Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.
the leading lady
the leading gentleman
best friendly connection
best family
best chemistry
honorary member
biggest ego
biggest sweetheart
should be a couple
idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: adam & rebecca [house no. 78] Čet Okt 25, 2012 6:03 am
krivda bo v celoti njena, če se bodo vhodna vrata s treskom zaprla pred njenim obrazom. vsekakor ne bi bilo prvič – vedno se je tako pazljivo potrudil, da je zaprl vse dostope do njega. tako skrbno se je ukvarjal z blokiranjem vseh njenih poskusov pogovora. res, preprostega pogovora med dvema znancema, ki ju veže dolgi čas več kot štirih let. prenehala je šteti svoje poskuse in naposled je leto dni in pol nazaj dokončno obupala. nič več ni vrtela njegove številke na telefonu, nič več ga ni obupano poskušala priklicati na katerikoli drugi način. v času, ko je potrebovala ob sebi samo nekoga, ki bo razumel, kaj doživlja, se je zaprl bolj kot kadarkoli poprej in jo pustil samo na hladnem. s težavo je vsak dan sedala za mizo z njegovo družino, odmikala pogled pred rdečimi objokanimi očmi njune mame, ki jo je tiho moledovala, naj ga spravi domov. toda prekleto, nikoli je ni poslušal. vedno ji je dal dobro vedeti, da ji ni naklonjen. bil je čas, ko je mislila drugače. čas, ko bi bila pripravljena klečeplaziti za njim, samo da bi ji naposled pojasnil, kaj se dogaja. vendar je bil ljubezenski trikotnik očitno samo v njeni glavi. nedvomno je sedaj do nje gojil samo čisto prvovrstno sovraštvo. kaj drugega si sploh lahko čutil do osebe, ki je posredno ubila tvojega brata? v rokah je držala dokaj težko škatlo, ki je bila napolnjena z njegovimi stvarmi. mama je prosila, naj jih dostavi naravnost na njegova vrata in po krajšem raziskovanju se je izkazalo, da živi deset minut stran od njene nove obalne počitniške hišice. dvomila je, da bo v ameriki ostala dolgo – že sedaj je pogrešala sever in naenkrat se je v domovini počutila bolj osamljeno kot pred leti v tuji državi.
pogumno je v visokih petah stopala po dovozu njegove hiše, medtem ko je njen pogled begal od vseh oken do vrat, če bi slučajno kje zaznala dokaz, da se res nahaja v notranjosti. morda sedaj ni bila več podobna zasanjenemu dekletu s packami barve na licih, ki se je vrtelo naokrog v kavbojkah ali kratkih oblekicah, a nekaj je ostalo nespremenjeno – njena trma. niti enkrat samkrat se ni uklonila njegovemu cinizmu in poskusom odtujitve. in niti pod razno ne bo sedaj odšla, ne da bi z njim spregovorila vsaj besedo. tako je s treskom odložila škatlo na tla, tik pred vhodna vrata, globoko zajela dih in petkrat zapored udarila po hišnem zvoncu, da je njegova melodija zadonela povsod po notranjosti v ne prav preveč prijetnem tonu. nazadnje ga je videla pred šestimi meseci, na družinski večerji v kraljevi vili. seveda je ves čas gledal v drugo smer in ji ni namenil niti besede, kar je bil svojevrsten dosežek, glede na to da je v preteklosti živel za to, da bi jo čimbolj zbil na tla – vsi njegovi poskusi so bili na njegovo nesrečo zaman. končno so se zvoncu pridružili še hitri koraki po podu in vrata so se sunkovito odprla. ''adam,'' je zamrmrala njegovo ime v hitrem pozdravu in stopila preko škatle, mimo njega v notranjost hiše. to je bil edini način – moč presenečenja – in ni mu je uspelo zaustaviti. ''v imenu mame prinašam tvojo kramo. pravi, da jo pokliči. bolje slej kot prej,'' je nadaljevala v uradnem tonu, ki so ji ga vcepili na številnih srečanjih z izvedenci za kraljevi bonton. visoke pete so kleketale, ko je hodila po veži in se končno ustavila na sredini, z dlanmi nesigurno postavljenimi v bok. ''živim malo naprej ob obali... nisem vedela, da si ravno tukaj. prej bi ti pripisala ogromen penthouse v središču mesteca, kjer bi se lahko predajal cipam in alkoholo. očitno sem se zmotila,'' je dejala in s pogledom zaobjela celoten prostor. ''da, kozarec soka bi se mi prilegel,'' je vendarle pogledala še proti njemu v subtilnem namigu, da ne namerava kar tako oditi.
adam westermark journalist
Število prispevkov : 80 Reputation : 28 Join date : 22/10/2012 Kraj : stockholm, sweden
Naslov sporočila: Re: adam & rebecca [house no. 78] Pet Okt 26, 2012 11:58 pm
Strmel je v jantarno vsebino svojega kozarca in obmiroval v svojem naslanjaču, v gluhi tišini, ki je napolnjevala prostor. Kako fino je bilo imeti celo hišo le zase – mesec ali dva, ki jih je že prebil tukaj, sta se zdela več kot dovolj čudovita in tako se je odločil podaljšati svoje kratko potovanje. Pravzaprav še sam ni točno vedel, kaj ga je prineslo ravno v to majhno mestece, a neprepoznavnost tukaj mu je ugajala; nikakor ne bi prenesel, če bi se okoli njega gnetlo na stotine novinarjev, ki bi od njega zahtevali podrobnosti njegove zasebnosti. Ljudje so namreč še zdaj, po štirih letih, na vsak način hoteli vedeti, kako poteka njegovo življenje zdaj, ko sam stoji v vrsti za krono in kako se spoprijema z očetovim slabim zdravjem. Stresel je z glavo in spil požirek tekočine, ki mu je bila vedno v pomoč, da je svoja čustva potisnil globoko v podzavest in tako izbrisal vse neprijetne spomine, ki so mu prek dneva drseli prek misli. Resda je bil vajen živeti v osami, daleč stran od zvedavih ljudi, a zadnje dni se mu je zdela tišina skoraj preveč moteča in to ga je nekoliko begalo. Morda bi svojo vsakodnevno odsotnost lahko pripisal dejstvu, da je družino vendarle nekoliko pogrešal – pa ne celotne družine, bolj tisto ključno osebo, ki jo je bil prek celega življenja navajen imeti ob sebi. Mikael je bil edini, ki ga je razumel tako kot nihče drug in četudi se je to v njegovi glavi slišalo patetično, ga je zares pogrešal. Pogrešal je njegove korake, njegove nasvete, iz katerih se je sam večino časa delal norca, a so se kljub temu izkazali za uporabne. Od brata se je naučil marsikaj – bil je oseba, ki je iz njega znal izvabiti določena čustva, določene vrednote, za katere nihče ni verjel, da obstajajo. Toda zdaj, ko ga ni bilo več so izginili vsakršni poskusi, da bi mu bil podoben. Zaprl je vrata pred svetom – bilo je lažje kot če bi ostajal v družbi in zgnil v depresiji. Bilo je lažje, če mu ni bilo treba čutiti.
