nikolai & lexie [apartment B2]

Naslov sporočila: nikolai & lexie [apartment B2] Sre Okt 17, 2012 7:30 am

tagged: nikolai ivanov! smitten2

info: 621 words, outfit and heeere we go! ni ravno najboljše, kar sem kdaj napisala, but hope it will do. chuckle

Že ves dan si je veselo požvižgavala, kar je bilo nenavadno celo zanjo. Dobre volje je ostala, ko je šlo v službi vse narobe s cvetjem, pa tudi po tem, ko je prišla domov in odkrila, da je dnevna soba praktično v razsulu. Namesto, da bi nergala in vsesplošno bojkotirala nalogo, ki jo je očitno čakala, je raje navila glasbo na glasnost, ki je preglasila sesalec in se lotila dela. Trajalo je le kako dobro uro, pa je bilo čisto vse stanovanje, ne samo dnevna soba, kot si je sprva zadala. In čemu se je imela zahvaliti za to neskončno dobro voljo? Dejstvu, da je bil danes na sporedu movie night, kar je pomenilo noč, polno čvekanja in raznoraznih bedarij, za nameček pa bo vse to počela v Nikolaijevi družbi. Temnolasec je bil eden tistih ljudi, za katere se sprva ni zdelo, da bi se z njimi lahko spoprijateljila, a ko sta enkrat pred leti našla skupno točko, o kateri sta se pošteno razgovorila, sta se na presenečenje vseh ostalih neverjetno dobro ujela. Celo tako dobro, da sta bila danes praktično najboljša prijatelja. Bil je edini človek, ki mu je lahko povedala resnično vse, kar ji je ležalo na duši, in on je to tudi poslušal. Najti koga, s komer imaš takšen odnos, se je v današnjih časih pokazalo kot prava redkost in to je bila stvar, zaradi katere je bila le še bolj navdušena nad njim. Poleg dejstva, da jo je lahko čisto vedno spravil v smeh, kar je bilo res neprecenljivo.

Ko je končala s čiščenjem se je lotila dveh velikih vrečk, kateri je prej samo odložila na kuhinjski pult. Iz prve je v hladilnik ter razne predale zložila vso mogočo špecerijo, v drugi pa so bile veliko zanimivejše reči – od dveh paketov kokic za v mikrovalovko, do velikega paketa sladoleda in še cele gore sladkarij. Kup se je sedaj, ko si ga je tako ogledovala, zdel ogromen, vendar je vedela, da vsej svoji veličini navkljub ne bo dolgo zdržal. Nikolai je jedel kot mali dinozaver, pa tudi sama je vase med smejanjem spravila neverjetne količine hrane, česar pa seveda ni nikdar priznala. Kar se je tikalo nje je bil glavni krivec on, kar je bil tudi razlog, da je bil njen prijatelj zadolžen za film in pijačo. Če bi morala kupiti tudi to bi verjetno obubožala, kajti zanj zelo razveseljivo dejstvo je bilo, da je alkohol prenašala precej slabše od njega in ga je posledično tudi popila neprimerljivo manj. Odprla je en paket kokic ter iz njega potegnila eno vrečko, to pa je nato postavila v mikrovalovno. Sladoled in ostalo je pospravila, na mizo pa postavila kozarce. Pozneje je tja dala tudi veliko skledo popokane koruze, iz spalnice pa je prinesla še cel kup blazin in jih zmetala na ogromen kavč, ki ga je naravnost oboževala. Imela je še ravno dovolj časa, da se stušira in preobleče v kaj bolj udobnega, sredi slednjega pa jo je že zmotil zvonec. »NIKOLAI!« se je njen klic zaslišal iz drugega konca stanovanja, ko se je pognala proti vratom z lasmi, še vedno spetimi v neurejeno in štrlečo figo na vrhu glave. Še preden je do konca odprla vrata je že čebljala: »Za tvoje dobro upam, da nisi pozabil prinesti filma, ker če ne bova spet gledala Madagaskar. In če si pozabil pijačo se lahko kar obrneš!« Spustila ga je v stanovanje, nato pa ga kako sekundo ali dve opazovala, preden ga je pograbila v medvedji objem. »Bodi priden in se razkomoti, jaz se samo do konca oblečem in pridem,« mu je naročila, ko ga je končno izpustila in se pognala nazaj v spalnico, ker je šele sedaj ugotovila, da si je v navdušenju ob njegovem prihodu čez perilo oblekla samo majico.

Naslov sporočila: Re: nikolai & lexie [apartment B2] Čet Okt 18, 2012 2:21 am

LEXIE!
notes: oh my, they are so perfect :3

jutro je minilo kot bi mignil in komaj je dobro vstal, že se je s svetlobno hitrostjo premikal po svojem malem klubu in stregel gostom, ki so prihajali. v zgodnji dopoldanskih jutrih je bil coctail bar namenjen predvsem mladim družinam, ki so svoje otroke pripeljali na vročo čokolado ali pa si zaželeli kaj bolj sladkega. med tem ko se je prostor že pred večerom spremenil z lučmi obsijano coctail pivnico, pa je bilo pred tem potrebno še marsikaj postoriti. služba šefa ni bila zgolj v tem, da je stregel svojim precenjenim gostom pač pa je za vsem tem stala gora papirjev in računov, ki jih je bilo potrebno plačati. seveda pa to ni bilo nič kaj prida prijetno delo, sploh pa če si imel goro dolgov, ki se sami od sebe niso hoteli plačati. izmučeno je segel v žep in ven potegnil ključ bara v katrem je bil šef. njegova izmena je bila za tisti dan na veliko srečo končana in komaj je čakal, da pobegne iz realnosti pred televizor k lexie ki ga je že pridno pričakovala. ključ je zaupal enemu izmed podrejenih - imel je celo listo tistih, ki so mu bili najljubši in simon je bil zagotovo najvišje izmed vseh, nato pa segel proti plašču in se počasi odpravil proti želenemu cilju.

