti za otroka, in sedaj izvem, da si to veliko novico obdržala zase ves ta čas? super, res super. se ti ne zdi, da sem imel pravico vedeti? ali sem bil zate le darovalec sperme, ki nima nobenih pravic do otroka?« šele takrat se je zavedal, kako zelo se je v tem času njegov glas povišal in da so se ljudje, ki so hodili mimo njiju, že na daleč izogibali njunega dela ceste. »saj ne morem verjeti,« je prhnil in stopil mimo nje, naprej po cesti.

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Ned Jan 06, 2013 9:45 pm

ryan,

njegove besede so jo rahlo presenetile na nek dober in prijeten način hkrati pa so ji vlivale še toliko večjo krivdo, da ni bila iskrena z njim. za svojimi razlogi pa je morala trdno stati in se zavedati, da tudi on sam ni bil v veliko podporo, ko ga je zares še najbolj potrebovala. » predvidevam lahko, da je moj pogum izhajal prav iz te prisiljenosti. sicer bi ostala tukaj in bog ve kje bi bila danes. « nekako je verjela v neko usodo in neka naključja, ki so črtala tvoje življenje po točno določenih tirnicah in mogoče ji je bilo vse skupaj usojeno prav zato, da je bila danes tukaj kjer je in ne še na kakšnem slabšem položaju. » tudi sama nisem pričakovala svoje vrnitve, toda na prvem mestu tudi odšla nisem po svoji volji. bilo je bolj kot ne nekaj, kar sem morala storiti, « je dejala in se tudi sama spomnila njunega nepričakovanega srečanja na obali, ko bi mu morala povedati okoli otroka ne pa plesti nerazumno debato…a ni mogla. in tudi sedaj se ji je bolj kot ne mešalo, saj navsezadnje je sem pripotovala ravno zato, da se zbere in osredotoči na novoletne zaobljube, ki bodo tudi vključevale resnico o otroku. definitivno pa ni pričakovala, da bo novoletne zaobljube izpolnila še v starem letu.

njegov odziv pa je razumela navsezadnje ga je morala kar lepo pričakovati in ne se kujati, da je sedaj izpadla slaba ona. » nisem mogla ryan. enkrat si že obrnil hrbet od tega otroka in ne vem zakaj bi bilo sedaj drugače.« tiste njune skupne noči pa raje sploh ni omenjala, glede na to, da je tudi sama ni pričakovala in je tudi zanjo bilo veliko nepričakovano presenečenje. » oba dobro veva, da ne bi ničesar spremenilo, če bi te poklicala iz italije in ti na slušalko potisnila lastnega otroka, ki joka. resnično dvomim, da bi dvignil roke do vsega in priletel s prvim letalom, ter skupaj z mano igral neko srečno družino, « je sedaj tudi njen ton postajal malce glasnejši, ko se je vztrajno branila pred njegovimi besedami. » nisem potrebovala in tudi sedaj ne potrebujem tvojega denarja za tega otroka. potrebujem zanj očeta in nekako v teh sedmih letih nikoli nisem dobila niti ene same misli, da bi bil ti to zmožen biti, « je bila boleče iskrena in prevzela sedaj večino govorjenja ona. » in kaj sedaj ? boš preprosto odkoraka,ker je to lažje ? « je poslala vprašanje proti njemu, ko je stopil mimo nje naprej po cesti.