Vajen je bil povsem ignorirati zvonec na vratih, a tokrat ni pozvonilo samo enkrat. Kdorkoli je že stal pred vrati, je bil res silno vztrajen in nazadnje se je moral ločiti od udobja, ki mu ga je ponujal kavč, da bi osebno spodil idiota stran, čeprav je bilo to dejanje proti njegovi volji. Vase je zlil še preostalo vsebino kozarca in odhitel proti vratom, da bi preverel, kdo si ga tako zelo obupno želi videti. Sunkovito je odprl vrata in se že pripravljal, da kretenu zabrusi nekaj opolzkega, a je nazadnje za hip povsem obnemel, ko je s pogledom trčil naravnost v osebo, ki je za nič na svetu ni pričakoval, da se bo pojavila na njegovem pragu. »Kaj.. za vraga,« je osuplo zamežikal in še preden bi jo lahko ustavil, se je že izmuznila mimo njega v hodnik. Hitro se je zbral in zaprl vrata za seboj, potem pa se z afektiranim nasmeškom obrnil proti njej in pri tem mirno prezrl njene besede, da je na željo njegove mame prinesla stvari. »Wannabe Grace Kelly v mojem domovanju? Kakšna čast,« je brez posebnega navdušenja komentiral njen prihod in s tem opustil misel na kakršnokoli pretvarjanje v obliki vljudnega kramljanja. »Grem obvestit novinarje rumenega tiska,« je nekoliko porogljivo pomignil proti dnevni sobi, ji obrnil hrbet in odkorakal stran, ne da bi se zmenil za gostoljubnost, ki bi jo moral po vseh pravilih bontona že izvajati. »Če iščeš izgubljeni diadem, te moram razočarati.. ni ga tukaj,« je zaklical, ko se je ležerno raztegnil na kavču. Vedel je, da mu bo sledila in da se je ne bo mogel kar tako hitro znebiti, a ji kljub njeni želji ni nameraval ponuditi pijače – k vragu z vsemi manirami. »Žal te moram razočarati tudi s tem, da nimam najetega penthousa.. kjerkoli že. Veš, tole mi kar zadošča,« je nadaljeval, ko se je njena glava končno pojavila na vratih dnevne sobe. »Mogoče te moram samo opozoriti, da je tukaj tvoja varnost ogrožena.« Glavo je vrgel proti najbližjemu oknu, nato pa jo znova zasukal proti njej, pričakujoč, da je razumela njegov namig. »Steklo ni neprebojno. Ne bom se vrgel pred tabo, če se kaj zgodi,« jo je zbodel s prisiljenim nasmeškom, potem pa brezbrižno skomignil z rameni, njej v vednost, da je sama odgovorna za svojo varnost.
TAGGED: becca WORDS: no idea NOTES: here we goo :3
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: Re: adam & rebecca [house no. 78] Sob Okt 27, 2012 5:08 am
na njeni strani je bil nedvomno element presenečenja. o njeni vrnitvi v ameriko ga ni obvestil nihče, morda ga bo to izučilo, da se bo vnaprej oglašal na njene klice in klice njegove družine. tako se vsaj ne bo na vratih prikazal duh iz preteklosti in zahteval povračilo dolga. saj ne da bi ji bil resnično kaj dolžan. toda prekleto, potrebovala ga je. in morda mu je bila to celo pripravljena priznati tudi naglas, če je ne bo razkuril že v prvih petih minutah, kakor je imel v navadi. vendar mu je bila pripravljena podariti novo podobo ledene princeske, kateri njegove žalitve ne pridejo do živega. vse preveč izkušenj je imela z mediji v zadnjih dveh letih. vsi po vrsti so hoteli njeno zgodbo, zahtevali celo naj napiše spomine na tisti dan. vsakega po vrsti je odslovila s hladnim nasmeškom in jim v mislih pokazala sredince obeh dlani. na zunaj je res izgledala kot del modre krvi, znotraj pa se je skrivala preveč razigrana američanka, katero se je trudila ukrotiti na vse pretege. ''ne bi bil tako presenečen in ne bi izgledal kot riba na suhem z odprtimi usti, če bi dvignil slušalko in se oglasil na kakšen klic,'' je odvrnila na njegovo blago kletvico in tako komentirala izraz na njegovem obrazu, ki je odražal pričakovano presenečenje. bingo! ''lepo je videti, da se nekatere stvari ne spremenijo nikoli. obdržal si predvidljivi smisel za humor. bo sledila še kakšna opazka na račun vašega visočanstva ali priklonov pred povzpetnico?'' se je trudila glas ohraniti nepristranski in odmaknjen od dogajanja. očitno je dobro vedel, kako so jo ob pamet spravljale primerjave z grace kelly. predvsem zato ker so prinesle neželen pritisk. grace kelly je bila enačica elegance, ona v all starkah in pisanih majicah ni preveč spominjala na modno ikono, dokler je niso na švedskem dvoru konkretno preobrazili. ''naredi, kar hočeš. verjetno že vedo, da sem tukaj,'' je skomignila z rameni in mu nato sledila proti dnevni sobi, pogled pa zavrtala v njegov hrbet, katerega ji je obrnil. znova.
''iz leta v leto tvoje opazke postajajo bolj zlajnane, adam,'' je zavzdihnila ob omembi diadema. slednji je bil sicer daleč stran na švedskem, strogo varovan v vitrini. ''tukaj sem zaradi tebe. in tvojega izogibanja celotni družini. oba veva, kako trmasta znam biti, ko se v nekaj zapičim, tako da lahko sklepaš, da zlepa ne bom kar odšla. moral me boš na silo spraviti skozi vrata, če hočeš, da odidem,'' je nadaljevala in se namrščila, ko se je ulegel na kavč in se raztegnil po celotnem prostoru, da je hitro pogledala vstran, preden bi se njene oči na njem zadržale predolgo. bil je privlačen, tega ni nikoli zanikala. in včasih ji je celo znal pospešiti utrip srca, ob tistih redkih trenutkih, ko se ni obnašal kot kreten, temveč kot oseba s srcem in čustvi. ''vendar bi tudi v tem primeru prišla naravnost nazaj,'' je tišje pripomnila in se spustila na majhen fotelj ob strani kavče ter previdno prekrižala noge, nato pa poravnala ozko elegantno krilo. najraje bi zbrcala pete iz sebe in bosa tekla ven na plažo, naravnost v morje. edino, kar je pogrešala bolj kot svobodo, je bil mikael. že sama misel nanj, je sprožila zdaj že poznani val ostre bolečine v prsih, da je bila primorana napraviti sunkovit vdih. ''za jutri imava rezervirano mizo za dva v restavraciji v centru mesta. pričakujem, da me pobereš ob osmih. v nasprotnem primeru bo sem priletela tvoja mama. mislim, da tega ne želiš? ali pač?'' se je pretvarjala, da ni slišala zadnjih besed in se napol zasukala proti velikim oknom, da bi skrila pogled pred njim dokler se ne zbere nazaj skupaj. ne sme komentirati, ne sme komentirati. ne sme pokazati, da je zadel žebljiček v najbolj bolečo točko. ''žal mi je, adam,'' je izrekla skozi tesno stisnjene ustnice, ko ni zmogla držati več vsega v sebi. ''lahko razumem, da me preziraš in me kriviš... vendar verjemi, da si ničesar ne želim bolj kot zavrteti čas nazaj in omogočiti krogli, da ustreli v osebo, kateri je bila namenjena,'' je stišala svoj glas in zaprla oči, ko je rahlo odkimala ob dokončni sprijaznitvi s tem, da je to nemogoče. ''ne bi hotel, da visiš v ameriki, stran od družine in se uničuješ,'' je tvegala pogled nazaj proti njemu, ko jo je odneslo v tvegano temo. govoriti o tem, kaj bi mikael hotel in kaj ne, je bilo nevarno. predvsem pa boleče.