dan se je pričel precej dobro. nobenih težav s pijanimi barabami, ki so želele dodatno dozo poceni piva in nobenih kričečih otroških glasov, ki niso dobili želene stvari. pomirjujoče se je nasmehnil sam pri sebi, ko je odhajal v eno izmed apartmanskih naselji, kjer je živela njegova prijateljica. najverjetneje je bil v njegovem razlog tudi celovečerno movie večer, ki ga je le s težavo pričakoval. poleg dobrega filma, ki sta ga ponavadi gledala je bila tu še plavolaska, ki je dodala kak dober komentar in je večer za to postal še nekoliko boljši od najboljšega. težko bi se opredelil zakaj točno se je v njeni družbi tako dobro počutil, a najbrž je bila kriva njena komunikativnost in razigranost. lexie wayland je bila eno tistih deklet, ki bili večino časa v družbi prijetnih ljudi, kar jo je naredilo samo še bolj simpatično kot je že bila.
med tem ko se je bližal njenemu stanovanju je zavil v enega izmed bližnjih marketov na vogalu ulice. vedel je, da bo lexie dodobra poskrbela za hrano, zato je iz police vzel zgolj tequilo in pa klasično rdeče vino. plačal je z drobižem, nato pa pot nadaljeval po ozki uličici, ki je bila z obeh strani zagrajena z visokimi cipresami. edini možni izhodi so bili vhodi v apartmaje iz katerih so se vili glasni zvoki televizij, otrok in pogovorov. stanovanje številka B2 se je nahajalo proti koncu poti. z nasmeškom na obrazu se je ustavil ob vhodnih vratih, nato pa potrkal in se nekoliko odmaknil. v trenutku je prepoznal glas plavolaske, ki je hipoma zatem že odprla vhodna vrata in ga pozdravila z medvedjim objemom. "hej! smo pa dobre volje," se je zarežal in jo tudi sam nekoliko bolj stisnil k sebi. "sem mogoče že kdaj pozabil na pijačo?" res je bilo, da je bil pivec od pivca. kadarkoli je imel možnost je vase zvrnil pijačo, a na veliko srečo je vedel kje so meje in do kam lahko gre. izvati hudiča ni bilo ravno vsakdanja stvar, ki jo je rad počel. "lexie, saj veš da sem trenutno še v treznem stanju, ampak, se ne bi raje zleknila na kavč in nehala težit s tem kako grozno izgledaš?" zanj so bile vse punce enake, nekatere blond, rjave in črne, o tem kaj so imele gor pa niti ni bilo dosti razlike. " super izgledaš, zato nehaj tečnarit," potisnil jo je proti majhni dnevni sobici, kjer se je sam počutil že nekoliko domače.

Naslov sporočila: Re: nikolai & lexie [apartment B2] Čet Okt 18, 2012 7:41 am

tagged: nikolai ivanov! smitten2

info: 623 words, outfit. yay, this is fun! ^^

»Aha,« je navdušeno prikimala ob njegovi ugotovitvi. »Že ves dan sem v takem čudovitem milnatem mehurčku, polnem dobre volje in popolnoma nič ni moglo pokvariti tega.« Nad čemer je bila še dodatno navdušena, seveda. Dnevi kot je bil ta so bili zadnje čase skoraj redkost. »Na pijačo ne, te pa imam za to na sumu, da se je to zgodilo s filmom.« Nekoliko je pretiravala, ko se je sumničavo našobila in mu pomigala s kazalcem kot kaka stroga učiteljica, ki je točno vedela, da učenec ni naredil naloge. »Celo skledo pokovke bi šla stavit, da ga nimaš,« je ponudila stavo in ga še naprej motrila z izzivajočim pogledom. »Torej, ga imaš ali bova spet na Madagaskarju?« Vedela je, da mu je šla ta risanka že konkretno na živce, sploh, ker si jo je v njeni družbi ogledal že vse prevečkrat, a prav zato je bila reč tako zelo priročna. Njegova pozabljivost se je zdela ob omembi te dotične risanke skoraj ozdravljiva. Ob njegovih naslednjih besedah je najprej naredila ogorčen obraz in nato še šobico, ko je na prsih sklenila roke in ga našpičeno pogledala: »Nisem rekla, da izgledam grozno, ampak samo, da se moram do konca obleči.« Celotna reč z užaljenostjo je bila seveda samo igra, a prav to jo je naredilo tako zabavno. »Če pa ti tako misliš…«je pustila besede obviseti v zraku, ko se je obrnila in začela korakati proti sobi. Tako kot njemu je bilo tudi njej praktično vseeno kako izgleda, a hlače je imela kljub temu trden namen spraviti nase. Ko se je trenutek kasneje dopolnil je njena igrana tečnoba hipoma izginila, namesto nje pa je zasijala od sreče. »Oh hvala, srček, zelo si prijazen,« se je izmaknila njegovemu prijemu in se vendarle napotila proti spalnici »… Ampak mislim, da si bom vseeno vzela trenutek.« Izginila je za vogalom, že naslednji hip pa je zopet pogledala izza njega in kazalec spet učiteljsko usmerila proti njemu: »Pridno sedi in počakaj.«

Ko se je, tokrat v celoti oblečena, minutko kasneje vrnila in ga našla udobno nameščenega na njenem preljubem kavču je mimogrede zavila še do kuhinje, kjer je iz pulta pograbila še en zavojček. »Glej kaj sem danes odkrila v trgovini!« je navdušeno vzkliknila in se praktično vrgla na mesto ob njem, kjer se je nato udobno namestila še sama. »Sladkorno peno! V vrečki!« Nad to roza, puhasto sladkarijo je bila že od otroških let neizmerno navdušena, še posebno, ker so bile priložnosti, ko si je peno lahko privoščila strašansko redke. Sejem je bil kje v bližini kvečjemu nekajkrat na leto, sicer pa se je ta dobrota vztrajno skrivala pred njo. » In niti pomisli ne na to, da bi se je polastil, ker je moja! Mislim, lahko dobiš košček ali dva, ampak če je bo spet izginilo pol, preden se je sploh dotaknem, kot zadnjič z Marshmallowsi…« Kljub opozorilu je vedela, da je skoraj zaman, zato mu je raje ponudila odprto vrečko in se zamišljeno zazrla vanj. »Torej, kaj bo novega? Koliko kozarcev si razbil danes?« Ob tem se je veselo zarežala, ker sta oba vedela, da so ob njegovi spretnosti kozarce lomili le gostje. Ampak kaj, ko je bilo okriviti njega toliko zabavneje? »Kak nov ulov, za katerega bi morala vedeti? In resnično upam, da si se končno znebil tiste rdečelaske,« se je lotila svoje druge najljubše teme, njegovih deklet. Tako ali tako jih je menjal prehitro, da bi ji dejansko uspelo voditi evidenco, a tu in tam je katero le srečala. In če je on lahko dražil njo z vsemi njenimi neuspelimi poskusi, potem mu je ona vsake toliko lahko vrnila, ne? Ne? »Ko sem te zadnjič v njeni družbi objela se me je skoraj lotila sredi ulice. In ne, ne glej me tako, ker je bilo res!«

