dorian & teresa [france's pub]

Naslov sporočila: dorian & teresa [france's pub] Sob Okt 06, 2012 4:57 am

tagged is mister dorian smitten 3

here is 938 words and i'm listening to nothing right now for my inspiration :3 and she finally met her one and only <3

kdaj je odšla od doma ni vedela, preprosto je v nekem trenutku samo vstala iz postelje in se na hitro preoblekla ter uredila lase in ostale potrebne zadeve, ko je v naslednji sekundi že stopala po stopnicah ne da bi se ozirala na domače. doma je tako ali tako vladalo zmešano stanje odkar se je pojavila na njihovih vratih brez sina katerega bi držala za roko in ob vseh drugih vrnitvah sorodnikov je v hiši bilo spet veselo in glasno, samo čakala je še lahko na kakšen dober stari piknik, ki bi vsem dal vedeti kaj se dogaja v družini in zadnje kar je hotela je bilo čestitanje ob tem da je rodila zdravega in močnega fantka. ko je odšla ni veljala za nosečnico in tudi sedaj ni hotela, da kdorkoli ve sploh če je tisti kreten bil v mestu in se ni premaknil niti za korak stran iz rodnega kraja. na srečanje z njim še ni bila pripravljena in potrebovala je zgolj nekaj časa, da bi bila pripravljena na vse krepke katere je lahko namenila njemu naravnost v obraz. tople dobrodošlice ni mogel pričakovati in zahvale, ker ji je pred osmimi leti uničil življenje, jo pustil samo z njegovim otrokom pod srcem in jo praktično tudi on brcnil kilometre in kilometre daleč v neznano italijo, sicer rodno in domače tu v ameriški različici toda, ko je bila enkrat tam je bilo drugače. mesta ni poznala, ljudje so ji delovalo tujo in neznano in edino, kar je bilo domače je bila teta in jezik katerega je klavrno obvladala medtem, ko so mnogi v njeni družini govorili precej dobro in tekoče italijansko. sama pač smisla v tem ni našla v srednji šoli je tako ciljala proti visoki družbi v katero bi prišla kakor zmešana lombardijeva, če bi se drla vse povprek v italijanščini in je takoj v njeno znanje prišla bolje angleščina.

ošinila je ročno uro na njenem zapestju in kazalci so trmasto kazali na pol deseto uro zvečer, ko se je tako ovijala v tanko jopico in s tem prekrivala le manjši del svoje kože in že iskala kakšno zatočišče kamor bi se lahko spravila, kajti paradirala je po mestu že dobro uro ali dve in preprosto drugam več ni mogla oditi. mesta se je na srečo še spominjala dobro in je točno vedela kje je in kaj, čeprav je bila zadnji dan prav rahlo žalostna, ko so očitno uničili njeno najljubšo slaščičarno v najstniških letih in šele takrat je spoznala, da je res minilo toliko let odkar je bila nazadnje tu in živela tu. počutila se je kakor, da je bila tujka tista z fotoaparati okoli vratu, ki so izgubljeno tavali po mestu v upanju, da so naleteli na kakšno ameriško pomembno znamenitost. v resnici pa so naleteli le na eno vsakdanje mestece več. in sedaj se je prav ona počutila kakor ona, kakor da ni več znala živeti tu in da ni lovila njihovega tempa in da je drvela v nekem svojem, navajenem iz italije. sedaj je živela po evropsko seveda kako pa ne, medtem ko je tu bilo vse tako zelo drugače kot ogromno kilometrov od tu. in sedaj je bila ona ločena od svojega sina tako kot so njeni starši bili ločeni od nje prav s temi kilometri, prav z istim oceanom in istimi državami, ob tej misli pa jo je stisnilo v srcu, a vedela je da druge možnosti ni imela in da bi sicer potonila oba tako pa je lahko vsaj ona in je imel on svoje zagotovljeno življenje ne glede na to kako zelo težko je to s starši kot jih ima- zmešana mama in oče kateri zagotovo misli, da sploh ni več živ in da je splavila takoj, ko je lahko.

njene roke so našle pot do žepov jopice, katere se je oklepala kakor klop. ne, da ji je bilo tako zelo mrzlo še vedno so namreč vladali poletni meseci, samo v večerih se je vseeno ohladilo in ni bilo ravno za skakanje naokoli v črnih oprijetih oblekah brez naramnic. dovolj je bilo že to, da je sama skakala naokoli v kratkih hlačah z visokim pasom in srajco, ter sandali na nogah. njen pogled pa je na semaforju pritegnil manjši napis za pub, ki je deloval kot nekaj mirnega in še vedno dovolj polnega nečesa kar bi jo otoplilo, čeprav hujšega popivanja res ni imela v namenu in bi že segla patetično in neumno po beli kavi med samimi pijanimi starci, če se je lahko oklepala nekaj starega stereotipa koga in kaj boš našel v napol zapuščenih barih. oprijela se je kljuke, ki se je udrla pod njo in odrinila vrata stran od sebe in vstopila v prijetno notranjost. z eno roko je nabrala rokave na eni roki in potem postopek ponovila še z drugo, ko je nekaj pogledov že pritegnila, a se na njih ni ozirala. raje je stopila naravnost proti točilnemu pultu in sedla na enega izmed stolov. » za enkrat še nič hvala, « je dejala točaju, ki je z vedrim izrazom stopil do nje in ga je takoj že odslovila. razgledala se je naokoli in s pogledom ošinila še pult, ko jo je pri precej postavnem in sicer ne ravno primerku podobnem pijanemu starčku opazila arašide in veselo se je odmaknila od svojega stola in segla po njih in s tem prestregla njegov miren večer ob naročeni pijači. dvignila je posodico in jo odmaknila stran proti sebi. » oprosti, velika oboževalka arašidov sem, « se je klavrno opravičila in sedla nazaj na svoj stol in se posvetila prigrizku. » domačin?« je navezala pogovor in se s telesom obrnila proti njemu in segla že po novi dozi.

» wayland, dorian jim
» ryan & teresa [sand beach]
» bethany & teresa
» colton & teresa [pier]
» lexie & teresa [starbucks]

dorian & teresa [france's pub]

dorian & teresa [france's pub]

Similar topics

Similar topics