adam westermark journalist
Število prispevkov : 80 Reputation : 28 Join date : 22/10/2012 Kraj : stockholm, sweden
Naslov sporočila: Re: adam & rebecca [house no. 78] Ned Okt 28, 2012 4:47 am
Kako žalostno, da ljudje niso dojeli pomena besede 'nisi zaželen' – ne trapasti novinarji, ki so mu sledili za petami vsepovsod in se je tako moral skrivati pred njimi, kakor da bi se z njimi igral skrivalnice, niti Becca. Kaj za vraga je počela pred njegovimi vrati sredi belega dne, ki ga je mimogrede nameraval zapraviti v veliko sproščujočem duhu kot pa klepetati z osebo, ki je s sabo nosila vso preteklost? Ali pa tudi ne, če je bil iskren. Tako ali tako ni imel kaj za početi, odkar je imel vso hišo zase in ga novinarji – bi moral ob tem potrkati na les? – na srečo še niso odkrili. So pa gotovo Becco, ki je bila kot princeska še vedno neznansko popularna. In zdaj si je dovolila narisati pred njegovimi vrati z neko škatlo, za katero je trdila, da so v njem njegove osebne stvari? Saj ni bila resna. »Raje izgledam kot riba na suhem, kot da se oglašam na klice – na liniji so tako ali tako vedno sami idioti, ki od mene zahtevajo intervju,« jo je zavrnil in tako pometel z njenim zmagoslavjem, ki ga je za hip lahko uzrl v njenih očeh. »Tudi mene veseli, da se tudi ti nisi prav dosti spremenila. Prav, morda ti je vsa ta pozornost novinarjev stopila v glavo, ampak sem vesel, da se še nisi spremenila v kravo, ki jo zanimajo zgolj pravila bontona,« je mimogrede namignil na to, da mu ni bilo všeč, kako se je skozi leta spremenila – očitno se je njegova družina odločila, da razigrano najstnico korenito spremeni in iz nje napravi elegantno damo. »Čeprav bomo o tem še videli,« je še neslišno pristavil, ko se je obrnil na petah in jo pustil za seboj, zavedajoč se, da ga je njena prisotnost še vedno nekoliko begala. Toda ni hotel razmišljati o tem, ni se nameraval igrati filozofa in v stvareh iskati globlji pomen – to preprosto ni sodilo v njegovo vsakdanjost, v njegov način življenja.
»Mar res niste še dojeli, da nisem za večurne družinske razprave? Mar vam – vključno s tabo – še ni potegnilo, da sem sit nenehnega poizvedovanja, kako se počutim?« je razdraženo povzdignil glas, ko je počil na kavč in se zazrl v strop, da bi se izmaknil njenemu pogledu, ki ga je čutil na sebi. Potem je zavzdihnil in se mirno obrnil proti njej, kot bi ga flegmatična narava že spravila v red. Opazoval je njene gibe, njeno držo in se namrdnil, ko mu je od vse elegance, s katero se je trudila vložiti v svoja dejanja, postalo že slabo. Res ni hotel, da bi bila takšna; to vsekakor ni bila Becca, ki je pritegnila njegovo pozornost leta nazaj. Medtem ko je govorila nekaj, kar je sam tako ali tako štel pod nesmisle, jo je opazoval še posebej natančno, nazadnje pa odsekano odmaknil pogled in ga usmeril proti oknu. Kar je prej rekel o neprebojnemu steklu, seveda ni držalo oziroma deloma – steklo res ni bilo neprebojno, a če bi bilo njeno življenje res ogroženo, bi gotovo naredil tisto, kar je njegov brat. Vrgel bi se pred njo, umrl bi zanjo – sposoben je bil te požrtvovalnosti, a seveda je nikoli ni iskal. Nihče je v njem ni nikoli iskal. Znova je dvignil pogled proti njej, a ga še isti trenutek umaknil, saj vsekakor ni bil navajen takšnega izliva čustev – ob tem se je počutil nelagodno, nedomače in temu občutku je venomer hotel ubežati. »Lepo te prosim, Becca,« jo je prekinil, ko zdaj zasukal glavo proti njej in s svojimi ledeno modrimi očmi trčil naravnost v njene. »Mikaela ni več,« je nanjo spustil vso težo resnice in poskrbel, da je bil njegov glas povsem hladen in surov – s tem jo je opozarjal, da noče razpravljati o tem in lahko samo upal, da bo dojela njegov namig. »Get over it.« Besede so ga v grlu zapekle, a je bil povsem pripravljen požreti tisti grenak občutek, ki ga je prinašala realnost, da bi zakril svoja prava občutja.
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: Re: adam & rebecca [house no. 78] Ned Okt 28, 2012 8:40 am
''spremenila sem toliko, kot sem se morala. in nisem tukaj zato, da bi razglabljala o tem, kakšna sem in kakšna sem bila včasih,'' ga je gladko malo zavrnila, njega in nov poskus, da bi ji prišel do živega. to je seveda znal. morda je znala pred njim postaviti trdno čvrsto obzidje, a vsaka njegova žal beseda je bolela bolj kot karkoli drugega. znala mu je vračati udarec za udarcem, a vsakič ko je proti njemu uperila eno strupeno puščico, jih je vase pognala najmanj pet. ''nameravala sem mu stati ob strani, adam. tega nisem mogla početi v pisani majici in kratkih odrezanih kavbojkah. zato prosim, prihrani si tovrstne očitke in pusti to temo na miru,'' je na hitro zaključila s sklonjenim pogledom. vse preveč je znal razvihariti njen temperament, da bi bilo varno gledati proti njemu. znala bi ga napasti s pestmi in mu v obraz zmetati marsikaj, kar ji je ležalo na duši. ''bomo še videli? resno? zakaj se sploh ukvarjaš z mano? mar nisem premalo pomembna, da bi si zaslužila tvojo pozornost?'' se je namrščila in se tokrat sunkovito zasukala proti njemu ob lastnih obtožbah. res ga ni več razumela. bil je čas, ko sta bila v skorajda prijateljskih odnosih. kratek čas na karibih, ko še ni bila z mikaelom, in sta se celo razumela. se skupaj napila v hišici na drevesu. govorila drug z drugim, resnično govorila. in sedaj sta bila spet na začetni točki, polni obtoževanja in nesmiselnih ciničnih opazk. ''prav zares, odloči se že enkrat – ali me ignoriraj v celoti ali pa v celoti priznavaj moj obstoj, ker imam resno dovolj tega, da visiš nekje vmes,'' je zmajala z glavo, ob njegovih besedah pa dobesedno obnemela. rit sebična. ''ne, nismo dojeli. oziroma smo in skušamo nekaj spremeniti. na primer to, da pretekli dve leti misliš samo nase. kaj misliš, kako se počutijo drugi? tvoja mama morda? izgubila je najprej njega in nato še tebe, samo zaradi neverjetnega egocentrizma veleimenitnega adama westermarka, kateremu so človeška čustva navaden balast,'' niti sama ni hotela verjeti polovici besed, ki jih je izrekla, a ploha se je usula iz nje, preden bi jo imela moč ustaviti.