Naslov sporočila: Re: nikolai & lexie [apartment B2] Pet Okt 19, 2012 1:27 am

LEXIE!
notes: pardon me, če kdaj malo pretiravam. :3

" vidim. videti si čisto hiperaktivna, kot bi ravnokar popila na litre cole in se nabasala s čokolado," radostno se je zahihital nato pa skomignil z rameni in se sprehodil po njenem stanovanju. od vseh obiskov - pri pet je preprosto nehal šteti, je bil tu že povsem domač. čeprav mogoče niti ni dajal takega vtisa in se je včasih še vedno vedel nekoliko zadržano pa je v resnici poznal vsak majhen kotiček tega čudovitega prostora. kot na primer dnevna soba v kateri se je nahajal udoben kavč na katerega se je vrgel s vso svojo težo in tam obležal kolikor dolgo je ponavadi lahko. "oh daj no, očitno me ne poznaš tako dobro. sem mogoče že kdaj pozabil na film? sploh pa vino, kot ponavadi," v roko ji je potisnil botelko vina in se namuznil, kot bi v zameno zanj pričakoval kaj bolj ... sladkega in morda celo vrednega. a v zameno je dobil samo poljub na desno lice, nato pa se je plavolaska zazibala proti prostoru in ga skorajda zaslepila s svojim nasmehom, ki se ji je v vsem tem času non stop zibal na obrazu. "torej staviš?" se je narejeno zlobno zarežal, saj je vedel, da bo stavo tokrat dobil. "veš osel gre samo enkrat na led in če je to tisto kar želiš, naj ti bo," iz torbe je potegnil majhen ovitek in v njem cd, katerega naslov filma si ni najbolje videl. "kaj bova gledala naj zaenkrat ostane še skrivnost, prav?" zložil ga je nazaj v torbo in jo z jakno vred odložil na obešalnik ob vratih. "sploh pa niti pod razno ne bom gledal tiste trapaste risanke o nilskem konju in zebri. madona, sem upal da boš že pozabila na to bedarijo in bedarije," je dejal, nato pa očitno zavil z očmi in skušal pozabiti na to kako zelo je resnično sovražil to risanko. morda je bil del vsega zgolj igranje, farsa s katero sta drug drugega zabavala in spravljala v smeh. navsezadnje je imel risanke že od nekdaj rad, a madagaskar - ne, nikoli in nikdar. za trenutek se je zagledal v njen narejeno jezni pogled in se zasmejal čeprav v resnici niti sam ni vedel čemu se smeji. " ... ne, ne - nisi. hočem reči samo to, da vse punce vedno govorite kako grozno ste videti in bla bla bla. videti si čudovito," sprva ji je želel že uporekati, a s svojim zapeljivim pogledom ga je popolnoma utišala, da je sedel na kavč in počakal dokler se ni vrnila. z hlačami na sebi je bila videti še veliko bolj zapeljiva, kajti oprijete pajkice so samo še bolj izpostavile njene noge s katerimi bi lahko krat komalo postala manekenka. "rekel sem ti, da bi lahko ostala tudi brez, a če vztrajaš..." sledil ji je proti majhni kuhinji kjer so bile zložene vse stvari potrebne za enega najboljših večerov v tednu. vse je bilo videti tako slastno, kot bi ne jedel že tedne. v trebuhu mu je glasno zakrulilo in od sramu je zardel "upam, da imaš na zalogi kaj zares dobrega. od sladkorne pene ne bova oba preživela," sicer je imel v mislih kaj boljšega kot samo stopljeni sladkor nad katerim v resnici ni bil prav navdušen, a to je raje zadržal zase. "me veseli, da si tako navdušena nad to roza rečjo, ampak priznaj da tisto nisem bil jaz! dobro veš, da sem pojedel štiri in nič več. konec koncev si bila ti tista, ki si jih je cel večer basala v usta in se na koncu skoraj utopila v tonah sladkorja, ki si jih požrla," prekleto užival je v tem, ko jo je lahko zbadal. mogoče ni bilo ravno pametno, kajti ponavadi je v dvakratni dozi dobil povrnjeno in na koncu je bilo vse samo še slabše. "ah nič na srečo. danes je bil precej umirjen dan tako ali drugače. in na mojo veliko srečo nič majhni mulcev, ki se derejo po cele prostoru in tekajo gor in dol," zadostujoče je glasno izdihnil se ji pri tem prijazno nasmehnil.

ob pogledu nanjo nikakor ni mogel uiti misli zakaj se pravzaprav vedno trudi z drugimi ženskami, ko pa ima pred seboj tako lepotico ob kateri se kar topi. ne? zagotovo, da ne. nenazadnje sta bila prijatelja in razmerja med tem pač niso sodila zraven. bilo bi povsem egoistično z njegove strani, pa vseeno. "ah pusti lidyo," se je zarežal in si v spomin priklical čehinjo s katero je imel nekaj kar niti ne bi mogel poimenovati razmerje. na njej v resnici ni videl nič drugega kot samo spolno obsesijo, med tem ko se je ona fukarila naokoli in čez kak teden ali dva popolnoma pozabila nanj. "ni vredno omembe, res. sploh pa ni kakega posebnega ulova, a vse se lahko kaj hitro spremeni," namenil ji je enega svoji čudovitih nasmehov in pri tem razkril plast snežno belih zob, ki so se ob pravi svetlobi skorajda zasvetili. sicer mu je bilo povsem vseeno ko je govorila o njegovih dekletih, a ko sta prišla na temo o njenem romantičnem življenju se je njegovo zanimanje končalo. a na srečo tokrat še nista bila tam. še... "pretiravaš lexie! nehaj," zamahnil je z roko nato pa se za trenutek zagledal drugam, nato pa ji že v naslednjem trenutku iz rok ukradel sladkorno peno in se pognal proti njeni spalnici. "ujemi me, če me moreš!"

Naslov sporočila: Re: nikolai & lexie [apartment B2] Pet Okt 19, 2012 6:25 am

tagged: nikolai ivanov! smitten2

info: 623 words, outfit. comment: no biggie, tudi jaz sem malo preveč navušena na čase. chuckle

but it's fun!

»Res hočeš, da odgovorim na to vprašanje?« se je prešerno nasmehnila in ga radovedno motrila. Oba sta vedela, da je bil odgovor pritrdilen, čeprav je morala priznati, da se je zadnje čase kar precej popravil. Grožnje z Madagaskarjem so se očitno prijele. Z ustnic ji je zasijal še en širok nasmešek, ko se je v rokah znašla še steklenica njenega najljubšega vina. »Hvala, pravi srček si!« Zahvali je dodala še en objem in navdušen cmok na lice, nato pa vino odnesla v kuhinjo. Ponudbo za stavo bi sicer brez pomisleka sprejela, vendar se je obrnila še ravno prvi čas, da je ujela njegov zlohoten nasmešek. Ampak hej, kje je bila vsa zabava, če si se ustrašil? Prav zaradi tega je pogumno iztegnila desnico in resno prikimala: »Stavim. Imaš kak predlog ali bova res izkoristila skledo pokovke?« Močno je upala na slednje, kajti njegove ideje so znale biti resnično… posebne. Ko je po stisku rok, s katerim sta stavo zapečatila, iz torbe dejansko potegnil dvd je zaječala in se z dlanjo rahlo udarila po čelu. »Prav imaš – tega s tabo definitivno ne bom več ponovila.« Ob žalitvi njene priljubljene risanke je najprej zelo očitno naredila mulasto šobico in se hotela za trenutek zateči k ignoriranju, a je namesto tega dobila precej boljšo idejo. Počasi, da ne bi vzbujala nobenega suma, je stopila k njemu, nato pa ga začela neusmiljeno žgečkati pod rebri, kajti vedela je, da bo še kako delovalo. »Drzneš si žaliti mojo najljubšo risanko?« je vprašala med žgečkanjem, nato pa je, ko se je zazdelo, da jo bo zdaj zdaj napadel nazaj, odskočila. To bi bilo vsekakor slabo, kajti pri žgečkljivosti je bila šena slabšem kot on.