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Pon Jan 07, 2013 1:40 am

drama all the way chuckle

v vseh teh letih, odkar je teresa zapustila mayberry, je ryana večkrat obšla misel, kako bi se njegovo življenje razpletlo, če bi takrat, ko se je na njegovih vratih pojavila teresa z novico o otroku, drugače reagiral. vedel je, da sedaj najverjetneje ne bi imel tako udobnega življenja, kot ga ima. lahko si je sicer miril vest s tem, da bi sedaj drugače reagiral, a dejstvo je bilo, da je verjetno prav zaradi tiste njegove takrat reakcije sedaj živel takšno življenje, kot si je vedno želel. nikoli si ne bi mislil, da se bo njegovo razmišljanje 'kaj bi bilo, če…' dejansko uresničilo. in tako so sedaj vsi njegovi dobri argumenti nenadoma izpuhteli v zrak. v kotičkih misli se je sicer popolnoma zavedal, da nič na tem ni krivda terese, a nekako se ni mogel potolažiti z dejstvom, da ima že toliko let otroka, za katerega ni vedel. in na nek način ga je to še toliko bolj potrlo in užalostilo. »teresa, takrat sva imela osemnajst, devetnajst let. se ti mogoče zdi, da sem še vedno enako neodgovoren, kot sem bil takrat?« je vprašal ter se zastrmel v njene oči in počasi zmajal z glavo. »navsezadnje je otrok prav toliko moj, kot je tvoj. kaj si mi res toliko zamerila takrat moja dejanja? si po tvojem res nisem zaslužil toliko let izvedeti, da imam v italiji sina?« njegove besede so izražale bolečino ob spoznanju, da je bil očitno v njenih očeh še vedno isti neodgovorni otrok, kot takrat.

»zakaj pa ne? misliš, da bi obrnil hrbet lastnemu sinu? mogoče res ne bi postali srečna tradicionalna družina, lahko pa tudi bi. si kdaj pomislila na to, da si sama kriva, da sedaj dejansko nikoli ne bomo imeli možnosti postati to? zato ker si neumno sama pri sebi sklepala, da mi je očitno prav malo mar ali imam sina ali ne?« je hladno odvrnil na njene besede in še napol poln lonček kave jezno nameril v bližnji koš. naenkrat ga je minila volja do česarkoli. nekajkrat je globoko vzdihnil in izdihnil, da je pomiril tvoj ton, ki bi verjetno izvenel sicer precej bolj jezno. »okej. ne potrebuješ denarja. ne potrebuješ očeta. kaj pa potem potrebuješ? zakaj si mi sedaj to povedala, če ne pričakuješ ničesar od mene? ali res misliš, da sedaj, ko vem resnico, da bom preprosto pozabil na to? da si ga ne bi želel nikoli srečati?« je vprašal, obenem pa zmajal z glavo. želel je samo proč in s trezno glavo razmisliti o tem. a njegovo vprašanje ga je ustavilo. obrnil se je na petah, se zazrl vanjo, nato pa se ji zopet približal. »kaj želiš od mene, teresa?« je vprašal. njegove roke so se oklenile njenih komolcev, ko jo je rahlo stresel, kot da bi jo želel prebuditi iz iluzije, v kateri je živela ali iz nje stresti pravilen odgovor. »kaj želiš od mene, povej mi? da se odpovem otroku? ker to se ne bo nikoli zgodilo. če ne želiš zanj očeta, kaj potem hočeš pod mene?« je ponovil in se ji skoraj brezupno zazrl v oči.

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Pon Jan 07, 2013 3:35 am

ryan,

sklenila je roke na svojih prsih in z namrščenim čelom pogledala proti njemu predno je karkoli rekla in šele potem zajela zrak in bila pripravljena svoje misli o njegovi neodgovornosti ubesediti : » oprosti ryan toda moje mnenje se ni moglo spremeniti. sedem let sem bila v italiji in nekako ravno nisem poslala zasebnega detektiva za teboj, da bi raziskoval tvoje zanesljivost . « vse je lahko samo sklepala na podlagi nekih lastnih mnenj, čeprav je to bilo zelo narobe, a nek dobri stari šesti čut ji je trdil da je bolje ostati tiho. » ni res, « je dejala in s prstom zanikala njegove besede, ko ga je premaknila zdaj v levo in zdaj v desno. » adrian je mogoče res krvno tvoj, toda jaz sem bila tista ki je z njim delila prve korake, prve besede in prve padce in vzpone. res da sem jaz tista, ki te je prikrajšala zato, toda če bi bilo po tvoje njega niti na svetu ne bi bilo. « naredila je sama veliko napak in tudi ta je bila ena izmed njih, a je bila definitivno ena takih, ki je bila razumna. ryan je svojo odločitev že pred časom povedal, ona je svojo zapečatila in ni se ji zdelo vredno samo sebe še bolj mučiti v precej verjetnem primeru, ko bi ponovno obrnil hrbet od njiju. » to ni na ravni osebnih zamer. ti si svoje povedal, ko si predlagal splav jaz pa, ko sem se odločila da bom sprejela vlogo matere. tukaj tebe nisem vmešavala prav zaradi tega, ker sem adriana prevzela kot popolnoma mojega. in tudi je moj, « ter stresla z glavo v upanju, da bo vsaj malo razumel njeno odločitev- adrian in ona proti vsemu. vendar takrat ni pomislila, da bo pri sedmih spraševal po očetu in v njemu videl nek višji lik, nek višji vzor kot bi mu sama morala biti. šele takrat ji je pričelo trkati na vest, da si adrian zasluži vedeti in imeti očeta, a ne za ceno, ki bi njega prizadela.