potem je storil tisto, česar se je najbolj bala. izgovoril njegovo ime v nepopisno bolečem stavku, da je napravila enega v vrsti ostrih vdihov in sunkovito stisnila skupaj veke in ustnice. ''rebecca,'' ga je počasi popravila, ker je uporabil njen stari vzdevek. morala se je z nečim zaposliti. ne, ni mu smela vreči v glavo nadležno visokega čevlja. ni mu smela vreči blazine. ni smela znoreti, izgubiti kontrole ali bruhniti v jok. ''ljudem narediš sovraštvo do tebe nadvse dostopno s svojim odnosom, neverjetno,'' je spravila iz sebe z največjim trudom, ko je počasi spet odprla oči. vstala je pokonci, ne prav zavedajoč se, kaj počne, in se usedla ob njegovem kavču navzdol na tla. ''ne vem, zakaj točno še vedno vztrajam pri tem, da...'' je nadaljevala, medtem ko so njeni prsti odpenjali številčne paščke njenih visokih pet, dokler se jih ni končno znebila in olajšano zavzdihnila. ''adam,'' je izgovorila njegovo ime, ne da bi se ozrla prek ramena proti njemu. ''nisem te velikokrat prosila za karkoli. vem, da je najin odnos zapleten oziroma praktično ne obstaja, glede na to, da me za nič na svetu nočeš v bližini stotih metrov, ampak...'' je skrbno izbirala vsako besedo. en napačen gib in postavil jo bo pred vrata, nazaj v kruti svet, kjer ljudje prekleto ne razumejo. ''...ampak te potrebujem.'' še sama ni vedela, da se bo njen stavek zaključil na tak način. ''ker - prisežem, da ne vem zakaj - imam občutek, da bi bilo obema lažje, če bi se samo potrudila,'' je hitela z zaključkom in vedela, da bo zdaj zdaj začela blebetati v svojem stilu, kakor včasih. včasih, ko je bil en stavek dolga kača nepovezanih misli, ki jih je v večini primerov znal razbrati samo mikael. vendar tudi adam, le da tega ni in ne bo priznal nikdar. ''oba sva ga izgubila in vem, da je krivda moja. verjemi, da vem. vendar... prekleto, rada bi spala eno noč v kosu sedmih ur. brez zbujanja, brez nočnih mor, brez stalnega trzanja ob najmanjšem poku. samo eno noč. in če hočem dobiti do eno noč, potrebujem nekoga, da mi pomaga. drugi ne razumejo, dobro veš, da ne razumejo. lahko mi poskušaš prodati to hladno predstavo, vendar vem, da ga pogrešaš prav toliko kot jaz. zato, prosim, adam. res te potrebujem.''
adam westermark journalist
Število prispevkov : 80 Reputation : 28 Join date : 22/10/2012 Kraj : stockholm, sweden
Naslov sporočila: Re: adam & rebecca [house no. 78] Čet Nov 01, 2012 4:30 am
»Nihče ti ni nikoli rekel, da se spremeni. Ne jaz, ne on,« se bojevito spogledal z njo, ko se preprosto ni mogel strinjati z izrečenim; v zraku med njima se je nenadoma izpostavil nem dialog brez besed, ki je postajal vse bolj napet. Stopil ji je za korak bližje in rahlo privzdignil obrvi, kot da bi hotel slišati, če ima še kaj za pripomniti, potem pa so se mu ustnice ukrivile v spačen nasmešek. »Pustil bom to temo na miru, šele ko boš priznala, da nisi hotela vsega tega,« je z glavo pomenljivo pomignil na njena oblačila, v katerih se je zdela povsem druga oseba. Bolj resna, elegantnejša… neprepoznavna. »Seveda,« je povzdignil glas, nekoliko posmehljivo, kot mu je bilo v navadi, »si morala vse to storiti, če si hotela zadovoljiti mojo družino in doseči svoje sanje. Postala si princesa, hura!« Z lažno živahnostjo vrgel roke v zrak, potem pa dovolj očitno zavil z očmi. »Premalo pomembna?« se je ton njegovega glasu nenadoma spremenil in nenadoma se je zdelo, kot da ga njene besede zabavajo. »Daj no mir. Saj si vendar princesa in še kako zelo pomembna. Samo pomisli,« se je bližje nagnil k njej, da ni imela nikakršne možnosti, da bi njegov obraz izrinila iz svojega vidnega polja. »Vsi te poznajo, vsi so navdušeni nad tabo,« je dramatiziral z zaprtimi očmi, kot da bi nekdo od njega zahteval, naj uprizori pravo malo predstavo. »Skratka, totalna beda,« je grobo zavrnil idilično podobo svojih prejšnjih besed, kot mu je bilo to v navadi. Ljudi je vedno silil k temu, da se soočijo z resnico, ne pa vlival lažnih upanj, da nekje obstaja pravljično življenje. Morda je tudi rjavolasko skozi leta srečala pamet – morda se je šele zdaj zares zavedala, da vsi tisti pravljični elementi, ki se jih je lahko našlo v romanih ali v filmih, v resničnem življenju niso imeli prave podlage. Šele zdaj, ko ji je bila odvzeta vsa pravljica. »Zanimivo,« je ustnice zvil v zabavljoč polovični nasmešek, ki se mu je na eni strani raztegnil prek lic. »Mislim.. praviš, da naj te ignoriram, potem pa mi prideš trkat na vrata. Nekaj te absolutno vleče k meni, mar ne?« Obdržal je smehljal, ne da bi se zares zmenil za svoje besede, ne za njene očitke, ki jih je že trosila proti njemu – očitno je bil to namen njenega prihoda. »Jaz se, za razliko od tebe, ne pustim spreminjati,« jo je lahkotno zavrnil, a so se njegove oči ob tem kljub temu nevarno poblisnile. Resnično mu ni bilo mar, kaj so si o njem mislili drugi – njegov ponos ni dovoljeval, da bi zaradi nekoga ali nečesa spremenil svoj način življenja ali sam pogled na svet. Ljudje pač tega niso razumeli, to pa ni bilo več območje, ki bi se ga je zadevalo. Zakaj bi se potemtakem obremenjeval?