»Če bi ostala brez bi ves večer buljil samo v mojo rit,« mu je vrnila in pomežiknila. Ob oglašanju njegovega trebuha si ni mogla kaj, da se ne bi naglas zasmejala, nato pa ji je med zajemanjem sape nekako uspelo pokimati. »Obnašaš se, kot bi bil to najin prvi movie night. Zdaj te že predobro poznam, da bi se oborožila samo s skledo kokic in vrečko sladkorne pene.« Stopila je proti hladilniku in ga na široko odprla, nato pa začela naglas naštevati vsebino: »Poleg gore sladoleda imam še korenje, jogurte, peteršilj, nekaj brokolija…« nalašč je tiste dobre stvari izpustila in zaradi tega jo je kmalu odrinil stran, da bi si lahko vsebino ogledal na lastne oči. Ob čemer je seveda glasno protestirala in mu nazorno omenila, da je hladilnik še vedno njen. Ko so jo dosegle naslednje besede pa je najprej le prhnila. »Ja, seveda. Petnajst pa res in to ob tem, ko sem te posebej prosila, da jih pustiš zame, ker sem tisti večer jedla samo tisto!« Debela laž, kar sta seveda vedela oba. »Ne pa ti, ki si pojedel moje marshmallowse, dve skledi kokic, čokolado in še banjico sladoleda!« Dejstvo, da mu je sama pridno pomagala, je za efektivnost komentarja raje zadržala zase.

Njegove besede so jo toliko kot šokirale. »Ni ulova?« ga je sumničavo pogledala in mu s tem dala vedeti, da mu nikakor ne verjame. »Nikolai Ivanov, vzhodnjak, ob katerem se šibijo kolena vseh Američank, nima ulova?« Očitno je imela mama prav in je bila zadnje čase res nagnjena k pretiravanju, a to je bilo trenutno povsem postranskega pomena. »Moram posebej povdarati, da ti ne verjamem?« je vprašala, ko se je vrnila k trenutnemu opravilu: odpiranju vrečke z gumijastimi kislimi črvi. Kar je počela vse dokler se ni tepec pognal čez stanovanje z vrečko njene sladkorne pene. »Kaj za…?« je potrebovala trenutek, preden je dojela, kaj se dogaja, nato pa se je brez pomisleka pognala za njim. »Presneti tepec!« je vzkliknila, ne, da bi širok nasmešek izginil iz njenega obraza. Takšne in podobne žaljivke sta drug drugemu metala ves čas, zato je ni skrbelo, da bi jo temnolasec vzel resno, ko ga je lovila po hodniku vse do spalnice, kjer se je ustavila na pragu, za seboj zaprla vrata ter se zmagoslavno zarežala: »Kam boš pa zdaj pobegnil?«

Naslov sporočila: Re: nikolai & lexie [apartment B2] Pet Okt 19, 2012 9:10 pm

"lahko bi," široko se je nasmehnil in jo opazoval pri njeni besedni borbi. plavolaska je bila že od nekdaj karakterno precej močna oseba, kar je najverjetneje tudi pomagalo k njunemu medsebojnemu odnosu. kljub temu, da pravijo da se nasprotja privlačijo sta imela tadva veliko več skupnega, kot je bilo na prvi pogled sploh videti. "no, seveda bi lahko stavila na kaj bolj pomembnega od kokic. kaj praviš na vino, ki sem ga prinesel. dve tretjine je mojega in tretjina tvojega, prav?" skrivnostno se je nasmehnil in sam v sebi že koval načrte. navsezadnje pa sta oba vedela, da je bil prav on tisti, ki si je ponavadi privoščil veliko več kot sam polovico steklenice, zato so bile take stave po pravici povedano prav trapaste. potem ko je na dan privlekel cd in zmagoslavno oznanjal zmago, se je lexie hudomušno namrdnila in ignorirala njegovo slavljenje. "nekdo pač mora zmagati," se je zahihital in jo nato nežno boksnil v ramo, čeprav ni bil njegov namen da jo poškoduje. a takega odnosa med njima, sta bila že vajena. v njunem prijateljstvu nikoli ni bilo prav posebej globokega pogovora pač pa bolj kot ne veliko smeha in zafrkancije. "glej, pravim samo da je madagaskar ena najbolj trapastih risank na svetu," je dejal in globoko zajel sapo, saj je prekleto vedel kaj sledi. na žgačkanje bi se lahko že pripravil, saj je v takih vrsti vojne bolj kot ne vedno izgubil. lovil je sapo in ko se je njegova nasprotnica nekoliko umirila, napadel iz zasede in še njej zadal nekaj udarnih učinkov žgečkanja. "nikakor me ne boš premagala, ženska si!" je zakričal, da je njegov glas odmeval po vsem stanovanju. in če bi sedaj nekje v kotu dnevne sobe tičala kamera in ju snemala, bi jo strpali naravnost v norišnico. nista bila niti na ravni vrtca.
"imaš kaj proti? zdi se mi, da sam ne bi imel nobenih problemov s tem." se je zahahljal in odkimal z glavo, potem ko sta vendarle zadihano obstala vsak na svojem delu sobe. "pozabljaš na to, da se poznava že celo večnost in da sem videl že kaj več kot samo tvojo golo rit," pustimo podrobnosti na katere je sam prav rad pomislil. za trenutek si je vglavi zamislil vlogo lexie, ki je povsem gola ležala na svoji postelji in čakala nanj. adrenalin mu je spolzel po žilah, in njegovo dihanje je postalo vse bolj globoko. pizda, v takih trenutkih nikakor ne bi smel misliti na take reči - vsaj ne med tem naj bi veljala za najboljša prijatelja. "mmm, zveni odlično," je smeje dejal in jo nekoliko odrinil od hladilnika, da je lahko stvar vzel v svoj zorni kot. imela je prav, res je nakupila veliko špicerije in bilo je dovolj za cel teden. " če nimaš nič proti bi lahko sladoled že kar pojedla, predno se stopi," banjico je postavil na keramični pult in odpr pokrov lončka. zamrznjena reč je bila videti več kot odlično. "ne boš me prepričala, lex!" je dejal in se nesramno zarežal, med tem ko se je jezno skušala braniti pred tem, da bi on ponvno zmagal v njuni besedni bitki. "sploh pa bi rekel, da si vendarle sama kriva da toliko pojem. pitaš me z vsemi možnimi rečmi in mi na sploh pustiš da vse to pojem. na koncu pa itak vsa scena z žgečkanjem in kile kar letijo stran z mene," iz predala je potegnil dve žlici in ju zaril v sladoled. čokolada je bila ena izmed njegovih najljubših okusov, čeprav je na prvo mesto postavljal tudi kekse in pa vanilijo.