» adrian je otrok in ne potrebuje nekega enomesečnega testiranja ali sva midva zmožna biti skupaj in mu nuditi družino ali ne. na koncu bi tako ali tako gledal razpadli zakon in najine prepire. in oprosti, toda na prvem mestu so čustva mojega otroka. « s pogledom je segla proti njegovem lončku, ki je sedaj hladno romal v koš in nato pogled vrnila nazaj proti njemu in njegovem hladnem, pričakovanem pogledu. » ne obračaj mojih besed. nisem rekla, da ne potrebuje očeta. rekla sem samo, da ne vem koliko si ti to zmožen biti. « popravila ga je in tudi sama odvrgla svoj lonček kave, ki jo je v njenih rokah samo dodatno motil. njegove roke so se oprle njenih komolcev in jo rahlo malo stresle, toda ni se prestrašila in ni je zaskrbelo. s pogledom je samo prodorno pogledala proti njemu predno je karkoli rekla : » sama sem svoje že rekla. zanj potrebujem očeta in njegov oče si ti. toda, če ti tega nisi zmožen biti potem te rotim, da pozabiš na moje besede in se mu res odpoveš. ne potrebujem adrianovega razočaranja, ampak veselje. « adrian je bil zanjo najpomembnejši in, če ryan ni bil zmožen biti oče kakršnega potrebuje potem je bolje, da ga resnično nima kot do sedaj. » in, če njegovo veselje pomeni brcanje žoge po igrišču z njegovim očetom potem ni dvoma, da bom zapustila dokončno italijo in pripeljala adriana nazaj v mayberry. «

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Tor Jan 08, 2013 3:19 am

»torej si raje napačno sklepala o tem, kakšna bi bila moja reakcija. super. upam vsaj, da si zadovoljna s svojo odločitvijo in kako se je izteklo tvoje prekrivanje resnice,« se je namrščil. a ne glede na to, kako je bil jezen nad njenimi lažmi, je bil še bolj jezen sam nase. vedel je, da je pravzaprav ne more kriviti ničesar. bila je pač mama, ki je skrbela sama za svojega otroka, medtem ko se mu je oče že iz starta odpovedal. »prav, kakorkoli. kot sva že stokrat ponovila, preteklosti se ne da spremeniti. čeprav sta takrat razpravljala o splavu, sedaj pa o… najinem sinu,« zadnje besede so mu šle skorajda stežka z jezika, saj nikakor ni bil navajen govoriti takšne stvari. »mogoče takrat res nisem bil najbolj navdušen nad idejo otroka, ampak verjetno te ne bi pobralo, če bi mi kdaj v teh letih vseeno sporočila, da si ga obdržala. mislim da te to res ne bi stalo ničesar,« je zavzdihnil, sedaj že popolnoma sprijaznjen z dejstvom, da ima sina.

»vsak človek dela napake. poglej, saj mi tudi ti nisi nikoli direktno povedala, da želiš otroka obdržati oziroma ga roditi. mislil sem, da sva enakega mnenja. mogoče bi se drugače izteklo, če bi mi povedala kaj želiš narediti ali pa da bi vsaj ostala v mayberryu. tudi če bi se jaz v tem času mogoče premislil in bi ga želel obdržati, ali misliš da bi te lahko kako kontaktiral? ne. bila si na drugem koncu sveta in tvoji niso imeli nobene želje po tem, da bi mi vsaj povedali kam so te poslali. tako da mislim da res ni fer, da je sedaj celotna krivda na meni zato, ker je bila moja prva ideja splav. navsezadnje si tudi sama rekla, da si ga sprva mislila dati v posvojitev, pa si se kasneje premislila. in te sedaj kdo obtožuje zaradi tvoje prve ideje? mislim da ne,« je zmajal z glavo, utrujen od teže odgovornosti, za katero se mu je zdelo, da mu je nenadno padla na ramena.