»Ne. Becca,« jo je še sam popravil, kot je to počela sama včasih, če si jo poklical v polnem imenu. »Ne trudi se. Ime te ne bo spremenilo,« jo je spomnil, ko je svoje hladno modre oči ponovno zapičil naravnost v njene – moč resnice. »Vedno boš tista Becca, ki potrebuje slinček, da se ne popaca s sladkorno peno,« je nenadoma hotel v njej vzbuditi spomine, jo pripraviti do nostalgije. Če je to pomenilo za edini način, da bi staro Becco pripeljal nazaj, se bo te možnosti oklenil kot rešilne bilke – sredstva pri doseganju ciljev mu nikoli niso bila pomembna. Niso ga ovirala. »Tako se dela,« jo je pohvalil kot majhnega kužka, ko je z enim samim, lenim nagibom glave opazil, da si sezuva čevlje z visokimi petami. Nevidno je pogoltnil slino in medtem ko je v tišini poslušal njen mali govor, je njegov obraz otrdel od vseh zadržanih čustev. Ni je pogledal – z negibnim izrazom se je osredotočal na njene besede, pri tem pa poskušal od sebe odriniti vse, kar je v njem zbudila s svojimi besedami. Presneto. »Becca, zakaj ravno od vseh ljudi, ki jih poznaš, sprašuješ za pomoč ravno mene?« Zavzdihnil je in se obrnil proti njej; zdelo se je, da se je v njegovih očeh svetilo nekaj več od samo gole radovednosti. »Nisem oseba, ki jo iščeš. Nisem Mikael.« Ker res ni bil in tega se je še kako dobro zavedala. »Ampak,« so se resne poteze njegovega obraza nenadoma preuredile, ko se je z nasmeškom pomenljivo zazrl vanjo, »lahko spiš pri meni oziroma, če sem prav razumel tvojo željo.. lahko spiš z mano, ja.«
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: Re: adam & rebecca [house no. 78] Pet Nov 02, 2012 2:50 am
note: oh, bb.
za hip se je v njen pogled pritihotapila iskrena zmeda. odprla je usta, napol pripravljena, da mu odgovori. poskuša pojasniti. nekaj. a zaprla jih je brez izrečenih besed in zmajala z glavo. ne, nihče od njiju ji ni rekel naj se spremeni. temveč so ji to dejali vsi ostali. na prvem mestu cel svet, ki jo je gledal zviška – američanka z dvema različnima nogavicama, trivialna američanka. naivno dekletce, ki je nekako ulovilo zaželjenega prestolonaslednika. ''zveniš kot da...'' je previdno začela, a misel je bila do skrajnosti absurdna, prav zares. ''zveniš kot da me pogrešaš,'' je naposled pogumno zaključila z zmedenim podtonom, ker še sama ni verjela svojim besedam. a njegove besede so delovale kot napad na rebecco, kot klic po becci. kot da bi jih izrekla oseba, kateri je bila sama pri srcu in katera jo je hotela nazaj. toda adam westermark ni potreboval nikogar, bog ne daj. bil je vzor samozadostnosti, samovšečnosti in še česa drugega. ''vendar je res. nikoli nisem hotela tega – visokih pet, tesnih kril, spetih fig, obrabljenih fraz. ni mi problem to priznati. toda hotela sem... ne vem, hotela sem biti nekdo, ki ga je vreden,'' se je njena brada komaj opazno zatresla ob zadnjem delu. oba sta vedela na kaj cilja, mikael je bil preprosto nekdo, ki je napravil nepojmljiv vtis na tvoje življenje. s svojim razumevanjem, podporo, neizpodbitno zvestobo. bil je nekdo, ki si resnično zasluži najboljše. bil. ''ne razumem te več. ne trdim, da sem kdaj te. vsaj ne v celoti. a to sedaj... na eni strani me obsojaš zaradi tega kar sem, po drugi zaradi tega kar sem bila. nikoli, ampak res nikoli ti ne bom mogla ustreči,'' je mrmrala bolj sama sebi kakor njemu. tako ali tako jo redko zares posluša, vsaj tak vtis je dajal.
''vedno si obsojal moje sanjarjenje. moje sanje po pravljici. čestitam, na koncu je obveljala tvoja. trenutno ni na meni prav nič pravljičnega,'' je dodala še nekaj kratkih odrezanih ploskov z dlanmi. iz nje je res znal izvabiti vse najslabše. ''upam, da boš nekoč spoznal nekoga, ki te bo prepričal v to, da je življenje več kot samo ti in en meter radija okrog tebe. žalostno je... kako zelo uživaš v tem, ko mi že leta zadajaš udarec za udarcem. in vse to brez konkretnega razloga,'' je zavzdihnila in se namrščila ob njegovem predrznem polovičnem nasmešku. da, nekaj jo je absolutno vleklo k njemu in to mu je povedala že pred leti. celo naravnost je rekla, da se zaveda, da je noče poleg sebe, a sama prileti venomer nazaj. kot da podzavestno uživa ob vsaki priložnosti, ko jo zlomi na koščke s svojimi besedami. toda nikdar ni bilo tako hudo kot danes. nekaj besed o mikaelu je bilo dovolj, da bi se zlahka spremenila v potoček solza. ''da, adam. nekaj je na tem. nisem pripravljena obupati nad tabo in ni mi vseeno zate,'' je raje samo skomignila z rameni s sklonjenim pogledom.
zdrznila se je, ko je vztrajal pri krajšavi, in počasi odkimala, da bi zven besede izbila čimprej iz svoje glave. odprla je oči in neberljivost modrine njegovega pogleda, jo je kot vedno presunila do dna srca. ''ker... ne vem,'' mu je poskusila podati odgovor, ko ji je uspelo pritegniti njegovo pozornost in se je ozirala prek ramena proti njemu. končno jo je videl, resnično videl. in končno je bilo v njegovem pogledu še nekaj drugega poleg neverjetnega hladu. ''verjetno zato ker samo ti razumeš, kako ga je bilo izgubiti,'' je vnovič spregovorila in tiho smrknila. ne, ni bila pripravljena jokati pred njim, nikakor. ugriznila se je v spodnjo ustnico ob njegovih besedah – vedela je, da ni mikael. predobro. ''vem, da nisi on. in nikoli nisem hotela, da si on,'' je njen glas postopoma postajal vse tišji, bila je presenečena nad obratom dogodkov. ji je slučajno pravkar uspelo predreti... ne. naslednjič ko je odprl svojo gofljo, se je pobrala pokonci s svetlobno hitrostjo in segla proti najbližji blazini ter jo zalučala naravnost v njegovo glavo. ''preklet bodi!'' se je nekje vmes izvilo iz nje, a ni kričala in ni šepetala. morala se je sprijazniti – ni bilo rešitve, ne zanjo in ne zanj. ''trapa sem. resnično. pojma nimaš, kako mi je, kajne? vidiš samo sebe in svojo žalost. jebi se,'' je nadaljevala in proti njemu vrgla še eno blazino. ''kreten si. čisti idiot. je kdo vztrajal dlje kot jaz? se je kdo trudil tako prekleto dolgo kot jaz? in potem vse to vržeš stran samo zato, ker te je tako neverjetno strah enkrat samkrat spustiti svoje zavore in biti to kar si. zato mi ne prodajaj sranja, da sem se spremenila in da to nisem jaz. kdaj si bil ti nazadnje ti?'' je neusmiljeno nadaljevala, medtem ko so zadržane solze končno našle pot na dan.