"hah, za kakšnega me pa imaš? saj nisem bog or smth. zgolj navaden smrtnik, ki se je povabil na movie night in zahteva da že nehaš težit in tale cd vstaviš v dvd predvajalnik," v roke ji je potisnil cd, nato pa kolikohitro je lahko ušel pred njo v njeno spalnico. na žalost je imela prav, od tam ni imel prav nobenega izhoda in plezanje skozi okno pač ni bila ravno učinkovita ideja. "okej, okej. zmagala si, lahko odpreš," z dlanjo je potrkal na vrata, dokler plavolaska ni odprla vrat in se z vso silo zaletela vanj, tako da je oba skupaj zabilo na posteljo in je z trebuhom pristal na njej. lahko je občutil njeno dihanje, zavohal njen parfum in nervozo, ki se je pretakala po njenem telesu.

Naslov sporočila: Re: nikolai & lexie [apartment B2] Sre Okt 24, 2012 5:28 am

tagged: nikolai ivanov! smitten2

info: 640 words, outfit. comment: awh. :3

»Pfff,« je prhnila in med smehom zmajala z glavo. »Kot da si ga ne bi v vsakem primeru prisvojil toliko.« Njej je bilo prav – tako vsaj ni utrpela kake ponižujoče naloge, kot takrat, ko sta ves večer igrala karte. Takrat jo je po vsej sili hotel naučiti neko novo igro, pri kateri moraš na začetku določiti kazen za poraženca in na koncu se je z balkona drla »Jaz sem osel!« Res, nadvse prikupno. »Ne, pa ni!« Odločitev, da ga k priznanju prisili z žgečkanjem se je, kot običajno, izkazala za neznansko napako in že ob prvem dotiku njegovih prstov na njenih bokih je globoko zajela sapo. Ni si mogla pomagati, bila je zelo občutljiva in žgečkanje seveda ni bilo izjema. Kar je bil tudi razlog, zakaj so ji že po nekaj trenutkih popustila kolena in se je znašla leže na kavču, kjer je končno tudi prišla do sape. »Okej, predam se!« je zasopihala, zraven pa globoko zajemala dragocene molekule kisika. »Ti je kdo že kdaj omenil, da si pravi grobljan?«

»Ja, imam!« se je morala upreti, ker sicer to ne bi bila ona. »Ti, srček, pa pozabljaš na to, da je bil tisto zgolj splet nesrečnih prigod, ki se ne bodo nikoli in nikdar več ponovile.« Sladko se mu je nasmehnila, nato pa se, ko se je obrnila, nalašč poudarjeno zibala v bokih. Takih melodram, ki sta jih uprizarjala, je bila vajena, kljub temu pa je morala priznati, da je svojega prijatelja vedno z užitkom pogledala. Ni bila skrivnost, da je bil čeden, ona pa je bila ženska in se je tega tudi dobro zavedala, še posebno v njegovi bližini. »In kako bi se naj stopil v zmrzovalniku?« Njen vprašujoč pogled s privzdignjeno obrvjo je pokvaril nasmešek, ki je ušel nadzoru in se široko raztegnil čez njene ustnice. »Ampak načrt mi je všeč, moram priznati.« Navdušeno je žlico izmaknila kar iz njegove roke, banjico, ki jo je temnolasec uvidevno postavil na sredino, pa potegnila predse, vedoč, da sledi glasen ugovor. Resnično je oboževala take večere. »Če ne bi nakupila hrane za cel teden in ti dovolila, da vse to poješ, bi se verjetno začel pretvarjati, da si bober in grizljati mizico v dnevni sobi.« Z veseljem mu je vrnila in dokazala, da le ni tako slaba v besednih bojih. Oziroma vsaj, da je precej napredovala, kar je bila čista resnica. Od kar se je družila z njim so ji take reči postajale vedno bolj všeč.

Ob njegovih besedah je narejeno obupano zmajala z glavo. »Res bi se moral naučiti prepoznati sarkazem, veš? Ali pa vsaj norčevanje, že to bi bil napredek.« Seveda ga je dražila in seveda ji je uspelo. Cd s filmom je poletel čez njeno ramo in pristal nekje na preprogi, ko se je v šprintu zapodila za njim. Naslonjena na vrata je počakala ravno toliko, da je zaslišala njegovo predajo, nato pa jih sunkovito odprla. Prehitro, vsekakor, in nato se je vse odvijalo z rekordno hitrostjo. Ko je stopila v sobo se je z vso silo zaletela vanj, da ju je kar zasukalo, nato pa je še v istem trenutku izgubila ravnotežje ter se znašla na postelji. Kar načeloma ne bi bilo problematično, če se ne bi on znašel hudičevo blizu. Oziroma, če smo natančnejši, na njej. Kljub temu, da ji je ob pristanku iz pljuč izbilo ves zrak je zadrževala sapo in srce ji je začelo utripati kot noro. Presneto, kako se je to zgodilo? Ali, bolje, zakaj za vraga ji je bil občutek všeč? Bila je živčna, za povrhu pa je v njej vladala popolna zmeda. Po eni strani je hotela, da se dogodek sploh ne bi pripetil,po drugi pa… po drugi so se v njeni glavi začeli pojavljati prizori, ki jih tam ne bi smelo biti. Prizori, ki so bili nevarni. »Nikolai?« je vprašujoče zašepetala ter se ob enem zazrla v njegove oči. Napaka.