»saj ne govorim o sedanjosti. verjemi mi, glede na to da si mi sedem let prikrivala resnico, je zadnje kar želim igrati tvojega moža. govorim o preteklosti. kar bi lahko imela, če bi mi vsaj povedala resnico,« je odvrnil. njene besede je počasi premleval v sebi ter nato vdan v usodo prikimal. »ne. prav imaš. popolnoma prav imaš. kaj pa jaz vem o otrocih? če še lastna mati mojega otroka misli, da nisem sposoben biti oče, potem je v tem že nekaj resnice. zadnje, kar želim, je, da popolnoma zafrknem odnos z lastnim otrokom. kdo ve, česa sem dejansko zmožen in česa ne. vse kar lahko naredim je, da šele sčasoma ugotovim če sem zmožen biti njegov oče. in če je resnično tvoja želja, da se adrianu odpovem… potem se mu bom. ampak ne zaradi mene ali tebe. ampak zaradi tega, ker mu bo najverjetneje bolje brez mene,« se je ob tem žalostno nasmehnil, potisnil roke v žepe kavbojk in skomignil z rameni. »se pa ne bi branil vsaj kakšne njegove fotografije,« je potem dodal in jo pričakujoče pogledal.

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Sre Jan 09, 2013 8:37 am

ryan,

» mislim, da ti je bilo bolje brez resnice kot z resnico. dejansko sem ti na nek grozno povedan način mogoče naredila tudi majhno uslugo, ko nisi potreboval skrivati pred dekleti, da si dejansko oče sedemletnemu fantku po imenu adrian. « besede je stisnila skozi zobe in se niti ni preveč ozirala proti njemu in njegovim reakcijam, kajti jih je tako ali tako pričakovala. navsezadnje tudi njene niso bile ravno rožnate, ko je trkala njemu na vrata in vmes še nezavedno asherja potisnila v vso to dramo in nato za vse še krivila starše, ki so jo zlobno poslali od doma. čeprav zameriti jim ni mogla, ne zares, navsezadnje res ne bi bilo ravno najbolj prijetno hoditi po mestu in poslušati čenče o lastni hčeri in njenem lahkem podvigu, ki je njo in ryana stal grozovitih posledic. » najinem sinu da. očitno še vedno znam dobro izbirati novoletna in božična darila, « je dejala z mirnim glasom, ter poskušala situacijo vsaj malo omiliti kolikor se je pač dalo, če se je sploh dalo. ne izveš da si oče ravno vsak dan in ryanu je morala dati čas. » ne bi me stalo ničesar prav imaš, ampak nisem imela razloga. sina sem se odločila obdržati kot, da nima očeta in edina stvar za katero bi te poklicala in povedala bi bil denar. a kljub vsemu sem ohranila nekaj ponosa in raje poskrbela sama, da je vsaj adrian imel vedno vse kar si je želel. moja edina želja pa je bila njegova sreča in še vedno je, « je zamrmrala in upala, da bo kmalu slišala vsaj majhno, ljubečo zahvalo, da je za sina skrbela in da ga je negovala in ga vzgojila v fanta kot je sedaj. navsezadnje ni bilo lahko in kakršna je bila bi lahko adrian pristal v precej slabšem stanju.