adam westermark journalist
Število prispevkov : 80 Reputation : 28 Join date : 22/10/2012 Kraj : stockholm, sweden
Naslov sporočila: Re: adam & rebecca [house no. 78] Ned Nov 04, 2012 3:05 am
Ustni kotički so mu samodejno skočili v nasmešek in zmagoslavje je počasi osvetlilo njegov obraz, ko je bilo videti, da je princeska ni imela v rokavu nobenega protiargumenta njegovim besedam. Seveda je imel prav – vedno je imel prav, le ljudje niso bili pripravljeni tega priznati. Pravzaprav tudi sam ni bil pripravljen priznati marsičesa, na primer tega, da je staro Becco resnično pogrešal. Da je pogrešal tiste čase, ko so se vsi tri, z Mikaelom vred, družili in čeprav jima je bil običajno v napoto, je bilo vseeno vredno njegovega časa. Zdaj je bilo vse to daleč za njim; spomini na brezskrbno življenje so počasi tonili v meglo preteklosti, prihodnost pa je bila tako ali tako zavita v skrivnostno kopreno in vsakemu povsem neznana. »Ne bodi no smešna,« jo je zavrnil in svoj obraz priredil tako, da je bil povsem neprepusten za njegova resnična občutja. V tem se je skozi leta še kako dobro izuril in okoli sebe spletel varno mrežo, s katerim se je obvaroval, da se mu bo kaj tako uničujočega, kot je bila izdaja prvega dekleta, ki ga je resnično ljubil, ne bo več nikoli ponovilo. Njegova obramba je postalo življenje, prepojeno s cinizmom, zadržanostjo, preračunljivostjo in to se je izkazalo za skrajno učinkovito preventivo pred bolečino. Prizadel je, preden bi ga lahko prizadel kdo drug. Zavračal je, preden bi ga lahko kdo oškodoval. Obstajala je možnost, da se mu je z leti srce spremenilo v kepo bednega, pekočega cinizma, toda dokler se je v tem počutil varno, ne bo opustil tega življenjskega sloga. Sam Bog ga ne bo prepričal v to, čeprav ni vedel, zakaj je zdaj razmišljal o tem – verovanje v nekega vsemogočnega starca, ki živi v nebesih, so bila tako ali tako sama jajca.
»Ustreči? Resno?« Ustnice so se mu zvile v nasmešek, ki je odseval nejevero in porogljivost obenem, ko si je z nedoločenim izrazom na obrazu ponovno dovolil spogledati z njo. »V tem je problem, Becca. Vedno hočeš ustreči nekomu,« je prhnil, kakor da tega ne bi odobraval. V bistvu res ni – nikomur se ni nameraval podrejati. »Si pa že kdaj pomislila, kaj hočeš ti? Si kdaj ustregla sami sebi?« Stresel je z glavo ob besedah, ki so izzvenele kakor življenjski poduk. Kakor kakšni patetični nasveti iz priročnikov 'Kako živeti boljše' ali kakšne še bolj obupne literature za ljudi, ki niso znali razmišljati s svojo glavo. »Nisem te obsojal,« se je branil z glasom, ki vendarle ni zvenel tako odločno kot je upal, da bo. Prav, mogoče je res venomer kritiziral njen način življenja, a takšen je pač bil – seveda njen prav ni priznal na glas. Ni mogel. »Poglej, zaradi mene lahko počneš kar ti srce poželi. Nikoli ti nisem prepovedal.. kaj pa jaz vem, da se ne baši več s sladkorno peno. Da ne paradiraj naokoli z ogromnim plišastim slonom. Da ne skakaj po lužah v največjem dežju, ne da bi te skrbelo, kdo te opazuje in kdo si kaj o tem misli.« Ob podobi stare Becce, ki se mu je ob tem ustvarila v mislih, se je mogel še kako dobro potruditi, da je zatrl iskreni nasmešek. Resnično mu je bila všeč takšna kot je bila – otročja, nepremišljena.. romantična. K vragu z vsem skupaj. »Kakorkoli, saj ni važno,« je odločno nakazal, da se oddaljuje od teme, preden bi postala še bolj nevarna za njegovo občutljivost kot je že bila. Ni vedela, da je pravzaprav že spoznal nekoga, ki mu je dal vedeti, da na svetu ni sam – in ta oseba je zdaj stala pred njim, točno v tem trenutku je strmel v njene oči, preveč zbegan, da bi lahko ugotovil, kaj se vse plete po njeni glavi. Ni mu bilo vseeno zanj – smešno, kako so ga te besede dotaknile, a obenem ga tudi strašile do te mere, da je mogel odvrniti pogled, da se je lahko nazaj zbral. Ni mogel dopustiti, da bi mu zdaj pošla koncentracija in mu tako skrbno nadzorovana maska popokala kot del cenenega kostuma.
Toda vzdrževati koncentracijo je bilo še bolj zahtevno, kot je pričakoval, sploh ko se je iz njenih ust usula prava ploha besed, ki jih ni mogel nobeden od njiju ustaviti. Vse izrečeno ga je zabolelo kot močan udarec v trebuh – pa ne zaradi tega, ker ga je ravnokar oklicala za kretena, idiota in še marsikaj drugega. Tega je bil vajen. Bolelo ga je dejstvo, da je imela prav – popolnoma prav. In čeprav se je sam še vedno poskušal pretvarjati, da mu je vseeno in ohranjati tisto naučeno mirnost, notranjo ravnovesje, se je vse v njem pričelo rušiti. Čutil je, kako se je njegova brezbrižna maska počasi pričela luščiti, pa čeprav resnično počasi – ni si dovolil, da bi ji pokazal svojo ranljivost, a vendar ni mogel preprečiti otoplitve ledu v njegovih hladnih, običajno neizprosnih očeh. »In kaj torej hočeš od mene, Becca? Kaj si do tedaj vedno hotela od mene? Da te bom tolažil, ko se boš takole cmerila kot zdajle?« je zavzel obrambni položaj veliko bolj ostro kot je nameraval – očitno so mu res popuščale zavore. »Če od mene pričakuješ, da bom iz žepa potegnil liziko, takoj ko ti bo po licu stekla solza, se lahko kar obrišeš pod nosom. Ne morem biti tisto, kar hočeš, da sem – preprosto sem to jaz in če ti kaj ni všeč, se obrni na petah in odidi.« V njegove oči je znova zlezel hlad, ko se zasrepel vanjo, tokrat res nevarno, brez kančka usmiljenja. »Resno, odidi.«
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: Re: adam & rebecca [house no. 78] Čet Nov 08, 2012 10:33 pm
''nikakor nisem smešna, idiot. skušam ti nekaj dopovedati. prej bi rekla, da sem trmasta in očitno precej naivna, ker še vedno verjamem, da mi bo enkrat uspelo tudi tebe spraviti na prave tire,'' je zagreto nadaljevala in vztrajala pri svojem. edino kar so njegove opazke sprožile, je bil nov val odločnosti znotraj nje, tipičen zagon, da se ne bo kar tako predala in ne bo mu pustila, da jo še enkrat znova odrine stran od sebe, kakor mu je to bilo v navadi. lahko jo je napadal z vseh strani, jo žalil in obsojal, vendar se ni nameravala premakniti niti za centimeter. ne. bila je prepričana, da potrebujeta drug drugega za podporo in zaupanje, kar mu je nameravala sčasoma tudi dokazati. in potrebovala je samo eno presneto priložnost. ''in govori kar hočeš – kako se ne boš za nikogar spreminjal in bla bla bla. vse je navadno sranje in tega ne mislim sprejeti,'' je zamahnila z dlanjo ter na ta način kar odpihnila vse možne prihajajoče pritožbe. ''vidiš, tukaj se motiš,'' se je skorajda nasmehnila, ko je zmajala z glavo. ''hotela sem ustreči tvoji družini, zaradi njega. in hočem ustreči tebi. zakaj? nimam pojma. ker sem neumna, verjetno zato,'' je nadaljevala brez posebno slabe vesti ali obžalovanja svojih besed. da, neumno je bilo letati za adamom westermarkom, ki ni znal drugega, kakor jo vedno znova prizadeti. toda tokrat mu ne bo uspelo, ne bo mu pustila. ''hočem imeti nek odnos s tabo, ki ne temelji samo na tvojemu cinizmu. je tako težko biti nekomu prijatelj, adam? resno? te boli, če skušaš biti prijazen?'' je ustnice našobila ob svoji provokaciji. presneto lahko je bilo zdrsniti v staro kožo, ko mu je z besedami vračala milo za drago in pri tem pozabila na vsako pravilo bontona.