Naslov sporočila: Re: nikolai & lexie [apartment B2] Pon Okt 29, 2012 4:13 am

oprosti za zamudo. :3

"z mano ni pametno češenj zobat," se je zarežal in nekoliko popustil svoj oprijem okoli njenih bokov, da je lahko prišla do sape. čeprav sam ni bil ne vem kako navdušen nad žgečkanjem je bil vse prej kot odporen na to. zadihano se je sesedel zraven nje in se ob njenem komplimentu rezko zarežal, ter zmajal z glavo. "pa že, a zadnja stvar, ki bi ti jo pustil narediti je zmagati!" izraz na njenem obraz se je iz nasmeha prelevil v rahlo ljubosumje, kar ga je samo še bolj spodbudilo k poniževanju plavolase lepotice. "saj vem, da bo potem ko spravim svojo rit iz tvojega stanovanja, prva stvar, ki jo nameravaš storiti, jokanje v blazino. ljubica vem, da tak poraz ni ena najlažjih stvari v življenju but get used to it, i'm am dick and you know that," besede ji je tiho zašepetal v uho, nato pa jo poljubil na lice in se nasmehnil. "kaj bova torej danes gledala? kkšna ugotovitev kaj sem prinesel?" vedel je, kako zelo izurjena je bila v ugotavljanju filmov in ponavadi je že po prvih nekaj sekundah ugotovila za kateri film pravzaprav gre. in ne, to ni bilo niti najmanj smešno. prej dolgočasno in patetično kot kaj drugega. "škoda. nekako sem upal, da te drugič ujamem v kakem bolj kočljivem trenutku, ko se ne boš mogla kar tako izmuzniti. sploh pa kaj imate ženske toliko proti golosti, huh? saj sem te videl že bolj slečeno kot sedaj, pa se nisi niti najmanj pritoževala," se je zarežal in se se skoraj pričel cediti skorajda utopil ob njenem pozibavanju z boki. frdamano dobro je izgledala za svoja leta in če je prištel njeno gibanje do hladilnika in nazaj bi morala imeti po njegovem izračunu najmanj sto kilogramov. a videti je bilo, kot da ji pač nikoli ni bilo namenjeno postati debela. s svojo suho postavo je tako pridobivala poglede mnogih moških. "..ah, ne teži. dobro veš na kaj sem ciljal," zavil je z očmi in zajel debelo žlico belega sladoleda, nato pa ga z užitkom vtaknil v usta in od omame skorajda celega pogoltnil. "ni kaj, tole je ena najboljših reči kar jih človek sploh premore naresti," je s polnimi usti zamomljal in se spravil na preostanek. "vem, vem. moji načrti so vedno najboljši in ti, draga moja se jim seveda ne moreš upreti," vabljivo se je zazrl v njene polne ustnice in k njim približal svojo žlico naloženo s sladoledom. a še predno je lahko karkoli naredila je žlico obrnil proti svojim ustom in jo pojedel. "pa si me dobila. damn it, zakaj mi moraš vedno pokvariti vso veselje?" je zaigrano zavil z očmi in zapestja stisnil v pesti. "ampak moraš reči, da bi bilo povsem lahko izvedljivo. tista tvoja mizica tako ali tako ni ne vem kako prida dobra in prav hitro bi se spremenila v prah," glasno je zaškrtal z zobmi in ji dal vedeti, da misli smrtno resno. čeprav seveda tega ne bi zares storil, a na koncu koncev je bil zmožen vsega.

ponavadi so večeri, kot je ta minevali kot bi mignil. minute so se spremenile v ure in na koncu sta povsem obnemogla obležala drug na drugem in to ponavadi kar sredi kavča. že sam občutek, da je bil v njeni bližini ga je nenormalno pomirjal. počutil se je varno in morda še skorajda celo več kot le to. bila je privlačna, tega nikakor ni mogel spregledati, a bolj kot privlačnost ga je nanjo prižemalo nekaj drugega. nekaj česar niti sam ni mogel razložiti. sapa, ki je prihajala z njenih ustnic je bila seveda nevarno blizu. najsi je še tako trudil, da ne bi za oba izpadlo neprijetno, sta obtičala drug na drugem in zaenkrat se nikakor ni želel premakniti. v vlogi, ki mu je bila dodeljena je več kot le užival. "pššš," njegov glas se je izgubil nekje v zraku, med tem ko je njegov obraz zajel velikanski nasmeh. ne, ne. tega si nikakor ni smel privoščiti. za trenutek je zaprl oči in poskušal umiriti svoje razbijujoče se srce, ki je nemilo tolklo v notranjosti njegovega telesa. z rokami je počasi drsel po mehkih tleh, vse do njenih bokov. morda pa premik le ne bi bil tako zelo slab, s prsti se je nemilo zaril v majico, nato pa jo z vso močjo prestavil na tla, tako da sta zamenjala položaj in je on pristal na vrhu.

Naslov sporočila: Re: nikolai & lexie [apartment B2] Sob Nov 03, 2012 9:59 am

tagged: nikolai ivanov! smitten2

note: 660 words, outfit. let's get hte party started. ;D

Na njegovo pretiravanje je zgolj prhnila in zmajala z glavo, še prej pa se ji je ob poljubu, ki ga je prejela na lice, čez obraz zarisal širok nasmešek. Trenutek kasneje si je že nadela premišljujoč izraz, pri čemer se je z kazalcem pogladila po bradi kot kak učen petinpetdesetletni profesor. »Hmm… Naj premislim.«Nekoliko je napela možgane, pri tem pa je njeno oko, izurjeno za razbiranje skritih znamenj na Nikolaievem obrazu, zaznalo kanec nečesa, kar ni bilo niti najmanj spremenljivo. Pravzaprav je bilo skrajno šokantno, kajti njene mojstrske veščine so temnolasca očitno dolgočasile. »Prav, bomo pa tole igrico mičkeno popestrili,« se je sama pri sebi odločila, nato pa začela ugibati v najbolj možne zgrešene smeri. »Glede na to, da ni Madagaskar… Ostržek? Ne, to bi bilo preveč klišejsko celo zate… Pocahontas? Matrica? Polnočni obračun?« Kar na lepem je poskočila in se navdušeno zarežala, kot običajno, ko je mislila, da ima pravi odgovor. Samo da ta to niti približno ni bil. »Že vem! Zagotovo imaš Lepotico in zver!« V svojo igrico se je vživela celo do te mere, da je sedaj navdušeno zaploskala z dlanmi in ga pričakujoče pogledala. »Imam prav, kajne?«

»Ker ti nisem hotela pokvariti veselja še ne pomeni, da sem v tistem pripetljaju uživala,«se je vrnila k zavračanju, ki se ga je, ko je tema zašla v te vode, običajno držala. Teren je bil na tem mestu spolzek in vsekakor ni hotela uničiti tega, kar sta imela sedaj, s kakim neumnim spodrsljajem. »Aham.« Še sama je zavzdihnila od užitka, ki je prevzel njene brbončice, ko se je sladka bela snov raztopila na njenem jeziku. »Resno, od tega bi lahko živela.« Zelo pozorno je spremljala zvrhano polno žlico, ki jo je usmeril proti njej in oči so se ji razširile od pričakovanja, ki se je izkazalo za prazen nič. Zelo odraslo mu je pokazala jezik in si v usta stlačila ogromen kos sladke pregrehe, samo, da bi mu dokazala, da je stvar sploh ni ganila. In je tudi ni, vse dokler njeni možgani niso dojeli, da je bela kepa v njenih ustih mrzla. Prekleto mrzla, če smo natančni. Kar je seveda sprožilo naval momljanja in kriljenja z rokami, kar ni bilo niti najmanj v pomoč situaciji, a je trajalo vse dokler se ni reč stopila.