» krivda je bila tudi na mojih ramenih ryan. veš z mojo mamo bi se super ujela, ker niti za en trenutek ni omenila tebe odkar sem prišla, ampak kako sem uničila dobro družinsko ime in da sem otroka rodila zanalašč, ker v tem vidim igro in dobro maščevanje zate, « se je sedaj njen glas utrdil in postal malo bolj oster, ko je s pogledom ciljala proti njemu. » sebično sem ravnala tega se zavedam. a sem sebično ravnala za dobrobit adriana. « tega mogoče sedaj ni mogel razumeti, ker ni bil direktno postavljen v vlogo starša in je potreboval samo nekaj trenutkov z njim, da bi bil bolj blizu njenim čustvom. » veš kaj bi lahko imela ? neuspešen, zakompliciran, dramatičen in kaotičen zakon v dobrobit otroka, toda v vsem tem bi pozabila na naju. ti nikoli nisi gojil čustev do mene in roko na srce mislim, da sedaj veliko lažje sprejmem, da bi bila zate popolna tujka, če ti ne bi privlekla drame z otrokom, « se je odzvala precej iskreno in samo skomignila z rameni, kajti teh mislih je bila že navajena- samo ubesedila jih nikoli ni. » ne odpovej se mu. potrudi se. tudi sama šele spoznavam kako je biti mama pa sem v tej vlogi že sedem let, toda nobena prekleta literatura mi ni pojasnila kaj naj naredim- ali naj te pokličem ali ne ? obstala sem samo s telefonsko slušalko v rokah in piskanjem v ušesih. « na njene ustnice se je narisal nasmešek in rahlo je prikimala ob njegovih naslednjih besedah, ko je segla po torbici in svoji denarnici v kateri je vedno nosila sliko adriana in je nato tudi izvlekla, ter jo ponudila ryanu. » podoben ti je, « je namignila proti sliki in prekrižala roke na prsih.

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Čet Jan 10, 2013 3:17 am

»uslugo? mogoče… čeprav res ne mislim, da je očetovstvo nekaj, kar bi moral skrivati,« je skomignil z rameni, vdan v usodo o tem, kako si ga je teresa očitno predstavljala. ni imel več volje po razlaganju, da ne bi bil popolnoma nič jezen, če bi mu v spodobnem času povedala za adriana. navsezadnje je vedno imel v mislih tudi to, da bo nekoč postal oče in imel družino. sicer si nikakor ni predstavljal, da se bo to zgodilo v srednji šoli in da za otroka sedem let sploh ne bo vedel, a kljub temu se je že lepo sprijaznil z novonastalo situacijo. za katero sicer še vedno nekako ni vedel, kako bo funkcionirala v realnosti. »mhm, mogoče za naslednje darilo raje izberi kakšen CD ali podobno neosebno sranje,« se je zasmejal njenim besedam in zmajal z glavo. njegov pogled se je za nekaj sekund spet neopazno ustavil na rjavolaski. ni si mogel pomagati, ampak začel se je zavedati, da na njo sedaj gleda nekako drugače. če je prej ves njun prijateljski odnos občutil z nekakšno rezervo, saj pravzaprav ni bil prepričan, če se je rjavolaska dejansko vrnila domov, ali pa bo spet pobegnila v italijo, je bil sedaj precej prepričan, da jo je dejansko spet imel v svojem življenju. nekako si ni mogel privoščiti napak, ki bi ga lahko stale sina, pa čeprav ga sploh še ni spoznal. ampak te priložnosti nikakor ni želel zapraviti.

»si torej prepričana, da ne potrebuješ ničesar? saj veš da mi ne bi bilo problema poskrbeti zanj. za vaju. sploh če to pomeni, da vama ne bi bilo treba živeti s tvojo družino,« je zamrmral in se rahlo namrščil, ko se je spomnil vseh neprijetnih spominov, povezanih z njenimi starši. ne, odkar se je pred leti izvedelo za otroka, si lombardijevi in waylandovi nikakor niso bili pri srcu. ob njenih besedah se je moral zadržati, da ni zavil z očmi. »daj no, ne bodi tako dramatična. in po čem sklepaš, da nisem nikoli gojil nikakršnih čustev do tebe? zato, ker sem predlagal splav ko sva bila še v srednji šoli? to nima nikakršne povezave. sploh pa sem prepričan, da zadnjič ne bi skupal pristala v postelji, če bi bila kemija med nama popolnoma mrtva,« je odvrnil na njene besede, zavzdihnil in se zastrmel vanjo, prepričan v to, da bo imela na razpolago nekaj dobrih izgovorov za dogodke zadnje noči.