''ob številnih priložnostih. včasih sem bila prekleto impulzivna, kar veva oba. če se mi je zahotelo tebe spraviti v kot, sem te spravila v kot. no, oziroma v hišico na drevesu, kar je praktično isto, ker tudi od tam ne moreš kar tako pobegniti,'' je tokrat morala zagovarjati samo sebe, ko ga je obenem še opomnila na edino noč, ko jo je spustil blizu. zjutraj ga seveda ni bilo in za družbo je imela samo prazno steklenico jack danielsa in ogromnega mačka. med njima nikoli ni bilo nič romantičnega, nič kar bi nakazovalo v ljubezenske vode. tista noč je pomenila zgolj zbližanje, jutro je pomenilo dokončno potrdilo, da je noče. da ga nekaj na njej moti. morda se je celo boji. ''in ustregla sem sebi, ko sem se vrnila nazaj v ameriko. lahko bi ostala na švedskem, morda bi bilo celo lažje,'' je skomignila z rameni. ''ne sploh ne. obsojaš me, vsakič ko odpreš usta,'' se je naglas iskreno zasmejala, ko je izustil največje možno sranje. kako skrbno je vedno pazil, da je slišala vsako opazko namenjeno njej. kako skrbno je vedno izpostavljal vse njene napake in jo opominjal, da je samo pretirano živahna američanka brez manir. ''prav. torej bom storila točno to. delala bom, kar mi srce poželi. bova videla, kdo bo prej obupal in kdo bo zmagal. oh, saj res, to bom jaz, brez debate,'' je prikimala s širokim nasmeškom. če le ne bi znal vsega tako popolno uničiti.
''adam...'' je pričela in naglo obrisala tisto solzo, ki je zdrsela po njenem licu. brez obotavljanja je stopila naravnost do njega, naravnost predenj, s pogledom zavrtanim v hladne sive oči, ki so ji tako rade kljubovale. ''jebi se.'' besede so bile izrečene mirno, tiho. ''v enem mesecu sem izgubila moža, ljubezen, otroka, smisel za življenje in še tebe, kljub temu da te nikoli nisem zares imela,'' je nadaljevala s kontroliranim glasom, sledi o smehu ni bilo več. kanček prepozno se je zavedla, da je poleg njega prvič omenila nosečnost. prvič omenila malenkostno dejstvo, da je bila takrat na začetku nosečnosti. podatek, ki so ga vedeli le štirje – mikael, ona in njuni starši. ''tako da... jebi se. ti in tvoje sovraštvo. tvoje nesmiselno bedasto in nadvse otročje sovraštvo,'' je hitro preusmerila pozornost drugam in ob ponovitvi prejšnjih besed zavrtala prst v sredino njegovega prsnega koša. ''ne. grem. nikamor,'' je poudarila vsako besedo posebej in se počasi nasmehnila, hladen nasmešek identičen njegovemu. ''kje je soba za goste? tam bom spala.'' lahko ji poskusi kljubovati, a ne bo mu uspelo. potrpežljivo je roke prekrižala na prsih in samo čakala.
adam westermark journalist
Število prispevkov : 80 Reputation : 28 Join date : 22/10/2012 Kraj : stockholm, sweden
Naslov sporočila: Re: adam & rebecca [house no. 78] Pet Nov 16, 2012 11:31 am
»Prave tire,« je prhnil v posmehu, nato pa zavil z očmi. Vse skupaj je bilo resnično preveč – njeno vztrajanje ga je begalo, toda z enako mero tudi spravljalo ob živce. Lahko je samo upal, da ni nameravala na njem preizkušati najrazličnejše metode, da bi ga spremenila v boljšega človeka, kajti večna prijaznost ni spadala na njegov spisek vsakdanjega življenja – ne več. Zakaj bi se torej nekdo trudil iz njega izvleči nekaj, kar ni več obstajalo oziroma je bilo izgubljeno globoko v njegovi notranjosti? Tega bi bila sposobna samo oseba, ki bi ga resnično ljubila – pa še v to je zadnje čase dvomil, navsezadnje ni več mogel zaupati ljubezni. Prevečkrat ga je že pustila na cedilu. »In zakaj bi se spreminjal? Komu na čast? Komu v korist?« je privzdignil obrvi, medtem ko jo je pogledal, kot bi bila malce neumna – kot bi bila tokrat ona tista, ki ne bi mogla dojeti. Saj ni mogel vedeti, kaj je hotela od njega, niti zakaj. Smešno, kako je vedno ponavljala, da bo vztrajala pri tem, da ga bo 'spravila na prave tire', a nikoli ni posebej omenila, zakaj bi to storila. V osnovi pa je bilo ravno to tisto, kar mu je šlo vse od Mikealove smrti najbolj na živce in ga resnično že spravljalo ob pamet – da ni vedel točnega razloga, zakaj se je sploh še zadrževala v njegovi družbi. »Mogoče pa res,« se je strinjal z njeno ugotovitvijo, da je neumna v smislu, da se sploh še druži z njim. Nihče se namreč ni – vsakdo je prej ali slej zgubil živce nad njegovim obnašanjem, nihče ni vztrajal dlje kot ona. Mogoče bi bilo bolje, če bi tudi ona odnehala in morda je bil ravno to razlog, da je še vedno ni spustil k sebi. Ni hotel, da bi postal odvisen od nje, ni hotel se preveč navezati nanjo, prav zaradi tega, ker se ni znova hotel srečati s tistim, kar se je že v preteklosti – da je dekletu dal vse, kar je imel, ji ponudil vso svojo ljubezen, nazadnje pa vseeno končal odvržen na odpadu kot nepomembna smet. Ni hotel doživeti ponovne izgube. Ampak kljub temu ga je rjavolaska na nek smešen, nenavaden način še vedno privlačila – drugače privlačila kot je bil vajen definirati ta pojem.