Njegov pšššt, ki bi jo naj pomiril, niti približno ni opravi svoje naloge. Pravzaprav je povzročil situacijo, ki je bila še bolj kočljiva od prejšnje, kajti njen pogled se je iz globin njegovih oči preselil na veliko nevarnejšo točko : njegove ustnice. Globoko je požrla slino in si nezavedno obliznila ustnice, pri tem pa sploh ni opazila, da so se njegove roke znašle na njenih bokih, vse dokler ni doživela bližnjega srečanja s tlemi. In se ni Nikolai znašel na njej. Če je mislila, da je bila reč nerodna trenutek prej, je bila sedaj že na meji. Kajti občutek njegovih rok na njenih bokih ji je ugajal bolj, kot si je bila pripravljena priznati, prav tako kot tudi pritisk, ki ga je njegovo telo ustvarjalo na njenem. In zalotila se je, da diha precej hitreje, kot bi bilo v navadi. Stvar je postajala hudo nevarna, tega se je prekleto dobro zavedala, kot tudi dejstva, da bi se morala umakniti, prekiniti to neumnost. A jo je nekaj prepričevalo v nasprotno in to se je v kratkem izkazalo za fatalno napako. Ena od njegovih rok je namreč zapustila njene boke in se znašla na njenem licu, kjer so jo prsti mehko pobožali, tik za tem pa se je njegov obraz pričel približevati njenemu. Mešanica strahu in pričakovanja, ki je povzročala zmedo v njeni glavi, je njeno telo spravila v stanje otrplosti, vse to pa je prešlo v pozabo, ko je temnolasec izničil še zadnji milimeter razdalje med njima. Njegove mehke ustnice so se dotaknile njenih in vse, kar se ji je še trenutek poprej podilo po glavi, je izginilo daleč, daleč stran. Ostal je samo on, njune ustnice, združene v poljubu ter njuni telesi, tesno eno ob drugem.

Naslov sporočila: Re: nikolai & lexie [apartment B2] Ned Nov 04, 2012 3:54 am

LEXIE!

oh my, i love them so much! :3

njeno posmehovanje ga je na trenutke nekoliko zmedlo, a lexie je pa bila taka po naravi in moral bi jo biti že dodobra navajen, a kaj ko ga je vedno znova presenetila. čez obraz mu je šinila misel, s katero se je bolj kot ne zabaval. njegova desna obrv se je rahlo dvignila nad tisto drugo, ustnice pa je ukrivil v ravno linijo, ki je dokazovala kako zelo zgrožen je nad plavolaskinim razmišljanjem. dolgi tišini med njima je sledilo njeno mrmranje, ki je bolj kot mrmranje suhe dekline, bilo primerljivo z mrmranjem divjega medveda. "oh, to bo pa trajalo," udobno se je namestil na kavč in si z rokami naredil prostor med dlanmi, kamor je lahko položil glavo. zdolgočaseno je zaprl oči, nato pa glasno zazehal, s čimer je upal na to, da jo bo lahko samo še bolj razdražil kot je že bila. ob njenih trapastih izjavah, bi se najraje držal kar za glavo, a njen zlobni načrt je spoznal že predno je karkoli spustila iz svojih čudovito pordelih ust. "prekleto, kaj mi bereš misli?" se je zaigrano zgrozil in zavil z očmi. njegov sedeči položaj se je spremenil in hrbet je nagibal naprej, tako da se je s komilci lahko dotaknil svojih nog. nekaj časa ji je še pustil, da je ugibala, nato pa so njegovi živci počasi pojenjali pod silo njenega nemogočega razmišljanja. "ne, lexie!?" je zamomljal in ji namenil grozeč pogled s katerim jo je opominjal, da z njim ni dobro češenj zobat. "sem upal, da boš le pomislila na pepelko, pa ti izgleda ta ni preveč pri srcu, tako da je edino kar nama preostane da buljiva v zrak, ker tebi tako ali tako ta ni všeč," pepelka je bila zagotovo zadnja stvar, ki bi jo prinesel kot izbiro za njun movie night. nenazadnje v pravljice tako rekoč nikoli ni zares verjel, če je štel odnos družine ivanov kakršnega so pač imeli. pa saj ne, da ni bilo vse na svojem mestu ali kakor bi pač moralo biti, a že od malih nog mu je bilo v glavo vbito, da pač s sanjami ne bo daleč prišel.

"bla bla bla. priznaj, da si frdamano uživala pri tem," je zamomljal s sladoledom polnimi usti in se neumno zarežal, tako da se mu je del le-te sladko mlečne dobrine prikazal izpod stisnjenih zob. sladoled je oboževal odkar pomni, pa tudi še za čase, ko so živeli v rodni ukraini so njegovi spomini segali tako globoko, da je točno vedel, da je bil sled pomembna sestavina, ki je bila vedno v njihovi skrinji oziroma zmrzovalniku. to, da je bila tudi lexie navdušena nad njim se mu je zdelo še toliko bolj vredno, da sta sladoled vključevala v vsak skupni večer. čeprav je bil seveda ponavadi na koncu nikolai tisti, ki je skoraj celo banjico zbasal v svoja usta in je uboga punčara ostala brez. a komu mar? "to praviš ti ? ki vase nisi zmožna zbasati dobrih nekaj požirkov kokakole in ne poješ niti polovice tegale lončka?" z žlico je nesramno pomahal pred njenim nosom, nato pa pokazal na lonček in se privoščljivo nasmehnil. oh, resnično je znal biti zloben, neglede na to, da sta oba vedela da gre zgolj za njuno igro besed. drug drugega sta žalila do te mere, da sta sredi filma pričela vojno z blazinami in sta movi night končala tako, da se je on z krvavim nosom, a k sreči polnim želodcem, odpravil domov. smola pa taka! s polnimi usti sladoleda je bila videti kot pobesnela opica, ki si jo sredi spanja polil z ledenim vrčem vode. "a je hladno?" je privoščljivo vprašal, kajti sam nikoli ni imel tako občutljivih zob, da bi ga kaj takega sploh spravilo iz tira. nenazadnje je bil sladoled njegova najljubša hrana - če je kaj oboževal je bilo to, da ga je lahko kar požiral.