ryan se sicer resnično ni želel odpovedati otroku, toda ob kopici dejstev, ki mu jih je teresa v pogovoru naštela in mu dala jasno vedeti, da očitno ni imela nikoli nikakršne želje, da bi bil oče njunemu otroku, je bil v dvomih. »prav…« se je nazadnje vendarle strinjal in počasi prikimal. »čeprav nimam niti najmanjše ideje, kako bova izvedla vse skupaj,« se je rahlo namrščil, nato pa se radovedno stegnil po fotografiji ter se nasmehnil, ko je zagledal obraz svojega otroka. »misliš?« je z namuznjenim nasmehom vprašal, se zazrl v fotografijo in potem nazaj v tereso. »meni se pa zdi, da je bolj podoben tebi,« je dodal in še nekaj sekund strmel v fotografijo, preden jo je položil teresi nazaj v roke. »torej… kaj sledi sedaj?« je vprašal in radovedno dvignil obrv.

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Sob Jan 12, 2013 12:30 am

ryan,

» lahko je govoriti, če dejansko nisi v sami situaciji, « je zavrnila njegov odgovor in se rahlo namuznjeno nasmehnila, čeprav je deloma imel nekako prav in se očetovstva ali materinstva ni bilo potrebno sramovati- pa mogoče tudi, če si bil star komaj 17 let. seveda je takrat njeno stanje bila vsesplošna tragedija sedaj pa je na to gledala, kot nekaj najboljšega v njenem življenju. adrian je nekako bil vse na kar je zares lahko računala in vse kar je imela v svojem življenju. res, da je bila tu še preostala družina, vendar nekako sta bila v italiji bolj kot ne ona in adrian sama proti vsemu. sprva je seveda mislila, da ne zmogla, toda glede na dogajanje sedaj je videla da je kljub vsemu naredila vse kar je v njeni moči za dobrobit njenega majhnega fantka. » oh, si bom zapomnila za naslednjič, « se je pridružila njegovem smehu, ter se vsaj za trenutek rahlo sprostila in samo prepustila dogajanju. sedaj je tako ali tako bila veliko bolj mirna kot poprej, ker je bila resnica končno zunaj in adrian ni bil skrivnost niti njegovemu očetu. samo oče je bil še skrivnost malemu adrianu toda to je bila njena zadnja res majhna malenkost katero je morala urediti. nekako je lahko predvidela, da bo sinov odziv veliko bolj poskočen in vesel kot je bil odziv ryana in proti temu ni imela nič proti, saj je nekako razumela da drugače ni mogel reagirati in da bi bilo mogoče res bolje, če bi prej povedala a ravnala je po srcu in srca res ni hotela kriviti za karkoli in se ukvarjati s slabo vestjo- je kar je.
» trenutno ne vem kaj bo moj naslednji korak, da bi vedela kaj bom potrebovala in kaj ne. edino kar vem je da adrian potrebuje očeta. « sama od ryana ni potrebovala niti ni pričakovala ničesar medtem ko je njun sin bil druga stvar za katero je moral poskrbeti oziroma, če je hotel bi mu to ona sama dovolila. v nasprotnem primeru bi sprejela dejstvo da z adrianom noče ničesar in bi našla kakšno drugo rešitev, ki bi bila najboljša za sina. » kemija in ljubezen sta dve različni stvari ryan. in te besede niso plod dramatičnosti ampak resničnosti prav tako kot adrian ni plod ljubezni, temveč plod napake, « je ugovarjala njegovim besedam in za konec še dodala : » in sklepam po vsem kar se je zgodilo med nama. « roke je prekrižala na prsih v upanju, da ne bo drezal še naprej po nepotrebnem. ta tema je nekako med njima bila končana, oziroma vsaj mislila je tako, in vse kar sta še imela je bil otrok. » nekako bova že. preprosto bova morala iskati kompromise in…se nekako znajti. mislim, da sva sedaj dovolj odrasla da bova temu kos, « se je oprla nekega upanja in pozitivnosti, da bo vse še dobro in da bosta nekako izpeljala vse skupaj. opazovala je njegov obraz, ko je gledal v sliko otroka in na njene ustnice se je prikradel majhen nasmešek. » ampak res čisto malo. verjemi v živo je neverjetno podoben tebi – ima tvoje oči in nekako tudi nasmešek, « se je sanjavo pridružila opisovanju otroka in se res počutila nekako manj obremenjeno sedaj, ko ni imela več ničesar za skrivati. » kaj sledi ? verjetno to da bo adrian po praznikih prišel v mayberry. tukaj je navsezadnje najin dom in ne v italiji. «