»V trdne odnose, kamor spadata tudi prijateljstvo in ljubezen, ne verjamem, žal,« jo je zavrnil, mogoče v tem dnevu že stotič, a se na to niti ni kaj preveč oziral. »Prej ali slej te kdo pusti na cedilu,« je podkrepil svoje stališče z argumentom, ki ga je zaključil s preprostim skomigom. Ni se nameraval spuščal v debato o tem, po eni strani zaradi tega, ker tega ni počel, po drugi strani pa zaradi tega, ker je pričakoval, da ga je poznala dovolj, da je vedela, da se je zanašal izključno nase in to prav zaradi tega, ker ga tako nihče ni mogel pustiti na cedilu. Pogledal je stran, ko je omenila hišico na drevesu in obenem začutil neko neprijetno ščemenje v želodcu kot vsakič, ko se je spomnil na tiste čase, ko je bil Mikael dejansko.. živ. Pogoltnil je slino in lahko samo upal, da njegov odziv ni spremljala z budnim očesom, čeprav je bilo le malo verjetno – poznal jo je dovolj, da je vedel, da ga bo na vsak način skušala spraviti v kot, kot je to sama poimenovala. No, nekoč ji je to res uspevalo in mogoče se je temu približevala tudi zdaj, česar se je ustrašil in se hotel čim bolj oddaljiti od nje. Morda jo je prav zaradi tega tudi ignoriral vse to sedaj.
Na vse pretege je skušal ignorirati tisto solzo, ki ji je drsela po licu, a bolj ko se jo je trudil označevati za nepomembno, bolj se mu je zdelo, da mu ne najbolj uspeva. Tako se je ponovno izognil njenemu pogledu in se zastrmel proti oknu, pri tem pa z navidez povsem brezbrižnim izrazom sprejemal njene besede, a hkrati čutil, da se v njem nekaj premika. Saj ni vedel točno kaj je to bilo – razumevanje, morda celo empatija, ko mu je pripovedovala o poteku njenega življenja ali preprosta naklonjenost. Morda šok, ko je omenila nekaj, kar res ni hotel slišati, a je po tihem že ves pričakoval, da bo prej ali slej izvedel kaj podobnega – torej je bila noseča. Kako krasno, da je izvedel šele sedaj.
Dvignil je desnico in počasi odstranil njen iztegnjen kazalec s svojih prsi, veliko bolj nežno kot je nameraval, potem pa ji obrnil hrbet. Ni ji mogel strmeti v oči - ne zdaj, ko je čutil, da je njegova nepropustna maska spuščala in se je na njegovem obrazu izmenjala prava poplava čustev, ki jih je lahko spremljal v odsevu okna. Za kratek hip je zatisnil oči, kot bi se poskušal zbrati, potem pa z globokim izdihom popolnoma obmiroval. »Ne, Becca. Pojdi stran,« jo je ponovno odslovil, a tokrat z občutno manj prepričljivim glasom kot prvič – tokrat je bilo bolj slišati kot prošnja kot zares ukaz.
TAGGED: becca WORDS: 822 NOTES: sorry i'm late and i hope it's okay.
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: Re: adam & rebecca [house no. 78] Pet Nov 16, 2012 6:37 pm
Samo zmajala je z glavo ob njegovem posmehu, zavijanju z očmi in s cinizmom prepojenim glasom. Bilo je nenavadno, kako je toliko truda vložil v vsako svojo besedo in v vsak svoj gib, da je že pretiraval. Lahko da je bila edina, ki je videla preko njegove male predstave, a nekako je v to dvomila. Bilo je preveč očitno, da se trudi na vse možne načine, da bi ljudi odvrnil stran od sebe. Smešno, kako še vedno ni ugotovil, da se ljudje prav zaradi tega najraje stiskajo v njegovo bližino – ker so po naravi sanjači kakor ona. Ker ga hočejo popraviti. ''Res si tepec. Stokrat sem ti že rekla – ne bi bilo spreminjanje. Čakam, da se boš dokončno sprijaznil s tem kdo si in kaj si. Ta hladen moški nikakor ne,'' je z dlanjo pokazala prek njegovega celotnega obličja, kakor da se že v njegovi zunanjosti skriva razlaga za vse. Bil je preveč vzkipljiv, da bi ga lahko odlikoval hlad. Na drugi dve vprašanji, raje ni odgovorila, ker je bilo jasno na kaj je ciljala. Na samo sebe. Naj bo to kar je... zaradi nje. Vendar besed ni izrekla naglas, temveč je pustila vprašanji izveneti brez odgovora, v upanju da bo nanju kmalu legel prah pozabe in se bo zdelo, kakor da ju sploh ni bilo. Da, nedvomno je bila neumna, ker je še vztrajala. Tega se je sama zavedala bolje kakor kdorkoli drug. Ona je vsak dan znova prenašala njegove večne zavrnitve, poskušala ostati na stabilnih temeljih kljub stalnemu žaljenju in bolečim udarcem naravnost v srce. ''Žalostno, Adam,'' je zamrmrala, ''Človek v nekaj mora verjeti. In morda sama ne verjamem več v ljubezen, vendar... prijateljstvo. Mislim, da se niti zavedaš ne, kako zelo ga potrebuješ.'' Previdno je dvignila pogled k njemu, čeprav je nadaljeval s svojim izogibanjem – ni je hotel spustiti niti za centimeter bližje.
Ni mu mogla zares zameriti. Lahko se je potrudila razumeti, da skuša zaščititi samega sebe. Vendar koliko škode bi mu sploh lahko naredila ona in njeno malo drobno srce, ki je bilo zadnja leta povsem prazno? Prazno z majhnim zasedenim koščkom, ki ga je rezervirala posebej zanj, ker je vedela, da bi to želel Mikael. Želel bi, da vztraja ob njegovem bratu, kot je to prej počel on. In ker je želela sama, ker ga je prekleto potrebovala in mu je to povedala naglas, pa je njeno željo stisnil v kepo papirja in jo vrgel naravnost na pekoče ognjišče, od koder je ni bilo moč rešiti. ''Nikoli te nisem pustila na cedilu,'' je samo skomignila z rameni v zadnjem poskusu, da bi doumel, da preveč posplošuje. En človek ni enak drugemu, ni enak naslednjemu. Koliko deklet je poznal, ki so iz ameriške umetnostne akademije priletele na švedski dvor? Oba sta pustila, da je njen spodrsljaj o nosečnosti, izpuhtel v zrak brez komentarja in še enkrat si je želela dlan pritisniti ob njegovo lice z vso močjo. Morda bi se bolje počutila, če bi ga sama vsaj malce prizadela. Nedvomno je bila vsaka njegova beseda zanjo kot klofuta in ostajala mu je dolžna dan za dnem, leto za letom. Prekrižane roke na prsih je spustila navzdol, ko se je obrnil stran od nje, in prikimala sama pri sebi. Ponoven Westermarkov umik, ki je bil nadvse pričakovan. Če bi stopila okrog njega, bi lahko razbrala iz njegovih oči mnogo več kot hlad, vendar bi jo potem sovražil še bolj. ''Jutri te pričakujem v restavraciji,'' je skorajda zašepetala in s kavča pobrala torbico ter v isto dlan vtaknila tudi par čevljev, katere je sezula malo prej. Stopila je ob njega in malo je manjkalo, da bi spregovorila. Namesto tega se je odločila za tvegano alternativo, za tiho zagotovilo njene podpore ne glede na vse. Stopila je predenj in se dvignila na konice prstov, pri čemer se je z dlanjo oprla na njegovo ramo. Njene ustnice so bežno zdrsele prek njegovega lica in trenutek ni trajal prav dolgo. Preveč je bila zaposlena s tem, da je odhitela stran stran stran stran. Stran od njega.
this is all done but by far not finished. end of chapter one in the westermark chronicles.
Sponsored content
Naslov sporočila: Re: adam & rebecca [house no. 78]