moral si je priznati, da je ob njeni nenavadni bližini nekako užival. čeprav po pravici povedano niti ni bilo čudno, da sta sploh pristala v takem položaju. bil je moški in ona ženska. nikakor ne bi zdržala brez česarkoli takega kajti taki trenutki so bili kot nuja, skorajda kot v filmu. očaran nad njeno lepoto, se je z ustnicami dotaknil njene spodnje ustnice in jo nežno poljubil. poljub ni trajal dolgo, kajti sledili so mu še mnogi drugi. z jezikom se je dotaknil njenega, nato pa kot v kakem najstniškem filmu, krožil z njim in ji skušal dokazovati da niti ni tako slab ljubimec. na koncu tudi ona ni bila tako zelo slaba. njene ustnice so bile na trenutke tako polne življenja in sladke, kot bi ožel lubenico. z rokami je nežno drsel zdaj po njenih licih, vratu nato pa celo po njenih stegnih, ki so bile povsem blizu njegovim. občutek, da jo je imel samo zase ga je tako močno prevzemal, da je bil v tistem trenutku zanjo primoran storiti karkoli bi si poželela. z ustnicami je drsel po njenem vratu navzdol in si vzel nekaj časa z ljubkovanjem njenega oprsja. čeprav je bila njena koža skoraj povsem zakrita z majico z dolgimi rokavi in je bil mnenja, da so bile sedaj hlače, ki si jih je malo poprej oblekla, povsem nepotrebne. njegovo srce je v divjem ritmu nabijalo v zavetju reber, ki so poskakovale gor in dol. razbijujoče se srce je bilo tako dokaz, da je bila vsaka sekunda v njeni bližini nekaj posebnega. in ne samo to, bilo je dokaz, da se je z njim dogajalo nekaj nepopisno čudnega. nekaj česar malo poprej ni bil vajen. na njegovem spisku z ženskami s katerimi je že spal, nikoli ni občutil česa takega.

Naslov sporočila: Re: nikolai & lexie [apartment B2] Ned Nov 11, 2012 11:24 am

tagged: nikolai ivanov! smitten2

note: 660 words, outfit. to je lahko zaključek, razen če imaš namen kaj dodati, pa se dalje domeniva preko zasebcev, ok? :3

»Sanjaj dalje!« ga je zavrnila s širokim nasmeškom na obrazu in tako zaključila temo. Kakor hitro je znova odprl usta je priprla oči in žlico uperila proti njemu: »Je to izziv?« Njen glas je ostal resen ravno toliko, da je izgotovila te besede, takoj nato pa je bil ves sladek, kar je podkrepil še njen nasmešek. »Ker ti namreč z veseljem dokažem, da zmorem.« Brez nadaljnjih ceremonij je celotno posodo s sladoledom potegnila proti sebi in si jo namestila v naročje, daleč izven njegovega dosega. Z žlico je zajela pravo malo goro belega sladoleda in uživalsko zacmokala, ko se je znašel v njenih ustih, vedoč, da se bo kmalu vnela prava vojna. In se tudi je, takoj ko se je kepa v njenih ustih končno stalila.

Ne glede na bujno domišljijo, ki si jo je lastila, ni nikdar pomislila, da se bo katera od njunih šal končala takole. Navsezadnje sta bila prijatelja in ne glede na to, kako zelo čeden je bil in kako ji je njegov samozavesten nasmešek včasih poslal mravljince po telesu, tega ni imela namena zapraviti za eno noč med rjuhami. Kajne? V tistem trenutku, je ko bila ujeta med tla in njegovo telo, so se v njeni glavi pričeli pojavljati določeni pomisleki. S svojim telesom je lahko občutila sleherno mišico njegovega, kar ji je skupaj z njegovim pogledom, ki se je počasi spustil nižje po njem obrazu in pristal na ustnicah, hitreje pognalo kri po žilah. Njegove ustnice so se približale njenim in ujele njeno spodnjo ustnico. Ob tem nedolžnem, nežnem dotiku je sunkovito vdihnila, nato pa ob poglobitvi poljuba pozabila na vse, kar jo je še minuto poprej prepričevalo, da je bila to slaba zamisel. Njegove ustnice so imele okus po sladoledu in to jo je praktično obnorelo. Sladek okus, tako zelo primeren zanj, je bil vse, kar je takrat hotela in če je bilo to sploh mogoče je poljub še poglobila. Mravljinci so se širili po njenem telesu, ko so se njegove ustnice preselile na njen vrat in kasneje, ko je njena majica pristala nekje v kotu, še na njene prsi. Ne glede na to, kako zelo narobe je bilo vse skupaj, se je v tistem trenutku zdelo kot edina možna stvar. Topila se je v njegovih veščih rokah, ki so jo predramljale ped za pedjo, dokler se ni izgubila v lastnem užitku. Nekje med vsemi poljubi, ki so deževali po njeni koži, je on ostal brez majice, kmalu pa sta bila še oba brez hlač. V njej se je pojavila nuja po njegovih dotikih, tako močna, da jo je strah za hip iztrgal iz objema užitka. Kaj sta vendar počenjala ? Bila sta vendar prijatelja, tako povezana, da ga je imela skoraj za brata. Vedno se je sicer zavedala, da je čeden, a to, kar sta počenjala sedaj, je bilo povsem drugače. Z zadnjimi atomi moči, ki jih je zbrala, je roke uprla v njegov prsni koš, šepetajoč: »Nikolai,« z močnim namenom prekiniti to norijo, dokler sta jo še lahko odnesla brez večjih posledic. A namesto, da bi ji prisluhnil, je temnolasec izkoristil njena odprta usta za novo serijo poljubov, ki so ji popolnoma zmešali glavo. Pomisleki so bili v hipu pozabljeni, njene noge pa ovite okoli njegovih bokov. [i]»K vragu z vsem skupaj,«[/] je bila njena zadnja misel, preden se je končno prepustila toku užitka združitve njegovega telesa z njenim.

Ko so jo naslednje jutro sončni žarki nežno prebudili je bila zadovoljna, ko že dolgo ne. Kot mačka se je lagodno pretegnila in se udobneje namestila, še vedno v objemu temnolasca, vse dokler je ni zadelo. Sunkovito se je pognala pokonci, dovolj, da je opazila Nikolaijev obraz, nato pa se je izvila iz njegovega objema, kot bi jo stresla elektrika, in se v najkrajšem možnem času znašla v kopalnici. »Prekleto!« ji je iz ust ušla kletvica, ko je v navalu panike stopala gor in dol po kopalnici. »Prekleto, prekleto, prekleto! Kaj sem vendar storila?« Zazrla se je v ogledalo, med tem, ko je mrzlično iskala rešitev za nastalo situacijo. Kaj za vraga ji je bilo, da se je sploh spustila v kaj takega? V mislih so se znova prikazali spomini prejšnjega večera, ob čemer jo je pograbila le še večja panika. Na hitro je pograbila nekaj oblačil, jih navlekla nase, nato pa zapustila stanovanje brez kakršnega koli sporočila. Tako ali tako je naredila že dovolj slabega.