Naslov sporočila: Re: 5th avenue, Ned Jan 13, 2013 2:10 am

»verjetno res. ampak dejansko sem bil ves čas v tej situaciji, samo vedel nisem,« je odvrnil. ni več želel obtoževati terese za to, da mu ni povedala za sina. čeprav ga je po tihem še vedno grizla nejevolja, da mu toliko časa ni povedala zanj, je vedel, da ne more nič spremeniti. seveda bi lahko še vedno jezno stresal obtožbe nanjo, a je predobro vedel, da je ona edina oseba, ki dejansko stoji med njim in njegovim sinom. in to je bilo zadnje, kar si je želel. njegovo življenje se bo sedaj spremenilo, tega se je popolnoma zavedal, a zaenkrat še ni čutil posledic tega razodetja, da ima nekje sina. kljub temu, da je sedaj vedel zanj, je bil to zaenkrat še vedno povsem abstrakten pojem, nova odgovornost, katere se zaenkrat še sploh ni mogel zavedati. čeprav je z njegovo sliko ta postala malo bolj resnična, je bil otrok še vedno na drugi strani oceana in nikakor si ni mogel predstavljati, čemu se bo vse moral odpovedati, da mu bo teresa sploh dovolila, da bo v bližini lastnega sina.

»prav. ampak očeta sedaj ima. le mora ga spoznati,« je skomignil z rameni. mogoče res ni ničesar vedel o vzgoji otrok, a bil je prepričan, da adrianu v življenju ne bo ničesar manjkalo. situacija bi bila verjetno drugačna, če bi zanj izvedel ob njegovem rojstvu. takrat se je še naslanjal na podporo družine in dejansko bi lahko finančno le malo pomagal teresi in sinu. a sedaj je bilo to povsem drugače. če ne drugega, bo pa lahko vsaj materialno poskrbel zanju, če mu bo rjavolaska le dovolila. nekaj časa je le strmel vanjo, potem je zavzdihnil in skomignil z rameni. »prav. razumem. med nama je končano. pravzaprav se nikoli ni začelo, ker sem te od vedno samo izkoriščal, ne da bi se oziral na tvoja čustva. je to tisto, kar si želela slišati? prav, če boš zaradi tega lažje spala, pa se pretvarjava, da je to čista resnica,« je tokrat ryan res zavil z očmi. če je bila tako trmasta, pa naj bo po njeno. nato je ob njenih beseda prikimal ter se rahlo nasmehnil. »boš že sama odločila, kako je najbolje zanj. navsezadnje ga najbolje poznaš in kot si danes že tolikokrat ponovila… on je tvoj, ne najin,« je tokrat s kislim nasmeškom pristavil. a v njegovem glasu ni bilo zaznati obtoževanje, le ponovitev njenih besed izpred nekaj minut.

»res?« je nasmejano vprašal ter zmajal z glavo, vse skupaj je bilo tako nenavadno. še pol ure nazaj ni vedel, da ima sina, sedaj pa je strmel v njegovo fotografijo. »super. komaj čakam, da ga spoznam,« je odvrnil in se za nekaj trenutkov zazrl vanjo, potem pa ošinil kazalce na ročni uri. potreboval je nekaj časa zase, da dokončno razume celotno situacijo in kaj vse mu prinaša. »oprosti, ampak… moram iti. če me boš potrebovala ali če boš želela o čem govoriti, pa me pokliči, saj imaš mojo cifro,« je dejal in se nekaj časa obotavljal, ali naj ji v slovo pritisne poljub na lice ali ne. nazadnje je le kratko prikimal v pozdrav ter se nasmehnil. »srečno novo leto, teresa,« ji je zaželel, saj je nekako sklepal, da se v tem letu ne bosta več videla, potem pa se je obrnil in stopil nazaj proti hotelu.

» avenue,
» liam & rebecca [avenue]

5th avenue,

5th avenue,

Similar topics

Similar topics